Ob začetku 20. stoletja je v Afriki in v Aziji živelo več kot pol milijona nosorogov, a ta številka se je zaradi povpraševanja hitro rastočega srednjega razreda po njihovih rogovih v Aziji in zaradi divjega lova, ki je sledil, drastično zmanjšala. Celo do te točke, da so nekatere vrste nosorogov danes zelo ogrožene ali pa celo na robu izumrtja.

Povpraševanje o rogovih prihaja s Srednjega vzhoda, iz Indije, Kitajske, delno tudi z Zahoda. V zadnjih letih se z rogovi bahajo predvsem bajno bogati posamezniki iz azijskih držav, ki želijo na ta način poudariti svojo premožnost. Nekateri zdrobljeni rog celo ponjuhajo skozi nos.

Rogovi naj bi ozdravili rakava obolenja? Ojoj ...
Nosorogove rogove so sprva uporabljali v namene tradicionalne medicine, šele pozneje so ti postali afrodiziak in statusni simbol številnih bogatašev. Povpraševanje po rogovih je skokovito naraslo, potem ko se je v Vietnamu razširila vest, da utegnejo pozdraviti rakava obolenja. Cene so se zavihtele v nebo; na črnem trgu so se celo dotaknile meje 100 tisoč ameriških zelencev (dobrih 90 tisoč evrov) za kilogram. S tem so rogovi v Vietnamu in na Kitajskem dragocenejši od zlata. Žalosti pa seveda človeška nevednost in naivnost, zaradi katere trpijo in umirajo živali. Namreč, znanstveniki so dokazali, da so nosorogovi rogovi skoraj v celoti narejeni iz keratina - gre za enega najtrših materialov, iz katerih so zgrajeni organizmi - oziroma strukturnega proteina, iz katerega so sestavljeni tudi človeški nohti in lasje.

Vendar pa to divjih lovcev, žal, ne odvrača od lova, h kateremu jih žene predvsem pohlep. Misel na svežnje denarja je enostavno preveč mamljiva. Redkejša, kot je vrsta nosoroga, več je vreden njen rog, ki v povprečju tehta od tri do štiri kilograme.

Po svetu lomastijo le še trije severni beli nosorogi
Po zadnjih statističnih podatkih naj bi v Afriki danes živelo le dobrih 20.700 belih in slabih pet tisoč črnih nosorogov. Še najredkejša je vrsta severnega belega nosoroga (Ceratotherium simum cottoni), saj živijo le še trije! Grozljiva številka, če upoštevamo, da jih je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja še več kot dva tisoč. Vsi trije nosorogi so v rezervatu za divje živali v Keniji, v divjini ni več nobenega znanega primerka od leta 2007. Vrsta je tik pred izumrtjem, saj so znanstveniki prepričani, da so živali že prestare za razmnoževanje. Gre sicer za dve samici in samca, ki jih 24 ur na dan varujejo pripadniki oboroženih sil. Toda znanstveniki še niso vrgli puške v koruzo. Razkrili so načrte o oživitvi te vrste, v katerih nameravajo za nadomestne matere uporabiti samice južnih belih nosorogov (Ceratotherium simum simum), a vprašanje je, če jim bo zaradi izjemno majhnega genskega bazena uspelo doseči zastavljen cilj.

(Ne)uspešne rešitve za družino lihoprstih kopitarjev
Kaj vse smo pripravljeni storiti za dobro nosorogov? Delo paznikov v rezervatih za divje živali je vsekakor občudovanja vredno. Za živali tvegajo lastna življenja, saj nemalokrat pride do strelskih obračunov z divjimi lovci. V marsikaterem rezervatu uporabljajo brezpilotna letala, ki so opremljeni s toplotnim zaznavanjem divjih lovcev. Z njimi preletavajo teren in poskušajo določiti natančen položaj nepridipravov. Ponekod so šli celo tako daleč, da so začeli zastrupljati rogove živih živali. Strup za žival ni nevaren, zaradi njega pa rogovi naj ne bi bili več zanimivi za divje lovce (za nameček se prah roga pri mletju obarva rdeče). Vendar pa, ali oni to opazijo, preden žival ustrelijo? V Južni Afriki so, kot je poročal The Guardian, novembra lani sprostili trgovino z rogovi, s čimer so odpravili šestletno prepoved, zaradi katere naj bi se divji lov celo povečal. Pobudnika sodnega postopka sta bila dva lokalna rejca divjadi, ki sta poudarila, da je prodaja rogov njuna ustavna pravica. Po mnenju nekaterih zasebnih rejcev naj bi preklic moratorija zavrl donosno črno trgovino in nosorogom omogočil lepšo prihodnost. V državi so med drugim nosoroge tudi množično preseljevali na varno iz nenadzorovanih parkov.

Rogove režejo veterinarski tehniki
Še najpogostejša pa je v zadnjem času postala praksa odstranjevanja rogov pod budnim očesom veterinarskega tehnika. Prakso so po pisanju spletne strani Save The Rhino začeli že ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja izvajati v Namibiji. Po podatkih lokalnega časopisa The Namibian v divjem lovu od tedaj bojda ni bil ubit niti en nosorog, ki so mu predhodno odstranili rog. A drugje ni tako. Save The Rhino navaja, da so lovci v Južni Afriki in Zimbabveju vseeno pobijali nosoroge, ne glede na to, ali so jim rogove prej ostranili ali ne. Razlog? Veterinarski tehniki ne odstranijo celotnega roga, odstranijo le od 90 do 93 odstotkov, preostanek pa je za divje lovce še vedno vabljiv zaradi splošne visoke vrednosti. Glede na to, da rogovi sčasoma zrastejo nazaj, strokovnjaki svetujejo, da se režejo na vsako leto ali dve. Toda pri rezanju rogov gre za vsiljivo dejanje, ki nastopi po uspavanju živali. Za nameček je tudi anestezija vselej tvegana - kar nekajkrat se je že zgodilo, da je žival zaradi komplikacij ob posegu, ki je sicer zelo drag, umrla.

Evolucijski pomen rogov ni popolnoma jasen
Odstranjevanje rogov - najsi to počne veterinarski tehnik ali divji lovec - je vselej sporno početje, čeprav evolucijski pomen rogov pri nosorogih ni popolnoma jasen. Živali naj bi ga uporabljale pri več vedenjskih funkcijah, vključno pri obrambi terena, svojega zaroda in pred plenilci. Z rogovi tudi lomijo veje, rijejo po zemlji, samci se z njimi bojujejo v dvobojih za samice med paritvenim obdobjem in za status v čredi. Večinoma se boj konča s smrtjo enega izmed udeležencev. Pa vendar - je prav, da se nosorogom odstranjujejo oziroma krajšajo rogovi? Je nosorog po takšnem posegu sploh še nosorog v polnem pomenu besede?

Potrebna je usmeritev k jedru problema - naročniku
Ukrepi so bolj kurativne kot preventivne narave. Kljub prizadevanju pri ohranitvi te vrste - in veliko teh prizadevanj je hvalevrednih - pa problem ostaja. Živali so še vedno žrtve divjega lova in še vedno popolnoma po nepotrebnem umirajo. Vsak dan. V želji po zagotovitvi prihodnosti te živalske vrste se mora pozornost usmeriti k jedru problema - naročnikom oziroma kupcem. Obvezna je komunikacija, s katero jih lahko vladne ter nevladne organizacije odvrnejo od povpraševanja in nakupa. Misija nemogoče? Vsekakor je to lažje reči, kot storiti. Tudi sicer bi bil takšen proces dolgotrajen, njegova uspešnost pa vselej vprašljiva. Toda dejstvo ostaja: nosorogovi rogovi ne zdravijo (neozdravljivih) bolezni, ne vsebujejo čudežne moči in vsekakor ne smejo biti statusni simbol nesramno bogatih posameznikov. Nosorogovi rogovi pripadajo le - nosorogom. Res žalostno, da se utegnejo nekatere vrste te živalske družine, ki so se prvič pojavile v obdobju eocena pred približno 50 milijoni leti, zaradi človeka najverjetneje kmalu dokončno posloviti. In niso edine ...