Če hočete zabavno predstavo, ne hodite na predstave Elfriede Jelinek, so bile med drugim besede, ki so gledalce v Gallusovi dvorni Cankarjevega doma popeljale v Babilon kontroverzne Nobelove nagrajenke. Potem pa so se izza zaves prikazale male zelene žabe in splet norosti in bolečine, zmes igre, videoprojekcij in glasbene predstave v izvedbi enega izmed najbolj priznanih evropskih gledališč dunajskega Burghteatra se je začel.

Svarilo, zapisano v iraški puščavski pesek
Igra Jelinekove se v prvi vrsti ukvarja z vojno v Iraku, vendar je ne želi predstaviti iz kakršnega koli moralnega stališča - torej ne želi kritizirati te vojne -, saj so le-ta večini Evropejcev bolj ali manj znana, je po predstavi v pogovoru z Dušanom Jovanovićem povedal njen režiser Nicolas Stemann. Vendar pa predstava, kakršno bi zaman iskali v katerem koli slovenskem gledališču, poleg vojne tematike odpira marsikatero drugo vprašanje, h krati pa gledalcu ne dopušča, da bi vedno znova odprte teme lahko "posvojil".

Parodični ton Jelinekove
Gre predvsem za teme, ki so tipične za Jelinekovo; feminizem seveda ni izpuščen, a so prav feministične teme pogosto predstavljene satirično, kot tudi vsa preostala odprta vprašanja. V prvem delu Babilona se avtorica ukvarja s propadom naše kulture, v drugem delu gre za družino in posebni odnos med materjo in sinom, ki je očitno vzrok sodobnih barbarstev, v tretjem, najdaljšem delu, pa se avtorica sprašuje, v kakšni meri smo vsi otopeli in neobčutljivi na posnetke vojn in grozot, s katerimi nas zasipajo mediji.

"V Babilonu se Elfriede Jelinek prosto navezuje na Lacanovo teorijo incesta in druge psiho-filozofske ideje o materah sinov in maminih sinčkih, ki se v tej glasbeni uprizoritvi navdušeno spustijo v vojno; tako Stemann teatralizira razvojne romane mladih mož." (FAZ)

Popolnoma nekonvencionalen tekst
V pogovoru po predstavi je režiser Nicolas Stemann povedal, da sprva ni vedel, kako bi se obsežnega teksta, ki znaša približno 130 strani, kar je za dramsko besedilo ogromno, sploh lotil. Poleg tega pa drama ni pisana na klasičen način, kar pomeni, da v njej ni dialogov, akcije in glavne osebe, kot je značilno za konvencionalne drame. V središče teksta so postavljeni trije monologi, a njihov nosilec (govorec) ni znan, kar seveda pomeni, da se je moral Stemann sam odločiti, kdo to bo.

Pravzaprav je Stemann prevzel vlogo režiserja, kot jo pojmuje Jelinekova, ki pravi, da je režiser drugi avtor, ki mora iznajti svojo lastno igro iz napisanega. "Steman je nezvest sluga svoje gospodarice, od časa do časa puntarski in prostaški, a prav zato deluje v njenem duhu in v njeno dobro," so o režiserju zapisali v časniku die Welt.

Kot je še povedal Stemann, gre za zelo kompleksno delo, ki vsebuje več ravni; od teoretično-psiholoških odstavkov do cenenih šal in freudovsko-lacanovskih vrinkov. A je Stemann skozi svojo reakcijo na tekst skušal občinstvu približati predstavo in jo narediti čim bolj razumljivo. Celotna predstava je za slovenskega gledalca, ki je pač vajen le iger, narejenih po splošno uveljavljenih pravilih, nepozabna izkušnja. "Mislili smo, da bo videti zabavno," pravijo igralci, ko se razgaljeni pred občinstvom ironično opravičujejo za storjeno.

Lejla Švabić