Ogrlica iz rad - zbirka poezije, ki je zazanamovala zadnje leto dni. Foto: Emka
Ogrlica iz rad - zbirka poezije, ki je zazanamovala zadnje leto dni. Foto: Emka
Tone Pavček
Tone Pavček se lahko pohvali z enim naboljših literarnih opusov med sodobnimi slovenskimi književniki. Foto: RTV SLO
Ivo Svetina
Lani je Veronikina nagrada pripadla Ivu Svetini. Foto: RTV SLO

Fritzu so namreč pesmi, zbrane v zbirki Ogrlica iz Rad, prinesle Veronikino nagrado, ki jo celjska občina že desetletje vsako leto podeljuje najboljši pesniški zbirki zadnjega leta. O nagrajencu je odločala tripartitna žirija, v kateri so sedeli Matjaž Kmecl, Ivo Stropnik in Vida Curk. Trojica se je morala prebiti kar skozi več kot 300 pesniških zbirk, kolikor jih je prispelo na letošnji razpis za Veronikino nagrado.

Nagrada za življenjsko delo Tonetu Pavčku
Poleg novih pesmi Ervina Fritza so žirante navdušile tudi zbirke Nikoli več Petra Kolška, Confessions Andreja Medveda, Darovi Toneta Pavčka in Štafeta hvaležnosti Katje Plut. To so bile namreč zbirke, ki so se prebile med nominirance za deseto Veronikino nagrado, ki se je je lani veselil Ivo Svetina, kot prvi jo je leta 1997 prejel Iztok Osojnik, v vmesnih letih pa so nagrajenci postali Aleš Šteger, Josip Osti, Ciril Zlobec in Marjan Strojan (oba sta nagrado prejela leta 2000), Milan Jesih, Miklavž Komel, Milan Dekleva in Erika Vouk. Čeprav se Tone Pavček tokrat ne more veseliti Veronikine nagrade, pa je prireditev Napravim ti ogrlico iz rad poudarila tudi odličnost njegovega dela. Tone Pavček je namreč prejel zlatnik poezije za življenjski prispevek k slovenski poeziji.

Samosvoja arhaična pot Ervina Fritza
Izbor nagrajenca letošnje Veronikine nagrade je dokazal, da se umetniku odločitev za hojo po povsem lastni poti na koncu vedno izplača. Fritz je namreč v svoji 40-letni karieri pesnika drugače od večine drugih poetov vztrajal pri "bolj ali manj nemodni, večkrat celo arhaični poetiki". Žirija je poudarila še več točk, v katerih se Fritzeva poezija razlikuje od druge pesniške produkcije. Od slednje se loči predvsem "po neposredni, nemnogopomenski besedi, po tem, da je konotativnost z oksimoronsko in paradoksno logiko prenesel na sintaktično raven, po strogi verzifikacijski obliki z obiljem presenetljivega rimanja, zlasti pa po značilnem, neuničljivo vedrem, pogosto sarkastičnem in predvsem blago ironičnem hvalništvu življenju, njegovi očarljivi enkratnosti in vznemirljivi čutnosti".
Brez padca v pretirani intelektualizem
Žirija je v pesniški besedi Ervina Fritza odkrila tudi sporočilne odlike. Medtem ko se številni pesniki pogosto pretirano vdajajo patosu in do skrajnosti pretirani odmaknjenosti od resničnega življenja, Ogrlica iz rad potrjuje, da je mogoče hkratno bivanje v svetu intelektualcev in delavcev. Ervin Fritz tako ohranja duh intelektualca, a se obenem povsem 'razumno' loteva tudi tem iz 'nižjih etaž življenja'. Pravi pesnik je torej tisti, ki z eno nogo vedno ostaja v realnem svetu, katerega s svojo poezijo tudi nagovarja.