Menda gre razlog iskati v razočaranju nad sodobnim življenjem. Louise Joy, profesorica na univerzi Camebridge, v svoji še nastajajoči knjigi Literature's Children ugotavlja, da knjige, namenjene mlajšim bralcem, v roke tako radi vzamemo predvsem zato, ker nam ponujajo stvari, ki jih v vsakdanjem življenju pogrešamo, pa naj bo to neposredna komunikacija, domača kuha ali pa in višja stopnja strpnosti do ekscentrikov. Po njenih besedah tovrstno čtivo pomeni "simboličen odmik od razočaranja resničnosti".

"Knjige, kakršni sta Alica v Čudežni deželi Lewisa Carrolla ter James in breskev velikanka Roalda Dahla, ponujajo svet, kjer ni potrebe po sramu in zadregi in kjer so odnosi med ljudmi iskreni," pravi dr. Joy. "Razmerja v svetu odraslih pogosto kazijo nesporazumi in nezmožnost sočloveka popolnoma razumeti." Avtorica se bo v knjigi posvetila predvsem delom Kennetha Grahama (Veter v vrbah), A.A. Milna (Medvedek Pu), Tolkiena, Carrolla in Dahla.

Dober primer se ji zdijo junaki Tolkienovega Hobita, ki 'hrepenijo po preprostih obedih, medtem ko se dandanes le še redko usedemo k doma skuhanemu obroku'. Veter v vrbah nas, po drugi plati, nagovarja zato, ker junaki v zgodbi drug z drugim komunicirajo brez okolišenja in da bi pospredovali informacije (za razliko od naše vsakdanje resničnosti, ki nas navdaja z nenehnim strahom, kako bomo videti). Čar Medvedka Puja je v tem, da vsi različni junaki zgodbic drug drugega poiščejo zgolj zato, da bi skupaj preživljali čas, "medtem ko je dandanes družba obsedena z iskanjem popolne duše dvojčice, ki bo do pičice takšna, kot smo sami". Joyeva pravi, da se da njeno študijo prenesti tudi na novejša, žanrsko sorodna dela, na primer na sago o Harryju Potterju, češ da je po strukturi precej podobna starejšim klasikam.

Zato pa pisateljica za otroke Julia Donaldson opozarja, da je Alica v Čudežni deželi precej drugačna od tipične otroške literature: "Aličin svet je pogosto neprijeten in begajoč na podoben način kot sanje, kar me je v odraslih letih pri branju dosti bolj presunilo kot v otroštvu".

Podobno zadržan je še en britanski pisatelj za otroke, Charlie Higson: "Razživcira me, kadar se ljudje trudijo delati nekakšne silne teorije .... Nostalgija, ki nas pritegne k branju več kot sto let starih otroških knjig, je isti vzgib, ki nas sili gledati kostumske drame na televiziji."