Od podelitve prvega doktorata kemičarki Anki Mayer v zbornični dvorani Univerze v Ljubljani na Kongresnem trgu bo 15. julija 2020 minilo natanko 100 let. Doktorat ji je podelil prvi rektor univerze Josip Plemelj ob spremstvu prvega dekana Filozofske fakultete (FF) Rajka Nahtigala. Doktorat s področja kemije je bil prvi podeljeni doktorat na takrat komaj leto dni stari ljubljanski univerzi, razstava, poimenovana Doktorati: 100 let – Oster in potreben inštrument družbe, pa je namenjena predvsem počastitvi tega dogodka. Na ljubljanskem FF-ju je do danes doktoriralo že več kot 2.000 študentov.

"Praznovanje 100-letnice na Filozofski fakulteti počasi jemlje dah, za nami je čudovito leto najrazličnejših dogodkov, ki so se priklonili akademski, humanistični in družboslovni skupnosti in njeni stoletnici, to je skupnost številnih posameznic in posameznikov, ki jih med drugim druži tudi to, da so v svoji karieri stali pred komisijo in zagovarjali doktorat," so bile besede, s katerimi je dekan FF-ja Roman Kuhar v petek odprl razstavo. "Doktorski študij je dolga in zavita pot, pot k znanju, s katerim bomo reševali zapletena vprašanja prihodnosti. Na področju humanistike in družboslovja je to pot k poglobljenemu, kritičnemu mišljenju, ki edino lahko preprečuje totalitarizme današnjega časa," je dodal.

So doktorati danes v 21. stoletju še oster in potreben instrument družbe, kot pravi razstava, ali so že čisto razvodeneli? "Dobro vprašanje, v bistvu gre za oboje, kar ponazarja ambivalentnost sedanjega časa. Prek njih še vedno lahko opozorimo na kritične trenutke, ki se dogajajo v družbi, po drugi strani je pa res, težko rečemo inflacija, pretirano število pa gotovo pelje v razvodenelost doktoratov, na filozofski fakulteti smo jih imeli samo lani 111," je za MMC po odprtju razstave odgovoril soavtor in zgodovinar Božo Repe. Slovenija je po številu doktoratov na 1.000 prebivalcev na vrhu držav OECD-ja, zato se "dilema o preveč doktoratih poraja tudi nam".

"Doktorati v zadnjih letih postajajo vedno bolj instantni doktorati, če je včasih moralo preteči kar nekaj časa, preden si lahko zaključil doktorat, danes navodila Univerze v Ljubljani dovoljujejo za dokončanje le štiri leta, če si mladi raziskovalec, pa samo tri. V starih časih so si doktorandi za pisanje vzeli veliko več časa, imeli pa so pred tem že dokončano eno znanstveno disertacijo, ki se ji je reklo znanstveni magisterij, tega v bolonjskem študiju več ni," pa je za MMC dejala soavtorica razstave, zgodovinarka Kornelija Ajlec. Bolonjski "magisteriji" so tako zgolj še na ravni starih diplom, kar kaže na vsesplošen "instantni trend". Vse to pa ne pomeni, da "so zdaj vsi doktorati slabi," je hitro dodala.

Družba mlade "parkira" med študente

T. i. univerzitetni balon v Sloveniji obstaja tudi na nižjih ravneh, pogosto poslušamo, da pri nas enostavno preveč ljudi študira, potem pa zanje ni služb. "To je res, gre za posledico socialnih korektivov, ki jih je od 90. let naprej uvajala slovenska država. Družba ni bila sposobna in še vedno ni rešiti problematike mladih, zato se dogajata dva procesa. Prvič, breme socialne skrbi za mlade se prelaga na šolski sistem. To je za študente relativno ugodno, saj je za status študenta zelo dobro poskrbljeno. Drugi proces pa je odliv mlade delovne sile v tujino. Migracije so vedno bile, v 70. letih je bilo na delu v tujini 70.000 Slovencev, a takrat je šlo za kvalificirano delovno silo, danes pa nam uhaja tudi intelektualna elita, vsi, ki lahko uspejo v svetu, gredo," je pojasnil.

Družba mlade, s katerimi ne ve, kaj bi počela, tako "parkira" v študentske vrste in kupuje socialni mir. "Parkirajo jih, potem so pa kar naenkrat stari 30 let in se znajdejo v nezavidljivem položaju, na slovenskem trgu dela težko uspejo, najboljši pa iz države odidejo čim prej," je še dodal Repe.

Prva doktorica Anka Mayer, med vojnama tri ženske

Na razstavi so predstavili izbranih 14 doktoric in doktorjev Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani na čelu s kemičarko Anko Mayer, ki se je v zgodovino zapisala kot prva doktorica ljubljanske univerze. Ob ustanovitvi je bilo namreč del FF-ja tudi naravoslovje. "Lahko bi izbrali tudi popolnoma druge, z izjemo središčne točke Anke Mayer, gre za zanimive, pomembne in karizmatične osebe. Še največ težav so predstavljali birokratski pogoji, ki so zelo neživljenjski, sploh zakon o varstvu osebnih podatkov (GDPR), ki ne dovoli praktično ničesar, če ne bi res vztrajali, razstave sploh ne bi mogli postaviti," je na problematičnost GDPR-ja opozoril Repe, ki "krivdo" za izbor 14 doktorjev avtorsko prevzema nase.

Večino študija je Mayerjeva opravila že na Dunaju, kjer so po prvi svetovni vojni Slovanom prepovedali študij na avstrijskih univerzah, zato je prišla doktorirat v Ljubljano. "Že na Dunaju je naredila vse izpite, v Ljubljani pa je zgolj še dokončala doktorsko disertacijo," je pojasnila zgodovinarka Kornelija Ajlec. Doktorirala je s prebojno novo temo o topnosti škroba.

Dosežek Mayerjeve, ki je v Ljubljani doktorirala prva, je bil za takratno patriarhalno družbo kar velik dosežek. V celotnem času med obema vojnama so bile namreč na Univerzi v Ljubljani zgolj tri ženske. "Prva je bila Fanny Copeland, lektorica, ki je učila angleški jezik, sicer znana alpinistka, ki je veliko naredila za promocijo Slovenije. Potem imamo Anko Mayer, ki ni ostala na univerzi, saj se je sprla z mentorjem in odšla v proizvodnjo. Z možem sta odprla tovarno in bila zelo uspešna. To je bila prva slovenska zgodba podjetja spin off. Tretja pa je bila Alma Sodnik, filozofinja, ki je bila pomožna asistentka in pozneje pomožna docentka, kar pomeni, da je predavala zastonj," je zgodbo žensk na univerzi med vojnama strnil Repe in dodal, da je po drugi svetovni vojni Sodnikova nato naredila veliko kariero.

Univerza kot "moški projekt"

Ustanovitev univerze je bila po Repetovih besedah čisti "moški projekt". "Podeljevali so si plakete za moški pogum in podobne zadeve, gre za percepcijo tistega časa, ki je izredno konservativna, saj jo je obvladovala Katoliška cerkev." Vključevanje žensk na univerzo je bil vseeno proces, ki "ga ni bilo mogoče ustaviti". Filozofska fakulteta je po njegovih besedah imela že pred drugo svetovno vojno več žensk kot moških, danes pa so morda ostale zgolj še tri, štiri naravoslovne fakultete, kjer prevladujejo študentje.

"Dejstvo, da zdaj na univerzi prevladujejo ženske, hkrati pomeni, da tukaj ni denarja in moči. Ženske tako prevzamejo poklice, ki se potem postopoma feminizirajo. Ta proces gledamo od osnovnih do srednjih šol, zdaj žal tudi že na univerzi," je nadaljeval Repe. Je tudi pretirana feminizacija lahko težava? "Da. Tudi to. Nekaj je treba reči pošteno, in sicer da je slovenska družba precej emancipirana družba. Obstajajo pa prikrite razlike, prva rektorica univerze Andreja Kocijančič je položaj zasedla leta 2005, razdalja med prvim doktoratom in prvo rektorico nam pokaže, kakšen proces je to," je pojasnil. Največje razlike na univerzi ostajajo na najvišjih položajih. V profesorskem zboru podobno moški še vedno "vodijo" v razmerju skoraj 2:1.

Osrednji del razstave zaseda filozofska trojka

"Kot poseben sklop smo zastavili t. i. filozofsko trojko Slavoja Žižka, Mladena Dolarja in Alenke Zupančič. Vsi trije so doktorirali na naši filozofski fakulteti, Žižek in Zupančičeva nato še na pariški Sorboni," je pojasnila Ajlečeva. Žižka in Zupančičevo je prav sorbonski doktorat odpihnil na mednarodno sceno in "jima odprl vrata največjih institucij na svetu". "Filozofi so najostrejši kritiki družbe, poleg tega pa so omenjeni trije ta hip najbolj prepoznavna blagovna znamka fakultete," je pristavil Repe.

Razstavo so si po njegovih besedah v prvi vrsti zamislili kot predstavitev študentom fakultete, kako poteka doktorski študij, nato pa je ideja preprosto prerasla prvotni okvir. Pri vsakem od izbranih 14 doktorjev znanosti so zbrali originalne dokumente iz doktorskih map in predstavili drug element postopka.

Posneli pa so tudi pričevanja kolegov, prijateljev in sorodnikov doktorjev v obliki intervjujev, ki pretresajo različne zorne kote pomena doktoratov, in si jih je mogoče ogledati na zaslonu v okviru razstave v avli fakultete. Intervjuje pa bodo objavili v celoti tudi na družbenem omrežju Facebook na strani Doktorati Filozofske fakultete. "Najstarejši pričevalec, dr. Zdenko Rotar, ima 93 let, najmlajša pričevalka Luna, prapranečakinja Alme Sodnik, pa devet let," je kot zanimivost navedel Repe.

Antiintelektualizem v družbi

Z razstavo so želeli "iz kleti potegniti del družinskega bogastva in ga pokazati ter dati v dnevno sobo". Drug razlog pa je bila želja opozoriti na "antiintelektualizem, ki se je začel širiti v družbi, v govorih politikov, na politične stranke, ki nimajo skoraj nobenega intelektualnega zaledja in ne čutijo potrebe po tem, zlasti pa na nizek odstotek BDP-ja, ki ga Slovenija nameni za raziskave in razvoj", je pojasnil Repe. Z nizkim odstotkom BDP-ja kot družba kažemo, kakšen "preboj in razvoj" v znanosti si želimo.

Antiintelektualizem v družbi pa se kaže tudi v "vulgarnem, neartikuliranem govoru polpismenih poslancev in drugih politikov". "Še igralsko šolanemu predsedniku vlade včasih uide kakšna ljudska modrost znanega lika iz njegovega prejšnjega poklica. Njegov pogosto izrečen stavek je: 'Mi ne filozofiramo, mi delamo.' Že Platon je v svoji Državi razložil, da človeštvo čaka zgolj zlo, če politična moč in filozofija ne bosta postali eno," je dejal Repe in dodal, da bi se politika morala resno zamisliti glede svojega odnosa do univerze in znanosti. "Upajmo, da bodo tako prišli do ugotovitve, zakaj so nas številne evropske države, ki so bile razvojno 20 in več let za nami, prehitele."

"Uničili smo praktično vso intelektualno dediščino, ki jo je imela Slovenija, če se spomnimo vseh izumov, proizvodov, na vse, s čimer je Slovenija še kot socialistična republika slovela, vidimo, da je vse razprodano, uničeno itd. Slovenija kot država nima več hrbtenice," je sklenil Repe.

Z antiintelektualizmom pa v družbi z roko v roki hodi pretirana zbirokratiziranost. "Vzpostavljen imamo sistem, kjer so ljudje plačani, da dokazujejo, česa se ne da, ne pa, kaj lahko. V Sloveniji geslo Yes, we can (Da, lahko) ne more uspeti, naše geslo je No, we can't (Ne, ne moremo)," je dodal Repe.

"Univerza kot trdnjava slovenstva"

Po Repetovih besedah je najbolje duh univerze v njenih začetkih izražal Milan Vidmar, elektrotehnik in šahist. "Izražal je duh univerze, zavedal se je, da je nacionalni interes v tistem trenutku primaren, torej univerza kot trdnjava slovenstva itd. Vedel pa je tudi, da brez univerzalnosti znanosti ne gre," je dejal Repe. Doktorat kot oster in potreben instrument družbe, kot je poimenovana razstava, je Vidmarjev stavek. "S tem je mislil tako na univerzo, znanost in doktorje znanosti, to je eno od opozoril razstave."

Ob nastanku univerze so slovenske šolane glave tehtale težko dilemo: bo jezik ljubljanske univerze slovenščina ali srbohrvaščina? "Res je, to je dilema tudi danes. Le da danes v igri ni več srbohrvaščina, ampak angleščina. Vsi vemo, da so naši znanstveni članki več vredni, če so v angleščini, to je eden od velikih nonsensov (neumnosti, op. a.), posledica tega, da nam habilitacijske in znanstvene pogoje diktirajo tuje znanstvene združbe, ki na ta račun kujejo ogromne dobičke," je odgovoril Repe.

Ob nastajanju univerze je bila po njegovih besedah živa tudi dilema, ali slovenski ali jugoslovanski narod, pa tudi dilema, kaj storiti z nemščino in njenim miselnim prostorom, v katerem so bili izobraženi slovenski ustanovitelji univerze. "Bili so resnično dvojezični, ne v današnjem smislu povprečnega govorjenja angleščine, ko se vsak nauči nekaj besed iz svoje stroke," je opozoril na dejstvo, da so slovenski izobraženci tistega časa vsi na univerzitetni ravni poprej delovali v nemščini. Z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani se je nato zgodil odpor do nemščine in vzpon slovenščine na najvišjo raven univerze.

"Kakšna bi bila ta družba brez naše univerze? Seveda bi še obstajala, ljudje so se tukaj naseljevali in živeli od praskupnosti naprej in mirno obstajali brez univerze. A najmanj, kar lahko rečemo, je, da ta družba brez naše univerze ne bi bila slovenska družba," je sklenil Repe.