Bila je pomlad 2011. Začela so se predavanja o zgodovini modernih revolucij. Glavno stavbo Humboldtove univerze oziroma del nje so ravno prenavljali, zato so naša predavanja potekala lučaj proč od slovenskega veleposlaništva v Berlinu; v nečem, kar je bilo videti kot neugledna aluminijasta administrativna stavba iz kakšnih šestdesetih let; nevarčna oziroma izolacijsko neznosna, kar se je tistega junija s temperaturami nad 35 stopinjami izkazalo kot pravilna predpostavka. No, v resnici stavba gosti prostore akademije znanosti in inštitut za elektronsko fiziko, torej neugledna ni. Je pa grda.
Ampak izkazala se je za prizorišče izjemnih predavanj in profesor Thomas Mergel bo vedno med mojimi tremi najljubšimi profesorji, predvsem pa predavatelji. In začeli smo z Anglijo, z angleško državljansko vojno in njenim epilogom v tako imenovani slavni revoluciji (Glorious Revolution), s pristankom Viljema III. Oranskega, nizozemskega državnega upravitelja in moža Marije II., na obali južne Anglije, ki potem skupaj z angleškimi zagovorniki močnega parlamenta vrže s prestola ženinega očeta Jakoba II. in ponovno vzpostavi ravnotežje politične oblasti.

In Mergel nas opozori, da to pač ni bila zares revolucija, da si Angleži le pogojno zaslužijo mesto v tem "kurzu". Ničesar niso prekinili. Nič novega niso hoteli. Nič prevratniškega. Pa saj tudi njihov "poskus republike" ni bil zares republika in Cromwell nikakršen "ljudski vladar"… Angleži imenujejo revolucija tisto, kar jim vrne staro. Ampak v resnici niso bili v zmoti. Če se spomnimo na Kopernikovo študijo o kroženju nebesnih teles – De revolutionibus orbium coelestium: revolucija, s poudarkom na re-, pomeni nekaj, kar naredi krog; gre torej malo naprej, nato pa se se vrne. In šele s francosko revolucijo dobimo revoolucijo kot pot v nekaj novega, naprednega, sunek proti sodobnosti. "V bistvu je revolucija tedaj (v Angliji 17. stoletja, op. P. B.) pomenila nekaj, kar se vrti okoli sebe kot vrtoglavi vrtiljak ali pa kolo sreče. In šlo je za to, da se narod vrne tja, kjer je bil," potrdi John Stubbs.

Stubbs je Britanec, ki živi v Sloveniji. Oziroma trenutno ne živi, saj sta se s soprogo zaradi njene Fulbrightove štipendije ravnokar za nekaj mesecev preselila v ZDA. Doktoriral je na Cambridgeu iz srednjeveške in renesančne literature. Kot nekakšno logično nadaljevanje je sledilo ukvarjanje s postrenesančno oziroma novoveško Anglijo, predvsem z obdobjem angleške državljanske vojne. V zadnji knjigi pa je segel še nekoliko čez to mejo, in sicer z biografijo moža, ki ga večina zmotno pozna le kot avtorja pravljice - ki to ni! Bil je namreč predvsem prvovrsten politični pisec, čigar življenje je angleška državljanska vojna močno zaznamovala. Čeprav je ni doživel, je bil zaradi nje konservativec.

Govorimo o Jonathanu Swiftu, avtorju Gulliverjevih potovanj, ki so v resnici "skrivna zgodovina Anglije", in pa tudi protestnih pamfletov, ki so bili morda prvi protestni spisi, ki so ustavili vlado v njenih, po mnenju avtorja (podpisal se Swift ni), za Irsko skrajno škodljivih mahinacijah. Za denar je šlo. Ampak o tem več pozneje.

Priznam. Stubbsovo sijajno knjigo Jonathan Swift – The Reluctant Rebel sem sicer dobila že decembra, a šele pred dvema tednoma sem Stubbsu pisala in ga povprašala o možnosti za intervju. Bil je petek. Odgovori skoraj takoj in sporoči, da odhajajo v ZDA: "Torej ponedeljek je res zadnji hip, ko jaz bi lahko prišel, do konca junija. Ampak bi bilo seveda super, če bi šlo v ponedeljek." To ni prevod. John Stubbs slovensko piše in govori. Po mojem mnenju tekoče, po njegovem tudi dobro, a vendar, za pred kamero morda ne … Saj niti ne bi hotela. Potem bi se izgubile vse nianse, vsa tista utemeljena razkošnost angleškega jezika britanskih humanistov, ki ji seveda sledimo tudi v knjigi.

In tako sva v zadnjem mogočem trenutku sedla v Trubarjev antikvariat in ob občasnih piskih in hrumenju zvočnikov (zunaj so ravno imeli tonske vaje pred sprejemom naših rokometašev pred Mestno hišo, kar je Stubbs komentiral, da bi jih prav rad videl, te odlične športnike) spregovorila o Swiftu in njegovem času. In ker je pač Thomas Mergel moj skoraj najljubši profesor in njegov predmet takisto najljubši absolvirani predmet, nisem mogla drugače, kot da pač začnem s … sijajno revolucijo, ki jo Stubbs v knjigi imenuje dogodek politične iniciacije za generacijo Jonathana Swifta (1667—1745).

Od angleške državljanske vojne je res minilo skoraj 400 let. Ampak ker je bil to čas razcepa prebivalcev britanskega otočja in zelo krut čas (tudi neutemeljenega) klanja (med drugim otrok) in ropanja, me zanima, ali danes še obstajajo različne interpretacije angleške državljanske vojne; tudi v smislu, ali je to bil napreden čas ali ne?
Seveda obstajajo različne interpretacije. Od 20. do 60. let prejšnjega stoletja je znotraj britanske zgodovinske šole obstajalo močno soglasje, da je bila angleška revolucija po letu 1640 znanilka velikih revolucij od vključno leta 1789 dalje. V 70. in 80. je nastopila velika reakcija, ki so jo podkrepili s temeljitim arhivskim delom in raziskavami. Vendar pa je to imelo desničarski pridih in se je ujelo z nameni thatcherijanske revolucije, če stvar lahko tako imenujem.

Ta nova razlaga je v ospredje potisnila konservativizem angleške revolucije in williamovske (Williamite) revolucije ob koncu 18. stoletja. Šlo je za idejo revolucije kot nečesa, kar se vrti okoli sebe in narod vrne v stanje, ki je nekoč že obstajalo. In ta argument je še vedno v obtoku. Ne moremo govoriti o soglasju, ali je tedanje revolucije mogoče kakor koli razumeti kot progresivne ali radikalne v sodobnem in nam znanem pomenu.

Če si privoščim nekoliko 'divjo' hipotezo: bi bilo kakor koli mogoče čas državljanske vojne oceniti kot politično najmodernejše obdobje v britanski zgodovini? Cromwellov Commonwealth of England je bil vendar edina republika v britanski zgodovini. Ne glede na to, kakšna republika je to bila, pa Britanci pozneje vseeno nikoli več niso odpravili monarha …
Ne, ne, absolutno ne. Angleži nad tem niso bili navdušeni. Ampak Cromwellova republika je bila tako ali tako dejansko monarhija. Cromwell si je nadel naziv Lord protector in se je podpisoval kot Lord P. of England v svoji uradni korespondenci. In zgolj trohica ponižnosti, ki jo je imel, je preprečila, da ni prevzel naziva kralj, ki je bil tedaj pojmovan kot kralj po božji milosti.

Ja, morda je bila angleška revolucija res slutnja revolucij v letih 1789, 1848 in tako naprej, vendar pa bi bilo napačno ta čas obravnavati kot zelo moderen. To lahko povežemo tudi z dvoumnostjo Jonathana Swifta, ki je bil kot pisec moderen, njegova politična in socialna misel pa je bila globoko konservativna. In to je bilo v glavnem posledica sveta, ki mu je pripadal.

V knjigi pišete, da je Swift, ki je bil v bistvu vendar anglikanski duhovnik, formalno najvišji položaj pa je dosegel kot dekan katedrale sv. Patrika v Dublinu, v življenju bolj kot ne zasledoval le en sam cilj: podpirati tradicionalne strukture in zakramente etablirane Cerkve in moralnega reda, ki ga je ta podpirala. Ampak obenem se zdi napreden, ko denimo v Četrtem Gulliverjevem potovanju obsodi suženjstvo ali pa ko v slikovitem pamfletu Skromen predlog (v slovenščino ga je prevedla Tina Mahkota, izšel je leta 2013 v Mladini) z dovtipom o ekonomskih prednostih uvrstitve dojenčkov na redni jedilnik obsodi premajhno pozornost reševanju problema množice revnih otrok na irskih ulicah.

Swiftova na neki način shizofrena osebnost se je ujemala z družbeno, kulturno in politično shizofrenijo njegovega časa. Ko beremo avtorje iz tega obdobja, ugotovimo, da so v mnogih pogledih še vedno pripadali srednjemu veku. Swift je deloval na ozadju prepričanja, da bi družba brez organizirane vere strmoglavila v kaos. V njegovem svetovnem nazoru je moral v središču družbe stati duhovnik, ki je ljudem govoril, kako naj ravnajo.

Ampak treba se je zavedati, da je pogled na svet, ki se nam zdi samoumeven, rezultat nekih temeljnih spoznanj. Do Swiftovega časa se titanski dosežek odkritja intrinzičnih načel razuma in moralne sodbe preprosto še ni zgodil. Swiftov svet, to je svet angleške revolucije, je bil tozadevno predmoderen. Preprosto si tedaj ni bilo mogoče predstavljati moralnosti brez ideje Boga, brez institucionalizirane religije, ki podpira idejo Boga. Swift je živel dve stoletji pred ultimativno kulturno revolucijo, med katero je prišlo do vzklika: Oh, presneto! Amoralnost je arbitrarna, je posledica kulturne navade in družbeno vsiljenih norm; določa jo naša vzgoja in vzdržuje jo superego.

Ta konflikt med modernostjo in predmodernostjo se je kazal tudi v odnosu do znanosti. Zanimivo je, da je v Swiftovem času Evropo zajela prava znanstvena evforija, kar je Swift spoznal že med študijem. Predvsem učeni ljudje in študenti so radi izvajali različne predvsem naravoslovne poskuse, preprosto zaradi fascinacijo z znanostjo. In to Swiftu ni bilo všeč …
Oh ne, sovražil je, sovražil je idejo znanosti zaradi znanosti same. Sir Isaac Newton je bil zanj absoluten slepar, sploh zaradi načina, na katerega je vodil kraljevo kovnico denarja. (Konec 17. stoletja so angleški monetarni sistem hromile tri velike nadloge: kraja srebra z obsekavanjem srebrnikov, katerih dejanska vrednost je bila potemtakem manjša od nominalne, pretapljanje srebrnikov in izvažanje srebra, saj je bilo srebro v Amsterdamu in Parizu vredno več kot v Londonu, in visok delež ponarejenih kovancev; Newton je zadeve po poročilu, ki ga je predal leta 1717, skušal stabilizirati z novim sistemom odnosa med srebrom in zlatom, ki je uvedel dejansko zlati standard. Svoje delo je Newton imel za nadaljevajne svojega ukvarjanja z alkemijo, op. P. B.) Swift ga je sovražil.

Zanj, denimo, ideja, da bi nekdo poskušal rešiti problem merjenja dolžine na Zemlji, preprosto ni bila prioritetna. Na tehnologijo je gledal precej pragmatično in praktično. Ampak tudi to je bilo reakcionarno zgolj v enem pogledu. Njegovi pomisleki so vendar predvideli tudi sodobne argumente, češ ali potrebujemo najnovejši iPad itd. Verjetno ne ... In pomemben vir Swiftovega pisanja je bilo norčevanje iz tehnologov in znanstvenikov.

Ko smo že pri posebnostih Swiftovega časa. Tudi verska gorečnost je bila takšna posebnost. Če samo pomislimo, da so v kontekstu angleške državljanske vojne tudi različne nekonformistične verske ločine ustanavljale svoje vojske in negovale svojo teologijo. Tudi prvo veliko Swiftovo delo A Tale of a Tub je satira na račun te raznovrstnosti 'v verski ponudbi'. Piše namreč o treh bratih, katoličanu, kalvincu in puritancu in se ob tem sprašuje, kako lahko sploh kar koli obstane v teh razmerah kakofonije verskih glasov. Zakaj se je verska gorečnost tako razvnela?
Obstaja milijarda odgovorov, ampak sam podpiram predvsem razlago, da je to bila posledica vzpona posameznika kot koncepta in kulturne ideje. Reformacija, ki se je začela poldrugo stoletje pred Swiftovim rojstvom, pred obdobjem sodobne angleške revolucije, je poudarjala svečeništvo posamezne duše. Številni so hoteli sami dognati verske resnice. Pa tudi psihološke resnice, ki so bile vedno ovite v duhovni diskurz. Swift ni nasprotoval ideji samoizobraževanja, toda preziral je to, kar zdaj imenujemo verski ekstremizem.

Swift je bil v več ozirih zelo pragmatičen verski mislec. Rekel je: poglejte, imamo priznano cerkev, ki nam govori, kako naj ravnamo. Utemeljena je na tradiciji, izšla je iz konflikta in se utrdila v njem, celo v vojaških spopadih prej nikoli videnih razsežnosti in je bila najboljši mogoč odgovor na ta konflikt. Odpovejmo se vendar ukvarjanju z duhovnimi malenkostmi. Pojdimo naprej. Imamo temelj za stabilno družbeno življenje. Ne potrebujemo svečeništva vsake posamezne duše. Klasike imamo za to, da se lahko podajamo na pot raziskovanja samih sebe. Umetnost in humanistične znanosti – to je za Swifta mesto dopustnega liberalizma.

Swiftov predstavnostni svet je torej svet povojnega obdobja, torej obdobja po državljanski vojni. Zaradi vojne se tudi rodi na Irskem, kar ga je – kot bomo videli pozneje – zaznamovalo za celo življenje. Pa vendar v knjigi pišete, da je bila slavna revolucija dogodek, ki ga lahko razumemo kot politično iniciacijo Swiftove generacije. Zakaj?
To je bila iniciacija v precej brutalnem smislu. Starši, strici, stari starši Swiftovih vrstnikov so trpeli v vojni, mnogo jih je bilo ubitih (knjigo uvedejo prav popisi usod Swiftovih prednikov med državljansko vojno, v katerih posebej izstopa njegova babica Elisabeth, ki je v letu 1642 poskušala braniti domačo hišo pred vojaškimi enotami na strani parlamenta in ki je iz hiše poskušala odstraniti in poskriti vse, kar je bilo vrednega in kar bi vojaki utegnili odnesti; kajti znano je bilo, da vojaki poberejo vse in pogosto prebivalce na tleh pustijo gole, brez kurjave in odej, op. P. B.). Razmere v Angliji so bile tedaj primerljive z razmerami v Evropi v 40. in 50. letih, torej neposredno po koncu druge svetovne vojne. In da je spomin na sovraštvo in nasilje zaznamoval tudi naslednje generacije, lahko razumemo, če pomislimo na to, da je v Evropi dediščina druge svetovne vojne še vedno vidna. Manj to sicer velja za Britanijo, saj nas niso okupirali.

Slavno revolucijo so ti fantje že doživeli, ampak tudi po njej in še celo 18. stoletje je obstajala možnost, da bodo tudi naslednje generacije morale v boj. V 18. stoletju se Britanija še zapleta v evropske vojne in šele ob koncu 18. stoletja se niso več vpletali v množične spopade.

Do danes se je spomin na strah teh generacij v angleški kulturi precej izgubil. Ljudje se za zabavo oblačijo v zgodovinske kostume in uprizarjajo bitke. Ampak Swift in njegovi sodobniki so imeli oseben in močan kolektivni kulturni spomin na okupacijo, na bitke na bojnih poljih. Njihova čustva so bila zato občutljivejša in obenem so bile močnejše njihove reakcije. In tudi Swiftov jezik je bližje temu čustvenemu besednjaku, kot pa so mu sodobni Angleži.

Swift se sicer najprej uveljavi kot pamfletist in ko Gulliverjeva potovanja objavi anonimno, ljudje v slogu prepoznajo pero Jonathana Swifta. In tudi v tem primeru je pogosto napadal slo vlade po vztrajanju v vojni (ko Swift začenja kariero pamfletista, je Britanija zapletena v tretjo veliko vojno Ludvika XIV., to je v špansko nasledstveno vojno).
Swift je leta 1710 začel delati kot publicist za zmerno torijsko vlado, ker je menil, da svet, ki ga pozna, začenjajo obvladovati norci. Čutil je, da se krepijo fanatične sile. Menil je, da bodo spodkopale Cerkev, v katero je verjel in ki jo je ljubil. Motilo ga je tudi to, da je domnevno liberalno krilo britanskega političnega življenja podpiralo vojno, ki je za vse misleče ljudi postala popolnoma nora in nesmiselna. In čutil je, da je dejavnost publicista zadnja možnost, da bi zavaroval družbo, v kakršno je verjel.

Glede na zapisano vaši knjigi, bi si prej mislila, da je bil pomemben vzgib tudi denar. Navajate namreč njegovo pismo dopisovalki Esther Johnson, v katerem pravi: "Torijci mi direktno pravijo, da lahko zaslužim bogastvo, če želim." Je propaganda torej bila velik 'biznis'?
To pismo že drži, vendar moram omeniti, da je Swift 3 ali 4 leta odklanjal vsako plačilo za svoje usluge vladnim krogom. Šele, ko se je ministrska ekipa znašla na robu kolapsa, je sprejel donosno cerkveno službo v Dublinu. Zanj je bil to porazen korak; veliko raje bi imel župnijo nekje na angleškem podeželju.

Ker z Irsko, je imel probleme … z Irci, ki so bili v njegovih očeh precej barbarski, takisto …
Ogorčen je bil, ker je bil grozen snob.

Ampak vseeno je bil tam rojen in na koncu je bil zaradi pisanja v podporo Ircem v Dublinu celo sprejet kot junak.
Rojen je bil angleškim staršem, čeprav je njegov oče umrl, še preden se je Jonathan rodil. Imel je kompleks žrtve. Njegovi predniki so trpeli v državljanski vojni in njegov oče in stric sta morala v Irsko migrirati iz ekonomskih razlogov. Rezultat tega je bil, da se je Swift počutil zapuščenega in odmaknjenega od sveta. In kdo je bil kriv? Irska in Irci!

Vse življenje je do domovine gojil ljubezen in sovraštvo. Njegov zgodovinski okvir mu je preprečil korak naprej, ki so ga storili irski protestanti in naslednji rodovi, in reči: K vragu z Britanijo, uprli se ji bomo. Nikoli ni storil tega koraka v irski nacionalizem. Toda bil je ostrejši od vseh poznejših piscev. Opozarjal je na krivice.

In najbolj slavno je bilo eno od tako imenovanih Drapierjevih pisem, pamfletov, v katerih je Swift, podpisan kot Drapier, med letoma 1724 in 1725 opozarjal na krivice, ki se Ircem godijo predvsem glede na angleški monetarni sistem.
Protestiral je proti načrtu, da bi na Irskem plasirali kovance nižje vrednosti, kot je sam to imenoval. Na Irskem je namreč kronično primanjkovalo denarja majhnih vrednosti in skoraj nemogoče je zato bilo opravljati manjše ekonomske transakcije. Ogromno je bilo zlatih gvinej, pa skoraj nič malovrednih kovancev za pol penija. Britanska vlada je problem želela rešiti z izdajo licence podjetniku Williamu Woodu. In Swift je verjel, da je ta kovnica denarja prevara, da gre za korupcijo, da tam kujejo denar, ki ne ustreza svoji nominalni vrednosti. Kar je, denimo, dejstvo sodobne ekonomije. Ampak, ponovno, Swift je srednjeveški človek in se je 'zataknil' ob tem in obtožil britansko vlado.
Danes je znano, da z ekonomskega vidika ta denar ni povzročil dosti škode. Vseeno je Swiftu uspelo vzdigniti pravo kampanjo in ta je vodila do tega, da so vidne postale še druge krivice, ki so se dogajale Ircem. In ta kampanja je bila izgovor za manjši upor. Pomembna pa je bila tudi zato, ker je bil to prvi primer, ko so ustavili premiera sira Roberta Walpola. In mislim, da je bilo to tudi prvič v celi Evropi, da je nekaj, kar lahko imenujemo protest, izvedeno prek 'družbenih omrežij', kot temu rečemo danes, ustavil vlado.

Korupcija je tudi tema Gulliverja. Pravzaprav nekako velja, da Gulliverjeva potovanja (1726), torej knjiga, po kateri je Swift najbolj znan, izpostavljajo tri še vedno aktualne teme: satiričen pogled na neko evropsko vlado in minimalne razlike med različnimi verami, ki se med seboj ne tolerirajo prav dobro; razmišljanje, ali smo ljudje že sami po sebi pokvarjena bitja ali pa pokvarjeni šele postanemo; razmišljanje o odnosu med antiko in modernostjo. Gulliver je bil pravzaprav neverjeten uspeh, čez noč je postal uspešnica.
Ja, bil je takojšnja senzacija. Pomembna so prav Drapierjeva pisma. Ob izidu Gulliverjevih potovanj je bil Swift že blagovna znamka. Približno leto dni prej je torej postal prvi učinkoviti protestni pisec v Angliji, ki je vzdignil protivladno kampanjo. In ko je roman izdal, dasiravno anonimno, so ga v nekaj dneh bralci prepoznali kot nezmotljivo Swiftovega. In delno se je prodajal tudi zato. Ljudje so govorili: huh, to je knjiga dr. Swifta.

Zanimivo je, da jo imajo številni pri nas za otroško pravljico. In da poznajo le zgodbo o Gulliverju in Liliputancih, no, morda še velikane, kaj več pa ne …
Velja opozoriti, da je že nekoliko mlajši avtor, ki je zaslovel s slovarjem velikega angleškega slovarja, Samuel Johnson dejal, da če iz knjige odstranimo majhne človečke in orjake, ne ostane kaj dosti. In to popolnoma drži. Ideja, katere se je Swift oprijel, je bila, da smo kot bitja čisto majceni in nepomembni na tem planetu. Poglejte samo Donalda Trumpa. Fizično gledano, je nič, mravljica …
Ampak hkrati nam da drugo dimenzijo pogleda, ko nas opozori, da smo vseeno veliki. Velikani smo in zato smo tudi nerodni in uničevalni, tudi če to sploh ni naš namen. Samo pomislite, koliko majcenih bitij ste ubili že zjutraj, ko ste samo postavili noge na parket …

Prvi bralci so poročali, da so zaradi branja knjige občutili vrtoglavico. V enem trenutku so se počutili ogromne, v naslednjem pa majcene. Swift je ujel ta paradoks človeškega življenja. In nikomur se to ni posrečilo bolje.

Obenem pa naj bi Gulliver bil tudi skrivna zgodovina Swiftove Anglije …
Res, to je skrivna zgodovina njegove dobe in politike. Vsaka kultura, ki jo Gulliver obišče – izjema je le dežela velikanov – razkriva nekatere hibe v Swiftovi Britaniji in na Irskem. In seveda so prvi bralci prepoznavali osebe in dogodke, čeprav je bila zgodba popolna izmišljotina. Pomislite, kako bi se danes ljudje odzvali na avtorja, ki bi objavil knjigo in zatrjeval, da to ni fikcija, v resnici pa bi bila izmišljena, obenem pa bi se ljudje v njej prepoznavali. Danes ljudje za kaj takega izgubijo službo; konec je z njihovimi karierami.

Swift je res ustvaril laž, ampak obenem je vsaka stran njegove knjige dokument britanske zgodovine. To je izraz insiderjevih informacij o tem, kako britanska politika deluje, z vso njeno korupcijo vred.

Tudi sodobniki so izredno hvalili njegov jezik. Analiza Swiftovega pisanja je menda pokazala, da za seboj ni kaj dosti popravljal, da je raje dobro premislil stavek in ga dokončno zapisal. In dejansko je Swift bil boj proti slabim frazam, kot je sam rekel nemarni uporabi jezika.
Zelo globoko je spoštoval in verjel v zakone slovnice. Verjel je, da če je stavek logičen, če upošteva določena pravila, bo morda tudi ideja, ki jo bo podajal, logična in smiselna. To je še en vidik njegovega konservativizma, a obenem Swift ta konservativizem uporablja kontrakulturno. Verjel je, da je neumnost v porastu. Da ljudi zvabljajo 'mehki' argumenti, neprepričljive ekonomske in politične teorije kot v naši današnji situaciji brexita. In slutil je, da če ti uspe izostriti svoj slog in pozorno spremljati, kako se izražajo drugi, da lahko začneš obvladovati javni diskurz.

Neuspešno pa si je prizadeval za ustanovitev jezikovne akademije po vzoru pariške Academie Francaise …
Glavni cilj francoske akademije je bil, 'zamrzniti' francoski jezik; ohraniti ga v njegovi čisti različici. In sama misel, da bi to ponovili v Britaniji, je bila seveda sprejeta kot globoko nedomoljubna. Vedeti morate, da je bila Britanija tedaj že 8 ali 9 let zapletena v vojno s Francijo.

Tu je pomembno opozoriti tudi na naslednje. Swift si, enako kot večina drugih intelektualcev njegovega časa, enostavno ni mogel predstavljati, da jezik skozi čas potuje in se spreminja; da se jezik z vsakim stavkom, ki je na novo artikuliran, v kateri koli kulturi, spreminja in razvija.

Več razlogov za to je: jezik so imeli za eno od redkih stalnic, ki je obstala vsem grozodejstvom navkljub. Obstal je tudi v vojni. Swift je razmišljal: Kljub vsem grozotam, ki jim bom priča v svojem življenju, smrtim sorodnikov, norim norim dejanjem, … besede so fiksne. Seveda niso!

Mislim, da je Swift to na neki ravni slutil. V Gulliverjevih potovanjih so trenutki, kjer se satirično norčuje iz ideje, ki je spremljala predlog za ustanovitev jezikovne akademije približno 20 let poprej. Torej, na neki ravni je slutil to, kar danes vedo vsi veliki pisatelji in kar sami tudi delajo, vendar pa ni bil pripravljen odkrito priznati.

Ja, seveda Francija … Ta veliki sovražnik, strah pred katerim je močno obvladoval tudi dogajanje med državljansko vojno in oprezanje, ali ne bi prek kakšnega katoličana ali s katerim od britanskih vladarjev s katoliško modro krvjo mogla na Otok vdreti tudi katoliška vera … Saj ne nazadnje tudi grožnje, da bi se prek Francije na Otok vrnila katoliška vera in odstranila Tudorje, diplomat kraljice Elizabete I. sir Richard Walsingham že v drugi polovici 16. stoletja vzpostavi državo nadzora in sistem vohunov in dešifrantov tajnih sporočil, nekakšen renesančni GCHQ, v katerega vpreže celo Giordana Bruna ...
Francozi so Britancem dolgo pomagali z vlogo velikega sovražnika. Bili so simbol, ob katerem so Britanci lahko izražali strah in prezir in sovraštvo. No, zadnjih 60 let so to vlogo držali Nemci. Ampak vedno je bila prisotna ta ideja velikega celinskega nasprotnika, ki je bila vedno tudi zelo praktična za obvladovanje javnega življenja.

Kar se tiče Swifta: nikoli ni potoval na tuje, čeprav je njegovo najbolj znano delo, delo o velikem popotniku. Ampak njegovo pisanje pa vendar tudi ni pisanje popolnega Otočana. Govoril je tekoče francosko in kot vsi intelektualci njegovega časa je popolno obvladal latinsko. V več pogledih je bil internacionalist. Ampak ta ideja velike, bogate Francije, dežele skoraj neizčrpnih bogastev, ki je tako blizu, pa obenem tako daleč od Britanije. Ta misel je bila vedno izvor razburjenja, pa tudi strahu med Angleži. Predvsem strahu.

Ko smo že pri razmerjih otok – celina. Swift je doživel tudi eno zabavnejših epizod v britanski zgodovini: uvoz kralja iz nemških dežel …
Oh, ja, ja, nemški uvoz … (smeh)

Kako so se ponosni Britanci sprijaznili s tem, da so politično ravnotežje dosegli šele, ko je krono leta 1714 prevzel Jurij I., iz hanovrske hiše, ki je sicer po materini liniji izhajal tudi iz dinastije Stuartov?
Briljantna, briljantna angleška taktika, ki je v zgodovini delovala ničkolikokrat: zanikanje. Jurij I., prvi Hannovrčan, ni znal niti besedice angleško. Njegov sin, Jurij II., pa je odlično govoril angleško. Poznal je ustavo, zakone, znal se je vesti kot najboljši angleški džentelmen. Dobra plat obdobja Hannovrčanov je v angleško življenje prinesla internacionalizem, ki ga ne bi bilo, če bi se še obdržali Stuarti.
Swift je tudi priča ustanovitvi Kraljestva Velike Britanije leta 1707, ki naj bi na neki način dokončno rešilo zagato z monarhom, ki je nastopila po smrti Elizabete, ki ni imela otrok in ki so ji potem sledili monarhi, ki so bili hkrati kralji Anglije in Škotske. Ali je v današnjem političnem življenju mogoče še zaslediti kakršne koli, še tako drobne sledi tistega časa.

Najprej bi omenil, da so se Irci počutili grozno zapostavljene, ko sta se Škotska in Anglija povezali. Obenem so bili mnogi Škoti zelo skeptičnih do projekta. In tu lahko govorimo o tragični napaki, ki so jo angleški politiki storili na začetku 18. stoletja. Menili so, da unija nujno pomeni tudi politično unifikacijo in da je zato logično, da bodo Škoti izgubili svoj parlament. In enako prepričanje je prevladalo, ko so priključitev uniji vsilili Irski, čeprav je to bila dejanska podreditev in zadnja obličja irske suverenosti in avtonomije so bile odpravljene.
V resnici so se pred 18. stoletjem mnogi Irci in Škoti čutili zelo povezane z Angleži in imeli so dogovore o medsebojni trgovini, tudi neke vrste monetarno federacijo in parlamenti v vseh treh delih so zagotavljali neke vrste ravnotežje, vendar na koncu Angleži tega niso bili več pripravljeni dopuščati.
Ampak menim, da ta ideja enakopravnosti nikoli ni izginila. Razumni ljudje v Edinburgu in Dublinu so zagovarjali tezo, da ni mogoče kar odpraviti lokalnega političnega zastopstva. Na kratko pa bi strnil, da je ves razvoj skozi nadaljnjih 250 let, ki so ga vodili Angleži, zaznamoval močan pragmatizem. In tudi naš sedanji položaj brexita; dejansko so bili pragmatiki tisti, ki so zmagali. In vse tako kaže, da so najbolj neomajni najbolje izkoristili to, kar je, odkrito rečeno, popolna zmeda.
To je tudi nekakšen zgornji rob zgodovinskega časa, s katerim ste se dotlej ukvarjali. Dejali ste, da je bila biografija Swifta naročena in da vam je založba Penguin samo za stroške raziskav namenila 30.000 funtov. Kako je prišlo do tega naročila?

Jonathan Swift se zdi logično nadaljevanje tistega, s čimer sem se ukvarjal že prej. In Swift je eden od tistih zgodovinskih likov, ki bo nagovarjal vsako dobo. V 50. in 60. so denimo njegova nevroza, njegova mizantropija, obsedenost s higieno zanimale ljudi. Pa tudi njegova globoka skepsa glede tega, kaj kot človeška bitja sploh smo. Danes je njegovo sporočilo nam predvsem politično. Je komentator korupcije in tudi tega, kako težko je najti svojo identiteto, ugotoviti, kam spadaš: sem Anglež, sem Irec …? Pa tudi njegovi pomisleki glede tehnologije in vsega, kar definira napredek. Vse to je danes aktualno.

In zagotovo bodo bralci čez 10 ali 15 let spet drugače brali Swifta in morda bo kdo v njem odkril predhodnika Steva Jobbsa ali kaj podobnega.

In kakšen je Swift, ki se nikoli ne poroči, ki tudi še pri šestdesetih letih vztrajno jezdi oziroma krepi telo in si vsak dan zamenja spodnje perilo, ki obsoja zapravljanje časa … kot oseba? Je to bil prijeten človek …
(smeh) Težko vprašanje za biografa, ki trpi za stockholmskim sindromom. Ko sem začeli raziskovati za knjigo, sem mislil, da bo to zgodba o naporni in neprijetni osebi, ki je bila sicer do neke mere nadarjena. Ampak ne. Zelo dober kolega je, simpatična duša, sicer nagnjena k napadom slabe volje. Človek, ki si preprosto drzne izgovoriti neprijetne stvari.

Ampak predstave o njem ostajajo zelo shizofrene. Bralci njegovih pisem odkrijejo hiperartikuliranega, zabavnega, toplega in inteligentnega človeka; drugi, ki so ga spoznali zgolj prek knjig, kot je Gulliver, in prek nekih likov, ki so skoraj protonacistični divjaki, ki želijo iztrebiti druga bitja, pa menijo, da Swift sovraži človeštvo. Da je hud mizantrop.

In takšni disputi se bodo nadaljevali …

Ali že veste, kaj bo nadaljevanje?
Swift označuje konec obdobja, o katerem se čutim sposobnega govoriti in ga raziskovati. Najbrž sem že preveč zasičen s podrobnostmi tega časa.