Alaric Hunt zaradi umora za zapahi sedi že od leta 1988; sliko sveta "zunaj" je za svoj roman menda sestavil iz epizod nadaljevanke Zakon & red in iz romanov, do katerih je imel dostop v zaporniški knjižnici.

Svoj rokopis romana Cuts Through Bone je prijavil na natečaj, ki sta ga razpisala založba Minotaur Books in organizacija Private Eye Writers of America. Ko je na njegovo pisanje naletela žirantka SJ Rozan, se ji je pisateljev glas zdel "svež", neobremenjen s tonom "samoironičnega duhovičenja, ki ga najdeš v toliko romanih o zasebnih detektivih", kot je pozneje obrazložila za New York Times.

Ko je urednik Toni Kirkpatrick poklical na priloženo telefonsko številko, da bi natečajnika obvestil o zmagi, je od Huntovega bratranca izvedel, da je v "ustanovi" (torej v zaporu), in sicer "za nedoločen čas".

Hunt in njegov brat sta leta 1988 priznala krivdo za požig in umor; ogenj sta namreč podtaknila, da bi odvrnila pozornost od svojega ropa draguljarne. V požaru je zaradi zadušitve z dimom umrla neka študentka, Joyce Austin.

Zapornikom ni prepovedano pisati
Ko so pri Minotauru izvedeli za ozadje njegove zgodbe, jih vse skupaj ni odvrnilo, češ da tudi kaznjencu "ni prepovedano pisati", kot je založnik Andrew Martin pojasnil za zgoraj omenjeni časopis. "Nikjer ni bilo rečeno, da ne sme objavljati svojih del. Saj ni napisal avtobiografije svojih zločinov in skušal s tem zaslužiti."

New York, skrpan iz televizije in starih fotografij
Cuts Through Bone je roman o mladi Portoričanki, ki dela za zasebnega detektiva; skupaj skušata dokazati nedolžnost vojnega veterana, čigar zaročenka je bila umorjena in ki ga policija sumi tudi za vrsto umorov s skupnim vzdevkom "Barbiedoll murders" (umori barbik). Preden se je lotil romana, je Hunt pisal le kratke zgodbe, prva različica njegovega prvenca pa se je izoblikovala v petih mesecih (napisati jo je moral na roko). "Podrobnosti za roman je nabral iz koščkov sveta, do katerih je imel dostop," piše New York Times. "Njegova različica New Yorka je tako kompozit epizod Zakona in reda, fotokopije zemljevida mestnih okrožij iz leta 1916, knjige fotografij Berenice Abbott (Changing New York) in romanov, postavljenih v New York, ki jih je prebral. Pisanja detektivk se je priučil s prebiranjem del Raymonda Chandlerja in Eda McBaina."

Mešani odzivi
Kirkpatrick in Hunt sta roman urejala tako, da sta si edini izvod pošiljala iz zapora v založbo in nazaj; knjiga je nazadnje izšla maja. Nekateri recenzenti niso bili navdušeni ("Prenapihnjena proza ("Vzšlo je sonce, kot rumenjak, ki krvavi rumenilo na črno ponev") ne obogati neizrazitega zapleta"), spet drugi pa so ocenili, da "se roman sicer drži določenih konvencij žanra ... da pa je Hunt zablestel z likom Vasquezove, opisom njenih trenj s sestro in eksistencialnih stisk".

Dejanje, ki določi življenje
O svojem zločinu Hunt danes razmišlja takole: "Preganja me to, da nisem videl onkraj tega, kar sem hotel imeti, in preprosto tvegal. To je dejanje, ki me zdaj določa: nekaj, česar nisem naredil - premislil. Ubil sem Joyce Austin, ubil svojega brata in sebe. Nastala je praznina, ki je nikoli ne morem zapolniti."