"Pri Joyceu sem bila zelo ohromljena ravno zaradi izjemne veličine in vsega, kar ta prinese s seboj," je ob podelitvi priznala nagrajenka in dodala, da se je s prevajanjem Joycea spopadla predvsem zaradi velike očaranosti in ljubezni do avtorja in njegovega dela.

Nagrada Tini Mahkota veliko pomeni predvsem zato, ker gre za nagrado strokovne javnosti. Po njenem mnenju gre del zasluge zanjo tudi "plejadi avtorjev", ki jih je prevajala v zadnjih dveh letih; poleg Dublinčanov je namreč med drugim prevedla še Joyceova Pisma Nori ter Pot v Wigan Georgea Orwella.

Dodala je, da je še toliko bolj vesela, ker je v ospredju nagrade poudarjena prav zbirka Dublinčani, saj ji je Joyce "neznansko ljub avtor", z njim pa se je veliko ukvarjala že med študijem. "Nekako me je ta knjiga popeljala tudi na izvir tega, kar imam v književnosti v angleščini zelo rada - k Ircem."

Nevidni soavtorji literarnih del
Poleg tega je nagrada po njenih besedah tudi način, da prevajalci vsaj za kratek čas "postanemo vidnejši". "Naše početje je večinoma zelo skrito, nevidno, hkrati pa je razmerje med prevodno književnostjo in prevodnimi dramskimi deli v gledališčih ter izvirno slovensko literaturo močno na strani prevodov," je poudarila.

"Ljudje iz Dublina" soobstajajo z "Dublinčani"
O samem prevodu Dublinčanov, prvem po 57 letih, je Mahkota poudarila, da se je "tako kanoniziranih del verjetno dobro ponovno lotiti vsake toliko časa". "To ne pomeni, da mora novi prevod izpodriniti ali marginalizirati obstoječega. Lepo bi bilo, če bi založniška logika omogočala, da bi soobstajali in bili na voljo vsi prevodi," je pojasnila.

Kot je dodala, njen prevod morda strožje sledi izvirniku, saj je bilo v vmesnem času o Dublinčanih in prehodu iz naturalizma v tok zavesti napisanega veliko. Precej so se spremenili tudi prevajalski prijemi in viri.

Iz besedila mora dihati njegov čas
"Pazila sem predvsem na spremembe pri sosledju časov, da čim bolj sledimo dvojnosti - ali gre za opis od zunaj ali pa za junakovo subjektivnost, ki posreduje realnost," je še pojasnila. "Prizadevala pa sem si za patiniranost, označenost besedila, saj se dogaja na začetku 20. stoletja. Mislim, da mora biti ta dimenzija vsekakor navzoča."

Tino Mahkota poznamo kot prevajalko dram za številna slovenska gledališča, pa tudi esejev in romanov, je v obrazložitvi zapisala žirija, ki ji letos predseduje Andrej E. Skubic.

"Končno prevod, kot pritiče izvirniku"
Prevajalko poleg "samoumevne prevajalske natančnosti" odlikujeta "posluh za živo, aktualno slovensko besedo ter poglobljeno poznavanje britanske literature in kulture". Z novim prevodom Dublinčanov je slovenski bralec končno dobil tudi tak prevod Joyceove mojstrovine, kot izvirniku gre, so še zapisali.