Vlada je na dopisni seji odločila, da za preminulega režiserja in dramatika Dušana Jovanovića organizira pogreb z vojaškimi častmi, so sporočili z urada vlade za komuniciranje

Ob smrti enega najbolj plodovitih slovenskih dramatikov in gledaliških režiserjev so na spletni strani Drame in v digitalni žalni knjigi objavljeni spominski zapisi članov gledališča. Svoje zapise so prispevali tudi drugi ustvarjalci v kulturi in vsi, ki jim je bil Dušan Jovanović blizu.

"Ti zdaj že veš, da Godota ne bo, mi še upamo."
Igralka Nina Valič je zapisala, da je bil "oranžni veter, hlastač, impulzivni voznik, glasni orjak, gromoglasni smejalec, zadihani dramatik, nesmrtni mojster jezika, nezadržni slovanski monstrum, nenasitni deček širokega koraka, glasni čudak, težak kot nastanek sveta, velik kot sonce pred eksplozijo, nežen kot njegova skrivnostna sla po raziskovanju človeške nature".

V zapisu igralke Saše Pavček lahko med drugim preberemo: "Dušan se smeje in vzame sinje pero/in piše, piše, piše .../ Postavlja med nas še vedno klicaje, vprašanja/suspenz, strast, srce." Igralec Bojan Emeršič pa je zapisal naslednje besede: "Bil si bog in hudič moje šibkosti. Ti zdaj že veš, da Godota ne bo, mi še upamo."

Sorodna novica Umrl je dramatik in režiser Dušan Jovanović

Sooblikovanje slovenskega in širšega gledališkega dogajanja
Jovanović, ki je umrl v 82. letu starosti, je za sabo pustil obsežen opus dramskih del, ki se razteza prek družbenoangažiranih do intimnoizpovednih tem. Bil je avtor številnih avantgardnih, grotesknih, angažiranih dram, v katerih raziskuje eksistencialno in družbenozgodovinsko problematiko modernega porevolucionarnega obdobja.

Bil je tudi eden prvih, ki so v slovenski dramatiki uporabili ideje čistega, skrajnega modernizma. Tako se je v svojih prvih delih tematike loteval v slogu absurda, nato bolj realistično, angažirano, približal se je tudi postmodernizmu.

Maestro sodobnega gledališkega jezika
V vlogi režiserja je sodeloval z vsemi večjimi slovenskimi gledališči, kot avtor pa je podpisal več esejev, televizijskih dram in filmskih scenarijev. V Slovenskem gledališkem muzeju so ga označili za maestra sodobnega gledališkega jezika.

Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim sedem Borštnikovih nagrad za najboljšo režijo in štiri Borštnikove nagrade za najboljšo uprizoritev v celoti ter Prešernovo in Rožančevo nagrado. Leta 2009 je dobil zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča.