Književnik, ki se je rodil leta 1924 v Splitu, je svojo prvo pesniško zbirko Glasnice u oluji, v kateri je spregovoril o svojih izkušnjah med antifašističnim bojem, izdal leta 1950. Zatem se je preusmeril k prozi in pet let pozneje je izšel njegov avtobiografski roman Izgubljeni zavičaj, s katerim se je uvrstil med pomembnejše predstavnike hrvaškega eksistencializma.

Njegovo najbolj znano delo ostaja roman Dišave, zlato in kadilo (1968), v katerem prek monologa glavnega junaka odpira vprašanja o različnih ideologijah, tudi komunizmu in religijskih dogmah. Po besedilu romana sta nastala tudi gledališka predstava in celovečerec. V slovenščino je roman prevedel Marjan Krušič.

Za nadaljevanje njegove prve uspešnice velja roman alegoričnega in semantičnega naslova Pristajanje iz leta 2005. V tem glavni junak z otoka Raba pripoveduje o dogodkih, ki so se zvrstili po zadnjem kongresu jugoslovanske komunistične partije, ki so ga zapustili delegati iz Slovenije in Hrvaške, vključno z vojno na Hrvaškem.

Čeprav številčno skromnega opusa - objavil je samo tri romane in nekaj zbirk kratkih zgodb in esejev - je veljal za živega klasika hrvaške književnosti. Delal je tudi kot časopisni novinar, urednik in lektor. Urejal je vrsto literarnih časopisov ter pisal radijske drame, nekaj časa pa je bil tudi direktor Drame v Hrvaškem narodnem gledališču (HNK) v Splitu.

Dobitnik številnih priznanj
Za svoje delo je Novak, ki je bil od leta 1983 član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, prejel številne jugoslovanske in hrvaške književne nagrade, med drugim hrvaško nagrado Vladimir Nazor za življenjsko delo. Je tudi nosilec hrvaških državnih odlikovanj za dosežke v nacionalni kulturi.