Kar se pri starših, ki smo navdušeni tekači ali pa na primer planinci, toliko hitreje zgodi. Gre namreč za dolgotrajno premagovanje napora in kdo si to sploh želi?

Užitek v vztrajnostnem športu namreč ni takoj dostopen, pričakovali bi preveč, če bi si mislili, da je dosegljiv na prvo žogo. Tistega pravega užitka smo deležni šele takrat, ko se naučimo uživati, in to v primernem naporu. Kar pa sploh ni tako lahko. Tek je namreč hitro prenaporen, boleč in torej neprijeten. Kje je tu užitek?

Užitek se skriva v tankočutnem iskanju primernosti, ko tečemo primerno daleč in primerno hitro, vmes si pa privoščimo primerne počitke, ki nas napolnijo z novim veseljem do živahnega prepletanja korakov.

Primernost ni samoumevna reč, pri teku jo v bistvu zelo hitro presežemo in smo prepogosto in predolgo v območju neprimernosti, ki otroka, pa tudi odrasle, prepričuje, da je tek ena sama muka in dolgčas.

Svojih otrok v vztrajnostni tek nikar ne uvajajmo s previsokimi cilji. Z visokimi cilji bomo tlakovali le pot do odpora. Za užitek v vztrajnostnem teku je treba utrditi močne temelje, od stopala pa gor vse do glave. Celotno telo in glava se morata najprej utrditi, da lahko pričakujemo, da bomo poleteli. Da se po teku ne bomo počutili popolnoma poteptane, ampak na neki način dobro pregnetene in prerojene.

Kako to doseči? Hoja nam pride pri tem zelo prav. Hoja je kot mama, ki otroka objame in nahrani, da lahko spet igrivo steče naprej. Igrivo pa pomeni tudi svobodno, ko se ne držimo vnaprejšnjih ciljev, ampak cilje glede na trenutno počutje sproti postavljamo in jih s hvaležnostjo dosegamo. Pomembno je, da se pri tem ne primerjamo z drugimi.

Otroci so v vztrajnostnem teku zelo različno sposobni. Eni z veliko lahkoto tečejo daleč in precej hitro, medtem ko drugi veliko hitreje opešajo. Kar nikakor ne pomeni, da tisti, ki hitro opešajo, niso nadarjeni za tek, sploh ne. Njihov talent potrebuje le nekoliko več dodatne nege, da se razvije.

Kot atletski trener sem na stadionu videval zelo različno sposobne mlade tekače in tekačice. Hitro sem lahko videl, kdo je nadarjen za tek. Skoraj nemogoče pa je bilo reči, da nekdo ni nadarjen zanj, četudi je bistveno počasnejši in s krajšo sapo kot drugi, a se je z redno vadbo njihov talent začel sramežljivo, a vztrajno prikazovati.

Helena Javornik, ena od naših najuspešnejših tekačic, ki je nosilka več državnih rekordov, je pripovedovala, da je prišla na stadion Kladivar vprašat, ali bi lahko trenirala. Pa jo je takratni trener zavrnil kot premalo nadarjeno. Tudi Neja Kršinar v mladinskih kategorijah ni kazala talenta, zdaj pa je ena od naših najboljših. Razvila ga je zelo postopoma, ampak toliko višje kot marsikatera njena vrstnica, ki je v mladih letih tekla hitreje in dlje.

Če otroku pomagamo, da se nauči prijaznosti do sebe in drugih, vztrajnostni, potrpežljivosti, hvaležnosti in razvojne miselnosti, smo naredili zelo veliko. In vztrajnostni tek uči prav to. Vesel sem, da lahko tečem s svojim sinom in mu predajam te pomembne vrline, ki mu bodo pomagale teči, in ne samo to, da mu bodo pomagale bolje živeti.
Vabim vas k ogledu videoposnetka, v katerem 11 letni sin opravi z 10-kilometrsko razdaljo.