Lik Napoleona Bonaparta kot utelešenje megalomanskega napuha in briljantnega vojaškega stratega je od nekdaj fasciniral filmsko umetnost: Stanley Kubrick je bil več let obseden z idejo ambicioznega epa o napoleonskih vojnah, Chaplinov Veliki diktator se je rodil iz zametkov scenarija za film o Napoleonu, Abel Gance pa je nemi film o Napoleonu posnel že daljnega leta 1927. Kako torej pristopiti k temi, ki je bila obravnavana že v vseh vejah umetnosti in z neštetih perspektiv?

Ridley Scott Napoleonovo zgodbo "bere" kot vojaški spektakel, kakršne obvlada, a obenem namerno zabrede tudi v sivo območje zgodovinske (ne)verodostojnosti. Nastala je na prvi pogled klasična, a presenetljivo moderna zgodovinska epopeja, ki bo kritiško srenjo vseeno ujezila manj kot kaotični camp režiserjevega prejšnjega celovečerca, Hiša Gucci (2021).

Natančni gledalci, ki od filmskih biografij pričakujejo zgodovinsko verodostojnost, so nad Scottom sicer zgroženi: Napoleon ni bil na obglavljenju Marije Antoanete! Zakaj v prizoru osvajanja Egipta s topovi obstreljuje piramide? Z vojvodo Wellingtonskim nikoli nista obedovala skupaj! Režiser se za te kritike ne zmeni pretirano (na zmrdovanje francoskih recenzentov je odgovoril: "Francozi ne marajo niti sami sebe."). Filmska umetnina pač ne more biti bližnjica ali nadomestek za zgodovinsko lekcijo. O Napoleonu je bilo napisanih že na tisoče knjig: Ridley Scott pri svoji obravnavi v enaki meri kot izpričana dejstva upošteva tudi mite in bajke, ki jih je zgodovina spletla okrog enega najslavnejših vladarjev v zgodovini. V filmsko upodobitev bitke pri Austerlitzu je vtkana tudi propaganda, ki jo je Napoleon o svoji taktični genialnosti širil sam. Če ne morete prenesti, da ne bo vse "tako, kot se je v resnici zgodilo", je bolje, da vse skupaj v celoti preskočite. Napoleon išče zgolj psihološko in čustveno resnico moža, ki je pustil neizbrisno sled v evropski zgodovini.

Zakaj nam torej Scott Bonaparta (Joaquin Phoenix) takoj v prvem prizoru pokaže med množico, ki spremlja zadnjo pot Marije Antoanete? Morda ga zanima slikoviti kontrast med cesaričino dostojanstveno vdanostjo v usodo in strateško previdnostjo korziškega anonimneža, ki se smuka med rajo: sam oblasti ne bo podedoval, pač pa si jo bo moral s serijo pragmatičnih potez vzeti sam. Ko ga vidimo prvič, je namreč šele nižji vojaški častnik, ki pa bo v bitki pri Toulonu z zavzetjem trdnjave Francozom izboril zmago nad številčnejšimi in bolje oboroženimi angleško-španskimi silami. (V tej bitki boste videli eno najbolj nazornih smrti konja, kar jih pomnim.)

Prizori spopadov so elegantno koreografirani, a tudi brutalno nasilni in okleščeno informativni: v dveh urah in pol se bo zvrstilo vsaj pol ducata prelomnih zgodovinskih bitk in Scott zna s peščico nazornih, slikovitih prizorov ilustrirati bistvo vsake izmed njih. Topovske krogle, ki zaledenelo jezero spremenijo v smrtno past; taktične formacije Angležev v bitki pri Waterlooju; prazna Moskva v plamenih. Vsaka od teh dioram je jasno razumljiva in precizna, čeprav Scott gladko preskoči kakršne koli razlage geopolitičnih silnic in zavezništev, ki so Napoleona vedno znova postavile v konflikt z britanskim imperijem. Nič manj osupljiva ni poustvaritev slavnega prizora kronanja, kot ga je naslikal Jacques-Louis David.

Z direktorjem fotografije Dariuszom Wolskim, ki je v zadnjih letih režiserjev stalni sodelavec, sta izbrala hladno, modrikasto barvno paleto, ki smo jo videli že v Poslednjem dvoboju (2021), a tukaj deluje za odtenek preveč stilizirano in monotono.

Omenjeni konj z razmesarjenim torzom še zdaleč ni edini, ki jo skupi: ko Napoleon vodi zadušitev uporov na pariških ulicah, pa tudi pozneje, na bojiščih Rusije, kamera večkrat od blizu pokaže krvave posledice srečanja človeškega mesa s topovskimi kroglami. Mladi možje padajo kot snopi žita in že v naslednjem hipu na njihovo mesto stopijo drugi. Na koncu filma bo na zatemnjenem zaslonu izpisan končni seštevek vseh mož, ki so padli pod Napoleonovim poveljstvom, a poanta je jasna že veliko prej: Bonaparte je svoj sloves, svoj imperij in svojo dediščino zgradil na plečih smrti, trpljenja in nesorazmernih človeških žrtev. Vsak strah, da tovrstni film poveličuje krvoželjnega psihopata, je bil neutemeljen – Scotta zanima večna lekcija o tem, kako daljnosežne posledice imata lahko nebrzdana nečimrnost in napuh posameznikov, ki pišejo zgodovino.

Vseeno pa portret ni zasidran okrog vojaške, pač pa okrog intimne zgodovine. In za Napoleona je intimna zgodovina predvsem Josephine de Beauharnais (Vanessa Kirby), od njega nekaj let starejša vdova, ki je moža izgubila v revolucionarni vihri. Josephine je uglajena, fina dama, a tudi praktična in manipulativna ženska: bolj kot Napoleonova očitna zaljubljenost jo impresionirata njegova vpliv in moč. Jasno je, da se s tem nekarizmatičnim štorom, ki jo gleda z očmi nemočnega telička, nikoli ne bi poročila, če ji ne bi mogel ponuditi lagodnega življenja. V zameno mora – z očitno naveličanostjo – prenašati Napoleonovo pohoto v kombinaciji z njegovimi nezadostnimi posteljnimi veščinami. (Napoleonove kilave poskuse zapeljevanja opazujemo z voajersko fascinacijo.) Čas si Josephine krajša z mladim ljubimcem (Jannis Niewöhner), a ko govorice o njeni nediskretnosti dosežejo Napoleona na bojnem polju, ta brez oklevanja Egipt obesi na klin ter ihtavo odvihra nazaj v Pariz. Soočenje zakoncev je pomenljivo: posesivni, užaljeni despot svojo ženo dojema kot pokrajino, ki jo je treba osvojiti, kot lastnino, ki mu pripada, kot nekaj, do česar je upravičen. Upravičenega se počuti tudi do dediča; obseden je z idejo, da morata kar najhitreje dobiti sina.

Joaquin Phoenix na nebombastičen, a vseeno zelo učinkovit način Napoleona prikaže kot (značajsko) majhnega, nečimrnega in samopašnega moža, do katerega ljudje skoraj instinktivno čutijo antipatijo. Napoleon kot človek ni kul, če hočete anahronističen izraz, kajti tudi Phoenixova upodobitev je skrajno moderna. (Več kot enkrat spomni na vlogo, ki jo je odigral v letošnji bizarki Arija Asterja Beau se boji.) Težko se je znebiti občutka, da si je svoj imperij in kult osebnosti zgradil predvsem zato, da je svoj ego lahko zaščitil pred nenehnimi zavrnitvami okolice; despoti so, kot se rado izkaže, samo nikoli zares odrasle različice vzkipljivih otrok. Phoenix subtilno uporabi tudi svoj dar za komedijo, ki samo še poudari kontrast med Napoleonovo dominanco na bojnem polju in njegovo pomilovanja vredno nekompetentnostjo na domači fronti. "Mislite, da ste tako sijajni, ker imate ladje!" na neki točki užaljeno zabrusi britanskemu veleposlaniku in vse skupaj nevarno približa parodiji.

Škoda je, da scenarij z enakim zanimanjem ne opazuje Josephine: Vanessa Kirby je odlična kot ženska, ki s taktiziranjem in hladno vzvišenostjo prikriva svoj strah, a nikoli ne dobimo pravega občutka, kakšna oseba je onkraj odnosa z Napoleonom. A prav ta odnos, o katerem so francoski časniki s takim zanosom poročali, je bil prizma, skozi katero Scott intepretira celo Napoleonovo življenje. Njegova obsedena želja zavladati svetu je bila samo podaljšek obsedene želje obvladovati eno samo žensko. Je bila na delu res tako preprosta psihologija? Scenarij Davida Scarpe vsekakor kaže v to smer. Slavna ljubezenska pisma, ki jih danes štejemo v kanon epistolarne književnosti, so podana kot protagonistov notranji monolog, ki nenehno prikraja resnico in uklanja svet po svoji volji. Po Josephinini smrti ta pisma postanejo tudi orožje, ki v nepravih rokah lahko ogrozi javno podobo in mit, ki ga je toliko časa gradil.

Napoleon je vse prej kot popoln film; čeprav se je režiser hvalil, da ga je oklestil na obvladljivo dolžino, so nekateri deli razvlečeni in repetitivni. Vseeno pa je treba občudovati 85-letnega veterana, ki se loti ene najbolj dostojanstvenih in predvidljivih tem, kar si jih lahko zamislite, in nato vanjo vdahne kanec subverzivnosti in humorja, ne da bi se pri tem odpovedal svoji prepoznavni bombastičnosti in poanti o nesmiselni, uničevalni sili vojne. Filma ni treba sprejeti kot edino pravilno, dokončno in ultimativno interpretacijo lika in dela Napoleona Bonaparta, pravzaprav "pravega" Napoleona po tem filmu ne boste poznali nič bolje kot prej. Morda pa se poanta skriva ravno v tem, da je verodostojna resnica zgodovine že davno pokopana pod plastmi časa. Če lahko iz nje potegnemo kak nauk, na primer o nevarnosti nebrzdanega ega, toliko bolje.

Ocena: 4-