Korupcija in klientelizem, ki sta pogoltnila javni interes, sta pri ljudeh, po njegovem mnenju povzročila obup in ljudje so si s protesti mesto preprosto vzeli nazaj. Prepričan je, da protesti predstavljajo prelomen dogodek, na podlagi katerega lahko pride do znatnih družbenih sprememb tako v mestu kot tudi na ravni države.

Sicer pa Frangež kljub mladosti ni novinec v politiki. Osem let je bil mestni svetnik stranke SD, na volitvah 2008 in 2011 pa je bil izvoljen tudi v državni zbor. Med študijem je bil dejaven tudi v študentski politiki, saj je dve leti vodil mariborsko študentsko organizacijo. Zanimanje za različne dejavnosti pa je vplivalo tudi na njegov študij prava, kjer mu do konca študija manjka še diplomsko delo. Na nepravilnosti, zaradi katerih je v Mariboru zavrelo, pa je, pravi sam, opozarjal že v letih, ko je bil opozicijski svetnik.

Kaj je bil povod za vašo odločitev, da boste kandidirali za župana?
V Mariboru se je zgodilo nekaj velikega, saj so prvič v naši demokratični zgodovini protesti odnesli župana. S tem pa se sprostila neka izjemna energija, s katero lahko v mestu dosežemo spremembe. To, kar se je zgodilo v Mariboru, je velika prelomnica, in sam upam, da bomo zmogli pogledati naprej in končno začeli uresničevati priložnosti.

Kaj je po vašem mnenju v Mariboru šlo narobe, da je sprožilo dogodke, ki so pripeljali v trenutni položaj?
Po eni strani je k nezadovoljstvu ljudi prispevala globoka gospodarska in socialna stiska, na drugi strani pa je to izkaz obupa, zaradi korupcije in klientelizma, ki sta pogoltnila javni interes v mestu. Ljudje so si s protesti mesto preprosto vzeli nazaj.

Kako kot Mariborčan gledate na proteste, ki so se razširili tudi po drugih krajih v Sloveniji, in kako gledate na kulturni praznik, ko se je zgodila vseslovenska ljudska vstaja na eni in Zbor za republiko na drugi strani?
Protesti bi morali spodbuditi streznitev za celotno slovensko politiko. Sicer to ni prvič, da se je v Mariboru začel protest, ki je zaznamoval celotno državo. Spomnimo se Maistra in prve oborožene akcije proti okupatorju, v Mariboru. Tudi ti protesti po mojem mnenju pomenijo začetek neke državljanske akcije, ki opozarja na to, da gredo stvari v napačno smer. Zato si je treba postaviti skupne cilje, zasnovati sodelovanje in na temelju pravih prioritet potegniti tako mesto kot tudi državo naprej. Sam upam, da bo dan volitev v Mariboru vrhunec procesa, ki so ga protesti začeli. Želim pa si, da v mestu umirimo strasti in da se novoizvoljeno vodstvo, kdor koli to že bo, lahko v stanju mirnosti posveti tako nujno potrebnemu zasuku v mestni politiki kot tudi reševanju vseh kroničnih težav, ki danes obremenjujejo mesto in ljudi.

Kakšno je vaše stališče do zahtev, da bi morali odstopiti tudi mestni svetniki? Ali bi obstoječi svet lahko ogrozil delovanje novega župana?
V stranki SD smo se pridružili zahtevi za odstop mestnega sveta.Tudi naši štirje svetniki so se trudili, da bo prišlo do samorazpustitve mestnega sveta, ko pa je postalo jasno, da te volje ni, so sami odstopili. Zdaj za mestne svetnike kandidirajo nova imena. Naša svetniška skupina je bila tudi vseh preostalih šest let jasna in dosledna opozicija. Opozarjali smo na vse stvari, zaradi katerih je na koncu v mestu zavrelo. Upamo, da bodo volivci prepoznali razlike, ki so znotraj mestne politike že obstajale, in etičnost drže, ki je zaznamovala našo poslansko skupino. V vsakem primeru pa je zdaj treba načrtovati korake v okviru mogočega. Z mestnim svetom bo treba sodelovati. Sam upam, da se bo tu znalo oblikovati sodelovanje s tistimi, ki želijo mestu dobro in ki bodo podprli nujno potrebne projekte.

Franc Kangler je za seboj pustil več nedokončanih projektov. Bi jih vi, če bi bili izvoljeni, izpeljali do konca?
Dobre stvari je smiselno nadaljevati in neumnosti opustiti. Medte gotovo sodijo radarji, ki predstavljajo vrh ledene gore neustreznega vodenja mesta. Treba je sprožiti vsa potrebna dejanja, da dosežemo ničnost tega javno-zasebnega partnerstva, ki je izrazito v škodo mestu. Ta postopek se je že začel na podlagi moje prijave protikorupcijski komisiji. Je pa to tipičen primer, kako se mesta ne sme voditi. Pri odločitvah, ki neposredno vplivajo na veliko občanov, si ne moremo privoščiti popolne odsotnosti javne razprave, temveč se moramo zavzemati za čim širši javni dialog. Ker pa je pogodba sestavljena v izrazito škodo mesta, pa je to tudi primer nepremišljenega ravnanja. Pri tem si sam želim, da bi prišlo do prenehanja takih praks. Dovolj je namreč bilo vodenja mesta na pamet, čas je, da mesto vodimo pametno.