V Slovenskem gledališkem inštitutu (SLOGI) so danes predstavili Slovenski gledališki letopis za sezono 2014/2015. Urednik letopisa Štefan Vevar je povedal, da je bila omenjena sezona po kvantiteti podobna predhodnim, opazno pa je, da se morajo gledališča veliko bolj truditi, da ohranijo približno enako število gledalcev.

Na oder slovenska gledališča, zato da vzdržujejo kondicijo in privabljajo gledalce, po Vevarjevih besedah postavijo večje število premier in repriz, pa tudi t. i. psevdopremier, "ampak z veliko več truda kot nekoč". Glavni vzrok za to Vevar prepoznava v atomizaciji življenja, ne toliko v gospodarski krizi: "Količina dražljajev, ki cepijo pozornost in privabljajo ljudi v zelo različna okolja, k spremljanju različnih kulturnih dejavnosti, je prevelika, kar tudi gledališču jemlje gledalce."

Zbrani podatki, primerjave in spremne interpretacije
Letošnji letopis zajema 231 detajlno popisanih premiernih uprizoritev in 260 različnih repriz slovenskih institucionalnih, zunajinstitucionalnih ter tudi vidnejših polpoklicnih gledališč in gledaliških skupin. A porast števila premier je v veliki meri plod koprodukcij – teh je bilo v sezoni 2014/2015 kar 48, kar pomeni, da je premier pravzaprav 183. Letopis predstavlja tudi gostovanja, gledališke festivale, vključuje informacije o priznanjih in nagradah, ki so jih prejeli gledališčniki.

Podrobna statistika pri vsakem gledališču in kumulativno prikazuje razmerja med uprizorjenimi slovenskimi in neslovenskimi avtorji, med premierami in reprizami in hkrati navaja število vseh gostovanj, vseh odigranih predstav in privabljenih gledalcev.

Zbrane podatke Slovenski gledališki letopis 2014/2015 tudi dopolnjuje s spremnimi interpretacijami pregleda sezone na posameznih področjih. Dramsko in postdramsko gledališče je pregledala Nika Arhar, operno gledališče Stane Koblar, sodobnoplesno in baletno ustvarjalnost Pia Brezavšček, lutkovno gledališče Zala Dobovšek.

Popisi vse od ustanovitve Dramatičnega društva
Slovenski gledališki letopis je publikacija Slovenskega gledališkega inštituta, ki izhaja enkrat letno in prinaša celoten popis pretekle sezone scenskih umetnosti. Po svojem konceptu je Slovenski gledališki letopis nadaljevanje in nadgradnja Repertoarja slovenskih gledališč, ki ga je Slovenski gledališki muzej izdal leta 1967, stoletje po ustanovitvi Dramatičnega društva v Ljubljani. Nato so pregled gledališkega dogajanja objavljali na pet let, od sezone 1992/93 pa vsako leto izide Slovenski gledališki letopis. Aktualni nosi številko 23.

Na vprašanje STA-ja, kakšne so smernice uprizarjanja del slovenskih avtorjev, je Vevar odgovoril, da je to zelo odvisno od gledališč. Največ je takih, ki imajo izenačeno razmerje glede uprizarjanja besedil slovenskih in tujih avtorjev. Med tistimi, ki dajejo prednost tujim avtorjem, sta na primer SLG Celje in Mini teater. Veliko boljša razmerja so v Slovenskem mladinskem gledališču, Cankarjevem domu, v SSG-ju Trst, Prešernovem gledališču v Kranju in Anton Podbevšek Teatru, na alternativni sceni pa prevladujejo slovenski avtorji, je navedel.