Charles Grodin je za posledicami raka kostnega mozga umrl v torek na svojem domu v Connecticutu, je poročal The New York Times. Igralec, čigar zaščitni znak je bil lakoničen smisel za humor, je bil znan obraz filmskih komedij in ameriških pogovornih oddaj. Ob slovesu so se mu na družbenih omrežjih poklonili številni stanovski kolegi; Steve Martin ga je, denimo, opisal kot "enega od najduhovitejših ljudi, kar sem jih kdaj poznal".

Grodin se je rodil v Pensilvaniji in študiral na Univerzi v Miamiju, a študij obesil na klin, da bi se posvetil svoji igralski karieri. Odločitev se je obrestovala že v šestdesetih, ko je začel dobivati prve vloge na Broadwayu, tudi v romantični komediji Tchin-Tchin ob Anthonyju Quinnu.

Kmalu je presedlal k filmu in televiziji; med drugim je imel stransko vlogo v kultni psihološki grozljivki Romana Polanskega Rosemaryjin otrok (1968). Resničen uspeh pa ga je čakal v sedemdesetih: z vlogama v filmih Catch-22 (1970) in Sedem dni skomin (The Heartbreak Kid, 1972) je zacementiral svoj status enega najbolj priljubljenih komikov svoje generacije. Za Sedem dni skomin, kjer je igral prodajalca športne opreme, ki nima sreče v ljubezni, je bil tudi nominiran za zlati globus.

Treba je znati izgubiti
To, da nagrade na koncu ni dobil, ga najbrž niti ni pretirano potrlo. "Nikoli se ne pritožujem glede ničesar, ker se zavedam stvari, ki se dogajajo okrog mene, pa tudi tega, da ogromno nadarjenih ljudi nikoli ne dobi dela v zabavni industriji," je leta 2009 dejal v nekem intervjuju. "Gre samo zato, da slabo prenašajo zavrnitve, jaz pa sem nanje navajen."

Vseeno pa ni bil vedno spregledan. Za vlogo v filmu Polnočni skok (Midnight Run) je leta 1988 dobil glavno igralsko nagrado na festivalu v Valladolidu. V akcijski komediji je ob Robertu de Niru nastopil v vlogi računovodje, ki je mafiji ukradel več milijonov dolarjev.

Nagrado emmy je Grodin dobil kot soscenarist oddaje o Paulu Simonu leta 1977; v devetdesetih je vodil svoj pogovorni šov, sicer pa je bil tudi redni gost pri Johnnyju Carsonu, Davidu Lettermanu in Jayu Lenu.

Ena njegovih najbolj znanih filmskih vlog je bila v družinski komediji Beethoven (1992): igral je vzkipljivega očeta, ki se mora sprijazniti s prihodom ogromnega, slinastega bernardinca v družino.