Spodaj je pet filmov, ki so v zadnjem letu na novinarko in voditeljico oddaje Osmi dan na TV Slovenija naredili tako močan vtis, da jih nikoli ne bo zamenjala s kakšnim drugim filmom ali jih preprosto pozabila, kar je, kot pojasnjuje, zagotovo eno izmed njenih subjektivnih meril, po katerih razločuje mojstrovine od preostalih filmov, ki so lahko dobri, a v njej ne vzbudijo tistega stanja odlepljenja (od realnosti), "tako podobnega zaljubljenosti, ki ga je opisoval Roland Barthes v tekstu Ko grem iz kina". Program Liffa sem si organizirala okrog retrospektive Alekseja Germana, ker so "njegovi filmi najmanj dostopni in je to verjetno edinstvena priložnost, da jih vidimo na velikem platnu".
Naslednje peterice torej ne smete izpustiti, če za nasvet vprašate novinarko Matejo Valentinčič:
1. Višja sila, režija Ruben Ostlund
Izjemno napeta, inteligentna in zabavna drama o krizi nuklearne družine in hkrati huronska komedija o krizi moškosti v sodobnem svetu - z grotesknimi poudarki, ki spomnijo na Ostlundovega skandinavskega rojaka Larsa von Trierja. Ostlund podobno obešenjaško kot von Trier v Nimfomanki obdeluje vprašanje individualnosti in družbenega konformizma - ne na temo seksualnosti, temveč družine. Vsekakor avtor, na katerega bomo morali biti pozorni.

2. Težko je biti Bog, režija Aleksej German
Epski znanstvenofantastični črno-beli spektakel človeškega gravža, dežja in blata, za katerega se zdi, kot da se dogaja v srednjem veku. Dogaja se v distopični prihodnosti, celo na drugem planetu, kamor je nekdo poslan, da bi rešil par intelektualcev, ki so se še sposobni dvigniti nad poživinjenje preostalih prebivalcev, povsem osredotočenih na zadovoljevanje osnovnih potreb. Vizualno impresivna, globoko pesimistična alegorija človeštva po romanu bratov Strugacki. Poslednji film Alekseja Germana, velikega klasika ruske kinematografije, ki ga je ustvarjalno in človeško zaznamovalo življenje v Sovjetski zvezi.

3. Gospod Turner, režija Mike Leigh
Sijajna biografija britanskega "slikarja svetlobe", romantičnega krajinarja J. M. W. Turnerja, ki ga kot robatega ekscentrika nenadkriljivo uteleša Timothy Spall z igralskim ansamblom, v katerem je vsaka stranska vloga vredna oskarja, in obenem prefinjena freska družbenih razmerij 19. stoletja. Mojstrovina v žanru biografskega filma.

4. Potnica, 1963, režija Andrzej Munk
Poljska nedokončana intimistična modernistična klasika o holokavstu, ki po formi in občutju spominja na Resnaisovo modernistično ljubezensko poemo Hirošima, moja ljubezen (1959). Taboriščnica, ki je preživela, in paznica, ki ji je pustila preživeti, iz oči v oči v naključnem srečanju po vojni, ki obe preplavi z nelagodjem, spomini in krivdo. Težko je biti bog. Kjer manjkajo prizori, so mednapisi, vzeti iz Munkovega scenarija, kar filmu ne škodi, pač pa mu daje dodano, lirično vrednost: holokavsta pač ni mogoče v celoti vizualizirati. Film je restavriran, kar smo videli na festivalu Il Cinema Ritrovato v Bologni.

5. Pogled tišine, režija Joshua Oppenheimer
Še en primer genocida, tokrat indonezijskega. Čeprav gre za film, ki si ga še nisem uspela ogledati, ga priporočam kot drugi del enega najbolj srhljivih dokumentarcev, ki sem jih videla v življenju - Teatra ubijanja (The Act of Killing, 2012, Joshua Oppenheimer). Tisto, kar je v njem najbolj srhljivo, je dejstvo, da je režiserju uspelo pripraviti zločince, ne samo do govorjenja o grozodejstvih, ki so jih zagrešili nad t. i. komunisti, ampak celo do njihove ponovne inscenacije in rekonstrukcije, v katerih ti nikoli kaznovani zločinci ponosno in z veseljem nastopajo. To pove po eni strani vse o aktualni oblasti v Indoneziji, po drugi strani pa človeka spreleti srh ob misli, kako zlahka je državi subjektivne psihopatologije instrumentalizirati za svoje namene, četudi genocidne. V Pogledu tišine govorijo žrtve.

P. S.: Kot dodatek priporočam sekcijo Perspektive v celoti, še posebej ukrajinski film Pleme (režija Miroslav Slabošipcki), kriminalno ljubezensko dramo v internatu za gluhoneme otroke, ki pove vse, ne da bi bila izgovorjena ena sama beseda. V Perspektivah tekmuje tudi hrvaški film Številka 55 Kristijana Milića, obrtniško perfektno zrežiran akcijski vojni film, čeprav generičen, kakršnega lahko Slovenci le sanjamo. Za dramsko protiutež pa še dve slovenski manjšinski koprodukciji: Barbari Ivana Ikića in Kosec Zvonimirja Jurića. Tudi Nikogaršnji otrok Vuka Ršumovića menda ni slab. Pustimo se presenetiti!