Na MMC-ju smo pridobili in za knjižno izdajo pripravili vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
- 12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
- 13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
- 15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
- 17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
- 20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
- 21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva
- 22. del: Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati
- 23. del: Častniki se bojijo, da vojaki ne bodo zdržali zime
- 24. del: Pripravlja se huda ofenziva proti Italijanom
- 25. del: Vse se je objemalo: prej sovražnik, sedaj brat
- 26. del: S tako armado naj zmagamo site sovražnike?
- 27. del: Svet je od granat razkopan
- 28. del: Tomiji so predobro naciljali na to točko
- 29. del: Ali je vreden ta kos dežele teh strašnih žrtev?
- 30. del: Uničeno je vse, kar se da uničiti
- 31. del: Dihalni organi so mi skoraj popolnoma odpovedali

15. maj 1918
Zvečer ob 7h se odpeljem z lazaretskim vlakom proti domu in vreme imamo krasno ter na vrtu pišem svoj dnevnik.
V Finsu pri zbiranju bolnikov Nemci pri vstopu v vagone izkazujejo izvanreden red in točnost. Vsi težko ranjeni dobe svoje vagone, lahko ranjeni istotako, potem nervozni in srčno bolni in z živčnimi napadi posebej, vsi pa z raznimi številkami zaznamovani na prsih in ta določena številka te vedno spremlja ali v zdravje ali v smrt. Železniški vozovi so vsi »Pullmanovi« (podjetje, ki je izdelovalo železniške vagone), vzorno urejeni, skrajno snažni in primerno kurjeni. Sanitetni vojaki imajo določeno službo na vagonih in ti vsako mogočo željo ustrežejo. Med vožnjo delijo večkrat mleko, čaj ali kavo, vse pa tako, kaj pacientu ugaja in da mu ne škoduje.
Na postaji Valenciennes, kamor prihaja sedaj dnevno 24 lazaretnih vlakov, običajno s 1200 vojaki, je takšen red, da preseneti vsako pričakovanje. Spet isti vrstni red, vse težko ranjene v osebne avtomobile, druge na tovorne avtomobile. Vsi drugi pa, ki lahko hodijo, pa gredo pač peš, vendar točno v vrstnem redu po bolezni, tako da je zmešnjava med težko in lahko ranjenimi ter drugimi bolniki čisto izključena. Vse se razvije z neverjetno spretnostjo in naglostjo, vse mirno in dostojno, brez kričanja ali kakšne žalitve. O kaki nervoznosti pri transportu pa ni govora. In v »Magazinlazaretu«, to je ogromno trgovsko poslopje z galerijami, kjer je 1300 postelj za najtežje ranjence, se razvija prvi pregled vseh došlih bolnikov ali ranjencev. Spet isti vrstni red, za težko ranjene posebej, za lahko ranjene istotako, za »nervenschock« (pod pojmom nervenshock (nem.) ali shellcshock (ang.) se je označevalo vojake psihične bolnike, za katere so bili značilni simptomi pretresenosti, odsotnosti in bolščanja v prazno. Podobno duševni bolezni, ki je danes znana pod imenom PST – posttravmatski sindrom.) posebej, za živčno in srčno bolne spet posebej. Vse je specializirano, vsak zdravnik ima eno mizo z raznim orodjem in potrebnimi instrumenti, po tem pisarja in sanitetnega vojaka. Vse to je v sijajnem vrstnem redu in na novo prihajajoči vojaki po dva in dva gredo do določene mize, se preišče, preveže itn. ter določi številko bolnišnice – in že gre naprej brez posebnega govorjenja. Nemške bolnišnice so namreč vse označene z raznimi številkami in tako nikdar ne veš vnaprej, kam prideš na končno veljavno zdravljenje. Malokateri je toliko srečen, da pozna skrivnost teh številk. Kadar sem stal v tej ogromni dvorani in opazoval delovanje teh zdravnikov in njihovega sijajno speljanega reda ter hitrost, in vendar točnost v njihovem delovanju, ne morem drugega reči, kakor brezmejno občudovanje in stanovske zavesti ter globoke ljubezni do domovine.

Kakšna strašna razlika med temi in našimi zdravniki, kjer najbolj surov mesar s klavno živino lepše postopa kakor pa naši zdravniki, izvzeto nekaj častnih izjem. Pri nas kričanje, psovanje z najbolj žaljivimi imeni, nervoznost, nadutost, samo za človeka se te ne smatra. In tukaj? Grobna tišina, sama vljudnost in tekma, da čim več dragocenega človeškega življenja zamorejo rešiti. Čast, komur čast, in to v prvi vrsti nemškim zdravnikom, treba je premisliti, kaj ti možje pretrpijo med sedanjo največjo ofenzivo, toliko tisoč ranjencev dnevno pregledati brez ozira na narodnost, in to že danes, 26. dan, odkar traja ta ofenziva, menjajoč po par ur počitka ter v službi noč in dan. Vse to je občudovanja vredno in moraš dobiti globoko spoštovanje pred temi tihimi in gotovo največjimi »junaki« svetovne vojne. Z neverjetno natančnostjo sem bil tudi jaz včeraj preiskan v »Seminarski bolnici« po polkovnem zdravniku. Celo kri so mi preizkusili ter z raznimi aparati se je preizkusilo delovanje srca in živcev. Vse se je vršilo s čudovito mirnostjo, samo nekaj zelo vljudnih vprašanj in diagnoza je bila določena.
Pri sprejemu v tukajšnjo bolnico (v tem poslopju je bilo prej vojno semenišče) se pelje bolnika naravnost v kopalnico, tam se slečeš, dobiš takoj sveže perilo, tudi te obrijejo in ostrižejo. Potem se okopaš, kadar je vse to končano, te pelje sanitetni vojak v določeno sobo. Med tem časom se opere tvoje umazano perilo in razkuži tvoja obleka ter očisti razne golazni. Ob 10h dobiš mleko, čaj, belo kavo, marmelado ali puter s kruhom. Kar poželiš, to dobiš, opoldne pa kosilo, da se ne moreš pritoževati. Ob 4h isto tako južino in zvečer ob 7h večerjo, primerno tvojemu zdravju in vsega dovolj.
Posteljnina in sobe so zelo snažne ter mora vsak bolnik predpoldne in popoldne na vrt, razen takih, ki jim slučajno zdravnik ne dovoli. Geslo nemških zdravnikov je »zrak in solnce«, in to se tukaj dosledno izvaja. Seminarski vrt je obdan s tri metre visokim zidom, zelo velik je in polno velikega in krasnega drevja za senco.

Nocoj sem dobil zdravniški izvid in »Farthschein« (vozovnico) za divizijski vlak II. razreda do Salzburga in sem se ob 7h odpeljal z lazaretskim vlakom proti Kölnu. Zbogom bojišče, končno grem po 39. mesecih in sedmih dneh, ki sem jih bil prebil na italijanskem, ruskem in francoskem bojišču, proti domu in gotovo me ne dobi več nihče iz Maribora: »Miserere Domine« (Bog, usmili se).

18. maj 1918
Edina moja želja je, da pridem čim prej domov. Sedaj se spet začne križeva pot v Salzburgu. Na teh prokletih avstrijskih tleh, brez zajamčenega reda, niti za ubogo živino ne smatrajo izmozganega vojaka, to je 1001 noč med Nemčijo in Avstrijo. Po hudih duševnih mukah, čakanju na raznih postajah v strašno zanemarjenih vagonih, ki so bolj svinjskemu hlevu kakor železniškemu vozu podobni, sem prišel iz Salzburga čez Bischofshofen, Judenburg, Leoben, Bruck am Mur, Gradec, Spielfeld dne 19. 5. 1918 ob 12h ponoči domov k svoji družini v Črešnjevce pri Gornji Radgoni.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.