Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod

31.03.2017

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše. foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo.

Ko je leta 1989 padel berlinski zid, se je zdelo, da smo prispeli do konca zgodovine: da je liberalna demokracija odločilno zmagala in da bodo družbe v nekdanjih socialističnih državah na vzhodu Evrope v vsega nekaj letih postale natanko takšne kakršne so družbe na zahodu stare celine in v Severni Ameriki. No, danes, dobrega četrt stoletja pozneje, pa se zdi, da je bilo to sklepanje prenagljeno in zgrešeno. Videti je, da široke množice Evropejcev z vzhoda kontinenta gojijo vseobsegajočo skepso glede klasičnih, liberalnih, meščanskih vrednot, ki počivajo v srčiki demokratičnega parlamentarnega družbenega reda, o katerem smo vsi skupaj sanjali v drugi polovici osemdesetih. Gáspár Tamás, kaj se je zgodilo? Zakaj so nekdanji upi ugasnili?

No, nekateri izmed teh upov so bili že od samega začetka zablodeli, saj so ljudje dejansko verjeli, da predstavniška oblast – se pravi: parlamentarni sistem – ne zagotavlja le določene stopnje osebne svobode, ampak tudi omogoča aktivno participacijo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Že po nekaj mesecih se je seveda pokazalo, da je to prepričanje povsem neutemeljeno. Parlamenti, preprosto rečeno, nikoli niso bili takšni. K temu pa moram še dodati, da se vseobsegajoči skepticizem, s katerim ljudje danes motrijo parlamentarizem, pravzaprav ujema z mišljenjem, ki so ga ljudje vedno gojili pod različnimi avtoritarnimi oblikami oblasti: da je svoboda kvečjemu cenena prevara; da je navadna iluzija oziroma sanja; da je človeška najgloblja narava brezkompromisno kompetitivna, da hlepi po jasni družbeni hierarhiji in da potemtakem človek kot družbeno bitje lahko funkcionira le, če družbeni red v pomembni meri temelji na diskriminaciji in zatiranju. Na ta način se je ljudem navsezadnje zazdelo, da so diskriminacija, zatiranje in neenakost v obče pravzaprav znamenje zmagoslavja narave, saj da ljudje v družbi očitno živijo v skladu s svojo najbolj notranjo naravo. To je, na kratko rečeno, esenca konservativnega pogleda na svet. To je konservativni pogled, ki ga je le še okrepilo razočaranje nad parlamentarizmom, o katerem sva govorila. Konservativci resnično verjamejo – pa to še ne pomeni, da so zlobni ljudje –, da družbena hierarhija in podrejenost množic bogatinom in kultiviranim elitam ustrezata naravnemu stanju stvari. Konservativci so prepričani, da bi zatirane množice, ko bi dobile preveliko družbeno moč, elite, o katerih govorim, in celo same sebe pahnile v stanje nesvobode. To je torej klasično konservativno naziranje, značilno za pripadnike starih elit, kot so aristokrati, pripadniki pravosodne birokracije, vojaški oficirji in podobni. Paradoks sodobnega časa pa je, da ta ideologija ponovno postaja močno popularna. Paradoks je seveda v tem, da običajni ljudje zatrjujejo: ne zaslužimo si oblasti.

To me napeljuje k drugemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti. Zanima me namreč, kako si razložiti paradoks, da ljudje volijo za politike, stranke in ideologije, ki jim je po vsem sodeč vseeno za njihovo blagostanje?

No, da, ljudje volijo proti sebi, to drži. Gre za neke vrste socialni mazohizem – izraz sem si pravkar izmislil –, ki se napaja v podedovani, nenaravni hierarhični organiziranosti družbe. Veste, ko se vozim z avtobusom, me nekateri sopotniki prepoznajo s televizijskih zaslonov in mi povedo, da se ne morejo resnično vpletati v politično življenje, saj da jim primanjkuje pravih informacij, pravega znanja. Zato, mi pravijo, naj bi jim ljudje, kot sem jaz, povedali, kako rešiti ta ali oni problem. Jaz pa jim odgovarjam, da sem kot državljan natanko toliko neveden, kakor so oni. Nemara vem več kakor oni na področjih, s katerimi se poklicno ukvarjam, nemara je moj besednjak nekoliko obširnejši, ampak kot državljan nisem prav nič drugačen od kogarkoli drugega. Nimam ne več moči ne več vpliva od vas; le bolj znan sem, to je vse. No, moji sogovorniki pa potem mislijo, da sem samo vljuden. Videti je, da zlahka sprejemajo družbeno hierarhijo, da zlahka sprejemajo podrejenost. In to videti, je boleče … kakor da bi ljudje sami sebe hoteli ponižati. Res pa je, da ima taka drža zelo stare in globoke korenine. Pomislite samo na predstave o modri krvi. Ljudje so dejansko menili, da je plemstvo superiorno celo na biološki ravni, da njihova kri ni običajne rdeče barve. Skoraj tako je tudi danes. Skoraj tako. Položaj pa le še slabša rasizem, ki tako imenovanemu malemu človeku govori, da vendarle obstajajo ljudje, ki so na družbeni hierarhični lestvici še nižje od njega samega. Včasih so bili to prebivalci koloniziranih dežel na drugih celinah, danes pa so to migranti, cigani, lezbijke, levičarji in druge zgube. Na hierarhično urejenost družbe, skratka, pristajamo, jo vselej že predpostavljamo, prav zato pa tudi nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod. Ugotovila je namreč, da lahko vlada že s pomočjo medijev.

Sprašujem se, kje v tem položaju iskati zdravilo. Zdi se mi namreč, da je klasična emacipatorna levica, ki je stavila na revolucijo kot obliko pozitivne družbene spremembe, danes temeljito diskreditirana. Še več; če pomislimo na aktualno dogajanje v Združenih državah, se zdi, da so tudi drugi projekti, ki jih je porodila doba razsvetljenstva – tu mislim predvsem na avtonomno znanost, ki lahko z rigorozno eksperimentalno metodo preverja ali so določena dejstva resnična ali pa so samo ideološko pogojen umislek –, prav zdaj tarča vsesplošnega političnega napada …

No, človeštvo ima, če pogledate zgodovino, obilo izkušenj s takšnimi krizami. V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil povsem upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za antifilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodičen dvom, ki navdihuje raziskovanje. No, na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav, pa naj bo tako; toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen.

Ampak gospod Tamás, medtem ko se pogovarjava, sediva na soncu, ki je za letni čas precej prevroče. Kaže, da so podnebne spremembe vse hitrejše in vse bolj neustavljive. Občutek imam, kakor da bo naši civilizaciji vsak hip zmanjkalo časa. No, vi pa pravite, da bomo ravnali najbolj prav, če se v tem kriznem obdobju po pomoč zatečemo k filozofiji, k znanosti in umetnosti in v iskanju rešitve črpamo iz teh polj človeške dejavnosti. Sprašujem se, ali imamo spričo globalnega segrevanja sploh dovolj časa za tak pristop, ki slej ko prej terja veliko potrpljenja in vloženega truda, toliko bolj kolikor se zdi, da javnost dandanes ne filozofiji ne znanosti ne umetnosti ne zaupa prav močno …

No, dejavnik časa je resnično zelo pomemben. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo čakati. Veste, človeška zgodovina ni napisana že kar vnaprej. Lahko se zgodi, da bo nastopilo obdobje dekadence in krize, od katerega si ne bo mogoče nikoli opomoči. To je prav mogoče. Ni logičnega razloga, zakaj se to ne bi moglo pripetiti. Po drugi strani pa tudi drži, da je človeška zgodovina preprosto preveč kompleksna, da bi mogli vnaprej napovedovati, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Zato je vse, kar v tem hipu lahko z vso zanesljivostjo rečemo, tole: Združene države Amerike, najmočnejša kapitalistična država na svetu, so se kratko malo odločile ignorirati podnebne spremembe. Amerika je v bistvu povedala, da ji ni nič več mar za globalno segrevanje. Njihovo zvezno agencijo za zaščito okolja, ki je nenadoma ostala brez denarja, zdaj vodi mož, ki trdi, da podnebne spremembe sploh niso resnične. Poleg tega vse kaže, da bodo Američani ponovno zagnali premogovnike, termoelektrarne in drugo umazano energijo. Prav možno je torej, da se bomo nekega dne vsi skupaj lepo scvrli. Če ne mi, pa naši otroci. To je seveda grozljivo, a povsem prepozno le še ni. Najboljša znanost, ki jo imamo, nam namreč na kredibilen način sporoča, da se nahajamo v nevarnosti in da moramo začeti uporabljati druge vire energije. Da bi se to zgodilo, potrebujemo spremembo v strukturi javnega mnenja. Sprememba v strukturi javnega mnenja pa je mogoča le kot posledica temeljite, globinske družbene spremembe. Če se torej želimo ogniti podnebnim spremembam, moramo najprej spremeniti družbo samo. Sam proces globalnega segrevanja namreč zgovorno priča, da je kapitalizem po svoji naravi povsem neodgovoren. Načini, kako kapitalizem že vso svoj zgodovino odgovarja na okoljske, ekonomske in socialne izzive, so povsem nekonsistentni, naključni. Ta naključnost odgovorov je seveda v skladu z esenco tržnega sistema, ki lahko samo upa, da bo končni izkupiček pozitiven. Treba je priznati, da je ta izkupiček resnično bil pozitiven – če govorimo o ustvarjanju presežne vrednosti. Danes ustvarimo več presežne vrednosti, kot smo jo ustvarili pred stoletjem. Toda cena, ki jo za tak uspeh kapitalizma plačujemo, je ta, da vsi skupaj drvimo proti boleči in nesmiselni smrti. Veste, v kapitalizmu se, kot večkrat poudarim, na nenavaden način stakneta svoboda in sužnost. Zakon nas sicer ne sili, naj delamo za nekoga drugega, vendar kot delavci, ki nimamo lastnega kapitala, navsezadnje vendarle moramo delati za nekoga drugega. Zanimivo pri tem je, da lahko sami izberemo, za koga bomo delali. V kapitalizmu se torej stakneta tako svoboda dela kakor prisila k delu. V jedru kapitalizma, skratka, ni le sužnost, je tudi neke vrste svoboda. Natanko zato je kapitalizem tako perverzen in protisloven, obenem pa tudi tako vabi k temu, da bi ga spremenili.

Gáspár Miklós Tamás, najlepša hvala za pogovor in za vsa pojasnila.


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod

31.03.2017

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše. foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo.

Ko je leta 1989 padel berlinski zid, se je zdelo, da smo prispeli do konca zgodovine: da je liberalna demokracija odločilno zmagala in da bodo družbe v nekdanjih socialističnih državah na vzhodu Evrope v vsega nekaj letih postale natanko takšne kakršne so družbe na zahodu stare celine in v Severni Ameriki. No, danes, dobrega četrt stoletja pozneje, pa se zdi, da je bilo to sklepanje prenagljeno in zgrešeno. Videti je, da široke množice Evropejcev z vzhoda kontinenta gojijo vseobsegajočo skepso glede klasičnih, liberalnih, meščanskih vrednot, ki počivajo v srčiki demokratičnega parlamentarnega družbenega reda, o katerem smo vsi skupaj sanjali v drugi polovici osemdesetih. Gáspár Tamás, kaj se je zgodilo? Zakaj so nekdanji upi ugasnili?

No, nekateri izmed teh upov so bili že od samega začetka zablodeli, saj so ljudje dejansko verjeli, da predstavniška oblast – se pravi: parlamentarni sistem – ne zagotavlja le določene stopnje osebne svobode, ampak tudi omogoča aktivno participacijo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Že po nekaj mesecih se je seveda pokazalo, da je to prepričanje povsem neutemeljeno. Parlamenti, preprosto rečeno, nikoli niso bili takšni. K temu pa moram še dodati, da se vseobsegajoči skepticizem, s katerim ljudje danes motrijo parlamentarizem, pravzaprav ujema z mišljenjem, ki so ga ljudje vedno gojili pod različnimi avtoritarnimi oblikami oblasti: da je svoboda kvečjemu cenena prevara; da je navadna iluzija oziroma sanja; da je človeška najgloblja narava brezkompromisno kompetitivna, da hlepi po jasni družbeni hierarhiji in da potemtakem človek kot družbeno bitje lahko funkcionira le, če družbeni red v pomembni meri temelji na diskriminaciji in zatiranju. Na ta način se je ljudem navsezadnje zazdelo, da so diskriminacija, zatiranje in neenakost v obče pravzaprav znamenje zmagoslavja narave, saj da ljudje v družbi očitno živijo v skladu s svojo najbolj notranjo naravo. To je, na kratko rečeno, esenca konservativnega pogleda na svet. To je konservativni pogled, ki ga je le še okrepilo razočaranje nad parlamentarizmom, o katerem sva govorila. Konservativci resnično verjamejo – pa to še ne pomeni, da so zlobni ljudje –, da družbena hierarhija in podrejenost množic bogatinom in kultiviranim elitam ustrezata naravnemu stanju stvari. Konservativci so prepričani, da bi zatirane množice, ko bi dobile preveliko družbeno moč, elite, o katerih govorim, in celo same sebe pahnile v stanje nesvobode. To je torej klasično konservativno naziranje, značilno za pripadnike starih elit, kot so aristokrati, pripadniki pravosodne birokracije, vojaški oficirji in podobni. Paradoks sodobnega časa pa je, da ta ideologija ponovno postaja močno popularna. Paradoks je seveda v tem, da običajni ljudje zatrjujejo: ne zaslužimo si oblasti.

To me napeljuje k drugemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti. Zanima me namreč, kako si razložiti paradoks, da ljudje volijo za politike, stranke in ideologije, ki jim je po vsem sodeč vseeno za njihovo blagostanje?

No, da, ljudje volijo proti sebi, to drži. Gre za neke vrste socialni mazohizem – izraz sem si pravkar izmislil –, ki se napaja v podedovani, nenaravni hierarhični organiziranosti družbe. Veste, ko se vozim z avtobusom, me nekateri sopotniki prepoznajo s televizijskih zaslonov in mi povedo, da se ne morejo resnično vpletati v politično življenje, saj da jim primanjkuje pravih informacij, pravega znanja. Zato, mi pravijo, naj bi jim ljudje, kot sem jaz, povedali, kako rešiti ta ali oni problem. Jaz pa jim odgovarjam, da sem kot državljan natanko toliko neveden, kakor so oni. Nemara vem več kakor oni na področjih, s katerimi se poklicno ukvarjam, nemara je moj besednjak nekoliko obširnejši, ampak kot državljan nisem prav nič drugačen od kogarkoli drugega. Nimam ne več moči ne več vpliva od vas; le bolj znan sem, to je vse. No, moji sogovorniki pa potem mislijo, da sem samo vljuden. Videti je, da zlahka sprejemajo družbeno hierarhijo, da zlahka sprejemajo podrejenost. In to videti, je boleče … kakor da bi ljudje sami sebe hoteli ponižati. Res pa je, da ima taka drža zelo stare in globoke korenine. Pomislite samo na predstave o modri krvi. Ljudje so dejansko menili, da je plemstvo superiorno celo na biološki ravni, da njihova kri ni običajne rdeče barve. Skoraj tako je tudi danes. Skoraj tako. Položaj pa le še slabša rasizem, ki tako imenovanemu malemu človeku govori, da vendarle obstajajo ljudje, ki so na družbeni hierarhični lestvici še nižje od njega samega. Včasih so bili to prebivalci koloniziranih dežel na drugih celinah, danes pa so to migranti, cigani, lezbijke, levičarji in druge zgube. Na hierarhično urejenost družbe, skratka, pristajamo, jo vselej že predpostavljamo, prav zato pa tudi nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod. Ugotovila je namreč, da lahko vlada že s pomočjo medijev.

Sprašujem se, kje v tem položaju iskati zdravilo. Zdi se mi namreč, da je klasična emacipatorna levica, ki je stavila na revolucijo kot obliko pozitivne družbene spremembe, danes temeljito diskreditirana. Še več; če pomislimo na aktualno dogajanje v Združenih državah, se zdi, da so tudi drugi projekti, ki jih je porodila doba razsvetljenstva – tu mislim predvsem na avtonomno znanost, ki lahko z rigorozno eksperimentalno metodo preverja ali so določena dejstva resnična ali pa so samo ideološko pogojen umislek –, prav zdaj tarča vsesplošnega političnega napada …

No, človeštvo ima, če pogledate zgodovino, obilo izkušenj s takšnimi krizami. V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil povsem upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za antifilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodičen dvom, ki navdihuje raziskovanje. No, na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav, pa naj bo tako; toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen.

Ampak gospod Tamás, medtem ko se pogovarjava, sediva na soncu, ki je za letni čas precej prevroče. Kaže, da so podnebne spremembe vse hitrejše in vse bolj neustavljive. Občutek imam, kakor da bo naši civilizaciji vsak hip zmanjkalo časa. No, vi pa pravite, da bomo ravnali najbolj prav, če se v tem kriznem obdobju po pomoč zatečemo k filozofiji, k znanosti in umetnosti in v iskanju rešitve črpamo iz teh polj človeške dejavnosti. Sprašujem se, ali imamo spričo globalnega segrevanja sploh dovolj časa za tak pristop, ki slej ko prej terja veliko potrpljenja in vloženega truda, toliko bolj kolikor se zdi, da javnost dandanes ne filozofiji ne znanosti ne umetnosti ne zaupa prav močno …

No, dejavnik časa je resnično zelo pomemben. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo čakati. Veste, človeška zgodovina ni napisana že kar vnaprej. Lahko se zgodi, da bo nastopilo obdobje dekadence in krize, od katerega si ne bo mogoče nikoli opomoči. To je prav mogoče. Ni logičnega razloga, zakaj se to ne bi moglo pripetiti. Po drugi strani pa tudi drži, da je človeška zgodovina preprosto preveč kompleksna, da bi mogli vnaprej napovedovati, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Zato je vse, kar v tem hipu lahko z vso zanesljivostjo rečemo, tole: Združene države Amerike, najmočnejša kapitalistična država na svetu, so se kratko malo odločile ignorirati podnebne spremembe. Amerika je v bistvu povedala, da ji ni nič več mar za globalno segrevanje. Njihovo zvezno agencijo za zaščito okolja, ki je nenadoma ostala brez denarja, zdaj vodi mož, ki trdi, da podnebne spremembe sploh niso resnične. Poleg tega vse kaže, da bodo Američani ponovno zagnali premogovnike, termoelektrarne in drugo umazano energijo. Prav možno je torej, da se bomo nekega dne vsi skupaj lepo scvrli. Če ne mi, pa naši otroci. To je seveda grozljivo, a povsem prepozno le še ni. Najboljša znanost, ki jo imamo, nam namreč na kredibilen način sporoča, da se nahajamo v nevarnosti in da moramo začeti uporabljati druge vire energije. Da bi se to zgodilo, potrebujemo spremembo v strukturi javnega mnenja. Sprememba v strukturi javnega mnenja pa je mogoča le kot posledica temeljite, globinske družbene spremembe. Če se torej želimo ogniti podnebnim spremembam, moramo najprej spremeniti družbo samo. Sam proces globalnega segrevanja namreč zgovorno priča, da je kapitalizem po svoji naravi povsem neodgovoren. Načini, kako kapitalizem že vso svoj zgodovino odgovarja na okoljske, ekonomske in socialne izzive, so povsem nekonsistentni, naključni. Ta naključnost odgovorov je seveda v skladu z esenco tržnega sistema, ki lahko samo upa, da bo končni izkupiček pozitiven. Treba je priznati, da je ta izkupiček resnično bil pozitiven – če govorimo o ustvarjanju presežne vrednosti. Danes ustvarimo več presežne vrednosti, kot smo jo ustvarili pred stoletjem. Toda cena, ki jo za tak uspeh kapitalizma plačujemo, je ta, da vsi skupaj drvimo proti boleči in nesmiselni smrti. Veste, v kapitalizmu se, kot večkrat poudarim, na nenavaden način stakneta svoboda in sužnost. Zakon nas sicer ne sili, naj delamo za nekoga drugega, vendar kot delavci, ki nimamo lastnega kapitala, navsezadnje vendarle moramo delati za nekoga drugega. Zanimivo pri tem je, da lahko sami izberemo, za koga bomo delali. V kapitalizmu se torej stakneta tako svoboda dela kakor prisila k delu. V jedru kapitalizma, skratka, ni le sužnost, je tudi neke vrste svoboda. Natanko zato je kapitalizem tako perverzen in protisloven, obenem pa tudi tako vabi k temu, da bi ga spremenili.

Gáspár Miklós Tamás, najlepša hvala za pogovor in za vsa pojasnila.


19.07.2024

Sanacija po vetrolomu v Radovni, Krmi in Kotu zelo zahtevna: 1. avgusta odprejo cesto v dolino Krme

Danes mineva leto dni, odkar je obsežen vetrolom na širšem območju Radovne, Krme in Kota spremenil krajino in podrl ogromne površine gozdov. Na tem območju so izvajalci že pospravili osemdeset odstotkov podrtih ali poškodovanih dreves. Sanacija je bila zelo zahtevna zaradi težko dostopnih in strmih območij. Prvega avgusta pa bodo odprli tudi cesto v dolino Krme. Aljana Jocif se je o poteku sanacije po lanskoletnem vetrolomu pogovarjala z Jernejem Avsenekom, vodjo blejske območne enote Zavoda za gozdove Slovenije. Fotografija: Arhiv Zavoda za gozdove Slovenije


18.07.2024

Dr. Petra Zupet: Slaba telesna pripravljenost in dehidracija sta dejavnika tveganja za pregretje telesa

Rekreacija poleti da, ampak previdno. Predvsem naj bodo pozorni slabše telesno pripravljeni, tisti, ki imajo povišano telesno temperaturo zaradi okužbe ali pa imajo večjo telesno težo. Ker je preventiva boljša od kurative, je nekaj opozoril in pojasnil za varno rekreacijo tudi poleti, dala dr. Petra Zupet, dr. med. specialistka medicine športa in profesorica športne vzgoje, ki dela na Inštitutu za medicino in šport v Ljubljani, ki letos obeležuje 10 let delovanja.


18.07.2024

Poletna osvežitev na kopališču

Poletne mesece verjetno težko preživimo brez hlajenja v vodi. Na srečo v Ljubljani kot tudi v drugih mestih po Sloveniji obratuje kar nekaj kopališč. Eno izmed večjih in bolje obiskanih je tudi Kopališče Kodeljevo, ki deluje že zadnjih 40 let in sprejme kar do 2000 obiskovalcev hkrati. Tja se je na višku kopalne sezone podala Lucija Vidergar in preverila tamkajšnji utrip. Bere Darja Pograjc.


18.07.2024

Etno Histeria World Orchestra združuje več kot 60 vrhunskih glasbenikov iz 18. držav

V teh dneh, natančneje od 7. do 20. julija, poteka letos že dvajseto srečanje Etno Histeria World Orchestra, ki združuje več kot šestdeset vrhunskih glasbenikov iz 18 držav. Idejni vodja orkestra je Matija Solce. Z njim se je pogovarjala Simona Moličnik.


17.07.2024

Poškodovane sončne elektrarne

Ekstremni vremenski pojavi so v porastu in zadnja neurja z debelo točo so poškodovala tudi sončne elektrarne. Paneli so zasnovani tako, da prenesejo različne vremenske vplive, toda na njihovo vzdržljivost vpliva več dejavnikov, celo naklon strehe. Kako je z vremenskimi vplivi, ob kakšnih poškodbah je potrebno panele zamenjati, kako je s pogostimi požari sončnih elektrarn in zavarovanjem?


17.07.2024

Se odpravljate na Hrvaško? Potem bodo naslednje informacije za vas koristne

Slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem je lani začelo s prakso objave uporabnih priporočil in konzularnih informacij za številne slovenske turiste, ki se te dni odpravljajo na počitnice na Hrvaško. Od nujnih telefonskih številk in kontaktov, potrebnih osebnih dokumentov, zdravstvenega zavarovanja, prijave prebivanja, pa do pravil vedenja v cestnem in morskem prometu. Odziv je bil odličen, zato so se tudi letos odločili za enako potezo, uporabne informacije so objavljene na spletni strani slovenskega zunanjega ministrstva. S slovenskim veleposlanikom na Hrvaškem Gašperjem Dovžanom se je o tem pogovarjala naša zagrebška dopisnica Tanja Borčić Bernard.


16.07.2024

Republikanska strankarska konvencija v ZDA

V Milwaukeeju v Združenih državah Amerike se nadaljuje republikanska strankarska konvencija, ki uradno potrjuje Donalda Trumpa za kandidata stranke na novembrskih predsedniških volitvah. Tam je tudi naš dopisnik Andrej Stopar.


15.07.2024

Jazzinty je v več kot dveh desetletjih izobrazil čez 1000 udeležencev delavnic na področje jazzovske glasbe

24. leto zapored bo v Novem mestu avgusta potekal festival Jazzinty. Kreativni in raznolik koncertni program spremlja intenzivna enotedenska glasbena delavnica, ki vsako poletje Novo mesto spremeni v osrednje neformalno izobraževalno središče za področje jazzovske glasbe v tem delu Evrope. Jazzinty je v več kot dveh desetletjih izobrazil preko 1000 udeležencev delavnic ter izvedel več kot 250 koncertov slovenskih in mednarodnih glasbenikov. Več o delavnicah je z umetniško vodjo festivala, Ano Čop, spregovorila glasbena urednica Alja Kramar.


16.07.2024

Po pokojninski reformi bodo vse pokojnine praktično iste, ne glede na to, koliko je kdo vplačeval

Izhodišča pokojninske reforme so znana. 40 let zavarovalne dobe ostaja, kakšni bodo starostni pogoji, pa bo stvar pogajanj s socialnimi partnerji. Ob začetku javne razprave se je Urška Jereb pogovarjala s kolegom z Dela Karlom Lipnikom. Uvodoma je podal krovno oceno reforme, nujne tako za vzdržnost javnih financ kot za zagotavljanje varne starosti prihodnjim generacijam.


15.07.2024

Je Slovenija ena izmed glavnih presenečenj Eura 2024?

Zmagovalec Eura 2024 je znan. Za nekatere presenečenje za druge pričakovan rezultat. Dejstvo je, da je bilo v Španiji danes ponoči veselo in zmagoslavno. Euro 2024 si bomo zapomnili tudi po udeležbi Slovenije, ki je dosegla zgodovinski rezultat. Toni Gruden, športni novinar na portalu MMC, je spremljal enomesečno dogajanje v Nemčiji. Kdo bi si mislil, da si bosta iz oči v oči stala Oblak in Ronaldo in da bo Slovenija izpadla v osmini finala po streljanju enajstmetrovk. Takšne pozornosti svetovne javnosti slovenski nogometaši še niso bili deležni.


15.07.2024

Je Trumpova zmaga po poskusu atentata še verjetnejša?

Donald Trump je pred konvencijo republikanske stranke postal tarča ostrostrelca. Poskus atentata, ki je šokiral svetovno javnost, je preživel z lažjo poškodbo. Po napadu je Trump vstal z dvignjeno stisnjeno pestjo in dal vedeti, da se predsedniška tekma nadaljuje. Z vsako uro prihaja več informacij in pričevanj, preiskava o dogodku pa je v teku. Dogajanje je v kratki analizi povzel zunjanjepolitični novinar Matej Šurc.


11.07.2024

Gregor Vertačnik: Meja stopinje in pol je zelo težko dosegljiva

Vroče je in soparno. Vročinski val bo še nekaj časa vztrajal. Z visokimi temperaturami, nevarnimi za zdravje, se v teh dneh soočajo v številnih delih sveta. Prav v teh dneh pa smo dobili tudi potrditev, da je bila povprečna globalna temperatura v zadnjih 12 mesecih za več kot stopinjo in pol višja od povprečja v predindustrijski dobi. Stopinja in pol je meja, ki jo določa pariški podnebni sporazum, vendar je vse manj verjetno, da bomo uspeli dvig temperature omejiti v skladu z njim. Pričakovan dvig temperature do konca stoletja trenutno znaša celo okrog tri stopinje, kar pa bi imelo zelo velike posledice. O vsem tem smo se pogovarjali z Gregorjem Vertačnikom z Agencije Republike Slovenije za okolje.


12.07.2024

Ob vročinskih valovih vse več objestnih in nerazsodnih kopalcev

Poletje je v polnem razmahu in številni iščejo osvežitev v bazenih, rekah, jezerih ali morju. Vendar pa na nas med uživanjem v vodi prežijo tudi nevarnosti, kot so visoka vročina, slabo plavalno znanje, krči, infarkt in še marsikaj drugega. Zato smo v studio povabili izkušenega reševalca iz vode Mirka Cikojevića. Z nami je delil svoje izkušnje pri reševanju v vodi, nasvete o tem, kako poskrbeti za lastno varnost in varnost naših najbližjih med plavanjem, pa tudi, kaj storiti v primeru utapljanja, kako prepoznati nevarne situacije in kako pravilno ukrepati.


11.07.2024

Sivka iz Dalmacije in mango s Tajske: kako je z vnosom rastlin in plodov v EU?

Na dopustu ali potovanju marsikoga navdušijo zanimive eksotične rastline ali okusno eksotično sadje. Ti se tako ob povratku domov znajdejo v kovčkih ali nahrbtnikih potnikov, ki pa tako nehote ogrožajo domače rastline. Je vnos rastlin, njihovih delov, semen in plodov v Slovenijo oz. EU sploh dovoljen? Katerim kriterijem moramo zadostiti, kakšne so omejitve in pravila, če želimo domov prinesti sadiko sivke iz Dalmacije ali mango s Tajske? Pojasnjuje dr. Alenka Zupančič z Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.


11.07.2024

Prvi mednarodni dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici nabit s čustvi

Letos prvič obeležujemo mednarodni dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici. V spominskem centru Potočari blizu Srebrenice so s pokopom 14 žrtev obeležili 29. obletnico genocida, v katerem so sile bosanskih Srbov samo v nekaj dneh po zavzetju te bošnjaške enklave 11. julija leta 1995 ubile več kot 8300 Bošnjakov. Iz Potočarov se je oglasil naš dopisnik Boštjan Anžin.


08.07.2024

"Dali bomo vse od sebe, ker je to edini način igranja, ki ga poznam," pred nastopom na Jazz festivalu Ljubljana obljublja saksofonist James Brandon Lewis

V dobrem desetletju se je James Brandon Lewis utrdil na jazzovski sceni kot eden najbolj dejavnih ameriških saksofonistov. Od leta 2012 živi in ustvarja v New Yorku. Leta 2022 je bil njegov album Jesup Wagon razglašen za album leta kritikov revije Downbeat, nato pa so sledili albumu Eye of I, For Mahalia, With Love, Transfiguration ter The Messthetics and James Brandon Lewis. Na Jazz festivalu Ljubljana James Brandon Lewis nastopa s svojim triom (Josh Werner, Chad Taylor).


12.07.2024

Tututu orchestra - Med napisanim in improvizacijo

Tututu Orchestra je mednaroden, na Nizozemskem ustanovljen kolektiv. Jutri se bodo v parku Cankarjevega doma v okviru letošnjega jazz festivala prvič predstavili slovenski publiki. Gre za poseben sestav glasbenikov, ki pa je ravno dovolj velik a dovolj majhen za številne improvizacijske izlete, slišane v njihovih kompozicijah. Zasedba si je ime nadela po učilnici kjer so vadili z oznako 2.22 (two point two two) torej poenostavljeno Tututu Orchestra. Andrej Prezelj se je pogovarjal z vodjo orkestra – Mojco Zupančič, dirigentko, pianistko in avtorico glasbe.


10.07.2024

Pazite, da visoke temperature ne bodo previsoke za vaše zdravje

Tudi letos ni bilo pravega prehoda med pomladjo in poletjem. Zdi se, kot bi nas visoke temperature dohitele nepripravljene. Pa vendar smo sredi julija in ne bo odveč opozoriti, kako se najbolje ohladimo in kako vroče dni preživeti brez zdravstvenih posledic. Z družinsko zdravnico iz Zdravstvenega doma Ljubljana in profesorico na Medicinski fakulteti UL Neno Kopčavar Guček se je pogovarjala Lucija Fatur.


10.07.2024

Dolgotrajna oskrba

Državni zbor je končal razpravo o predlogu zakona o nujnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe, torej predvsem v domovih za starejše. Zakon bo po pričakovanjih tudi sprejet, saj mu tudi opozicija ne bo nasprotovala, kljub temu, da ima nekaj pripomb: med drugim, da je finančni vložek - do konca leta 2026 slabih deset miljonov - preskromen in predvsem ne ureja plačne problematike in normativov za zaposlene v zdravstveni negi in rehabilitaciji.


07.07.2024

Kdo lahko pazi na našega psa, ko gremo na dopust?

Mnogo lastnikov psov se v poletnem času sooča s težavo, ko v primeru krajših ali daljših dopustov ne najdejo primernega varstva za svojega psa. Sta pasji hotel ali vrtec dobri rešitvi? O tem je poizvedovala Lucija Vidergar. Bere Darja Pograjc.


Stran 1 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov