V zadnjih letih pa se spet pojavlja v javnosti: kot gostja na nastopih skupine Tabu, predvsem pa kot novopečena pisateljica. Pri založbi Mali junaki je v istoimenski zbirki pred kratkim izdala svoj knjižni prvenec Jaša na deteljniku. Mali junaki so zbirka knjig, ki jih med drugim ustvarjata tudi Žiga X Gombač, Feri Lainšček … Posebnost te zbirke pa je personalizacija: bralec ali bralka lahko izrazi željo in nastopi ne samo v glavni vlogi, marveč so tudi ilustracije narejene po videzu otroka (barva las, pegice, očala, nos …).

Nina, moram biti malce provokativen; kam to vodi, ko si otrok lahko izbere svojega junaka s svojim imenom in svojim videzom? Bolj ko razmišljam, bolj se mi dozdeva, da je to odklon od literature.
Morda. A knjižice si izbirajo odrasli. Mislim, da je celotna poanta personalizacije namenjena odraslim, da lahko poklonijo otroku nekaj bolj osebnega. Za otroka je darilo ne glede na to, od koga prihaja. Zgodba pa zgodba. Otroci so v tem pogledu svobodni. Odrasli so tisti, ki pritiskajo in ustvarjajo drame ter s tem "kvarijo" tudi otroka. Pozabljamo, da naši predsodki ob misli, da bi otroka pokvarili s personalizirano knjižico, izhajajo iz nas, iz že rahlo pokvarjenih izkušenj. Naša naloga je, da otroku predstavimo vsebino in pustimo, naj jo sam poosebi, ko in če sploh pride čas.

Otroška identifikacija z junakom, ki je celo personaliziran, ima lahko tudi negativne posledice. Ste kdaj pomislili na to?
Sem. Vsaka "reč" nosi v sebi to dvojnost. Temu se ni mogoče izogniti. Vedno so bili in bodo razlogi in vzroki za tisto, kar postanemo. Zato je zgodba pisana o junaku, ki mu je mar tako zase kot za druge.

Kaj pa če se otrok, ki knjigo prebira in je personalizirana, če v njej sam nastopi, z njo ne identificira, če v knjižnem junaku ne prepozna sebe?
Če otroku ne bodo odrasli za vsako ceno vbijali v glavo, da je na slikanici on, potem bo otrok vzel pravljico za pravljico in se identificiral le z izkušnjami, ki so v njej, npr. ljubezen do živali, jezdenje konja, padec ... Če mu ne bo všeč, potem je to zgrešena izbira odraslega, ki mu jo posveti.

Jaša na deteljniku se je že spremenil v Daša na deteljniku. Za kaj gre?
Zgodba govori o modrosti, ki jo babica podari vnučku. O medaljonu magičnih moči, ki junaku pride še kako prav. Zelo si je namreč želel jezditi konja. Želja se mu uresniči, a se hitro obrne v nezgodo, saj pade in se hudo prestraši. A modra babica je vedela, da bo mali Jaša kmalu na preizkušnji. V ključnem trenutku, ko poseže po babičinem darilu, se mu odpre nov svet, kjer se poleg nepozabne avanture spoprime s strahom in pogumno prebudi v nov dan.

Že, že. Ampak zakaj se je Jaša spremenil v Dašo?
Jaša je ostal Jaša, Daša se mu je pridružila ...

Kot pisateljica si se znašla v izjemni družbi, če omenim le Ferija Lainščka, ki prav tako sodeluje pri tem projektu. Si ob povabilu k sodelovanju oziroma snovanju zgodbic in knjig morda imela kakšne pomisleke pri zaupanju vase?

Ne. In naj ostane tako ... spontano in stvarjeno.

Nina, se imate za junakinjo?
Občasno.

Ste se kdaj počutili junakinja, ne vem, morda ko ste stali na odru pred več tisoč ljudmi?

Ooo, sem, sem ... zdi se mi, da ko se počutiš kot junak, veš, da delaš prav.

Kdo pa sploh so danes junaki? In kdo so mali junaki?
Junaki v odraslem svetu so tisti pogumni, ki še vedno naredijo, kar je prav, ne zgolj za njih, ampak za splošno dobro, ker smo vsi skupaj v istem "zosu" in je edino prav, da ta "zos" upoštevamo. Mali junaki pa so mali čurimuriji, ki ta mali svet spoznavajo in ga še vidijo velikega in neraziskanega. Vsak korak je velik korak.

Glede na stanje v naši družbi bi bil junak lahko danes morda celo poklic? V Slovenskem mladinskem gledališču je še vedno na sporedu predstava Heroj 1.0, ki govori o dveh junakih, ki sta odprla komercialno številko 090 in za svoje junaške oziroma herojske ukrepe seveda pridno izstavljata račune. Kaj pravite?
(Smeh) No, meni se zdi, da pravi junak dobi hrano na mizo z drugega naslova. Denar je prevelik kliše, da bi se junak sploh ubadal z njim. Junak rešuje življenja in svet pred samim seboj. No, človeške in tudi kakšne kosmate neumnosti. Junak je v resnici neviden, kot Superman, misijo, zapisano v genih, da je bojevnik za zdravo pamet, pa lahko opravlja tiho in nevidno.

V redu, ostaniva pri vaših malih junakih. Iz pevke se je rodila pisateljica. Kaj se je zgodilo?
(Smeh) Skoraj pisateljica. Preleviti se iz pevke v pisateljico je enako kot preleviti se iz srede v četrtek. Z malimi junaki, se pravi z otroki, je odlično. So neposredni in pisani, z domišljijo na dlani in verjamejo, da je res, kar odrasli zaradi dokaza zavrže. Blizu mene raste fantek Jaša, ki je dejansko videl pisane metulje, ki so poleteli iz dlani, potem ko sem opravila ritual, ki je tudi v pravljici zapisan. Ta fant Jaša je faca in mu piše na nosu, da ga bo vtikal v prave reči. Navdihnil me je, zato sem jo napisala.

Ste kdaj prej pisali, pa ne mislim na SMS-e in plonklistke?
Željo pisati sem gojila od malih nog, vendar se nisem oblikovala v pisanju. Pisati zgodbe je spominjati se doživetij. Se zdi, da so besede zares vredne šele, ko jih polagaš na papir. Je magija.

Ste morda pisali za skupino? Besedila?
Tudi, sploh na zadnji plošči LunLaGun, ki sem jo posnela s Tabuji, je precej mojih besedil. Nekaj tudi na prvi, ki se je imenovala kar Tabu. Veliko je pisanja o veličastnosti življenja in naši malenkosti, vpeti vanj. Ponavljajo se heroji, napol bogovi, ki se kot taki izgubijo v strasteh malega človeka in zato izgubijo svetlo nit bogov.

No, knjiga Jaša na deteljniku, ki je nastala v zbirki Mali junaki, je vaš prvenec. In jasno, ekološka tema. Zakaj?
Eko ali naravno, ker je narava edini dom. Da nam jesti, piti, ustvari raj in ga zna tudi vzeti. Človek pride in jo oponaša, govori, da si je on izmislil reči in izume, in tako je življenje, ki ga gledamo in poslušamo, ena tumpasta komedija, kjer nekateri "vlečemo" kratko, ker si želimo in navijamo, da ji izkažemo spoštovanje do biti takšna, kot zna biti. Knjiga ji je posvečena, kakor pesmica, ki smo jo pravkar posneli.

Torej spet pojete?
Da, občasno, melodijo pa je prispeval Tomaž Trop, kitarist Tabujev.

Kdaj ste postali tak "ekofrik"? Ste o ekologiji razmišljali tudi že takrat, ko ste se podili po odrih s Tabuji?
Seveda, odkar sem splezala na prvo drevo in me je polizal prvi kuža. Zdaj je razlika v tem, da se o tem govori kot nečem zunaj nas, včasih pa si ta narava kar bil - divji, spontan, hudourniški in pretkan. Predvsem pogumnejši. Odraslost nas pa uči kompromisov za ceno doma. Biti odrasel je danes bolj podobno biti gluh in slep.

Pravite, da vas danes najbolj zanimata ekologija in glasba. Kako združujete to dvoje?Glasba in ekologija sta ista pista, s katere je mogoče poleteti v rajsko življenje. Tako v glasbi kot pri ekologiji ne gre na silo in tako glasba kot ekologija imata svoje zakonitosti, ki zahtevajo, da se jim prilagodiš. Tako je ekologija v resnici glasba in obratno.

Vem, da sta vas nekoč od vsega najbolj zanimala glasba, petje. In svoje sanje ste dosanjali. Ne glede na to, da so bile grobo prekinjene, so se vendarle uresničile. Kaj pa tisti, ki jih nikoli ne bodo ne uresničili ne dosanjali?
Čemu bi jih? Sanje so tiste, ki nas izberejo, kakor telo in pamet in srce. Mi smo tu, da se naučimo poslušati in slediti. Smo majhne, pa vendar marljive mravljice. Zakaj bi se primerjali in težili k istemu? Zakaj bi živeli ista življenja? Tudi gozd je bogat, ko je raznolik.

Je personificiranje v smislu malih junakov neke vrste uresničevanje sanj? Saj veste, če že ne morem biti v resničnosti junak, bom pa vsaj v knjigi?
Ampak saj v biti vsi živimo junaška življenja. Če jih ne bi, potem ne bi imeli takšnega vpliva na svet. Zato je dobro, da se zavemo, kaj naša herojska dejanja vsak dan ustvarjajo, zapuščajo!

Kako se počuti človek, kako ste se vi počutili, ko ste se zbudili iz sanj, ko ste se zavedli, da je s petjem vsaj na tisti ravni, na kateri ste peli, konec?
Še vedno sanjam. Čeprav s polomljenimi sanjami.

So bila potovanja, ki so temu koncu sledila, beg? Beg pred resničnostjo? Pred samim sabo?
Odšla sem, ker je bilo dovolj ubadanja s to zgodbo, in hkrati sem šla za nečim novim.

Naenkrat niste bili več junakinja, ampak poraženka. Kako pa ste se vi videli? Kako ste se počutili?
Kot poraženka. Saj vendar nisem prej nikjer zmagala! Počutila sem se ... Hja, vsega mi je bilo dovolj!

Kaj naj stori Jaša, potem ko izstopi iz knjige? Ko zapre platnice in stopi v resnični svet?
Naj si poje pesem, posluša, opazuje in pogumno koraka dalje v odraslost.

Tadej Čater