V Ljubljani poteka tridnevni festival sodobne zgodovine Retrofest, ki se bo sklenil v četrtek. Na tematskih omizjih, ob predstavitvah najnovejših zgodovinskih publikacij z obdobja sodobne zgodovine ter spremljajočih razstavah se domači in tuji gostje posvečajo vprašanjem razdeljenih mest, obrambnih linij, zgodovinskih percepcij skozi film in medije ter tudi o krajih spominjanja.
Na okrogli mizi O spomenikih, njih postavljanju in rušenju, so sogovorniki s področja nekdanje skupne države Jugoslavije ugotavljali, kako se z obeleževanjem kolektivnega spomina ravna ob prelomu družbenih in predvsem političnih sistemov. Moderatorju dr. Petru Mikši so se ob omizju pridružili dr. Božidar Jezernik, dr. Miran Hladnik, dr. Irena Stefoska, dr. Darja Kerec
dr. Tatjana Koprivica, dr. Olga Pelcer - Vujačić, dr. Hrvoje Klasić in raziskovalec Ivan Smiljanić.
"Spomeniki naj bi služili krepitvi občutka pripadnosti in identifikacije s skupno zgodovino, na posamični ravni pa tudi poudarjanju pomembnih osebnosti, ki so najbolj zaslužne za oblikovanje ali razvoj naroda in družbe. Zato je "nadzor" nad kolektivnim spominom zelo pomemben za posamezne družbene skupine in še posebej za politiko," so zapisali v spremljajoči programski knjižici.
Tako so bili v vojnah ali po njih številni spomeniki uničeni, ker so predstavljali prejšnje režime. Z njihovo odstranitvijo pa nove politične elite vrednote ali dosežke prejšnje družbe ali države zavržejo in vzpostavijo nove. Hrvaški zgodovinar Hrvoje Klasić je tako naštel, da so na Hrvaškem po razpadu Jugoslavije uničili več kot 3000 spomenikov narodnoosvobodilnemu boju in prejšnji državi. Šele zdaj se je po njegovih besedah klima toliko umirila, da se o tem pogovarjajo na strokovnih ravneh.
Podobno, a v manjšem obsegu, se je dogajalo tudi v drugih državah, naslednicah Jugoslavije.
Stare obraze so zamenjali z novimi
Etnolog Božidar Jezernik, ki je spomenikom v Ljubljani in ravnanju z njimi posvetil monografijo Mesto brez spomina, je orisal, da je interes za postavljanje spomenikov narasel v dobi moderne, ko so se začele hitre spremembe v družbi in svetu: "Ljudje stalne spremembe težko prenašajo, zato iščejo sidrišče in edina stalnost je preteklost. Ker je bila to tudi doba sekularizacije, so iskali možnost upodabljanja zgodovinskih in ne verskih osebnosti."
Prvi javni spomenik v Ljubljani je bil spomenik znamenitemu maršalu Josefu Radetzkemu, slavnemu meščanu Ljubljane, ki sta mu koračnico napisala tudi brata Strauss. A ob koncu prve svetovne vojne, na pragu nove državne tvorbe, so posamezniki uničili njegov kip ter pustili le podstavek. Podobno se je zgodilo tudi s spomenikom cesarju Francu Jožefu, ki so ga postavili v znak hvaležnosti po obsežni obnovi v potresu porušene Ljubljane. Danes namesto podobe cesarja na istem podstavku stoji podoba jezikoslovca Frana Miklošiča.
Danes tako v Ljubljani ne vidimo več spomenikov iz avstrijskega obdobja, iz časa Kraljevine Jugoslavije, malo jih je še iz socialistične Jugoslavije. A napredek po Jezernikovem mnenju predstavlja to, da lahko na javnih mestih vidimo vse. "Naša predstava o preteklosti bi bila čisto drugačna, kot je, če bi se lahko vsak dan po svojih poteh v Ljubljani srečevali s spomeniki Radeckemu, cesarju Francu Jožefu, kralju Aleksandru, kralju Petru, Titu, saj bi nam bilo vselej jasno, da smo del daljše zgodovine različnih držav in da se ni vse začelo leta 1991," je dodal.
V monografiji pa je zapisal, da "javni spomeniki razglašajo določeno osebo za tako zaslužno in družbene vrednote, ki jih simbolizira, za tako pomembne, da je treba okamniti spomin nanje, da bi predstavljale opomnik, kaj je prav in kaj narobe, in ohranile vse to za prihodnje rodove." Izbira zgodovinskih osebnosti za upodobitev je že sama izraz tega, kaj je pomembna vrednota v določeni družbi.
Interaktivni zemljevid partizanskih spomenikov
V Sloveniji imamo še vedno na primer okoli 10.000 partizanskih spomenikov. Skupina navdušencev, ki jo vodi literarni zgodovinar Miran Hladnik, od leta 2013 dalje na interaktivni spletni zemljevid Geopedija vpisuje njihove koordinate, dodaja fotografije, opise poti in podrobnosti o teh spomenikih. Trenutno jih imajo vpisanih več kot 7800. Spomeniki NOB-ju se še kar postavljajo, v zadnjem času po Hladnikovih navedbah zlasti bolnicam, zavezniškim pilotom, tigrovcem, internirancem.
Ob manj prelomnih dogodkih ali v bolj strpnih družbah se namreč kolektivni spomin dopolnjuje. "Že postavljene spomenike dopolnjujejo z novimi ali z njimi zapolnjujejo praznine o dogodkih in ljudeh, ki so bili prej prezrti. Prejšnjim dojemanjem dodajajo nove interpretacije," so organizatorji panela zapisali v napovedi.
Načrtno spreminjanje podobe Skopja
Vendar spomeniki sami po sebi niso zgodovina, četudi ima vsak zase svojo zgodovino. So zgolj percepcija zgodovinskih dogodkov, kot jih vidijo tisti, ki so spomenike postavili.
Hkrati pa lahko tudi danes spremljamo, kako se tudi s pomočjo spomenikov želi ukrojiti zgodovinska naracija in javna podoba po političnih preferencah. Makedonska zgodovinarka Irena Stefoska je na okrogli mizi namreč opisala projekt v Makedoniji, ki spreminja podobo Skopja s postavljanjem kopice novih spomenikov. Ob tem okrašujejo stavbe v klasicističnem in baročnem stilu, gradijo fontane, da bi bila prestolnica Severne Makedonije podobna drugim glavnim mestom Evrope ter da jim ne bi bilo treba več pojasnjevati lastne historične relevantnosti.
Razprave o spomenikih in krajih spomina so tako še kako relevantne tudi danes.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje