Letos se bodo pod okriljem JSKD-ja zgodili že triindvajsetič. Eden tistih, ki je na Roševih dnevih sodeloval že kot osnovošolec, je pesnik in glasbenik Matej Krajnc, ki bo letos vodil tudi delavnico z naslovom Kitara in pero: "Delavnica bo povezana s kreativnim pisanjem in kitaro kot dodatkom, kar pomeni, da bomo bržčas obdelovali polje uglasbene poezije in se o tem pogovarjali, pa poskušali tudi kaj napisati, uglasbiti in zaigrati."

Glede na to, da Roševi dnevi sploh obstajajo, poezija očitno še živi. Tudi med mlajšimi. Ali pa morda predvsem med mlajšimi? Zakaj?

Mlajši še premorejo izvirno veselje, niso še "na sceni", niso še del kulturniškega kolesja in se literature še znajo lotevati brez predsodkov; vsaj meni se zdi, da je to vzrok. Nekaj prispeva seveda tudi pozitivna trma JSKD-jevcev, ki pri Roševih dnevih vztrajajo.

Zakaj imam občutek, da poezija eksistira na samem obrobju ne zgolj literarnega, ampak kulturnega dogajanja?

Občutek vas ne vara, seveda pa bo kdo, glede na število izdanih pesniških zbirk morda dejal, da gre za nepotrebno paranojo. A tako je najlažje reči. Težava je sicer globalna in ima nemalo opraviti z ustrojem sveta, občutek obrobnosti ne obstaja od danes. Vladarji so se od nekdaj bali izobraženih in načitanih podanikov. Želijo plaho, nenačitano, neuko, odvisno ljudstvo, tako je lahko obvladljivo, ničesar ne zahteva, ničesar ne ve, nemočno je in kima. Dandanes, v trenutni ureditvi, ni nič drugače, čeprav bo morda kdo spet rekel, da gre za paranojo, a ti stari indici in težnje se ne kažejo zgolj v umetnosti, ampak tudi na polju izobraževanja in še kje. Poleg tega je poezija zvrst s posebno formo in štimungo, kar je še huje. Pa tudi ogromno je je, pri čemer se ponuja stara primerjava z ljuljko in pšenico, a dandanes je, se mi dozdeva, pšenica sploh v ozadju, ostaja bolj ali manj neopažena in nepriznana. Ljuljke pa je, kolikor hočeš.

Največji slovenski praznik si svoje ime in bistvo izposoja pri pesniku. Najpomembnejše nagrade nosijo ime pesnika. Himno smo prevzeli po pesmi tega istega pesnika. Do poezije torej gojimo neki poseben odnos. Kakšen je ta odnos?

Bolj ali manj priložnosten in na papirju – pesniki so zvečine dobri takrat, ko se je treba trkati po prsih. Gre za mit o "narodu pesnikov", ki nam pride prav, a samo občasno, posebej še ob kakih volitvah, ko je treba pihati na dušo. Največji slovenski praznik je že od nekdaj degradiran s slavljenjem smrti pesnika; paradoksalno ne slavimo tega, da se je Prešeren rodil, ampak da je umrl. Da je končno odnehal. Zdravljica je dejansko ena njegovih poznejših, šibkejših pesmi, to pove vsak prešernoslovec in verzolog. A taisti pesnik je napisal Sonetni venec, umetnino, ki prav tako vsebuje domovinsko tematiko, le da ne na prvo žogo, vpeta je med druge pesnikove teme, deluje presežno, večplastno. Čeprav ... himna najbrž mora biti nekaj na prvo žogo, da je takoj razumljiva in da vsaj deluje vzvišeno ...

Vse skupaj se mi zdi nekako paradoksalno. Spominja me na tistega gorenjskega gostinca, ki javno propagira vegetarijanstvo, se zgraža nad mesojedci, v svoji gostilni pa prodaja obilne mesne krožnike.

"Načelnež" torej, kajne? Verjetno bi to utemeljil z razlogom, da je treba preživeti, kar je razumljivo, legitimno, opravičljivo pa ni.

Podobno kot tisti, ki prodajajo vzmetnice za posteljo, si mora tudi literatura izmisliti nove načine, da bi prišla do čim večjega števila bralcev, odjemalcev, če tako rečem. Je uporaba kitare eden takih načinov? Ali gre morda za kaj drugega?

Na svojo nesrečo sem eden tistih revežev, ki si poezije ne predstavlja kot tržno blago, izenačeno z zelenjavo, vzmetnicami ali verigami za avtomobilske gume, nisem pa tako neumen, da bi se ne zavedal, da so razmere v sodobni družbi takšne, da je tudi literatura vsaj delno žal podvržena takemu razmišljanju in takim pogojem. Mislim, da se bodo časi glede tega še spremenili, da bo tudi največjim cinikom postalo jasno, da banane in dobra literatura niso ravno eno in isto, da tudi delujejo na različnih ravneh in imajo različne učinke. Kar zadeva kitaro, sem mnenja, vsaj zase, da kitara ne predstavlja načina, da bi se približal odjemalcem, pač pa način, da poezijo nadgradim z drugo dimenzijo, da ji še nekaj dodam. Zgolj to. Zbiranje kvote odjemalcev sodi drugam, če bi se pehali za tem, ne bi kaj dosti ustvarili, vsaj dobrega ne. Okusi so različni, prav je tako, a vemo, kam se nagiba splošni okus dandanašnjika, ki ga spodbujajo tudi mediji ali zlasti mediji – v instant potrošnjo, kjer pa resno ustvarjanje nima česa iskati. Tisti, ki iščejo kakovostno literaturo, jo najdejo tudi brez pomoči kitare.

Prozni mnogoboji so eden takih poligonov, kjer se preizkušajo različne novosti promoviranja literature skozi stand up, skozi glasbo ... Vi svojo poezijo "prodajate" skozi glasbo. Kaj bi se še dalo narediti, da bi poezija prišla na čim več knjižnih polic?

Zlasti bi se moral v družbi spremeniti odnos do nje. A v družbi, kjer prednjači profit in kjer je umetniško ustvarjanje razvrednoteno, je to težko. Žal smo za to krivi tudi ali zlasti ustvarjalci sami: premalo smo povezani, kolegialni, družba pa, sploh sodobna, to spodbuja. Povezani in enotni ustvarjalci – kako boš pa potem sejal razdor med njimi in utemeljeval svoja videnja umetnosti, ki bi po novem morala biti del nekakšnega "prostega trga", kar je seveda smešno. Prava umetnost že sama po sebi ne more biti del prostega trga. Že po definiciji presega vsak vidik "trga" in "tržnega". Osebno so mi blizu zlasti interdisciplinarne zadeve, ki jih omenjate, torej povezovanje z glasbo in drugimi umetnostmi.

Skozi glasbo so svojo poezijo predstavljali že mnogi. Ali so jo uglasbili sami ali jo je kdo drug. Toda, mar je vsaka poezija primerna za uglasbitev?

Vsaka dobra vsekakor. Tako ali drugače.

In obratno; obstaja morda poezija, ki brez glasbene spremljave sploh ne bi bila poezija, ne bi bila sposobna obstajati kot pesem?

Včasih se tudi zgodi, da kako besedilo bolje funkcionira znotraj glasbe kot samo zase, a kljub temu velja, da bi prava poezija morala vendarle stati tudi na papirju. Zato imamo besedilopisce in pesnike.

Se spomnite serije Pesniki pojejo, ki jo je ustvarjal pokojni Brane Bitenc, sicer še eden tistih, ki je svojo poezijo prelil v glasbo v skupini Otroci socializma. Prepričan sem, da je s tem, ko je bila uglasbena in je bil zanjo posnet videospot, dosegla tudi tiste, ki pesniške knjige niti pod razno ne bi vzeli v roke. Torej, kdo koga bolj potrebuje: glasba poezijo ali poezija glasbo?

Spomnim se te serije. Zdi pa se mi, da je "potreba" kar vzajemna. Včasih, denimo v antiki, je bila neločljiva.

Seveda je med pesniki tudi veliko takih, ki si kakšne drugačne predstavitve poezije kot skozi knjigo, zapisano v verzih, niti ne predstavljajo niti ne želijo, pa vendar sem mnenja, da so v manjšini. Zakaj pesniki ne posnamejo recimo videospota kot ga na primer glasbeniki, ki jim je jasno, da naj bo komad še tako dober, nujno potrebuje svojo vizualizacijo, da radijsko predvajanje ni dovolj?

Ker svojega ustvarjanja najbrž ne dojemajo tako. Zase lahko rečem, da sem se na snemanju svojih spotov sicer zelo zabaval, a glavna zadeva se mi še vedno zdi pesem. Je pa zanimivo videti, kako si nekaj, kar si napisal, predstavlja scenarist ali režiser ali maskerka. Spot zame sicer ni zares nujen, lahko pa je zanimiva dodana vrednost, ki je ne gre prezreti.

The Buggles so že leta 1979 peli Video Killed the Radio Star. Seveda se to ni zgodilo, pa vendar; kaj ubija poezijo?

Zlasti naš odnos do nje.

Roševi dnevi so namenjeni osmošolcem in devetošolcem. Mladim pesnikom in pesnicam. Kako mladim kar najbolj atraktivno predstaviti poezijo? Jo je treba zapakirati v kakšno posebno embalažo, ali je dovolj prebiranje knjižne izdaje?

Knjižna izdaja je že neke vrste embalaža. Dandanes, v svetu e-knjig, tablic in pametnih telefonov, je morda utopično trditi, da je takšna arhaična oblika embalaže dovolj, a vredno je poskusiti. Knjiga kot taka je še vedno nekaj posebnega, tega ne omogoča noben zaslon. Kako poezijo atraktivneje predstaviti? Ne vem, morda bi najprej prenehali vsiljevati za razumevanje pretežka besedila in učenje na pamet na nižji stopnji osnovne šole. Pustiti bi morali mladim, da sami odkrivajo, jih k temu spodbujati, prisluhniti tistemu, kar jih veseli in zanima.

JSKD ima posebno poslanstvo - skrb za kulturo v najširšem pomenu te besede. In iz delavnic JSKD-ja, kamor sodijo tudi Roševi dnevi in vaša delavnica, je prišlo že kar nekaj danes eminentnih in uveljavljenih pesnikov in drugih ustvarjalcev. Kaj je vas definiralo kot pesnika?

Radovednost, zlasti to. Menim, da je pomembno tudi obvladati pesniško obrt, dobiti prostor za manever. Samo obrt seveda ne naredi pesnika, brez nje pa, vsaj po moje, pesnik nikoli ni zares presežen.

Kako se sami spomnite delavnic, na katerih ste sodelovale in kaj so vam dale?

Spomnim se jih kot prijetno druženje, branje in pogovor, zdaj govorimo o tistih izpred trideset let, na katerih sem sodeloval kot eden izmed udeležencev. Dale so mi možnost dodatne predstavitve svojih pesmi. Kar zadeva postopke in podobno, sem bil pa vedno bolj ali manj sam svoj človek. Tiste pa, ki sem jih vodil, so mi naredile veselje, ko sem videl, da mlade ustvarjanje veseli, tako ali drugače. Da nismo samo prešli skozi tiste ure, ampak nekaj tudi naredili.

Spodaj pa preberite še pogovor z Nino Kokelj, pisateljico, ki bo na Roševih dnevih vodila delavnico za mentorje pod naslovom Povejte nam pravljico.

Kaj kot uveljavljena in priznana pisateljica lahko podate in kaj morate podati oziroma povedati mentorjem, ki se ukvarjajo z mladimi avtorji?

Pred mentorje bom stopila v treh vlogah; kot pisateljica, kot predstavnica Društva slovenskih pisateljev - društvo namreč izvaja mnoge kakovostne literarne programe za otroke in mlade, npr. Literarno vzgojni program Povabimo besedo -, in kot mala deklica, ki je na stopnicah socialističnega bloka napisala svojo prvo knjigo. V vseh treh vlogah pa bom sporočala, da je pisanje svoboda. In kako pomembno je, da to vedo tudi mladi.

In obratno; česa naj mentor ne bi nikakor počel ali storil?

Mislim, da naj mentor ne jemlje vetra iz jader. In naj nikoli ne izkoristi zaupanja.

Ste se sami kdaj kot mlajši, pri čemer je seveda upoštevano dejstvo, da ste še vedno mladi, udeleževali literarnih delavnic?

Pravzaprav ne veliko. Kot pisateljica začetnica, še pred objavo prvenca Milovanje, sem se dvakrat udeležila literarne delavnice Literature v Piranu. Pozneje pa sem bila udeleženka delavnice pisanja otroške dramatike na Ohridu.

Kaj vam je ostalo najbolj v spominu in kaj ste od njih pravzaprav odnesli?

Spomnim se izjemnega predavatelja Marjana Tomšiča, ki je bil prvi, ki mi je povedal, da res dobro pišem. Lahko bi rekla, da je bilo to njegovo priznanje največ, kar sem odnesla od delavnice, da je bilo za moj literarni razvoj izjemnega pomena. Spoznala sem pisatelja Aleša Čara, ki je bral svojo kratko zgodbo in me z njo osupnil. Pa lucidnega Vida Sagadina, s katerim sva pozneje postala prijatelja ...To je bil Piran.

Ohrid pa ... nimam besed, kako fino je bilo. Tam v tistem velikem hotelu ob jezeru, s kolegi z vsega Balkana. In odlično mentorico iz Nizozemske. Domov sem se vrnila s sončnim spominom, z dvema velikima plišastima labodoma s stojnice na eni izmed ohridskih ulic, za Pupko Pio in Larči. In z dramatizirano Špansko princesko, ki sem jo ponudila Gledališču Koper. In so jo dali na repertoar ...

Star ruski pregovor pravi: "Nemogoče je biti učitelj in ne biti hkrati tudi učenec." Kaj ste se vi skozi literarne nastope, ki ste jih imeli na šolah oziroma pred mladimi, naučili?

Da, všeč mi je ta pregovor. Mladi me vedno znova osupnejo s svojo veličino in vsem, kar me učijo. Spoštujem jih. In to spoštovanje je učenje. In verjetno se sliši patetično, a je res: ganejo me. Nekoč sem nekaj dni po nastopu na eni izmed šol v svoj domači nabiralnik prejela pismo. Kratko pismo. Na njem je pisalo samo: "Draga pisateljica. Hvala, ker ste nas obiskali v šoli. Bilo je zelo lepo. Učenci 2. A in 2. B razreda." Verjetno se boste strinjali, da je tako pismo pravzaprav največje priznanje, ki ga mladinski pisatelj lahko dobi.