Ta mesec je v javnost prišel pretresljiv posnetek izraelskih vojakov, kako posilijo palestinskega zapornika v izraelskem vojaškem centru za pridržanje Sde Teiman. Posnetek je poudaril razsežnost in brutalnost zlorab Palestincev v izraelskih zaporih, predvsem po 7. oktobru lani. Konec julija je urad Visokega komisarja ZN-a za človekove pravice objavil 23-stransko poročilo, ki navaja številna pričevanja o mučenjih, zapiranjih v kletke, odrekanju spanca, hrane in vode, ugašanju cigaret na koži zapornikov in drugih oblikah zlorabe.
Prelomna točka v odnosu Izraela do Palestincev, ki jih aretira in zapira, je bil lanski 7. oktober, ko so palestinska oborožena gibanja vdrla na jug Izraela, po čemer je ta država sprožila najbolj uničujoče napade na Gazo v več kot polstoletni zgodovini izraelske okupacije, ki še trajajo, okrepila pa je tudi nasilje na Zahodnem bregu. Močno je naraslo število političnih zapornikov. Medtem ko jih je bilo septembra lani po podatkih Adamirja 5200 (približno toliko jih je bilo ves čas od leta 2021), jih je bilo v začetku letošnjega avgusta 9900. V istem obdobju se je število t. i. administrativnih pridržanj skoraj potrojilo, in sicer je naraslo s približno 1200 na približno 3400. V izraelskih zaporih je tudi 250 palestinskih otrok.
Džena Abuhasna je v pogovoru predstavila realnost poteka aretacije, sodnega postopka in bivanja v zaporu, celoten proces pa je po njenih besedah izjemno nasilen, ponižujoč in sistematično krivičen. Medtem ko Izrael enako prakso izvaja v primerih vseh palestinskih pridržanih, je nasilje najbolj intenzivno zoper pridržane iz Gaze. Kot je julija razsodilo Meddržavno sodišče v Haagu, Izrael izvaja apartheidski režim, kar kaže tudi odnos do palestinskih zapornikov. Izrael namreč za Palestince z zasedenih ozemelj uporablja vojaško pravo, medtem ko so izraelski naseljenci v nezakonitih naselbinah na istem območju podvrženi izraelskemu civilnemu pravu. Palestince, odrasle in otroke, tako obravnavajo izraelska vojaška sodišča, kjer je stopnja obsodb več kot 99-odstotna. V zapor te lahko pripelje že zgolj všečkanje objave na družbenih omrežjih, pojasnjuje sogovornica.
Po podatkih vaše organizacije je trenutno v izraelskih zaporih okoli 9900 palestinskih političnih zapornikov. Bi lahko za začetek definirali izraz "politični zapornik" in povedali, kaj so tipična, najpogostejša dejanja, zaradi katerih so ti ljudje zaprti?
Vse palestinske zapornike imamo za politične, zato ker menimo, da imajo Palestinci pravico do samoodločbe in do obrambe svojega ozemlja. Tako so vsi palestinski zaporniki politični ne glede na obtožbe ali kazen, ki jim je dosojena. Okoli 3400 palestinskih zapornikov je v administrativnem pridržanju, nekateri zaporniki so obsojeni na dosmrtne zaporne kazni. Palestince recimo pridržijo zaradi obtožb o metanju kamnov, kar je ena glavnih obtožb zoper palestinske otroke, in spodbujanju k nasilju, vse pa lahko predstavlja spodbujanje k nasilju zoper okupacijo. Tudi objava na družbenih omrežjih, zgolj všečkanje ali poobjava lahko vodi v obtožbo o spodbujanju nasilja. Palestinci so obsojeni spodbujanj k nasilju zaradi objave na Facebooku ali objave, ki izraža solidarnost s Palestino, palestinskim bojem in žrtvami genocida v Gazi.
Eden najpogostejših ukazov je ukaz o administrativnem pridržanju, ki okupacijskim silam omogoča, da katerega koli Palestinca, ne glede na starost ali spol, drži zaprtega v nedogled, pri čemer so podvrženi mučenju in zlorabam. Administrativno pridržanje lahko traja od tri do šest mesecev, pri čemer obtožnica ali dokazi sploh niso potrebni. T. i. dokazi zoper te pridržane so tajni, do njih pa imajo dostop le okupacijske oblasti. Pridržani in njegov oziroma njen odvetnik v ta dokument nimajo vpogleda in ne vejo, česa so sploh obtoženi. Po izteku pridržanja, ki lahko traja od tri do šest mesecev, se izvede pregled, po katerem se pridržanje obnovi ali pa zapornika izpustijo. Praviloma se pridržanje obnovi in zapornika zaprejo za novih tri do šest mesecev. To poteka na vojaških sodiščih, kar krši mednarodno pravo, saj se tam sodi le Palestincem z zasedenih ozemelj, ne pa tudi izraelskim naseljencem. Zaporniki iz Gaze so označeni kot "nezakoniti bojevniki". Zakon o nezakonitih bojevnikih, sprejet leta 2002, so spet uveljavili po 7. oktobru, od takrat pa so sprejeli več amandmajev k temu zakonu, ki oblastem omogočajo odrekanje dostopa do odvetnika. Zapornikom so recimo za 180 dni odrekli dostop do odvetnika, medtem ko so prek videopovezave potekale obravnave pred izraelskim sodnikom.
Kako bi opisali tipično aretacijo Palestinca in to, kar sledi?
Cel postopek aretacije je izjemno nasilen. Okupacijske sile vdrejo v hišo ali na območje, kjer so ti Palestinci, pri čemer bodo uničile vse, kar jim je na poti. Racije izvajajo ponoči, pri tem pa ne zlorabljajo samo pridržanih, ampak tudi člane njihove družine. Tudi oni so podvrženi nasilju. Pridržanim se tudi grozi z nasiljem zoper njihove sorodnike, da bi jih prisilili v spoštovanje ukazov okupacijskih oblasti. Te v postopku tudi povsem uničijo dom pridržanega, člane družine izpostavljajo različnim oblikam nadlegovanja, od spolnega nadlegovanja do pretepanja. Nato okupacijske sile pridržanega prepeljejo v center za pridržanje, kjer je lahko zaprt več dni, nato pa v zapor. Ti glede na svoj geografski položaj predstavljajo kršitev mednarodnega prava. Med temi transferji so zaporniki žrtve brutalnih pretepanj. Torej od trenutka, ko so aretirani na svojem domu, do prevoza in centra za pridržanje oziroma celice, so palestinski zaporniki podvrženi zelo brutalnim in intenzivnim pretepanjem in drugim oblikam mučenja. Po 7. oktobru so okupacijske sile začele rutinsko pretepati zapornike večkrat na dan.
Te kršitve in tehnike mučenja so seveda obstajale dolgo časa pred 7. oktobrom, a so se od takrat močno stopnjevale kot oblika kolektivnega kaznovanja vseh Palestincev. Po 7. oktobru so zaporniki podvrženi tudi politiki stradanja, odrekanja zdravstvene oskrbe, mučenja. V celicah je zaprtih 10 do 12 zapornikov, medtem ko je njihova kapaciteta štiri do pet zapornikov. Zapori so močno prenatrpani, saj je bilo od 7. oktobra v okviru kampanje množičnih aretacij aretiranih 10.000 Palestincev. Zaporniki ne prejemajo zadostne količine hrane. Tista, ki jo prejemajo, ni primerna, polna je umazanije in las. Tudi način dostave hrane je ponižujoč in nehuman. Pazniki recimo na hrano stopijo, preden jo dajo zapornikom, ali jo primejo z rokami. Takšen je odnos predvsem do zapornikov iz Gaze. Številni Palestinci utrpijo poškodbe med aretacijo. Nekatere ustrelijo, druge brutalno pretepejo. Tako ranjene jih procesirajo in zaprejo v celice, zdravnik pa jih bo pregledal šele več dni, celo tednov, kasneje. Zaporniki ob tem trpijo tudi za različnimi boleznimi, kot je rak ali sladkorna bolezen, in ne prejemajo ustrezne oskrbe ali potrebnih zdravil. To še dodatno otežuje razmere v zaporih. Zaradi vsega naštetega je več zapornikov umrlo. Samo po 7. oktobru je zaradi teh kršitev v zaporih umrlo oziroma je bilo ubitih 22 zapornikov.
Kako pa je z zaslišanji? Redno prihajajo poročila o mučenjih med zaslišanji, tudi otrok.
Okupacijske oblasti ljudi zaslišujejo na zelo nasilen način, da bi od njih izsilile priznanje. Zaporniki so pogosto dejali, da če zasliševalcem ne povedo tega, kar hočejo slišati, so kaznovani tako, da jih za dlje časa postavijo v težavne položaje ali jih pretepejo. Grozijo tudi njihovim družinskim članom. Zapornike iz Gaze, ki so zaprti v vojaških oporiščih, kot sta Sde Teiman ali Anatot, recimo odpeljejo na zaslišanje, preden sploh pridejo v stik z odvetnikom. Zaporniki so prostor za zaslišanje poimenovali diskosoba zaradi narave nasilja, ki so mu tam podvrženi. Okupacijske sile zaslišanja, v okviru katerih Palestince brutalno pretepajo, imenujejo zabave. Zapornikom tam grozijo in jim prikazujejo posnetke drugih zapornikov, ki so bili pretepeni do zelo grozljive točke, ter jim povedo, da bodo tudi sami tako končali, če ne bodo odgovarjali, kakor zasliševalci hočejo. Okupacijske sile tako z zelo nasilnimi metodami zapornike prisilijo v priznanja, ki jih hočejo slišati. Še posebej po 7. oktobru so enakim politikam in nasilju podvrženi vsi palestinski zaporniki, ne glede na starost ali spol.
Kako potekajo postopki, ko se enkrat zaporniki pojavijo pred vojaškim sodiščem? Je jezik postopka arabščina ali hebrejščina, ali imajo dostop do odvetnika oziroma ustrezne obrambe?
Postopki potekajo v hebrejščini. Čeprav je prisoten prevajalec, ti v večini primerov ne opravijo svojega dela. Če pridržani ali njegov odvetnik ne govorita hebrejsko, je zanje vse skupaj veliko težje. Vsi pridržani, razen tisti, ki so označeni kot nezakoniti bojevniki, imajo dostop do pravne pomoči in zastopnika na vojaškem sodišču. Ti odvetniki so Palestinci in naredijo, vse, kar je v njihovi moči, da čim bolje branijo palestinske pridržane, a v primeru administrativnih pridržanj odvetniki sploh nimajo dostopa do t. i. dokazov, ne vedo niti, česa so pridržani obtoženi. To povsem izniči vse možnosti za obrambo pridržanih, zato lahko odvetniki zgolj apelirajo na sodnike na človeški ravni. Poudarijo recimo, da gre za otroka ali študenta, ki mora nadaljevati študij, ali kaj podobnega.
Kdo so glavne tarče administrativnih pridržanj? Gre za specifične tipe ljudi?
Ni specifičnih tarč, vsak Palestinec je lahko podvržen administrativnemu pridržanju, a številke kažejo, da gre večinoma za moške, stare med 20 in 30 let. Trenutno pa je v administrativnem pridržanju tudi 39 otrok in 24 žensk.
So ljudje obsojeni tudi na kazni, ki niso zaporne, recimo na denarne kazni?
Obsojeni so lahko na hišni pripor, kar velja predvsem za Palestince v Vzhodnem Jeruzalemu ali drugih predelih, ki niso na Zahodnem bregu, tudi za Palestince z izraelskim državljanstvom v primerih, ko jim sodijo na vojaških sodiščih. Da bi bili izpuščeni v hišni pripor, morajo obsojenci plačati zelo visoke kazni, a tudi hišni pripor je zelo težaven in ljudje se počutijo, da jih duši. Nekateri zaporniki so tako rekli, da so se zaradi narave hišnega pripora in zelo strogih pogojev, ki veljajo v teh primerih, počutili, kot da so njihovi najbližji njihovi ječarji.
Kakšne pa so posledice zaprtja za zapornike, predvsem otrok? Kako aretacije in zaprtje vpliva nanje?
Ti ljudje niso podvrženi samo fizičnemu mučenju, pač pa tudi psihološkemu, kar nanje močno vpliva. Glavni namen okupacijskih sil je kaznovati Palestince na vse možne načine. V primeru otrok to povsem spremeni potek njihovih življenj in njihovo prihodnost. Številni otroci, ki so bili aretirani, niso mogli več nadaljevati šolanja, ali pa so v šolanju zaostali. Ko jih spustijo na prostost, vidijo, da so njihovi sošolci medtem napredovali, zaradi česar potem sami niso več motivirani, da nadaljujejo šolanje. Ta izkušnja povsem spremeni njihova življenja.
Vse to ima gotovo velik vpliv tudi na lokalne skupnosti in družine zapornikov.
Seveda. Skoraj vsako gospodinjstvo v Palestini ima kakšnega svojega člana pridržanega ali pa pozna koga, ki je pridržan. Kot sem rekla, aretacije so oblika kolektivnega kaznovanja vseh Palestincev, ne samo tistih, ki so pridržani.
Prej ste omenili center za pridržanje Sde Teiman v puščavi Nakab (hebr. Negev). Nedavno so prišla v javnost šokantna poročila, celo videoposnetek, ko izraelski pazniki posilijo palestinskega zapornika. Je takšna vrsta zlorabe izjema v izraelskem obravnavanju palestinskih zapornikov ali gre za bolj razširjeno prakso?
Že pred 7. oktobrom je bilo veliko primerov spolnega nasilja nad pridržanimi, tudi posilstev, a neprimerno manj kot po tem datumu. To ni bil osamljen primer. Velik del pridržanih je podvrženih enakemu tipu spolnega nasilja, kakršen je zdaj prišel v javnost. Včasih so bili isti pridržani večkrat, ne le enkrat, podvrženi enakemu spolnemu nasilju. Gre za prakso, ki se jo pogosto uporablja zoper pridržane, predvsem tiste iz Gaze.
7. oktober je bil torej prelomna točka tudi na področju aretacij in zlorab zapornikov.
Povečala se je intenzivnost nasilja, njegova pogostost in število zapornikov, ki so mu podvrženi. Vse zapornike so mučili, pretepali, stradali, jim odrekali zdravstveno oskrbo, nad njimi izvajali spolno nasilje ali jih spolno nadlegovali. Pred 7. oktobrom je bilo nekaj več kot 5000 zapornikov in nekaj več kot 1000 ljudi v administrativnem pridržanju. Po tem datumu sta ti številki narasli na 9900 in 3448. Tako veliko zapornikov ni bilo od leta 1967.
Ali obstaja kakšna razlika v odnosu izraelskih oblasti do Palestincev, ki jih sumijo, da so borci, recimo pripadniki oboroženih kril Hamasa ali Islamskega džihada, in civilistov po njihovi aretaciji? So vsi pridržani v istih zaporih?
Lahko so zaprti v istih zaporih. Nasilje, ki ga spremljamo zdaj, se izvaja nad vsemi pridržanimi. Ni povezano z razlogi za aretacijo. Kot sem rekla, Palestince lahko zaprejo zaradi kakršnih koli obtožb, tudi samo zaradi všečkanja ali objave na družbenih omrežjih, nato pa jih pretepajo ali mučijo.
Objavljenih je bilo več poročil, tudi dokazov, ki kažejo, da izraelska vojska uporablja palestinske zapornike, celo otroke, kot živi ščit. Kako razširjena je ta praksa?
Ravno danes (pogovor smo opravili v nedeljo, op. a.) je umrl 19-letni palestinski pridržani zaradi poškodb, ki jih je utrpel ob aretaciji, saj so ga postavili na vojaški džip in ga uporabili kot živi ščit. To prakso okupacijske sile izvajajo tudi med genocidom v Gazi, kjer ljudi pridržijo in jih nato uporabijo kot živi ščit. Ko vojska vdira na kakšno območje ali v kakšno hišo, tja najprej pošljejo pridržane Palestince, da vidijo, kakšne so razmere. To se dogaja tudi tukaj, na Zahodnem bregu.
Kako pa je z možnostmi zapornikov, da se organizirajo? Ali lahko komunicirajo med seboj ali z zaporniki v drugih zaporih?
Zaporniki z Zahodnega brega in drugih območij lahko komunicirajo med seboj, a seveda ne tako kot prej. Zaporniki iz Gaze pa ne smejo na noben način govoriti drug z drugim. Med celim pridržanjem imajo prevezane oči in zvezane roke. Nimajo pojma, koliko drugih ljudi je z njimi v celici, ne vejo, kdo ti ljudje so, in če poskušajo govoriti, jih ostro kaznujejo.
Ko govorijo o izraelskih ujetnikih v Gazi, mediji ves čas uporabljajo izraz "talci", medtem ko palestinske ujetnike, o katerih govorijo veliko manj, označujejo kot "zapornike". Je ta razlika v terminologiji pomembna in kaj pomeni?
O palestinskih zapornikih mi ne govorimo kot o talcih, saj so prisilno podvrženi vojaškim sojenjem in zelo hudim kaznim za zelo majhna dejanja. Pomembno je, da se označujejo za zapornike, saj to kaže, da so žrtve krivičnega sistema in nepoštenih sojenj. Niso talci, ki bi se jih dalo izmenjati v skladu s kakšnim dogovorom. Tudi če Palestince v okviru dogovora o izmenjavi, kakršen je bil novembra, izpustijo na prostost, jih okupacijske sile spet aretirajo. 24 Palestincev, ki so bili novembra izpuščeni, je bilo spet aretiranih. Od tega jih je 18 v administrativnem pridržanju na osnovi novih ali predhodnih obtožb. Pregon izpuščenih zapornikov se tako ne konča, oblasti jih lahko vedno na novo aretirajo.
Kaj naj glede vprašanja palestinskih zapornikov v izraelskem ujetništvu stori mednarodna skupnost, predvsem zahodne države, ki podpirajo Izrael?
Vsi, ne glede na to, kje so, se lahko dodatno izobrazijo glede položaja palestinskih zapornikov in izraelskih zaporov. Lahko pa tudi izvajajo pritisk na svoje vlade, naj pritisnejo na Izrael, da te zapornike izpusti in opusti uporabo vojaških sodišč in administrativnih pridržanj zoper palestinske zapornike. Pomembno je pritiskati na države, da te zahtevajo konec okupacije in njenih neštetih kršitev zoper Palestince.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje