Zoran Knežević je za zbirko Dvoživke umirajo dvakrat lani prejel nagrado Slovenskega knjižnega sejma za knjižni prvenec. V Slovenijo je pred 20 leti prišel iz Srbije; začel je najprej v gradbeništvu, potem je na FDV-ju diplomiral iz kulturologije. Kljub univerzitetni diplomi dela kot varnostnik – v nakupovalnem središču, kjer prodajajo tudi njegovo nagrajeno zbirko.

"Ko prideš kot tujec v neko državo, ne moreš izbirati, s čim se boš ukvarjal, sprejmeš tisto, kar se ponudi. Tako sem tudi jaz na začetku delal marsikaj," pove Zoran Knežević. Kaže, da izbirati ne more niti danes, ko je že nagrajeni slovenski pisatelj.

Bolje tujec v tuji državi kot v svoji
Rodil se je v Vojvodini. Pred 20 leti jo je zapustil zaradi takratnega političnega položaja v Srbiji. Kot sam pravi: "V tem času je veljalo, če nisi z nami, si proti nam. Potem sem se odločil: bolje, da sem tujec v neki tuji državi kot v lastni." Pri 37 letih je moral znova začeti. Prvo službo v Sloveniji je dobil na gradbišču, čeprav se z gradbeništvom prej nikoli ni ukvarjal. Sočasno se je učil slovenščine in hodil na tečaj slovenskega jezika, zato je svojega direktorja prosil, ali bi ga lahko poslali na gradbišče, kjer se govori slovensko. Direktor mu je odgovoril, da takega gradbišča ni.

Zidal "svojo" fakulteto
Prvo gradbišče, na katero so ga poslali, je bila Fakulteta za družbene vede, ki se je takrat dograjevala. Nekaj let pozneje je Knežević na tej fakulteti tudi diplomiral: "Ko sem začel delati v gradbenem podjetju, je bil moj prvi objekt FDV, ki se je takrat gradil. Ko sem začeli študirati, sem svojim kolegom kazal: poglej to steno, to sem jaz zidal."

Pisateljska faza
Pred desetimi leti je začel pisati, in sicer v slovenščini, lani pa je njegova zbirka kratkih zgodb Dvoživke umirajo dvakrat dobila nagrado na Slovenskem knjižnem sejmu za najboljši literarni prvenec. Odkril nam je, zakaj je začel pisati: "Mislim, da je za zgodbe značilna povezovalna nit bolečine, neke žalosti, trpljenja, ki ga človek nosi, in jaz sem, glede na to, da sem zelo sočuten, to občutil. Mene tudi boli, ko vidim, da drugi trpijo. In ko se je vse to v meni nekako nakopičilo, je iskalo način, kako naj se izrazi. Če bi takrat znal igrati kak inštrument, bi bil danes glasbenik, ker pa nisem, sem to, kar je bilo v meni, nekako ubesedil v zgodbe."

Niti tu niti tam, hkrati tu in hkrati tam
Piše večinoma o priseljencih v Sloveniji. Sam pravi: "Imam precej prijateljev, ki so podobno kot jaz priseljenci v Sloveniji. Z njimi sem se družil in nekaj zgodb je nastalo na to temo. Zato je tudi naslov Dvoživke, mislim, da so to ljudje, ki so prišli od nekod in tu živijo, čeprav niso niti tu niti tam ali pa so tu in tam."

Doma v Sloveniji
Danes se v Sloveniji počuti sprejet. V Vojvodini je pustil velik del svojega življenja, tam so tudi njegovi prijatelji in sorodniki, ki jih vedno rad obišče. "Danes nisem tujec, jaz sem v več svojih zgodbah napisal, da se tukaj počutim kot doma, še vedno pa je en del mene v Vojvodini in mislim, da je to usoda vseh priseljencev, kamor koli gredo, tudi Slovencev, ki hodijo v druge države. Mislim, da se tudi oni tako počutijo."

Knjiga na varnem
Danes dela kot varnostnik v varnostni službi. Ko je počil gradbeni balon, je tako kot mnogi drugi ostal brez službe. Novega dela kljub univerzitetni diplomi in nazivu kulturologa ni dobil. Pristal je na Zavodu za zaposlovanje za dolgi dve leti. Pravi, da je bilo to njegovo najhujše obdobje. Bil je prisiljen začeti na novo in danes dela kot varnostnik v trgovskem centru E. Leclerc. Tam prodajajo tudi njegovo knjigo, ki jo lahko kupite in se potem ustavite pri pultu ter ga zaprosite, naj vam jo podpiše.