The Green Books (Zelene knjige) so bili popularni turistični vodniki za temnopolte popotnike, ki so v času segregacije v ZDA v prvi polovici 20. stoletja morali skrbno izbirati, kje se bodo ustavili, saj je bilo mnogo hotelov, restavracij in barov, označenih z napisom "Whites only" (samo za belce), je poročal The Guardian.

Harlemski poštni uslužbenec Victor Hugo Green je leta 1936 objavil prvi vodnik The Negro Motorist Green Book (Zelena knjiga za temnopoltega popotnika), v katerem je naštel vse hotele, trgovine in restavracije, ki niso zavračale temnopoltih. "Zeleno knjigo imej vedno s seboj … Lahko, da jo boš potreboval," je pisalo na naslovnici. Zelena knjiga je hitro postala izredno uporaben pripomoček predvsem za naraščajoči srednji sloj med Afroameričani, ki si je lahko privoščil potovanje po ZDA.
V predgovoru ene izmed izdaj je avtor Green zapisal: "V bližnji prihodnosti bo prišel dan, ko tega vodiča ne bo treba več tiskati. Takrat bo imela naša rasa enake priložnosti in privilegije v ZDA. To bo za nas velik dan, ko bomo šli lahko kamor koli bomo hoteli, brez kakršne koli zadrege".

Vodič je praktična resničnost segregacije
Založnik pri About Comics v Kaliforniji Nat Gertler je v posebni izdaji pravkar ponatisnil izdajo Zelene knjige iz leta 1947, pred tem pa je že ponatisnil edicije iz let 1940, 1954 in 1963. V malce več kot letu dni je bilo po Gertlerjevih navedbah prodanih več kot 10 tisoč izvodov ponatisnjenega vodnika za temnopolte. Največ izvodov se je prodalo na spletu, pa tudi v trgovinah s spominki v okviru institucij, kot je National Museum of African American History and Culture (Nacionalni muzej afroameriške zgodovine in kulture) v Washingtonu, pa tudi National Civil Rights Museum (Nacionalni muzej državljanskih pravic) v Memphisu.
"Odziv na knjigo je zelo dober, predvsem ko jo lahko nekomu porinete neposredno v roke. Če ne gre za starejšo osebo, ki je živela v tistih časih, je verjetno o segregaciji slišala zgolj v šoli, a to je zelo abstraktno dojemanje. Ko dobijo v roke Zeleno knjigo, dobijo v roke praktično resničnost segregacije," je pojasnil Gertler.
Jedro knjige predstavlja relativno kratek seznam nastanitev, restavracij in barov, kjer so temnopolti lahko prespali in se okrepčali. "Zlahka vsak preveri svoj domači kraj in mogoče opazi, da sploh za temnopolte tam ni obstajalo nič, ali pa zgolj kakšen 'turistični dom', šlo je za nekaj takega, kot je danes Airbnb, torej za zasebno rezidenco, kjer so proti plačilu odstopili eno od sob," je nadaljeval Gertler.
Po pošti in na črpalkah Esso
Zeleno knjigo so prodajali po pošti, pa tudi na bencinskih črpalkah podjetja Esso, kjer so si za razliko od večine ostalih naftnih podjetij tudi temnopolti lahko natočili gorivo. Gertler, ki sam ni temnopolt, se je za Zeleno knjigo začel zanimati pred leti, ko je poslušal zgodbo svoje mačehe, ki je pol Afroameričanka, pol pa ameriška Indijanka iz plemena Cherokee. Pripovedovala mu je o tem, kako je na šolskem izletu morala prespati na "posebnem mestu" izven naselja, medtem ko so njene bele sošolke spale v hotelu.

A najti kopijo Zelene knjige je bila sprva prava misija nemogoče. "Misliš si, hej, saj so vendar natisnili na tisoče teh vodičev, ne bi smelo biti pretežko. A večina kopij se je do danes porazgubila, tiste, ki so ostale, so pa že muzejski primerki," je pojasnil Gertler.
"Pogosto je pričakovanje, da bo knjiga polna jeznih polemik, kako nepravično je vse to, ali pa zakaj je takšen vodič potreben, a tega je tam zelo malo. Ljudje, ki so živeli v tistem času, so točno vedeli, kakšen je položaj v družbi", je sklenil. "Victor Green je sicer pisal o tem, kako pričakuje, da vodič za temnopolte nekega dne ne bo več potreben, a tega žal ni dočakal," je še izpostavil Gertler. Green je umrl leta 1960, zakon o državljanskih pravicah (The Civil Rights Act), ki je odpravil segregacijo, pa so v ZDA sprejeli leta 1964.