Foto: Nejc Ketiš
Foto: Nejc Ketiš

Iz osrednjih institucij in bienalov je bil ta tip slikarstva in kiparstva izgnan v prvi polovici devetdesetih let ob vzponu najnovejših iteracij različnih 'emancipacijskih' 'teorij'. Kustosi, teoretiki, umetniki so takrat (spet) rekli, da so te (slikarske, kiparske) prakse zastarele, včasih so rekli, da so te prakse ostanek modernizma, nekakšni manierizmi torej.

Ampak visoki slikarski in kiparski slogi sodobnosti – tisti, ki so bili izrinjeni – ne morejo biti ostanki modernizma, saj bi moral, če to drži, nekdo pokazati na visoke sloge znotraj aktualne ponudbe muzejev, galerij in bienalov sodobne umetnosti. Teh pa ni, gledamo večinoma izdelke iz območja trivialnih žanrov.

Trditev, da je po visokem slikarskem modernistu Antoniju Tapiesu prišel sodobni vizualni umetnik Damien Hirst, je implicitna in lastna dogajanju v sodobni umetnosti zadnjih tridesetih let. Ta trditev je enaka trditvi, da je po visokem glasbenem modernistu Pierru Boulezu prišla Lady Gaga. Le da v glasbenem svetu tega nihče ne izreka.

Ampak v zadnjih letih se stvari spreminjajo. Visoko, kompleksno slikarstvo in kiparstvo sodobnosti si znova utirata poti v osrednje institucije itd. Oglejte si sijajno razstavo novega italijanskega slikarstva v ljubljanski galeriji Vžigalica (odprta je še do 11. septembra). Na Beneškem bienalu razstavlja vrhunski slovenski slikar Marko Jakše, v kratkem odpirajo skupinsko slikarsko razstavo kustosa Andreja Medveda v Moderni galeriji.

V ta kontekst spada – delno – tudi razstava sodobne slovenske grafike v MGLC-ju. Zakaj delno? Ker je na razstavi vse pomešano: računalniški printi z izvrstnimi jedkanicami. Razstava kaže na visoko stopnjo kaosa, v katerem smo se znašli v zadnjih letih. Vse tisto, kar je sodobnega in trivialnega naplavilo v zadnjih tridesetih letih, je zdaj pomešano s sodobnim in kompleksnim. Še leta 2017 je bilo kaosa manj, saj je takrat veljalo tisto, kar je zapisano na začetku besedila: visoko, kompleksno slikarstvo in kiparstvo sodobnosti nimata vstopa v osrednje institucije.

Zdaj je naenkrat vse pomešano in prisotno vsepovsod in hkrati. Smo v nekakšnem stacionarnem stanju. Stopnja kaosa je maksimalna. Ni mogoče reči, koliko časa bo to trajalo. Po eni strani se zdi, da gre za nestabilno stanje, ki teži k prelomu in nekakšni izravnavi. Po drugi strani se je v zadnjih letih in desetletjih število institucij in šol za 'sodobno umetnost' po svetu izjemno namnožilo. Institucije bo treba z nečim napolniti. Jih bomo polnili z izdelki diplomantov šol za 'sodobno umetnost'?

Več v Osmem dnevu drevi na TV SLO 1 ob 22.40.