16. junij je namreč dan, v katerem se odvije vse dogajanje Uliksesa, dobrih 700 strani dolgega romana Jamesa Joyca, enega najpomembnejših del literature 20. stoletja. V pičlih 24 urah dogajanja in 18 poglavjih (ki so paralelna 18 epizodam Homerjeve Odiseje) protagonist, trgovski zastopnik Leopold Bloom mesto počez in podolgem prečeše tako natančno, da bi se dalo Dublin, kot je izjavil pisatelj, "če bi kdaj izginil s površja Zemlje, s pomočjo romana do potankosti rekonstruirati takega, kakršen je bil leta 1922".

Bloomov dan je za sendvič z gorgonzolo
Kljub pregovorni zahtevnosti romana je Joyceova novodobna epopeja uspela pritegniti domišljijo tolikih ljudi, da sta irski slehernik Leopold Bloom in njegovo blodenje nekako postala last mesta: že od leta 1954 (in petdesetletnice fiktivnega dogajanja v romanu) dalje tako 16. junija v Dublinu - od leta 2004 naprej pa tudi drugod po svetu - zaznamujejo Bloomsday.
Največje prireditve ob Bloomovem dnevu potekajo seveda v irski prestolnici, kjer tisoči romajo po Bloomovih stopinjah. Njihov dan se začne z vrčkom guinnessa pred muzejem, posvečenem Jamesu Joyceu, pred vandranjem po mestu pa je obvezen zajtrk, ki ga morajo sestavljati svinjske ledvice, pečene v posebni omaki in posute s poprom. Natanko tako je namreč svoj dan začel, uganili ste, Leopold Bloom. (Kosilo je bilo danes za "bloomovce" sendvič z gorgonzolo in kozarec burgundca v pubu Davey Byrnes.) Proti koncu dneva pa kolesarji, Dublinčani in turisti, nekateri tudi oblečeni v kostume iz edvardijanskega časa, napolnijo ulice, po katerih so se sprehajali liki iz Uliksesa.

Spomenik mestu, iz katerega je skušal nadvse hitro pobegniti
Joyce se je rodil v družini višjega srednjega razreda, ki pa je zaradi očetovega pijančevanja in političnih nazorov zdrsnila v gosposko revščino. James je kljub temu dobil izvrstno izobrazbo na jezuitski šoli in na University College, alternativi Trinity College, na katero je Katoliška cerkev vernikom vpis odsvetovala. Med študijem je prelomil s krščansko vzgojo ter svoje rodno mesto, v katerem je videl zaplankano leglo verske in politične pietete, zapustil, kolikor hitro je le mogel. Z ženo se je preselil v Trst, pozneje pa Pariz in Zürich ter se z izjemo nekaj kratkih poslovnih potovanj v Dublin ni več vračal. V Parizu, kjer se je ustalil, je leta 1922 prvič izšel Ulikses.

Ljubljen in osovražen - bran pa bolj redko
Roman je bil od prvega trenutka deležen burnih odzivov: uredniki revije Little Review, ki je roman kot podlistek objavljala sproti, kot je izhajal, so se morali pred sodiščem zagovarjati zaradi obscenosti. Mejne oblasti v ZDA, Angliji in na Irskem so zasegale in uničevale izvode dokončanega dela. Literarna srenja se ni strinjala: T. S. Eliot je Uliksesa opisal kot "najpomembnejši izraz, kar jih je ta čas našel" in kot "knjigo, ki ji vsi dolgujemo, in kateri nihče ne more ubežati".

Praznovanje Bloomsdaya (nehote) osvetli še en paradoks v zvezi z romanom. Lani se je novinar Irish Timesa raznoraznih branj, uprizoritev in srečanj v okviru slavja udeležil z enim samim namenom: ugotoviti, koliko od sodelujočih ljudi je debeli "špeh" pravzaprav sploh prebralo od začetka do konca. Odgovor je bil še hujši, kot bi si človek mislil: niti eden. Šele po celem dnevu iskanja je naletel na enega samega človeka, neimenovanega tujega pisatelja, ki je Uliksesa zares prebral, in to večkrat. Zakaj je ljudem roman torej tako pri srcu? Zato, je razmišljal avtor, ker občudujejo Joyceov dosežek - pa čeprav morda ne razumejo tehničnih in slogovnih postopkov, ki se jih je pri svojem megalomanskem podvigu posluževal. Pisatelj je v kompleksno mrežo romana nekako uspel ujeti duha svojega naroda.