Guillerma del Tora ni treba posebej predstavljati: z Alejandrom Gonzálezom Iñárritujem in Alfonsom Cuarónom tvori triumvirat mehiških režiserjev, ki so v 21. stoletju zavzeli Hollywood. Del Toro je v tej trojici avtor na prvi pogled manj "težkih" filmov, tisti, ki je kariero posvetil celuloidni analizi pravljičnih pošasti in sorodnih nakaz, ki bi najbrž lahko prebivale – na Ulici nočnih mor. In res je film s tem naslovom razkošna in razpoloženjska gotska pripoved, kakršnih smo od njega navajeni, le da tokrat umanjka atribut pravljičnosti. Režiser ostane trdno prizemljen v realnosti najnižje plasti družbe prve polovice 20. stoletja: s svojimi preizkušenimi prijemi grozljivk se je lotil "klasične" noirovske psihološke drame. Namesto favnov, humanoidnih dvoživk ali kajdžujev so tokrat pošasti zapakirane v nezgrešljivo človeško podobo. Del Toro je za veliko platno namreč priredil roman Williama Lindsaya Greshama, ki je prvo ekranizacijo dobil že leta 1947. (Bojda so roman navdihnile pripovedi nekdanjega cirkuškega delavca, s katerim se je Gresham spoprijateljil kot prostovoljec v španski državljanski vojni.)

Stanton Carlisle (Bradley Cooper) na lovu za službo (in na begu pred lastno preteklostjo) v času velike gospodarske krize zatava v potujoči cirkus, tiste vrste produkcijo, ki razstavlja spačke, bradate ženske, male ljudi in vedeževalke. Od zakoncev Zeene (Toni Collette) in zapitega Peta (David Strathairn) se priuči veščine mentalizma. Njihova točka je bolj ali manj neškodljiva, njen temelj pa je zavedanje, da si ljudje v življenju želijo samo občutek, da jih nekdo – pa čeprav vedeževalka – zares vidi in razume.

Ker pa je Stanton preambiciozen, da bi vse življenje ostal pripravnik, kmalu prepriča osamljeno in zasanjano Molly (Rooney Mara), da skupaj pobegneta s presušene ravnine in začneta lastno točko mentalizma za petične Newyorčane. Nekaj časa delujeta kot dobro naoljen stroj, a Stantonova slepa ambicioznost in vera vase se kmalu prevesita v aroganco in predrznost: zdi se, kot da je še sam začel verjeti v svoje sposobnosti in pozabil, da je celotna točka le obrtniški trik, spretno izpeljana prevara za naivno občinstvo. Nobenih zadržkov nima pred tem, da se predstavlja kot odrešeniški lik, ki je v stiku z onstranstvom in v sebi nosi nepredstavljivo moč. Nekdaj iskrena krilatica o "dajanju ljudem upanja" je postala ciničen izgovor za izkoriščanje tujih šibkosti. Če ste dovolj butasti, da temu nasedete, to ni več njegova težava – ali pač?

Stanton se iz pohlepa zaplete z vplivnimi – in nevarnimi – ljudmi, ki jih ne bo tako lahko speljati na limanice. Zametki moralnega in telesnega propada, ki so bili prisotni od samega začetka, vendarle dobijo priložnost, da se razlezejo v vse pore njegovega življenja. Poveže se s psihologinjo Lilltih Ritter (Cate Blanchett), ki mu bo pomagala še učinkoviteje guliti bogataše, prek nje pa z mogulom Ezro Grindlom (Richard Jenkins), ki bi na vsak način rad stopil v stik s svojo pokojno ženo.

Zgodba, ki se odvija na striktno linearen način in brez zares presunljivih preobratov, se bo – tudi zaradi 150-minutne dolžine – marsikomu zdela prepočasna ali razvlečena. A napetost v resnici izvira prav iz Del Torovega fatalističnega tempiranja pripovedi: njegovo osrednje zanimanje niso zločini, ampak ljudje sami – zanima ga, kako jih lastni značaji razjedajo iz notranjosti, kako svoj strup širijo na bližnje in na celotno skupnost. Če je svet potujočih cirkusov v tridesetih letih dvajsetega stoletja morda očiten ambient za moralni razkroj in pritlehnost, ga Del Toro prikaže tudi kot tesno povezano skupnost, družino odpadnikov in marginalcev, ki skušajo preživeti v sovražnem okolju. Ali je cirkusantski "poslovnež" Clem (Willem Dafoe), ki odvisnike nase priklene z opijem in jih nato razstavlja kot spačke ter jih hrani z živimi kurami, res hujši od metod, po katerih bo Stanton posegel v visoki družbi?

Zgodba ne premore niti enega samega moralno neoporečnega lika in tako rekoč nobenega upanja ali žarka svetlobe; zaman boste iskali odrešilno moč ljubezni, ki je iz Oblike vode naredila univerzalno uspešnico. A Ulica nočnih mor kljub temu ni sodobna moraliteta: Guillermo del Toro ne pridiga o zveličavnosti poštenega življenja. Zrcalo nastavi uničenju in propadu, ki sta posledica človeškega pohlepa in napuha.

Film je, kot vsak Del Torov projekt, po tehnični plati neoporečen: prašne, razmajane cirkuške kulise delujejo enako življenjsko kot dekadentno razkošje artdekojevskih palač. Čeprav se Stantonu morda zdi, da je en svet zamenjal za drugega, nenehna prisotnost ogledal in zapletenih hodnikov opozarja, da ni nikoli zares zapustil cirkuške hiše strahov. Zaključek je jasen: tudi tipi v metuljčkih in fatalke, okrašene z diamanti, niso v biti nič drugačni od pošastnega Clema.

Vizualno se Del Toro in direktor fotografije Dan Laustsen naslonita na slog klasičnega filma noir, ki je hkrati zvest izročilu in prežet s sodobno senzibiliteto. Prehodi med posameznimi prizori in uporaba senc vzbujajo vtis, kot da resnično gledamo film iz štiridesetih, kar v kombinaciji s sodobnimi tehničnimi prijemi ustvarja hiperstiliziran neonoirovski pristop, ki nas spomni na vizualne sorodnosti med žanroma noira in grozljivke ter se ne zanaša na neskončno nasneto naracijo in podobne redno reciklirane klišeje.

Pošast napuha, ki jo – tako Del Toro – vsak od nas nosi v srcu, korektno upodobi Bradley Cooper, ki pa pri svojih 46 letih ne more zares prepričljivo zajeti celotnega razvojnega loka od mladega človeka do zakrknjenega zločinca. Morda pa se prav v tem skriva namig, da prave preobrazbe nikoli ni bilo in da od prvega do zadnjega prizora spremljamo istega tragičnega antijunaka.

Ulica nočnih mor ni najboljši film v karieri Guillerma del Tora, je pa dober kandidat za najtemačnejšega in najbolj brezupnega. Zanimivo bo videti, kako bo režiser v naslednjih filmih nadaljeval svoje raziskovanje človeških pošasti.

Ocena: 4-