Leta 2015 so Eikeja Schmidta imenovali za direktorja najbolj obiskanega muzeja v Italiji, če odmislimo Vatikanske muzeje. Gre za Galerijo Uffizi v Firencah, ki s svojimi umetniškimi zbirkami predstavlja eno temeljnih orientacijskih točk umetnostne zgodovine in tudi kulturniškega turizma. Eike Schmidt pa ni samo direktor Uffizija. Po reformi izpred treh let pod njegovo pristojnost sodita še firenška palača Pitti s svojimi razstavnimi prostori in tamkajšnji vrtovi Boboli, še ena znamenitost toskanske prestolnice. Schmidt je eden izmed dobrega ducata direktorjev osrednjih italijanskih kulturnih institucij, ki so jih pred tremi leti izbrali z mednarodnimi razpisi.

Prvič se je tako zgodilo, da so v italijanske nacionalne ustanove na vodilna mesta prišli tujci. Nova praksa je naletela na kritike, zlasti v skupini "vedno prikladnih" okoli rimskega ministrstva za kulturo. V širši javnosti pa so mednarodni direktorji naleteli na odobravanje, zlasti zaradi kompetentnosti, prizadevnosti in redoljubnosti. Eike Schmidt je zato ime, ki ga v italijanskih medijih pogosto izgovarjajo. Tri do zdaj samostojne kultne institucije firenške kulture mu je uspelo harmonično povezati v upravno celoto, rezultati pa so tudi vidni: od prenovljene zunanjosti palače Pitti do novih dvoran, v katerih zdaj dihajo dela Leonarda, Michelangela, Raffaella ali Caravaggia.

Dopisnik RTV Slovenija iz Rima Janko Petrovec se je s Schmidtom pogovarjal o vodenju te zahtevne ustanove, kjer so se z njim lotili temeljite prenove razstavnih prostorov. Vabljeni k branju intervjuja!

Direktor Schmidt, morda za začetek splošen pogled na letošnjo sezono v Galeriji Uffizi?
Sezona poteka zelo dobro. Dejansko ne presegamo števila obiskovalcev, ki smo ga dosegli lani, kar smo si tudi želeli. To smo uresničili z novo strategijo prodaje vstopnic. Vstopnino za Galerijo Uffizi smo dvignili na 20 evrov; s tem smo obiskovalce skušali prepričati, da se dlje časa zadržijo v njej. To se zdaj tudi dogaja. Ne gre samo za višjo ceno vstopnice. Galerija ima zdaj dva izhoda. Kdor si želi ogledati samo drugo nadstropje, kjer razstavljamo velike mojstrovine iz obdobja renesanse, lahko to zdaj tudi stori. Tu gre zlasti za tiste obiskovalce, ki so v Uffizi prišli prvič.

Obiskovalci tako lahko bolje načrtujejo svoj obisk. Ni jim več treba prehoditi dolgih kilometrov, da bi našli dvorane z umetninami, ki jih zanimajo; številni so se pri tem izgubljali in se vračali nazaj. Ljudje zdaj mnogo koristneje porabijo svoj čas v galeriji: namesto da bi umetnine iskali, jih gledajo.

Omenil bi še eno pomembno posledico nove cenovne strategije. Vstopnina za palačo Pitti je nižja kot za Uffizi, samo 16 evrov, s čimer je ta muzej dobil več obiskovalcev. Tja zdaj zahajajo povratniki, ki so že bili v Uffiziju, ter tisti obiskovalci, ki se v mestu zadržujejo kratek čas in hočejo videti vsaj en muzej. Takšne zdaj tudi s ceno usmerjamo, naj gredo raje v palačo Pitti. Tam smo tudi uvedli mikavnejši razstavni program, ki prepriča tiste, ki so si glavne znamenitosti Firenc že ogledali. Nove razstave so torej namenjene zlasti povratnikom.

Lani smo uvedli tudi letne vstopnice. Celoten muzejski kompleks ima zdaj že skupino nekaj sto obiskovalcev, ki se redno vračajo k nam. Število nenehno raste, po izkušnjah iz drugih muzejev pa lahko rečemo, da ima ta pobuda še veliko potenciala. V zimskem času bomo v palači Pitti prirejali še več koncertov, s čimer smo začeli lani. Ti koncerti so vključeni v ceno vstopnice: obiskovalci si torej lahko med ogledom razstav spočijejo v Beli dvorani, kjer prisluhnejo koncertu, nato pa nadaljujejo ogled. Ta formula je zelo uspešna.

V turizmu pravijo, da vsaka novost potrebuje od tri do pet let, preden zares zaživi. Mi smo prve rezultate opazili že po enem letu, kar je zelo spodbudno.

Dejali ste, da si ne želite povečanja števila obiskovalcev v Galeriji Uffizi. Toda koliko ljudi jo sploh obišče vsak dan?
V Uffiziju imamo visoko sezono, ki traja osem mesecev, od marca do oktobra. Nizka sezona traja od novembra do februarja, medtem ko srednje sezone pri nas preprosto ni. Med novembrom in februarjem imamo komaj dva- ali tri tisoč obiskovalcev dnevno, medtem ko jih poleti naštejemo od šest do devet tisoč na dan. Ob poletnih torkih in sredah smo odprti do desete ure zvečer; ob takšnih dneh naštejemo tudi več kot 10 tisoč ljudi.

Čeprav galerija zaradi tako visokega števila obiskovalcev ustvarja razmeroma dober dobiček, pa je v njej še vedno izredno močna in pomembna vloga mecenov. V zadnjem letu ste odprli kar nekaj novih dvoran; ob vsaki predstavitvi ste se javno zahvaljevali mecenom, ki so prenovo omogočili. Kako pomembni so torej meceni za današnje življenje Uffizija?
Mecenstvo je pomembno. Mecenu omogoča, da svoje ime in osebnost poveže z javnim dobrim, s čimer naredi nekaj dobrega za družbo, za skupnost. Tu vam lahko postrežem s klišejem, ki pa je resničen. Meceni med svojimi obiski muzeja rade volje razlagajo svojim otrokom, vnukom in prijateljem, da določene dvorane ne bi bilo brez njegovega ali njenega prispevka. Gre torej za priložnost, s katero lahko meceni svoje ime povežejo z nečim, kar je pomembno za življenje skupnosti.

V Uffiziju imamo mecene z vsega sveta, ne samo iz Firenc. V resnici se firenški meceni zadnja leta vračajo, potem ko jih zaradi rasti množičnega turizma dolgo ni bilo. Seveda pa je sodelovanje z meceni izredno koristno tudi za muzej. Poglejte: v Uffiziju zaslužimo dovolj, da lahko pokrijemo vse svoje tekoče stroške – za vse izredne projekte pa potrebujemo dodaten denar. Zaradi avtonomije, ki smo jo pridobili po reformi sistema državnih muzejev v Italiji, lahko zdaj sami odločamo, kam bomo vložili denar. Prej je bilo drugače: ves denar so pošiljali v Rim, ministrstvo za kulturo pa je nato financiralo projekte, za katere je samo presodilo, ali so dovolj pomembni.

Zdaj lahko torej sami presodimo, kateri poseg se nam zdi pomembnejši. Naj omenim, da smo se lotili nekaterih temeljnih prenovitvenih del, ki jih že sedemdeset let ni izvedel nihče. Lep primer so vrtovi Boboli: botanične prenove so bili nazadnje deležni v tridesetih letih. Od vojne pa do pred dvema letoma so samo krpali luknje.

Podobno velja za poslopje palače Pitti. Podrobno smo analizirali celotno zunanjost stavbe: tako smo strokovno preverili, kateri deli fasade bi lahko z nje odpadli. Vse kritične točke smo odstranili ali pa že popravili. Prvič po drugi svetovni vojni smo tudi dali očistiti fasade podpornih zidov, ki so bili zaradi mikroflore in izpušnih plinov že čisto črni. Zadnja desetletja je gledalec imel občutek, kot da podporna utrdba ni del palače. Letošnjo pomlad pa je postalo očitno, da čudovite fasadne dodelave v medeni barvi povezujejo zidovje s palačo samo. Palača Pitti je zdaj videti še mogočnejša, s čimer smo rekonstruirali tudi njeno dojemanje v smislu edinstvene stvaritve iz zgodovine arhitekture.

Dela Botticellija, da Vincija, Raffaella, Michelangela in Caravaggia so letos dobila nove dvorane. V njih ste zaščitili umetnine z uporabo najnovejših tehnologij: za neodbojnimi stekli ste jih opremili z mikroklimatskimi napravami in sodobno LED-osvetlitvijo. Zato zdaj še toliko bolj bode v oči, da je preostanek Galerije Uffizi razmeroma zastarel. Direktor Schmidt, v Firencah boste ostali vsaj še leto dni, vaši načrti pa zanesljivo sežejo prek vašega mandata. Kakšne načrte imate za naslednja leta?
Prenovo smo začeli z dvoranami, ki so bile v najslabšem stanju, skupaj z umetniškimi deli. Ni šlo samo za zaščito umetnin, temveč tudi za njihovo ovrednotenje, za izpostavljenost in možnost njihovega koriščenja. Najprej smo se lotili dvoran z Botticellijevimi deli. To sploh niso bile dvorane, pač pa kotanje, polne ljudi, ki so se prerivali k slikam. Pred Rojstvom Venere in pred Pomladjo so bile postavljene šipe, ki so odsevale obiskovalce: tudi če so se povsem približali, niso mogli dobro videti slik. Sliki imata v novih dvoranah zdaj dovolj prostora, obdani pa sta z neodsevnim steklom.

Pogovarjal sem se z obiskovalci, ki so Uffizi obiskovali že pred letom 1978, ko so pred slike namestili steklo. Rekli so mi, da so Botticellijeve slike nazadnje tako dobro videli v sedemdesetih. Obiskovalci zdaj vidijo sliko in ne več stekla; opazijo ga šele, ko se z nosom dotaknejo šipe.

Vidljivost slike je zdaj v resnici še boljša kot v sedemdesetih letih, saj smo namestili nov sistem osvetlitve. Osvetlitev z modernimi LED-žarnicami v nobenem pogledu ne škoduje sliki, zato pa zelo pomaga gledalčevemu očesu, ki lahko zazna vsako podrobnost. Na Botticellijevi sliki Pomlad lahko zdaj občudujemo na stotine različnih cvetov, kar je fantastično.

Nova postavitev omogoča zaščito, ki presega celo standarde ameriških muzejev. Ne gre samo za zaščito pred tatovi, ampak tudi pred vsakodnevnim okoljskim stresom. Tu je vsak dan od pet do deset tisoč ljudi, ki izdihujejo vlago pred sliko; zrak v stekleni kletki s sliko zdaj ostaja nevtralen, vlaga in temperatura ostajata nespremenjeni.

Tudi Caravaggieva dela so bila slabo razstavljena. Vse njegove mojstrovine so visele na istem hodniku, hkrati si jih je lahko ogledalo največ trideset ljudi. Zdaj so ta dela razporejena po različnih dvoranah. To velja tudi za slike Artemisie Gentileschi, ki jih vse bolj prištevamo med velike mojstrovine zgodovine umetnosti. Za njena dela je čedalje več zanimanja. Njena slika Judita obglavlja Holoferna ima svoj prostor, kjer lahko hkrati postojijo tudi tri skupine turistov.

Vse te slike so zdaj zaščitene in si jih je lažje ogledati. Podobno velja za dela Leonarda, Michelangela in Raffaella, s čimer smo uredili vse strateško najpomembnejše dvorane.

V naslednjem letu bodo sledile še druge dvorane. Najprej bi radi ustrezno razstavili zbirko beneškega slikarstva. V Firencah imamo eno najpomembnejših zbirk beneškega slikarstva na svetu. Za to, da so pri obnovah vedno dajali prednost prav firenški šoli, je bil prav gotovo kriv tudi lokalpatriotizem. Beneškemu slikarstvu bomo zdaj namenili nove dvorane. V njih bodo na ogled izjemna dela Veroneseja, Tintoretta in druge umetnine 16. stoletja, ki jih že leta nismo razstavljali.

Sledile bodo nove dvorane za dela firenške šole 16. stoletja. Izpraznili bomo dolg hodnik na zahodni strani Uffizija in tja preselili avtoportrete. Gre za avtoportrete, ki so od sedemdesetih let dalje viseli v Vasarijevem hodniku (ta Galerijo Uffizi prek Starega mostu povezuje s palačo Pitti na drugi strani Arna, op. nov.). Avtoportreti so, zgodovinsko gledano, vedno imeli prostor v galeriji, toda zdaj jih je preveč za en prostor in škoda bi bilo, če bi jih morali del pustiti v skladišču – zato jih bomo razstavili v tem dolgem hodniku, ki teče vzdolž Trga Uffizi.

Vzporedno s tem bomo izvedli manjše posege še v drugih dvoranah, vse skupaj pa naj bi končali do začetka naslednje visoke sezone. Uffizi naj bi prihodnje leto zaživel povsem prenovljen, z novo muzejsko logiko, ki pa bo – zgodovinsko gledano – točnejša. Sosledje dvoran zdaj že odslikava dialektično-historičen razvoj: dvorane niso namenjene samo posameznim umetninam, ampak ustvarjajo zgodovinska okolja, ki smo jih ohranili in v nekaterih primerih rekonstruirali v sozvočju s prvotno idejno zasnovo tega muzejskega prostora.

V Uffiziju pa čedalje pogosteje postavljate tudi začasne razstave. Katere so na ogled v teh mesecih?
Trenutno imamo postavljenih pet začasnih razstav. Če začnem kronološko: najprej je tu razstava o konju in konjenikih v klasičnem starem veku, ki je postavljena v vrtovih Boboli. Ta razstava je zelo priljubljena med družinami. Julija smo imeli v vrtovih tudi pravega konja, ki se bo vrnil septembra. Otroci se lahko z njim igrajo in tako ustrezno povežejo razstavljene predmete z življenjsko izkušnjo. Na tej razstavi imamo veliko izposojenih eksponatov iz sveta; nekatera dela so javnosti predstavljena prvič, saj gre za najdbe zadnjega desetletja in pol.

Razstavi o konjih konceptualno sledi razstava starih avtomobilov v palači Pitti. Gre za fotografije avtomobilov iz firenškega arhiva Foto Locchi, kjer pod zaščito ministrstva za kulturo hranijo nekaj milijonov negativov.

V palači Pitti ima svoj sedež tudi Muzej mode in običajev, kjer smo sredi julija odprli razstavo z naslovom Sledi 2018. Posebnost razstave, ki jo je zasnovala kuratorka Caterina Chiarelli, je v tem, da obleke niso razstavljene v vitrinah. Za nas to pomeni, da smo morali upoštevati nekaj dodatnih tehničnih zahtev, toda obleke je zdaj mogoče opazovati veliko bolje kot prej.

Sledi velika razstava v Uffiziju, ki smo jo posvetili Fritzu Koenigu. Naj vas spomnim, da gre za kiparja, ki je izdelal znamenito Sfero pred newyorškima dvojčkoma. Sfera je "preživela" napad 11. septembra leta 2001. Gre za prvo retrospektivo Koenigovih del od leta 1974. Umetnik je živel zelo odmaknjeno življenje, zlasti v odnosu do trga umetnin. Tokrat je prvič na ogled celotna pahljača njegovega ustvarjanja, od kipov do skic. Tudi ta razstava povezuje Uffizi z vrtovi Boboli, kjer je razstavljenih dvajset Koenigovih del velikega formata.

Ne nazadnje je tu še velika razstava o odnosih med Firencami in različnimi islamskimi svetovi. Firence imajo eno najpomembnejših zbirk islamske umetnosti na svetu, kar pogosto pozabljamo. Najzgodnejša dela v zbirki so iz 15. stoletja. Osrčje te razstave je v Uffiziju: ta del je osredotočen na odnose med Vojvodino in pozneje Veliko vojvodino Toskana z različnimi muslimanskimi deželami. Razstava se nadaljuje v Nacionalnem muzeju Bargello, njen tretji del pa je razstavljen v Urbinu. Gre torej za edinstveno priložnost za vse, ki jih ta tema zanima – z razstavo pa lahko izkusijo tudi teritorialni preskok ter si ob enem velikem ogledajo še dva manjša muzeja. Bargello je samo 200 metrov stran od nas, pa ima zelo malo obiskovalcev. Zgodnjerenesančni Urbino je sicer dve uri poti stran, toda tam smo v gromozanski dvorani lahko razstavili vrsto velikih preprog, ki so vse unikatne in še nikoli niso bile hkrati na ogled. Naša generacija gotovo ne bo več imela podobne priložnosti.

Za konec pa še, gospod Schmidt, vas prosim za oseben pogled na Firence. V mestu niste tujec, tukaj ste živeli že pred leti – in pred tremi leti, ko ste postali direktor Galerije Uffizi, ste dobro vedeli, kam prihajate. Kaj vas najbolj prepriča v tem mestu? Kaj obžalujete?
Ko so mi pred tremi leti ponudili vodenje Galerije Uffizi, me je to presenetilo. Toda v Firencah sem preživel nekaj let v devetdesetih, ko sem bil štipendist in asistent na Inštitutu za zgodovino umetnosti. Gre torej za vrnitev v to mesto, ki ni prva: tudi ko sem živel v Ameriki, sem sodeloval s tukajšnjimi kolegi, leta 2012 pa sem postavil razstavo v palači Pitti. Točno sem torej vedel, v kaj se spuščam, čeprav ves čas odkrivam kaj novega.

Firence so mesto, ki ga imam zelo rad. Nedvomno se je spremenilo, tudi na slabše: predvsem zaradi porasta množičnega turizma. Proces se nadaljuje vse od devetdesetih let, ko je Uffizi prvič dosegel milijon obiskovalcev v enem letu. Takrat so vsi govorili, da tako ne gre več naprej, da tako množičen obisk ni več vzdržen. Zdaj smo dosegli dva milijona in 200 tisoč obiskovalcev na leto, pa smo še vedno pod pritiskom, da bi galerijo obiskalo še več ljudi.

V teh dvajsetih letih se je zgodilo še kaj drugega negativnega. Naj omenim številne lokale s sendviči, ki so jih odprli po mestu. Namenjeni so turistom, ki nimajo niti toliko časa, da bi v miru pojedli v restavraciji, ampak si mimogrede kupijo sendvič, ki ga potem napol pojedenega odvržejo po cesti. Zaradi tega se je povečalo tudi število golobov v mestu. Gre za začaran krog, ki pa ni samo negativen: čedalje več ljudi se namreč zaveda, da se je treba boriti proti degradaciji Firenc. Tudi naša galerija je del te fronte. Zato si vsak večer, ko se vrnem domov, rečem, da smo vendarle prispevali k temu, da se stvari obrnejo na bolje. Ne samo v muzejih, ampak tudi v mestu.