Festival Odprte hiše, ki bi po Sloveniji moral potekati prav zdaj, so prestavili na konec septembra. "Morda bo naslednji festival že nakazoval nove priložnosti, kako smo lahko v stavbah varnejši, čeprav bomo skupaj. Vzporedno ob želji po ohranjanju festivala iščemo nove oblike in pristope, ker bo zavedanje o pomenu dobre arhitekture in kakovostno oblikovanega prostora v našem življenju toliko pomembnejše dejstvo in potreba," se na aktualno situacijo odziva direktorica festivala OHS, Lenka Kavčič.

Virtualna predstavitev 30 izdelkov
V Centru za kreativnost so se odločili, da bodo izbor 30 izdelkov slovenskih oblikovalcev, ki so jih želeli razstaviti v Milanu, predstavili virtualno. Razstava, ki še ni dokončna, saj ji bodo dodajali nove izdelke in zamisli, se imenuje Tunel 29, oblikovanje za postapokaliptični svet. Oblikovalci, arhitekti in tudi sodobni umetniki so se venomer v svojih konceptualnih projektih ukvarjali z vprašanjem načrtovanja za bivanje prihodnosti. Dizajn se prilagaja novim razmeram v družbi. Kako je tokrat?

Scenarij je naslednji: naravno okolje je uničeno, zdaj živimo v tunelu 29. Izbrani projekti predvidevajo temno prihodnost, postindustrijsko distopijo, kjer življenje poteka pod strogim nadzorom v okolju, ki je napolnjeno s pohištvom, narejenim iz recikliranih materialov. Denimo iz lesa invazivnih rastlinskih vrst, reciklirane plastike, odpadnih kovin. "Vprašanje za kreativne industrije je: kako preživeti v svetu, kjer je proizvodnja novega odvečna," pravi Mika Cimolini, arhitektka in poslovna vodja programov Centra za kreativnost.

Oblikovanje za postapokaliptični svet je razdelila na tri osnovne dejavnosti bivanja: stanovanje, proizvodnjo in prehranjevanje. V projektu Tunel 29 izpostavljajo trajnostne principe proizvodnje, pristope naredi sam, samooskrbnost, obrtniške pristope izdelave, ki so maloserijski, uporabo odpadnih ali trajnostnih materialov, ki rešujejo okoljske težave s surovinami. Takrat, ko so ga zasnovali, še ni bilo virusa, vedeli pa so, da je prihodnost v trajnostnih konceptih. Kriza je še očitneje pokazala – že pri dobavi mask iz Kitajske – na neprilagodljivost množične proizvodnje in na problematiko množične potrošnje. Tukaj je priložnost za lokalno proizvodnjo izdelkov, ki so lahko izdelani iz materialov, ki bi jih sicer zavrgli ali jih ne bi izkoristili. Morda je tudi priložnost za obujanje tradicionalnih obrti, ki bi sicer izginile.

Na primer projekt Darje Malešič se navezuje na nekoč tradicionalne obrti Prekmurja, kjer so iz ličkanja koruze izdelovali copate, torbe in druge izdelke. Te obrti lahko danes zaživijo v sodobnih izdelkih, pravi Mika Cimolini. Med produktnimi oblikovalci in proizvajalci pa je vedno več pozivov, da je koronakriza priložnost za preusmeritev v bolj trajnostne načine proizvodnje.

Matej Feguš, lastnik podjetja za notranjo opremo Donar, ki deluje po principih odgovornega in trajnostnega oblikovanja, opozarja na nepredvidljivost, s katero se srečuje sodobna družba. Zato Feguš poudarja pomembnost vključevanja sočutja v metode oblikovalskega razmišljanja: "V prihodnje pričakujem predvsem spremembo v vrednotenju, kaj je za posameznika in družbo pomembno, in uvajanje načrtovanja v vse pore družbe, z namenom ustvarjanja in iskanja hitrih rešitev s čim manjšim vplivom na vsakdanje življenje. Enostavno, izzivi, na katere bomo v prihodnosti iskali rešitve, kot so: okolje, zdravje/dobro počutje, bodo, upam, pripeljali do sprememb razmišljanja in merjenja vrednosti. Torej vojne – medčloveške, razredne, trgovinske ipd. – bodo postale nepomembne, saj bo vrednost ohranitve okolja in (človeškega) življenja postala pomembnejša od kopičenja in rasti (finančnega) kapitala ter želje po nadvladi posameznih držav oz. nacij. Vrednota bo postala sposobnost oblikovati in ustvarjati bolj zdrave in odgovorne rešitve, ki bodo zagotavljale trajnostnostni razvoj človeštva in celotnega ekosistema, tj. ekohumanizem."

Feguš meni, da bi vsi skupaj lahko prepoznali priložnost, da "krizo" izkoristimo za ponovni razmislek o tem, kam smo kot družba namenjeni. "Oblikovanje oz. dizajn razumem kot načrtovanje in vsi načrtujemo svoje vsakdanje življenje – kaj, kako in na kakšen način bomo živeli. Vsekakor pa bi lahko politika prepoznala načrtovanje oz. oblikovanje kot eno od ključnih dejavnosti za prehod v pravičnejšo in trajnostnejšo družbo ter vključila kreativno industrijo v vse pore družbe. Zanimivo je, da je dizajn oz. oblikovanje/načrtovanje opredeljeno kot druga najpomembnejša dejavnost pri prehodu v krožno gospodarstvo. Kot družba se ne zavedamo, da oblikujemo/načrtujemo storitve, produkte, procese in komunikacijo – torej oblikovanje/načrtovanje ima vpliv na vse. Ostaja le eno vprašanje: ali je to narejeno dobro ali slabo."

Brezplačen material za zaščitno opremo
Da se oblikovanje začne z empatijo, potrjujejo številne prostovoljne iniciative za izdelovanje zaščitne opreme po vsem svetu. Pri nas so se združile modne oblikovalke, šivilje, kostumografke in stilistke (sodeluje društvo SOTO, ZOOFA, samostojne kulturne delavke, med drugimi Jelena Proković, Sanja Grcić, Katarina Šavs, Maja Štamol Droljc, Slavka Pajk, Nataša Recer, Edita Drpić, Urška Feller Davidson, Milka Stipetić, Mojca Celin, Barbara Urbančič, Tina Pavlin, Simona Kogovšek, da bi izdelovale pralne zaščitne maske iz blaga za tiste, ki jih potrebujejo.

Na družbenem omrežju Facebook so ustvarile skupino Mask_Sign za potrebe komuniciranja in ponujanja možnosti vključevanja v to prostovoljno iniciativo vsakomur, ki bi se želel vključiti. Do zdaj so jim približno 300 metrov blaga in 5000 metrov obrobnega traku donirale različne trgovine z blagom in tekstilna podjetja, med drugimi Svet metraže in Lisca.

Maske pa so do zdaj romale med drugim v UKC Ljubljana – onkološki, pediatrični in ginekološki kliniki, UKC Maribor, bolnišnici v Izoli in na Golniku, različnim domovom za starostnike, društvu Stigma ter številnim centrom za socialno delo. Modna oblikovalka Sanja Grcić dnevno zašije približno 60 mask. Te dni je od šivanja utrujena, a hkrati navdušena nad odzivi: "Bolj kot številke me te dni veselijo sporočila, ki jih dobivam od vseh ljudi, ki jih razveselimo s svojimi pisanimi maskami. Veliko hvaležnosti pride tudi pred moja vrata v obliki marmelad, čemaževih namazov, juh, potic, doma spečenih kruhov in pregrešno dobrih sladic, za kar sem neskončno hvaležna. Moj svet je navkljub negotovosti, nevarnosti in pandemiji zadnje dni prežet z dobroto, solidarnostjo, lepoto in upanjem."

Za zdaj je nujna oprema, nekaj časa pa bo najbrž tudi modni dodatek
Za zdaj je maska nujna oprema. Najbrž pa bo postala, vsaj za nekaj časa, tudi modni dodatek "ker moda, odkar obstaja, zna vse obrniti sebi v prid. Včasih so se maskirali maščevalci, roparji, igralci, pokrite ženske, pustne šeme, Japonci in otroci, danes smo zamaskirani vsi. Kaj pravzaprav to pomeni, bomo šele odkrili," komentira transformacijo zaščitne opreme v modo Grcićeva.

Končno smo se začeli oblačiti sami zase

Modni oblikovalec Peter Movrin, ki trenutno deluje v Parizu, meni, da bo maska še nekaj časa ostala nujen "trend", potem pa bo prišel čas, ko bodo nanjo vsi pozabili. "Čeprav se kaže, da so lahko zelo kreativne in več kot samo koristne. Ljudje se namreč mask na neki način bojijo, saj je delno pokrit obraz velik tabu. Nošenje mask jemljejo skoraj kot prestop k religiji," nam pove Peter Movrin. Veliko razmišlja tudi o oblačilih, o tem, kaj je v času, ko dom postaja naš svet, sploh relevantno v smislu barve, materialov in njihove uporabne vrednosti. "Zdi se mi, da smo se končno začeli oblačiti sami zase. Nakit ima posebno vlogo tudi pri pižami, obleke postajajo dodatki za nakit, ravno obratno kot sicer. Ljudje si izdelujejo stvari sami, poskočila je prodaja setov za pletenje. Težava bo za male blagovne znamke. Velike znamke bodo pojedle male. Npr. Gap je vse ustavil, vse pošiljke, produkcijo."

Upam, da bo pandemija popolnoma spremenila modni svet
"Moram priznati, da srčno upam in pričakujem, da bo epidemija covid-19 popolnoma zamajala, pretresla in spremenila modni svet, kot smo ga poznali do marca 2020, ker proizvodnje oblačil, modnih dodatkov in kozmetike, ki je nihče resnično ne potrebuje in je namenjena le doseganju dobičkov enega odstotka multimilijonarjev, svet res ne potrebuje. Delovni pogoji in načini uničevanja naravnih resursov, ki jih zahteva hitra modna industrija, so že dolgo nevzdržni, za naravo in ljudi, zato upam, da bo ekonomija, pa ne le modna, res obstala in se bomo primorani naučiti živeti s tistim, kar res potrebujemo in kar je res vredno oblikovati in proizvajati. Da bomo vstopili v družbo ozaveščenosti, solidarnosti, etičnosti, enakih pravic in spoštovanja za vse, v kateri bo moda spet osrečevala ljudi s svojo posebnostjo, lepoto in izvirnostjo. Bojim se pa, da obstaja tudi tisti drugi scenarij, v katerem bo vse še veliko slabše, kot je bilo do zdaj," razmišlja o sistemu modne produkcije Sanja Grcić.

Tudi nekatere velike blagovne znamke, kot sta Apple in Nike, se trenutno ukvarjajo z izdelavo zaščitnih mask za zdravstvene delavce. Iniciativa Precious Plastic (www.preciousplastic.com) je patentirala odprtokodni stroj za recikliranje plastike. Po poročanju spletnega časopisa Dezeen te stroje že uporabljajo različne skupine v Nemčiji, Španiji, Grčiji, Avstriji in Švici za izdelavo zaščitnih mask iz reciklirane plastike.

Največje posledice bo imel novi koronavirus na oblikovanje javnega prostora, saj je ta tradicionalno usmerjen v stimuliranje druženja. Na Nizozemskem so v javnih prostorih uvedli uporabo lepilnega traku, s katerim naredijo križce in označujejo npr. sedeže v čakalnicah ali na podzemni železnici tako, da zagotavljajo varno razdaljo med ljudmi.

Naš svet bo drugačen
"Množična mobilnost se končuje, globalizaciji zmanjkuje zraka in telekomunikacijska družba postaja realnost." Tako o posledicah novega koronavirusa na družbo razmišlja Peter Weibel, avstrijski umetnik, teoretik in direktor ZKM (Center za umetnost in medije) v Karlsruheju v Nemčiji v eseju z naslovom Virus, virality, virtuality. Kako bo delovala družba, če bodo še dolgo vladali pozivi, kot so: držite se razdalje, ne približuj se mi, ne dotikaj se?

Naš svet bo drugačen, piše Weibel, začela se je nova doba, v kateri nam več ni treba hoditi v kino, da bi pogledali dober film, ali obiskati knjigarne, da bi kupili dobro knjigo. Spletno nakupovanje, spletno bančništvo, spletni kinematografi so že zdavnaj raztelesili komunikacijo in transakcije. "Zdi se, kot da so gigantski stadioni in opere postali grobnice prihodnosti. Pretirani in bizarni arhitekturni pečati, se bodo kmalu izkazali za odvečne," razmišlja Peter Weibel.

Kakšna bo funkcija javnih objektov?
Lenka Kavčič navaja kot primer transformacije javnih prostorov, kot so stadioni, v druge namene instalacijo Za gozd, ki je bila preteklo jesen na stadionu v Celovcu. Švicarski umetnik Klasu Littman je na podlagi Peiterjeve risbe iz 70. let, ki je tematizirala "nepredstavljivi" čas prihodnosti, ko bodo gozdovi obstajali zgolj kot razstavni eksponat, na stadionu zasadil gozd. "Postavitev dreves na zelenem igrišču nogometnega stadiona je imela prav aktualen, a žal v tistem trenutku še nepredstavljiv odgovor. V uvidu sedanjega trenutka pa aktualnost javne umetniške instalacije v velikih arhitekturnih objektih, športnih ali glasbenih spektaklov, napoveduje tudi neizogibne spremembe v premisleku njihove nadaljnje uporabnosti, namena, smisla oziroma nove funkcionalnosti. Javni prostor bo postal pomemben generator življenja ljudi v času, ki ga bomo živeli skupaj s covidom-19. Drugačna uporaba danih lokacij pa bo samo logična posledica," pravi Lenka Kavčič.

Verjetno ne bodo odvečni, bodo pa spremenjeni
Mika Cimolini se strinja, da bo novi koronavirus spremenil funkcijo javnih objektov: "Verjetno ne bodo odvečni, bodo pa spremenjeni. Množični dogodki bodo postali tvegani za okužbe, zato bo ogled v živo mogoč samo za izbrane posameznike. Drugi pa bodo predstave gledali po spletu. Del javnega se bo preselil na splet. Stavbe bodo dobile svoje virtualne kopije. V fizičnem prostoru bodo vidne spremembe v reorganizaciji prostora, sedeži in gledišča bodo morali zagotavljati oddaljenost med gledalci, obvezno bo razkuževanje pred vstopom v dvorano in nošenje mask. Najbolj redundantni bodo morda nakupovalni centri. Ti se bodo morali spremeniti v ogledne dvorane, neke vrste "red lights" mimohod, v katerem si bomo izdelke ogledali, kupili pa jih bomo prek spleta."

Tisočletja so bila posvečena preoblikovanju mest, arhitekture in notranjosti, da bi si ljudje zagotovili varnost in udobnost bivanja, tudi v uvidu zmanjšanja tveganja za nalezljive bolezni. V zadnjem stoletju je vloga branika pred boleznimi prešla v roke medicine, razmišlja Lenka Kavčič.

Arhitekturna praksa je zmeraj tista, ki načrtuje in gradi prihodnost
"In dokler še ni cepiv ali zdravil, bo prav načrtovanje fizičnega sveta, kar arhitektura in dizajn počneta, ena izmed najučinkovitejših rešitev. Arhitekturna praksa je zmeraj tista, ki načrtuje in gradi prihodnost, tisto, česar ta trenutek še ni. Polna je pričakovanj in dognanj. Zatorej je vloga arhitektov in oblikovalcev pomembna. Ne zgolj v trenutnem odzivu na dano situacijo, njeno močno vlogo vidim v potencialnih zmožnostih kritičnega razmisleka o tem, kako načrtovati in oblikovati bolje, bolj smiselno, bolj po resničnih potrebah ljudi."

Sanja Grcić je o modi v času, ki ga živimo zdaj, razmišljala že pred več kot 20 leti, ko je skupaj z Iztokom Hrgo in Metodom Črešnarjem snovala modne performanse v zakloniščih in predorih, z oblačili, narejenimi iz smeti, pobranih na odpadih, in s plinskimi maskami na obrazih manekenk. Opozarjali so na konec narave, na življenje v izolaciji ter na posledice onesnaževanja okolja. "Bili smo razumljeni kot buntovniška, mladostniška subkultura. Mi smo že takrat mislili smrtno resno. Danes je pravzaprav svet prihodnosti v moji glavi veliko bolj pozitiven, optimističen in rožnat kot takrat. Če se mi bodo tudi te vizije uresničile, bom zelo zadovoljna."