Po službeni dolžnosti je bil namreč tudi urednik Novic, ki so morale vsak teden prinesti vrsto zanimivosti iz slovenskih mest, trgov in vasi. Časa za oddih mu je torej vedno primanjkovalo, vendar si vsaj poleti ni mogel kaj, da ne bi za nekaj dni odpotoval na deželo, se nadihal svežega zraka in pretegnil že rahlo otrple ude.
Konec junija 1845 se je tako odpravil na Bled, kjer si je s svojo druščino privoščil dvodnevni oddih. Vendar Bleiweis kot dober časnikar tudi ob tem kratkem letovanju ni mogel iz svoje kože. Kaj hitro se je razgledal po kraju in odkril zanimivo skupinico domačinov. To so bili pevci, ki so se zbirali okrog mladega domačina, ki ga je Bleiweis imenoval kot "slepega Jurja", njegovega priimka pa nam ni razkril. O mladeniču pa je pozneje zapisal: "Slepi Juri je pevec od nog do glave, v njem vsaka žila poje. Nej noben Slovenec, ki milo petje slovenskih pesem ljubi, ne zamudi po slepim Jurju pobarati, de mu bo z svojimi tovarši kako prijetno vižico zapel."
Še bolj kot pevci sami pa je Bleiweisa presenetil njihov glasbeni spored: "Slišal bodeš tu, moj ljubi popotnik! med mnogimi ljudskimi pesmimi tudi Vodnikove, Dr. Prešernove, Ahacelnove, Stanigove, in več drujih pesem iz krajnske čebeliče in naših Novic z prav lepimi vižami; nektere med njimi so se mi prav globoko v serce vtisnile, postavim: Pride Gorenc iz merzle planine i.t.d., Slovenc Slovenca vabi' i.t.d., Stoji, stoji tam lipica itd." Pesem Pridi Gorenc je bila Potočnikova iz 1. zvezka Kranjske čbelice (1830), Slovenska zdravica, Slomškova iz Ahacljeve zbirke (1833), Lipica pa iz 3. zvezka Kranjske čbelice, ki je izšla leta 1832. Zanimivo je, da so vse imenovane pesmi ob Bleiweisovem obisku že imele vsaka svoj napev, čeprav so bile note do takrat izvirno objavljene le v Ahacljevi pesmarici.
Stoji, stoji tam lipica je imela ob svoji prvi objavi naslov Svarjenje. Objavljeno je bilo samo besedilo, čeprav je bilo poglavje v tem, 3. zvezku Kranjske čbelice, naslovljeno kot "balade ino pesmi med krajnskim ljudstvam pete". Pesmi je bilo štirinajst, med temi osem iz "gosp. Smoletoviga sbera (predelane kolikor se je treba sdelo)". Te pesmi je med ljudstvom zbral ljubljanski gostilničar Andrej Smole, slovnično pa popravil in deloma prenovil pesnik France Prešeren. V njegovi priredbi se je pesem glasila takole (prepisano iz bohoričice v gajico):
Stoji, stoji tam lipica, / Pod lipo hladna senčica, / Pod lipo miza kamnata, / Na štiri vogle rezana. / Stolov dvanajst okrog stoji, / Na njih sede fantje mladi. / Vsak ima svojo kupico, / Vsak ima svojo ljubico, / Naliva vince si sladko, / Veselo ga popiva z 'njo. / Še perleti kje tičica, / Predrobna tica šinkovka, / Usede se na lipico, / Zapoje tako pesmico: / "Devičice! Noričice, / Če fantam vse verjamete! / Zvečer obeta perstan zlat, / Zvečer obeta beli grad; / Al' zjutrej černe kajže ni. / Lažniki, oj, ste, fantje vi!" "O, tiho! tiho! tičica, / Predrobna tica šinkovka; // Fantiči bomo vjeli te, / Pop'lili tebi perje vse". "Če perje mi populite, / Življenja mi ne vzamete, / Mi perjiče spet zraslo bo; / V' zeleno poletim goro / In tamkej bom prepevala, / Bom v zelen travnik gledala: / Zibale bote sinčeke, / Neporočene matere! / Dojile bote sin'ke ve, / Točile pregrenke solze / Po d'vištvu, ki ga več ne bo, / Če vam ga fantje odvzamo. / Verjeti drujga jim nikar, / Ko; Bog pomagaj, Bog obvar!"

To besedilo je bilo očitno všeč tudi Stanku Vrazu, po rodu Slovencu, ki je deloval med Hrvati. V svoji zbirki Narodne pesmi Ilirske, ki je izšla v Zagrebu leta 1839 ga je ponatisnil, a mu dal nov naslov – Devičtvo.

Pesem pa je prav tako uvrstil v svoj izbor tudi Emil Korytko, poljski politični pregnanec, ki so mu oblasti določile Ljubljano kot kraj prisilnega bivanja. Zbral je mnogo slovenskih narodnih pesmi, a januarja 1839 žal umrl. Po njegovi smrti je delo izšlo v petih zvezkih kot Slovenske pesni Krajnskega naroda. Drugi zvezek iz leta 1840 vključuje tudi Svarjenje iz Kranjske čbelice.
Vse tri objave Svarjenja, ki so izšle do Bleiweisovega obiska na Bledu, 22. in 23. junija 1845, pa niso pokazale, kakšna je melodija, ki sovpada s tem besedilom. Od tod njegovo presenečenje, ko jo je slišal iz ust slepega Jurja in njegovih pevcev. Bralci njegovih Novic pa so še naprej ostali prikrajšani za njen notni zapis. Pa tudi za tega je pozneje poskrbel prav Janez Bleiweis sam. Ko je leta 1848 izbruhnila marčna revolucija, ki je odpravila prepoved društvenega združevanja, se je v Ljubljani ustanovilo Slovensko društvo. Začelo je prirejati "besede", na katerih se je pelo, deklamiralo in igralo gledališke predstave. Izdajalo je tudi svoj tedenski časopis Slovenija in pripravilo dva zvezka pesmarice Slovenska gerlica. Vanjo so bile vključene bolj narodnostno usmerjene skladbe, kar pa pesem Svarjenje ni bila. Šele v tretjem zvezku, izdanem leta 1850, je prišla na vrsto tudi ta pesmica. Za večglasno petje ob spremljavi klavirja jo je priredil ljubljanski organist in skladatelj Gregor Rihar. Naslov je ostal isti, v besedilu pa se ne omenja več "šinkovka", ampak dotična vrstica pravi: "Že priletela ptičica, / Oj drobna ptica pisana ..."
Po objavi v 3. zvezku Slovenske gerlice se je pesmica hitro razširila po slovenskem svetu oziroma tudi tja, kjer je že prej niso poznali kot narodno. Doživela pa je tudi že odrsko izvedbo - Anton Nedvěd, po rodu Čeh, ki je leta 1856 prišel službovat v Ljubljano kot vodja glasbe v nemškem filharmoničnem društvu, je napisal Venec slovanskih narodnih pesmi, sklop 25 slovenskih, hrvaških in čeških melodij, ki je vključeval tudi Svarjenje. Nemci so s to skladbo prvič nastopili leta 1857.
V tistem času pa se je s Svarjenjem seznanil tudi mladi Janez Čebul, Gorenjec, ki je leta 1855 pel novo mašo. Po krajšem kaplanovanju v domovini je odšel v Ameriko, kjer je od 13. oktobra 1859 misijonaril med tamkajšnjimi Indijanci. Ker je bil dober glasbenik, ne pa tudi skladatelj, je pri mašnih obredih izvajal kar slovenske narodne pesmi, ki jim je sam dodajal besedila, prevedena v jezike posameznih plemen. Tako je znana zgodba, da je pri Očipvejcih za tako imenovani "križev pot" uporabil kar melodijo pesmi Stoji, stoji tam lipica.
V začetku šestdesetih let so se pri nas pojavile narodne čitalnice, ki so si v svojem krogu osnovale tudi pevske zbore. Slovenske pesmi pa so postale zaželene tudi v raznih priložnostnih družbah. Zato je pesnik in odvetnik Radoslav Razlag leta 1863 izdal Pesmarico, zbirko slovenskih in slovanskih besedil brez notnih zapisov. Vsebovala je številne popularne pesmi, od katerih je bila večina že uglasbena. Objavljeno je tudi besedilo Svarjenja - Stoji, stoji tam lipica.
Ker sta prva dva zvezka Slovenske gerlice pošla in bila leta 1852 ponatisnjena, pa znova razprodana, je skladatelj Jurij Flajšman leta 1864 pripravil novo izdajo vseh treh zvezkov ter ji dal naslov GERLICA. Venec slovenskih pesem. Tako so note Svarjenja, čeprav malo spremenjene, doživele že drugi natis. Istega leta pa je Andrej Praprotnik, učitelj in urednik polmesečnika Učiteljski tovariš, poskrbel za presenečenje. Objavil je namreč novo besedilo, ki je sovpadalo z melodijo Svarjenja, ohranilo pa tudi njegov vzgojni pomen. Pod naslovom Tožba je 15. aprila 1864 na prvi strani lista zapisal: "Stoji tam šola zidana- / pred šolo lepa jablana, / na jablani v votlini pa, senica gnezdice ima. Ta ptica enkrat prileti / Na okno dol k učilnici, tožiti dečke če britko, zapoje žalno pesnico. »Učitelj slušaj, kaj povem, / vsa žalostna od vas zdaj grem: / lej dečki me sovražijo, / nevsmiljeno preganjajo. Naznali so moj mladi rod, / zmetali ga na terdo pot, in strašno so poginoli / mladiči moji ljubi vsi! Divjaki ti zaslužijo, da ostro kazen čutijo: Kdor ptičkov v miru ne pusti, / hudobo v sercu si redi!" Pesem je podpisal Jakoslav, to pa je bil kar urednik Praprotnik sam.
Sedemdeseta leta so takoj v začetku prinesla ponatis Razlagove Pesmarice. Pripravil jo je leta 1871, izdal pa leto pozneje. Vsebino je nekoliko spremenil, a Svarjenje je ostalo po starem. Leta 1876 je mladi pravniški pripravnik Josip Kocijančič iz Kanala ob Soči izdal svojo prvo zbirko Slovenskih narodnih pesmi, kamor je vključil tudi priredbo pesmi Stoji, stoji tam lipica. Predvidena je bila za moški zbor.
Že naslednje leto pa je znova nastopilo novo presenečenje: Fran Levstik, knjižničar v ljubljanski Licejski knjižnici, se po razhodu s Franjo Koširjevo ni več ukvarjal z ljubezensko poezijo, ampak je postal sodelavec Vrtca, mesečnika za šolarje. Očitno je, da ni bil kaj preveč zadovoljen s pesmico Tožba, objavljeno 13 let prej v Učiteljskem tovaršu, zato se je odločil za prepesnitev. Novo besedilo je objavil Vrtec, in sicer 1. decembra 1877 v svoji dvanajsti številki. Pod naslovom Siničja tožba je Levstik zapisal: "Stoji učilna zidana, pred njo je stara jablana. / Ta jablana je votel panj, / sinica znosi gnezdo vanj. / Sinica zjutraj prileti, / na šolskem oknu obsedi. / Na oknu kljunček svoj odpre, / tako prepevati začne: / "Poslušaj me učitelj ti! Kako se pod teboj godi. / Vsi dečki tvoji me črte, povsod love, povsod pode / Zalezli moj so ptičji rod, iz gnezda vrgli ga za plot. Mladički tam pomrli so, oči svetle zaprli so. "Grdobe grde paglave, masti ste vredni leskove. / Kdor v gnezdu ptičice lovi, / ta v srcu svoijem priden ni!« Levstik se je pod to besedilo podpisal s črkama M. L.
Za vsako pesem tistega časa, ko je splošno izobrazbo in širjenje znanja nudila le ljudska šola, je bilo silno pomembno, ali bo prišla v berila ali čitanke. V tem pogledu je imela Levstikova prepesnitev veliko srečo, saj jo je že naslednjega leta objavil učitelj Feliks Stegnar, ki je pripravil Šopek mičnih napevov za šolo in dom. Stegnar je združil staro melodijo, ki je bila do takrat znana pri Svarjenju, in ji dodal Levstikovo najnovejšo prepesnitev. Vse to je objavil pod naslovom Siničja tožba. Pesem je priredil za dvoglasno petje. Pod besedilom pa sta še vedno ostal le črki - M. L. V novi povezavi je bil nadaljnji uspeh te pesmice zagotovljen, saj se je prek šolskega petja širila v domove učencev in učenk, v priredbah pa na društvene odre. Kljub novemu besedilu pa je tudi besedilo Stoji, stoji tam lipica živelo dalje.
Osemdeseta leta so prinesla dve novi priredbi Lipice za klavir. Prispevala sta ju Hrabroslav Volarič v vencu z naslovom V domačem krogu in Anton Foerster v zbirki Triglav, izdani v Pragi. Leta 1887 je učitelj Anton Brezovnik sestavil zbirko 250 besedil z naslovom Zvončeki. Vanjo je vključil tudi Siničjo tožbo. Šolnik Gabrijel Majcen je leta 1888 izdal zbirko Šolske pesmi, ki v drugem zvezku prinaša tudi note za Učilno zidano. Časnikar Ivan Železnikar pa je leta 1889 izdal Novo pesmarico in v njej objavil Lipico. Češki raziskovalec narodnih pesmi Ludvik Kuba, ki je potoval po slovanskih deželah, je leta 1890 pripravil že sedmo knjigo zbirke Slovanstvo ve svých zpěvech, ki vsebuje slovenske pesmi. V njej je ponatisnil Kocijančičevo priredbo Lipice in ji dodal češki prevod: Oj stoji lipa vysoka. Leta 1891 so izšli Levstikovi zbrani spisi, v katerih je Franc Levec razkril pravo avtorstvo pesmi Siničja tožba.
Devetdeseta leta so prinesla novo popularizacijo različice Stoji, stoji tam lipica. Leta 1896 je Jakob Aljaž za Družbo sv. Mohorja pripravil prvi zvezek Pesmarice. Lipico je zanj priredil Matej Hubad. (Na desni lahko prisluhnete posnetku Slovenskega komornega zbora pod vodstvom dirigenta Mirka Cudermana.)
Pesmarica je izšla v redni letni knjižni zbirki, ki je imela tedaj naklado 75.227 izvodov. Malo prej (1895) pa je Slovenska matica začela v snopičih izdajati Slovenske narodne pesmi. Zbirka je objavila tudi Lipico. Poleg tega so se zanjo začeli zanimati posamezni nabiralci narodnih pesmi. Fran Gerbič, skladatelj, pevec, pianist, je za založnika Schwentnerja pripravil tri Albume slovenskih napevov, od katerih je vsak štel 50 klavirskih priredb. V prvem je tudi Lipica. Gerbič je pozneje napisal tudi opero Nabor, kjer tudi srečamo to priljubljeno pesmico. Prav tako pa je uredil zbirko Frana Koruna za violino in klavir, ki je bila narejena po njegovih istoimenskih albumih za klavir in zato nosi enak naslov. Prvi zvezek razumljivo vsebuje tudi Lipico.

Nabor in Korunov Album sodita že v čas pred l. svetovno vojno, na začetku 20. stoletja pa se je z Lipico najprej predstavil Fran Ferjančič v svojem 1. Venčku narodnih pesmi, za ženske zbore. Podoben venček je za moške zbore napisal tudi učitelj Alojzij Sachs, a se je ta ohranil le v rokopisu in nima letnice nastanka. Za novo objavo besedila Lipice pa je poskrbel ljubljanski založnik Anton Turk, ki je leta 1903 izdal Malo pesmarico, medtem ko je Učilno leta 1908 ponatisnil sevniški nadučitelj Josip Mešiček v svoji Pesmarici - spominski knjižici za mladino. Za šolarje pa je bilo v drugem desetletju novega stoletja poskrbljeno z Žirovnikovo zbirko Narodne pesmi za mladino, katere II. stopnja je izšla leta 1911 in objavlja Učilno zidano ter s Pesmarico, zbirko pesmi in pevskih vaj za ljudsko šolo, učitelja Hinka Druzoviča, ki pa se je v njenem III. delu presenetljivo odločil za besedilo, ki ne opeva Učilne, ampak Lipico - za vsak primer pa le njeni prvi dve kitici.
Tik pred prvo svetovno vojno pa se je z besedilom Svarjenja nekoliko pozabaval slikar Maksim Gaspari, ki pa je namesto ptičice, ki svari dekleta pred nezvestimi fanti, upodobil starko, ki preteče dviga svoj prst: "Dekličice noričice ..."

Stara melodija prvotne Lipice, kot jo je slišal Janez Bleiweis leta 1845, se je z izvirnim besedilom in poznejšimi spremembami in prevodom dodobra usidrala med slovenskim narodom. Tukaj je prikazan le poglavitni razvoj do prve svetovne vojne. Koliko prostora bi porabili, če bi hoteli opisati vse zbirke in priredbe, ki so izšle še v zadnjih stotih letih. Obe okvirni različici - Lipica in Učilna - pa sta seveda v rednih sporedih glasbenih skupin ohranjeni še danes.
Za Učilno ali Lipico se nam torej ni treba bati. Zdaj potujeta skupaj z nami, jutri pa bosta razveseljevali vedno nove slovenske generacije.
Andrej Mrak