V drami ameriškega pisca Jeffreyja Hatcherja se veliki umetnik 20. stoletja v Parizu pogovarja z nemško kulturno atašejko, ki jo nacistične oblasti pošljejo k Picassu, da bi odkrila, katera izmed treh slik, zaplenjenih judovskim družinam, je original. Ministrstvo za propagando zanima to zaradi enega samega razloga, da bodo vedeli, katero od sicer nepodpisanih del sežgati skupaj z drugimi slikami 'degenerirane umetnosti', kot so jo sami označevali.
Picassa, ki je drugo svetovno vojno preživel v Parizu, kamor se je umaknil že pred Francovim režimom, po invaziji nemških sil v Belgijo in Francijo pa se leta 1940 preselil z ulice Rue La Boetie na Rue des Grands Augustins, igra Radko Polič - Rac. Hladno nemško lepotico, kontrast temperamentnemu španskemu umetniku, pa Pia Zemljič. Predstavo, ki je premiero že doživela, je režiral Miha Alujevič.
Pogovor, v katerem skuša kulturna atašejka ugotoviti, katera od treh nepodpisanih slik je Picassovo delo, preide v pravi dvoboj dveh različnih si svetov, skozi katerega gledalec odkrije Picassovo življenje in delo.
Picassovo življenje in delo
Jeffrey Hatcher je v drami iz leta 2003 v treh različnih slikah ponazoril Picassovo življenje in ustvarjanje, od otroštva v Malagi, La Coruñi in mladosti v Barceloni vse do nastopa vojne ter njenih grozot. Prav te umetniku niso dopustile, da bi pustil politiko ob strani, in tako je ta najprej s Francovimi karikaturami, nato pa s slikarskim odzivom na porušenje Guernice vstopila v njegovo delo.

Diktatura, vojna in oblast, ki zaničuje moderno umetnost
Vojni čas je umetnika potisnil v izolacijo; že po zmagi Francovih falangistov je bil odrezan od rodne dežele, po nemški invaziji v Franciji pa se je tudi umetniško prizorišče v Parizu spremenilo ter vplivalo posebej na slikarja, ki je imel pomembno vlogo pri formiranju moderne umetnosti. Situacija se je obrnila, skupina umetnikov, ki so bili prej zaradi 'zastarelosti' potisnjeni ob stran, so stopili v ospredje.

Tako kot v fašistični Španiji so tudi nacisti jasno pokazali, katera umetnost je vredna njihove pozornosti in katero je treba uničiti. Za Picassa, ki je bil kultna osebnost modernističnega gibanja, v takem okolju kljub izoblikovanju dveh 'front' med umetniki ni bilo prostora. Pa vendar, njegov studio je ostal odprt tudi za nemške obiskovalce in prav na enem izmed takih se je pripetila omenjena anekdota ob fotografiji Guernice.

Picasso postane javna lastnina
Obratno sorazmerno z njegovim položajem v Parizu je bil vse bolj cenjen v tujini, zlasti v ZDA. Leta 1937 je na primer novoustanovljena MOMA v New Yorku kupila Avignonske gospodične, leta 1940 pa so skupaj s chicaškim umetniškim inštitutom postavili veliko Picassovo retrospektivo.
Konec druge svetovne vojne je tudi v Picassovem življenju prinesel velik obrat. Tako na umetniškem kot političnem področju je dobil v tem času neverjeten pomen. Kot eden vodilnih ustvarjalcev umetnosti, ki so jo obsojali nacisti, in kot mož, ki ni okupatorjem niti za kanček popustil, je postal kultna oseba.

Ljudje so ga prepoznavali na cesti, vsi so želeli videti njegovo delo ali, kot preberemo v avtobiografskem delu Življenje s Picassom Francoise Gilot, ene izmed žensk, ki so zaznamovale umetnikovo življenje: "Od tistega trenutka naprej je Picasso prenehal biti navaden civilist in postal javna lastnina."