Za nekoga, ki nima pretiranega razumevanja za gimnastične vrline, so ustvarjalci predstave Nebbia/Megla, ki trenutno gostuje v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, zasnovali estetsko predstavo na tak način, da so tudi gimnastične akrobacije postale zanimive.

Opojna tančica
Izhajajoč iz goste in nepredušne megle Padske nižine, kjer je ta naravni pojav poseben doživljaj, prepleten z opojnostjo, nenavadnimi srečanji, nikakor pa ne z izgubljanjem, je pod režijskim vodstvom Daniela Finzija Pasca v produkciji Cirque Éloize in Teatra Sunil nastala predstava z vsemi potrebnimi cirkuškimi elementi, ki temeljijo na skrajnih sposobnostih človeškega telesa.

Bel robček ...
Manjkal ni niti cirkuški vodja, ki v navadnem cirkusu (kar koli že to je) povezuje predstavo, poleg njega pa sta bila seveda obvezna pomagača in nepogrešljivi ljudje iz gume. Izza zavese iz tančice se je vodja s »kompanjonoma« prikradel v prvi plan odra in v malce polomljeni angleščini začel s stavkom: »Dober večer. Ne vem, ali ste se odvadili nositi s seboj bel robček v torbi, v hlačnem žepu ali bolj diskretno v zavihku rokava puloverja.«

... in lahkotnost gibov
Gledališki vrinki (kot je ta) sicer niso imeli druge vloge kot zapolnjevati vrzeli med menjavami pripomočkov za zaveso, so bile pa zato akrobacije toliko bolj zanimive. Izvedene s tolikšno lahkoto ─ na trenutke morda malce neusklajene ─, da se je zazdelo, da prav ta gib (kot je npr. mala salta, noga za vratom ali pa akrobacije na trakovih) lahko izvede vsakdo.

Smeh, estetika, čudenja
Dve uri dolg spektakel z enajstimi nastopajočimi je ponudil čudenje, smeh, estetki užitek, ki so v prvem delu popolnoma pritegnili pozornost gledalca in ga celo navdušili. V drugem delu pa je po skakanju na trampolinu in toči zamaškov iz plute tok predstave malce razvodenel v končni finale. Nekakšen shod hipijev v slogu The Kelly Family z osrednjim »gurujem«, za katerega se je zdelo, da nima kosti v telesu, ker se je tako zvijal, kar je na trenutke delovalo že pretirano in nič kaj prijetno na pogled.

Lejla Švabić