Tako se je časa s svojimi prijatelji na pogovoru, ki so ga v čast lani umrlemu Kajetanu Koviču na kulturni praznik pripravili v knjigarni Konzorcij, spomnil Ciril Zlobec. To je bilo obdobje, ko so kot mlada generacija literatov začenjali prevzemati službe na radiu, založbi, pri revijah. Prečesali so vso Slovenijo in predstavljali svoje pesmi, v eni nekdanjih mariborskih tovarn so v ta namen celo prekinili delo, prišli pa so vsi, od delavca do direktorja, je dejal Zlobec, ki je leta 1953 s Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom izdal prelomno pesniško zbirko.
Različnost je velika prednost
Kamor koli so prišli, je bil to praznik tistega kraja, je dejal Zlobec. Ob primerjanju s sedanjim razpoloženjem slovenske družbe, v kateri vladata sprtost in sovraštvo, pa je opozoril, da so si bili med seboj izredno različni, a vendar komplementarni. Različnost, kot je prepričan, ni pomanjkljivost, ampak velika prednost.
Zlobec se je spomnil časa, ko se je začelo njihovo sodelovanje, kako je iz njihovih srečevanj v kavarni ob cikorijevi kavi zraslo pristno prijateljstvo, ki je trajalo do zadnjega. Enako je veljalo tudi za njihove žene, kar je velika redkost, dodaja.
Sinteza zgovorne matere in tišjega očeta
Kovičeva hči, prevajalka Nina Brala Kovič, se je sprehodila skozi očetovo otroštvo, od rojstva v Mariboru, odhoda v Poljčane kmalu zatem do prihoda v Hrastje - Moto, kjer se mu je v hiši njegovih prednikov in ob vseh sorodnikih, kot je dejala, odprl svet. Rodil se je v meščanski svet, družino učiteljev, značajsko pa je bil sinteza zgovorne matere in tišjega očeta.
Popeljala je v očetovo delovno sobo, v kateri je ustvarjal v popoldanskem času, ko so morali biti čim bolj tiho, vstop pa je imela edino mačka. Razkrila je tudi ozadje nastanka nekaterih njegovih del. Veliko pesmi, zajetih v zbirki Labrador, je po njenih besedah vezanih na okolico njegovih prednikov.
Do skrajnosti izbrušena poezija
Pesnik Ivo Svetina s Kovičem ni imel veliko stikov razen leta 1974, ko je prišel k njemu s svojim pesniškim prvencem Botticelli, ki je izšel naslednje leto. Mlajša generacija pesnikov, ki ji je takrat pripadal, je Kovičevo poezijo cenila kot nekaj posebnega: vsebovala je eleganco, zgoščenost, melanholijo, "vse tisto, mimo česar avantgardisti nismo mogli", je dejal.
Kajetan Kovič je po njegovem mnenju glede na pogojno rečeno tradicionalno poezijo izstopal. "To je nepresežna poezija, natančna, do skrajnosti izbrušena, ni ji mogoče ničesar dodati ali odvzeti." Tako Svetina kot Zlobec pa sta opozorila še na eno razsežnost Kovičeve poezije - način, kako je upesnjeval naravo. Ni bil pesnik Štajerske, tako kot se pri Pavčku čuti pripadnost Dolenjski ali pri Zlobcu pripadnost Krasu. Naravo kot pojem je absolutiziral, ne da bi čemur koli pripadala, njegove podobe iz narave so univerzalne in prav zaradi tega tako močne.
Pesmi Kajetana Koviča je na popoldanskem dogodku interpretiral igralec Igor Samobor, pogovor je povezovala Nela Malečkar.