Izstrelitev se je zgodila ob 3.45 po našem času, z izstrelišča Kourou (Francoska Gvajana) na raketi Ariane 5. V nebo je odletela štiritonska, šest metrov in pol visoka sonda BepiColombo. 26 minut po izstrelitvi se je ločila od zgornje stopnje rakete. Kakšno uro pozneje bo razvila panele sončnih celic in antene, ki bodo zagotavljale komunikacijo med pretežno samostojnim potovanjem proti cilju, planetu Merkur.

Zaradi sodelovanja med Eso in japonsko vesoljsko agencijo Jaxa je misija kar dvojna. Vsebuje namreč evropski Merkurjev planetarni orbiter (Mercury Planet Orbiter, MPO), japonski Merkurjev magnetosferni orbiter (MMO), pa še modul za električno napajanje in pogon.

BepiColombo je prvi evropski, pa tudi prvi japonski poskus raziskovanja Merkurja, in tudi prvi večji skupni projekt obeh agencij.

Sedem dolgih let potovanja
Potovanje bo dolgo in zapleteno, saj Merkur spada med zahtevnejše planete za utirjenje v orbito. Je namreč Soncu najbližji, oddaljen le 58 milijonov kilometrov, in sonda se mora za utirjenje bojevati tudi s silnim privlakom zvezde, za kar je potrebno precej energije. Tudi zato je Merkur do zdaj dobil le dva obiska, nekaj mimoletov (Mariner 10) in eno sondo orbitalko (Messenger).

Potovanje bo trajalo kar sedem let. Vključevalo bo oblet Zemlje in Venere (2020), pa še en oblet Venere leta 2022, s čimer bo sonda dobila dodaten pospešek, ter več obletov Merkurja samega (med letoma 2021–2025), vse dokler ne bo prišlo do stabilizacije v orbiti, predvidoma decembra 2025. (Podrobneje v vizualizaciji na dnu članka.)

"Merkur je planet skrajnosti in skrajnosti so potrebne tudi za to, da do njega sploh pridemo, vključujoč ekstremne tehnike ter navigacijske rešitve," je dejal Paolo Ferri, vodja Esinega nadzornega središča ESOC v Darmstadtu, Nemčija. "Po odhodu z Zemlje bo plovilo premerilo devet milijard kilometrov v sedmih letih in opravilo devet obletov planetov pri najvišji hitrosti 60 kilometrov na sekundo [216.000 km/h], vse za to, da bi dosegli najmanj raziskani planet notranjega Osončja."

Manevriranje bo zahtevnejše tudi zaradi panelov sončnih celic, ki bodo morali biti vedno ravno prav usmerjeni proti Soncu. Premalo obsijanosti bi pomenilo manko električne energije, preveč obsijanosti pa bi prekoračilo meje panelov. In bližje kot bodo Soncu, težje se bo izogibati obema neprijetnostma.

Med potovanjem bo japonski del ugasnjen oz. v stanju mirovanja. Le nekajkrat ga bodo kratko prižgali, da preverijo stanje.

Pogon do cilja bo zagotavljal ionski motor, zaviranje tik pred utirjenjem pa raketni motorji.

Trojica se bo ločila tik pred dejanskim utirjenjem v orbito okoli Merkurja. Vsak del bo ubral svojo pot oz. ločeno tirnico. MMO bo po svoji planet obkrožil v 9,3 ure, pri čemer ga bo odnašalo od 11.640 do 590 kilometrov, MPO pa v 2,3 ure, njegov razpon oddaljenosti se bo gibal od 1.500 do 480 kilometrov.
Delovala bosta eno leto, predvideno pa je še enoletno podaljšanje, čeprav praksa kaže, da se vesoljske misije pogosto zavlečejo še precej dlje.

Znanstveni cilji misije
Kaj pa bosta tam počeli? Prva naloga bo podrobno kartiranje planeta, in to ne le v očesu vidni svetlobi, temveč v širšem naboru valovnih dolžin. Tako bodo ugotovili kemično sestavo površja. Merkur je najmanjši planet Osončja in se ves čas še dodatno krči, kar povzroča tektonske razpoke in druge geološke pojave, ki bodo vizualno ter topološko premerjeni.
Ne le to, tudi globine planeta. Prek zaznane notranje strukture bodo lahko sklepali marsikaj o Merkurjevi zgodovini, pa tudi širše. "Kot Soncu najbližji ima Merkur pomemben položaj in nas lahko marsikaj nauči o nastanku planetov. Merkur, Venera, Zemlja in Mars sestavljajo družino kamnitežev, vsak izmed njih daje svoj delež informacij o zgodovini celotne skupine. In če bomo izvedeli, kako so nastali in se razvili, bomo prek tega lahko bolje razumeli, kako so v Osončju vzniknile razmere za nastanek življenja. Morda tudi drugod. Ker kamniti planeti pri drugih zvezdah ostajajo astronomom nedostopni, Sončev sestav ostaja edini laboratorij, kjer lahko znanstveniki razvijajo in testirajo modele za vse planetarne sisteme," pojasnjuje Esa.

Nenavadno je, da je tako blizu Sonca nastal tako gost planet (po kilogramih na kubični meter je povsem primerljiv z Zemljo). Ena hipoteza pravi, da je Sonce odpihnilo redkejši material, kar bodo poskušali preveriti.

Znanstvenike zanima, ali je železno jedro planeta povsem staljeno (kot je Zemljino) ali ne. Trda zagonetka je tudi, zakaj predstavlja kar 60 odstotkov mase in zakaj je preostalih kamnin posledično tako malo.
Merkur ima globalno magnetno polje, od Zemljinega precej šibkejše, a vseeno nezanemarljivo, saj se dostojno upira Sončevemu vetru in pri tem ustvarja tudi lokasti šok. Natančno ga bo premerila japonska sonda. Izidi bodo zanimivi, saj jih bo mogoče primerjati z ugotovitvami o železnem jedru, ki naj bi bilo generator tamkajšnjega magnetizma.

Za nameček bodo izvedli še en test Einsteinove teorije o splošni relativnosti.
MPO ima 11 znanstvenih instrumentov, MMO pa 5. S tega vidika je torej precej bogatejši kot Nasin Messenger. Več o instrumentih tukaj.

Več kot 30 let je trajalo
Misija ima dolgo brado. Prvič so jo predlagali že leta 1993, a je izvisela, ker je bila za takratni program predraga. A pozneje so program Horizon 2000 razširili, BepiColombo pa je bil leta 2000 potrjen, šele leta 2008 pa je Esa dejansko naročila izgradnjo sonde. Zamud je sicer bilo precej, izstrelitev je bila sprva predvidena za leto 2013, čez nekaj mesecev bi morali že videti utirjenje.
V okviru taistega programa sta nastali še misiji Gaia (še deluje) in Lisa Pathfinder.
Zahtevnosti odprave je podobna tudi cena, ki je zaradi podaljševanj narasla. Po poročanju BBC-ja sta agenciji prispevali 1,65 milijarde evrov, če dodamo še stroške instrumentov, ki so jih nosile nacionalne agencije, številka preseže tri milijarde.
Od kod ime in druge misije
Merkur je zahteven planet za opazovanja, saj jih moti močna sončna svetloba, in – kot rečeno – tudi za fizični obisk, saj mora sonda skreniti levo z Zemljine tirnice, nato pa na cilju močno zavirati. Znanstveniki so zato že od prvih dni vesoljske dobe razmišljali, kako podvig energetsko olajšati, piše v Esinem povzetku.

Italijanski matematik Giuseppe Bepi Colombo je poskrbel za en takšen predlog. Izračunal je, da bi sonda lahko po obletu Merkurja vstopila v 176-dnevno orbito okoli Sonca, kar je točno dvakrat več od Merkurjevega dneva, ki traja 88 zemeljskih dni, s čimer se lahko naprava vedno znova vrača k planetu. Edina večja težava je, da bi takšna sonda planet videla vedno enako obsijanega. Leta 1973 je načrtu sledila odprava Mariner 10, ki je opravila tri oblete, a vedno naletela na zatemnjeno stran. Odkrila pa je globalno magnetno polje planeta. Leta 2004 je bil izstreljen Messenger, prav tako opravil sedemletno popotovanje, a z naprednejšimi manevri poskrbel za celovito fotografiranje, pa tudi odkritje ledenih nanosov na polih planeta. Leta 2015 mu je zmanjkalo pogonskih sredstev, zato je strmoglavil na sivo površje.

Video: Prenos v živo

Video 2: Vizualizacija 7-letnega potovanja