Predstava Andraža Golca, ki je nastala po motivih romana Varuh v rži J. D. Salingerja v prevodu Borisa Jukića, je v režiji Nike Melink doživela premiero v SNG-ju Nova Gorica. V njej Martin Batista, "poseben, ognjevit, inteligenten, a hecno nesrečen človek", pred nami obnavlja nekaj dni in noči iz odločilnega obdobja svojega življenja. Srednješolska mladost je čas spontane vitalnosti, upora in odraščanja; čas dozorevanja, ko se sprožajo neobvladljiva jeza, nasilje, vulgarnost, upor in gnev.

Martin (na odru ga upodablja Miha Nemec) nam pripoveduje, da je treba biti resničen, iskren in spontan. Bolj te svet preoblikuje, bolj se moraš truditi, da se naučiš živeti s tem, kar verjameš in čutiš – s seboj v svetu, so zapisali ustvarjalci predstave.

Ko mladostniki dosežejo določeno starost, so v plemenskih skupnostih postavljeni pred preizkušnjo. Preizkušnja je ponavadi zahtevna in od tistih, ki so ji podvrženi, terja izkazovanje moči, spretnosti, vzdržljivosti, iznajdljivosti in znanja. Če jo uspešno opravijo, se jih od tistega trenutka dalje šteje za zrele, samostojne, polnopravne in enakovredne člane skupnosti. Dokler je ne, ostanejo otroci, ki ne morejo niti odločati o sebi niti razpolagati z lastnim premoženjem. Ta pojav so antropologi imenovali "obred prehoda", piše avtor predstave Golc v gledališkem listu.

V »civiliziranem« svetu prehod iz otroštva v odraslost določa zakon – ko državljan Republike Slovenije doseže starost 18 let, dobi volilno pravico, polno poslovno sposobnost in neoviran dostop do družbeno sprejemljivih drog. Vendar pa je polnoletnost kljub temu le dogovorno postavljena meja brez večjega pomena, tako za polnoletnega posameznika kot za ožjo skupnost, ki ga obdaja. Še pred manj kot sto leti je bil edini ključni obred v naši kulturi poroka, ki je v veliko značilnostih (odcepitev od matične družine, začetek materialne in duhovne samostojnosti) igrala tudi vlogo obreda prehoda. Z upadanjem pomena družine kot primarne skupnosti in večanjem dostopnosti izobrazbe skozi 20. stoletje (še posebno v drugi polovici) pa nas je razvoj privedel do položaja, v katerem še najbolje ohranjene in univerzalno legitimirane dogodke s primerljivo družbeno funkcijo najdemo znotraj šolskega sistema (valeta, matura, diploma).

Begajoč odnos mladih do šole
Ravno šola je v sodobni družbi že več desetletij tisto mesto, kjer naj bi si mlad človek nabiral znanje in izkušnje (predvsem znanje), potrebne za vstop v "aktivni del" prebivalstva, kar bi verjetno moralo dokazovati dejstvo, da ji posvetimo med petino in tretjino življenja. A hkrati postaja odnos mladih tudi do te institucije, glede na njeno relativno pomembnost in vpliv na njihove prihodnje usode, milo rečeno begajoč: težko zbirajo motivacijo za učenje, v prizadevanju za boljše ocene goljufajo, lažejo in ponarejajo, vlečejo študij tja v trideseta leta zaradi ugodnosti statusa študenta; skratka mladi so do šole večinoma indiferentni, v najboljšem primeru pragmatično-preračunljivi, v nekater pa tudi odkrito sovražni. Med slednje spada naš Martin, piše Golc.

Martin sovraži princip avtoritete šole
Vendar pa Martin nima težav s šolo. Martin ima težavo s seboj, in to povsem običajno težavo prehoda v zrelost – težavo identitete. Šola mu onemogoča uspešno reševanje te težave, zato jo sovraži. Sovraži šolo, pravzaprav princip šole – avtoritete, ki poučuje, deli resnico o svetu in se hkrati skriva za njo, neopredeljena in brezosebna. Avtoritete, ki vihti znanje kot orožje, kot moč, ki oblikuje hierarhijo bolj sposobnih in manj sposobnih. Medtem pa je težava identitete predvsem težava vrednot. Vrednot, ki se izoblikujejo iz stikov in konfliktov z drugimi vrednotami. Vrednot, ki so odprte za človeka, za napake, za življenje, ki niso sredstva, ampak cilji. Vrednot, s katerimi se ne da trgovati, lagati in manipulirati – to je to, kar Martin išče, išče zavzeto, zagrizeno, v gnevu, kot Diogen s svetilko, a ne najde.

Vrednote nimajo mesta v sodobni, nevtralni šoli. Zdaj, ko smo prečistili učilnice ideologij, lahko v imenu politične korektnosti utišamo vse zavoljo vseh drugih. Kaj si kdo misli, je njegova zasebna stvar in se je ne bo podpiralo z javnimi sredstvi. Vzgoja je ravno tako zasebna stvar – starši obremenjujejo javni denar s svojimi privatnimi otroki. Medtem bo kakor vsako leto še ena generacija poletela iz učilnic v svet, še ena generacija nomadov, ki bo odhajala v tujino in se vračala nazaj. Nekateri bodo ostali, nekateri bodo spletli gnezda, nekateri se ne bodo vrnili. A vsi bodo iskali.

Iskanje kot Martinov obred prehoda
Tudi Martin bo iskal naprej. Iz njegovega velikega razočaranja sicer raste spoznanje, da verjetno išče nekaj drugega kot ljudje okoli njega, ker mu to, kar ima večina, preprosto ne zadošča. Da verjetno išče nekaj, česar mu svet ne more dati. Ampak kljub temu bo iskal naprej. Martin se odloči, da bo sprejel odgovornost za svojo Željo, naj bo ta še tako nemogoča. Ta odločitev predstavlja Martinov obred prehoda, zaključi Golc.