Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Intervju z avtorjem knjižne uspešnice Mastna laž
Dr. Robert H. Lustig, ameriški endokrinolog in specialist za otroško debelost razbija mite, ki že nekaj desetletij prevladujejo v medicinski razlagi epidemije debelosti, s katero se srečuje prav ves svet.
Debelost, tudi tista morbidna, z nekajkrat preseženo priporočljivo telesno težo, namreč vlada vsem starostnim skupinam od dojenčkov naprej, v vseh socialnih slojih, še posebej v revnejših, in na vseh celinah. In kako je sploh nastala zmotna trditev, da so za debelost krive maščobe?
Dr. Lustig je prepičan, da je med začetniki te planetarno sprejete znanstvene zmoto ameriški epiodemiolog Ancel Keys, ki je v iskanju odgovora, zakaj narašča število srčnožilnih obolenj, v 60. in 70 letih objavil veliko študij o tem, da imajo srčni bolniki povišan holesterol in dokazoval, da se ta ob povečanem uživanju prehranske maščobe še dviguje. Njegovo ključno delo, študija, imenovana “Sedem dežel”, so nadaljevali številni znanstveniki, med skupnimi značilnostmi pa je bilo iskanje LDL holesterola v krvi:
“Toda izkazalo se je, da je merjenje LDL obupna metoda za iskanje vzroka srčnožilnih bolezni. Merjenje trigliceridov je že nekoliko boljša. In kaj povzroča rast trigliceridov? Ogljikovi hidrati, še posebej sladkor! Bili smo v zmoti, ker smo mislili, da so maščobe glavni krivec! In kaj se je zgodilo, ko smo jih nato umaknili iz prehrane? Število obolelih za srčnožilnimi boleznimi je poletelo do neba!”
In kako smo lahko po štirih desetletjih zmote zdaj prepričani, da je vzrok veliko bolj sladek kot masten?
“Ko spoznate, kako telo predeluje sladkor, postane veliko bolj jasno, kje je težava. Sladkor je sestavljen iz dveh molekul: prva je glukoza, ki je nujna za preživetje do te mere, da jo telo ustvari samo, če je ne konzumirate. Druga sestavina je fruktoza, ki daje sladkorju sladek okus in za telo nima posebne funkcije, prispeva le energijo. In ko so vaša jetra preobremenjena s fruktozo, telo nima druge izbire kot da to odvečno fruktozo spremeni v jetrno maščobo. Ko se jetra tako zamastijo, da ne morejo več učinkovito opravljati svojega dela, nastane inzulinska rezistenca – in ta pripelje do vseh drugih kroničnih presnovnih bolezni, kot so srčnožilne bolezni, sladkorna bolezen ipd. Torej uživanje sladkorja pripelje do vsega tega.
Sladkor ni le škodljiv, je toksičen. Pri določanju njegove toksičnosti je pomembna tako količina kot pogostost, pa tudi časovno obdobje, v katerem redno uživamo sladkor: ni pomemben le en obrok, pri katerem bi pretiravali z vnosom fruktoze. Fruktoza je postala sestavni del večine industrijsko predelane hrane, zato pojemo tisoče, desettisoče obrokov s fruktozo! Sladkor je včasih veljal za zdravilo, res le za posladek, morda ob koncih tedna ali posebnih priložnostih, danes je to vsakodnevna hrana. Včasih ga je bilo za največ 2 – 3 odstotke vse zaužite hrane, zdaj ga je za sedemnajst! In to je problem! V ZDA na tak, skrit način, povprečno zaužijemo 22 žličk sladkorja na dan! In če to počnemo leto ali dve, kaj šele deset, to vodi v kronične presnovne bolezni in zato te bolezni opažamo tudi pri najmlajših otrocih!”
Nedavna študija je pokazala, da so slovenski srednješolci po sladkorju, zaužitem s sladkimi pijačami v evropskem vrhu. Naši strokovnjaki opozarjajo na debelost šolarjev, pediatri na vse mlajše otroke z diabetesom. Presladke so že otroške žitne kašice in piškoti, otroci vsak dan pijejo kakav in sokove. Rastejo torej prve generacije otrok, ki so sistematično zasute in zalite s sladkimi živili že skoraj od rojstva. Kaj pretirano uživanje sladkorja pomeni za rastoče otroško telo?
“To je velik problem! Ko se enkrat ustvarijo maščobne celice, želijo ostati napolnjene z maščobo in je ne bodo predale brez boja! Ko si enkrat debel, je to zagotovo slaba novica! In dejstvo je, da imamo epidemijo predebelih novorojenčkov! V povprečju so ob rojstvu 200 gramov težji kot so bili pred 25 leti! Gre za 200 gramov maščobe! In morda je to del razloga, zakaj imamo tako epidemijo debelih dojenčkov in malčkov v ZDA in po svetu.”
Ker sladkor uradno ne velja za nevarno snov, natančne študije o tem, kolikšna je sprejemljiva dnevna količina niso narejene. Pravkar izdane smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) mejo postavljajo pri petih odstotkih skupnega vnosa kalorij na dan, Ameriško združenje za srce (American heart organization) pa dopušča osem odstotkov.
Dr. Lustig je ob tem prepričan, da je velika težava s sladkorjem tudi ta, da ljudje postanemo z njim zasvojeni. “Zasvojenost” je sicer odvisna od tega, kakšna znanstvena merila vzamemo za dokazovanje zasvojenosti, a kljub temu v ZDA zadnje leto vse bolj dopuščajo tudi znanstveno potrditev te teze.
Sogovornik v svojih predavanjih in v knjigi Mastna laž – grenka resnica o sladkorju pravi, da bistvo svetovne debelosti ni le v tezi o prenajedanju in pomanjkanju gibanja, prevelikega vnosa kalorij in premajhne porabe in seštevanju kalorij, ne glede na to, ali so iz cvetače ali iz čokoladne torte, pač pa predvsem v presnovnem sindromu.
Obstaja več definicij o tem, kaj naj bi bil ta – kot kaže- tudi ključ do rešitve vzroka debelosti. Tak je po razlagi dr. Lustiga:
“Sam razumem presnovni sindrom kot preobremenitev mitohondrijev. To so male tovarne, ki v naših celicah kurijo energijo. V določenem času lahko porabijo določeno količino energije. A če jih preobremenimo in vnešene energije ne zmorejo predelati , nimajo druge izbire kot da jo predelajo v jetrno maščobo in jo naložijo tudi v druge organe. To je presnovni sindrom. Kakšna bolezen pa se bo razvila zaradi preobremenitve mitohondrijev, pa je odvisno od vsakega posameznika .”
“Podatki kažejo, da ima presnovni sindrom približno četrtina svetovnega prebivalstva, za ZDA bi rekel, da je takih že skoraj 40%. Večina misli, da je debelost ta, ki povzroča presnovni sindrom, a to ne drži. Seveda imajo tudi predebeli ljudje težave z metabolizmom. Več kot 80% debelih ima obolel metabolizem, toda 20% je takih, ki ga nima! Poleg tega pa ima 40% prebivalcev z normalno telesno težo obolel metabolizem, pa niso debeli! Ima ga torej več kot polovica prebivalstva ZDA, in to je velikanski problem. Evropa nas dohiteva. Zato vam tehtnica nikakor ne more povedati, ali imate presnovni sindrom ali ne, potrebujete več podatkov!”
Na to opozarja tudi študija angleškega strokovnjaka, Jimmyja Bella, ki kaže, da ima kar 45 % tistih z normalnim indeksom telesne teže (med 20 in 25), povišano stopnjo t.i. notranje maščobe, pri moških je takih kar 60%! Take osebe Bell imenuje TOFI (Thin Outside, Fat Inside) in ugiba, da bi najbrž bilo treba kar na novo spisati definicijo debelosti.
Kako torej vemo, ali ima naše preobilno telo zdrav metabolizem in zakaj kljub zavidljivim telesnim meram naše telo trpi zaradi nakopičene notranje maščobe?
“To je velik problem. Edino res zanesljivo sliko nam lahko da slikanje z magnetno resonanco, vendar pa je to velik strošek. Najlažji način je zato merjenje obsega pasu.
Če je ta blizu 100 cm pri moškem in okoli 90 cm pri ženskah , je možnost, da imate težave z metabolizmom, precejšnja. Tehtnica torej ni zanesljiv pripomoček. Obstaja pa še nekaj krvnih preiskav.”
Pri nas se merita dobri in slabi holesterol v krvi. Ali je to zanesljiv način ugotavljanja presnovnega sindroma?
“Merjenje LDL je katastrofa! Zaradi tega so nastale številne zmešnjave! Problem je v tem, ker obstajata dve obliki LDL holesterola. Prvim pravimo »veliki plovni LDL«, ki je povsem nevtralen, drugim pa »mali, gosti LDL.« Ta pa je bolezenski in iz njega izvirajo težave s srčnožilnimi obolenji in diabetesom! Ogljikovi hidrati so izvor tega slabega holesterola! Zaužita maščoba je vir velikega plovnega LDL-ja, ki je v srčnožilnem sistemu povsem nevtralen. Ko merite LDL, merite oba hkrati! Zato je veliko bolje, če poleg vrednosti LDL holesterola merite tudi vrednost trigliceridov. Če je ob visoki vrednosti LDL visoka tudi vrednost trigliceridov, imate zelo verjetno presnovno bolezen. Če pa so trigliceridi nizki, pa je večja verjetnost, da vaš LDL verjetno ne povzroča tveganj za srčnožilne bolezni.”
V nasprotju z vsem, v kar so znanstveniki, še posebej pa prehranska industrija, sladkorni lobiji in promotorji raznolikih manj mastnih in nemastnih diet ter prodajalci topilcev prehranskih maščob vsa ta desetletja verjeli, dr. Lustig s svojim znanstvenim delom skorajda v popolnosti rehabilitira zdrave, nehidrogenirane in nenasičene maščobe v naši hrani in jim odpiše krivdo za maščobo, uskladiščeno v naših teles. Ali to pomeni, da se na krožnike vračajo mastni zrezki, olja, maslo, ali to pomeni, da lahko maščob pojemo kolikor želimo, če jim le niso primešani sladkorji?
“Ha, ha! Z nobeno hrano se ne morete prenajedati in pričakovati, da bo vse v redu. Če jeste hrano, ki ne vsebuje sladkorja, je veliko večja verjetnost, da boste zmerni s količino. Vaši možgani bodo dobili signal, da ste pojedli dovolj in ste siti. Sladkor pa ta signal zaustavlja v dveh stopnjah:
– povzroča inzulinsko rezistenco, ta pa preprečuje hormonu leptinu, da bi vašim možganom sporočil, da ste že siti. Ker možgani mislijo, da ste še lačni, jeste več. Zato je del krivde za prenajedanje v uživanju sladkorja. Ljudje, ki so preizkusili Atkinsovo dieto z večjim vnosom maščob, se ne prenajedajo in deloma izgubljajo težo prav zato, ker njihovi možgani lahko sprejemajo ta signal bolje – saj so se znebili sladkorja.
– sladkor tudi aktivira “sistem nagrajevanja”, zaradi tega ga hoče telo še več. Maščoba tega ne počne . Profesor Eric Stice z oregonske univerze je preučil učinke maščob in sladkorja na naše možgane in dokazal , da “sistem nagrajevanja”, ki zahteva več in več hrane , spodbudi izključno sladkor, ne pa tudi maščobe.”
Je pri »dovoljenih« 6 žličkah sladkorja na dan pomembno, ali gre za beli, rjavi, agavin, rižev ali kak drug sladkor ali slad, javorjev sirup ali morda celo med? Dr. Lustig trdi, da med njimi – z vidika ustvarjanja presežnih maščob – ni razlike. Kaj pa stevia, edino rastlinsko intenzivno sladilo, kaj pa umetna sladila?
“Tega ne vemo. Nimamo dolgoročnejših podatkov, po katerih bi lahko trdili, da je to dolgoročna rešitev problema. Kaže, da stevia ni strupena, nima akutnih negativnih stranskih učinkov, toda, kako deluje na telo? Se bo zato sprostilo več inzulina? Bo zato to sladilo zahtevalo od nas dodaten kalorični vnos? Enak problem imamo z umetnimi sladili: preprosto nimamo zanesljivih podatkov. In zakaj jih nimamo? Ker jih prehranska industrija ne želi opraviti. Tudi ameriška in evropska agencija za varno hrano (FDA in EFSA) jih od njih ne zahtevata. Dokler nimamo teh podatkov, jih ne morem priporočiti.”
Hrana brez sladkorja je torej osnova za omejitev debelosti. O nujnosti telesne vadbe, ki jo ljudje razumejo tudi kot bistveni del hujšanja, pa dr. Lustig pravi:
“Telovadba je zagotovo najboljša stvar , ki jo lahko storite zase! Telesna vadba je odlična za vaše telo v vseh pogledih, z eno izjemo: izgubo teže. Sama telovadba ne povzroči izgube teže! Deloma zato, ker s telovadbo pretvarjate maščobo v mišice, kar je izvrstno. Ker so mišice težje od maščobe, večina ljudi, ko začne vaditi, težo pridobi, ne izgubi. Zato tehtnica ne more biti merilo, ali ste z vadbo naredili kaj dobrega za svoje telo. Vaše merilo naj bo obseg pasu: ta se mora manjšati. Na kratko: telovadba je dobra, le na tehtnico ne glejte!”
Omenili ste Atkinsovo dieto, pa učinkovitost paleodiete, ljudje se odločajo za vegansko, neglutensko in še kakšno dieto. Ali katera od njih res deluje?
“Na kratko: ne verjamem v diete. Če pogledate skupni imenovalec diet, ki naj bi delovale, imajo dve skupni značilnosti: malo sladkorja, veliko vlaknin. To je ključ do uspeha. In veste, kako se imenuje taka dieta: »prava« oz. »zaresna« hrana . To je odgovor na vsa vprašanja o dietah. Biti na dieti ni odgovor, preiti na pravo hrano – zagotovo je. In seveda – ne govorimo o dieti, pač pa vseživljenjski spremembi prehrane. Zagotovo je težava, ker ta številnim ljudem ni več dostopna, pač pa lahko kupijo le še predelano hrano. In to je najbolj napačen izbor, če želite imeti zdrav metabolizem.”
Kaj pa, če je naš presnovni sistem že okvarjen? Seveda ga je mogoče povrniti v zdravo stanje, trdi sogovornik, a za popoln učinek telo lahko potrebuje tudi do pet let. Učinkovita pomoč pa obstaja, tudi za tiste, ki so zaradi okvarjenega metabolizma že dobili sladkorno bolezen tipa 2.
“Seveda! Pravzaprav je vrsta študij pokazala, da z uživanjem »paleolitske diete« lahko korenito spremenite bolezensko stanje pri sladkorni boleni tipa 2 : Nekateri bolniki so lahko celo opustili zdravila. In to še preden so izgubili odvečno težo! Veliko stvari lahko naredite, da bi omilili negativne posledice diabetesa. Toda težava je v tem, ker večina zdravil, ki jih jemljejo bolniki s sladkorno boleznijo, povzroči porast inzulina v krvi in ne padca, to pa pomeni večjo leptinsko rezistenco in večji vnos hrane, seveda pa tudi naraščanje teže. Torej večina diabetičnih zdravil bolnikom pravzaprav onemogoča , da bi se bolezni znebili. Edini način je torej, da korenito spremenijo svojo prehrano.”
Dr. Lustig pa opozarja še na en, pogosto spregledano biokemičen vzrok za debelost: stres in njegovo posledico – kortizol.
“Kortizol je stresni hormon, ki energijo spreminja v t.i. drobovno tolščo, tisto, okoli vašega pasu. Torej zelo stresna služba ali zelo stresni dogodki zagotovo povzročajo takšno kopičenje maščobe, ta pa povzroča bolezni srca in ožilja. Študije kažejo, da imajo ljudje pod stresom več take maščobe.
Tudi klinična depresija je odličen primer: izgubljate težo, ker zaradi depresije ne želite jesti, toda povečuje se količina vaše drobovne tolšče in četudi hujšate, se v resnici zdravstveno stanje vašega telesa slabša! Skrivnost je torej v drobovni maščobi in ne v sami teži.”
Cenena, močno predelana, težko pokvarljiva hrana z veliko skritega sladkorja, slabimi, hidrogeniranimi nasičenimi maščobami in visoko vsebnostjo škroba je namreč za revnejše sloje tudi cenovno dosegljivejša, pogosto pa je za prezaposlene in utrujene ljudi tudi privlačnejša od jedi, ki bi jih morali sami pripraviti iz osnovnih, nepredelanih, polnovrednih živil.
Dr. Robert Lustig v svojih javnih nastopanjih in tudi v svoji knjigo opozarja, da krivde in odgovornosti za epidemijo debelosti ne smemo več zgolj zvračati na ramena posameznika in opozarjati na osebno odgovornost, pač pa moramo predelano, presladko in vsestransko škodljivo hrano uvrstiti na agende javnozdravstvene politike kot v primerih drog, alkohola, tobaka in drugih, dokazano škodljivih snovi.
Toda vplivi prehranske industrije, ki zavira takšno debato so veliki. Predelana hrana je obstojnejša in zato profitabilnejša od svežih, hitro pokvarljivih živil, prav tako ameriška in evropska agencija za varno hrano zagotavljata varno, ne pa nujno zdrave hrane in skušata potrošnike ščititi predvsem pred akutnimi toksini, s katerimi se je mogoče akutno zastrupiti.
Dr. Lustig priznava, da je opozarjanje že naletelo na nekaj manjših sprememb, tako Ameriška FDA načrtuje uvedbo obvezne navedbe dodanih sladkorjev v hrani na deklaracijah. Hkrati pa opozarja, da je Evropska agencija (EFSA) nedavno fruktozo celo uvrstila med samostojna sladila. Ko je na neprimernost odločitve opozoril v britanskem The Guardianu, so mu iz Agencije odgovorili, da so se za to odločili zaradi pritiskov proizvajalcev.
In sama prehranska industrija zagotovo ne bo sama začela razmišljati o spremembah. Zaradi vseh visokih profitov in velikih pritiskov dr. Lustig meni, da bo – podobno kot pred leti pri tobačni industriji – resne premike v prehranski politiki mogoče doseči šele s tožbami potrošnikov.
Dokler tega ne bo, dokler bo sladkor dostopen na policah in bodo oblasti uporabo le-tega spodbujale tudi s subvencijami, je treba v tem nevarnem sladkem okolju najti primerno strategijo.
Njegovi nasveti, strnjeni tudi v knjigi, so: bodite pozorni na skrite sladkorje, zato podrobno berite deklaracije. Ali še bolje: kupujte osnovna živila, ki so brez nje, saj »prava hrana« ne potrebuje in nima prehranske deklaracije. Hrano si pripravljajte sami. In še humoren nasvet tistim, ki radi zahajajo v restavracije s hitro prehrano: Če je kakšna jed v ovitku, potem je ovitek bolj zdrav od jedi.
Kaj torej pomenijo ugotovitve našega sogovornika? Če drži vse, potem bi se morala prav kmalu zgoditi revolucija v prehranskih smernicah in velikanska sprememba v razumevanju vpliva prehrane na naše telo.
Toda tudi če vse, kar trdi dr. Lustig, ne bo zmoglo popolnoma pojasniti in tudi ne odpraviti debelosti, je nekaj jasno: za razliko od številnih drugih živil, ki jih posamezne diete odsvetujejo ali prepovedujejo, umik sladkorja iz prehrane ne more prinesti telesu prav nobene škode. Sladkor kot tak namreč ni nujen za zagotavljanje niti ene same življenjske funkcije v človeškem telesu.
Vsekakor pa je pred korenitimi spremembami v prehrani tistih ljudi, ki že jemljejo zdravila zaradi diabetesa, dobrodošel posvet z zdravnikom.
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Intervju z avtorjem knjižne uspešnice Mastna laž
Dr. Robert H. Lustig, ameriški endokrinolog in specialist za otroško debelost razbija mite, ki že nekaj desetletij prevladujejo v medicinski razlagi epidemije debelosti, s katero se srečuje prav ves svet.
Debelost, tudi tista morbidna, z nekajkrat preseženo priporočljivo telesno težo, namreč vlada vsem starostnim skupinam od dojenčkov naprej, v vseh socialnih slojih, še posebej v revnejših, in na vseh celinah. In kako je sploh nastala zmotna trditev, da so za debelost krive maščobe?
Dr. Lustig je prepičan, da je med začetniki te planetarno sprejete znanstvene zmoto ameriški epiodemiolog Ancel Keys, ki je v iskanju odgovora, zakaj narašča število srčnožilnih obolenj, v 60. in 70 letih objavil veliko študij o tem, da imajo srčni bolniki povišan holesterol in dokazoval, da se ta ob povečanem uživanju prehranske maščobe še dviguje. Njegovo ključno delo, študija, imenovana “Sedem dežel”, so nadaljevali številni znanstveniki, med skupnimi značilnostmi pa je bilo iskanje LDL holesterola v krvi:
“Toda izkazalo se je, da je merjenje LDL obupna metoda za iskanje vzroka srčnožilnih bolezni. Merjenje trigliceridov je že nekoliko boljša. In kaj povzroča rast trigliceridov? Ogljikovi hidrati, še posebej sladkor! Bili smo v zmoti, ker smo mislili, da so maščobe glavni krivec! In kaj se je zgodilo, ko smo jih nato umaknili iz prehrane? Število obolelih za srčnožilnimi boleznimi je poletelo do neba!”
In kako smo lahko po štirih desetletjih zmote zdaj prepričani, da je vzrok veliko bolj sladek kot masten?
“Ko spoznate, kako telo predeluje sladkor, postane veliko bolj jasno, kje je težava. Sladkor je sestavljen iz dveh molekul: prva je glukoza, ki je nujna za preživetje do te mere, da jo telo ustvari samo, če je ne konzumirate. Druga sestavina je fruktoza, ki daje sladkorju sladek okus in za telo nima posebne funkcije, prispeva le energijo. In ko so vaša jetra preobremenjena s fruktozo, telo nima druge izbire kot da to odvečno fruktozo spremeni v jetrno maščobo. Ko se jetra tako zamastijo, da ne morejo več učinkovito opravljati svojega dela, nastane inzulinska rezistenca – in ta pripelje do vseh drugih kroničnih presnovnih bolezni, kot so srčnožilne bolezni, sladkorna bolezen ipd. Torej uživanje sladkorja pripelje do vsega tega.
Sladkor ni le škodljiv, je toksičen. Pri določanju njegove toksičnosti je pomembna tako količina kot pogostost, pa tudi časovno obdobje, v katerem redno uživamo sladkor: ni pomemben le en obrok, pri katerem bi pretiravali z vnosom fruktoze. Fruktoza je postala sestavni del večine industrijsko predelane hrane, zato pojemo tisoče, desettisoče obrokov s fruktozo! Sladkor je včasih veljal za zdravilo, res le za posladek, morda ob koncih tedna ali posebnih priložnostih, danes je to vsakodnevna hrana. Včasih ga je bilo za največ 2 – 3 odstotke vse zaužite hrane, zdaj ga je za sedemnajst! In to je problem! V ZDA na tak, skrit način, povprečno zaužijemo 22 žličk sladkorja na dan! In če to počnemo leto ali dve, kaj šele deset, to vodi v kronične presnovne bolezni in zato te bolezni opažamo tudi pri najmlajših otrocih!”
Nedavna študija je pokazala, da so slovenski srednješolci po sladkorju, zaužitem s sladkimi pijačami v evropskem vrhu. Naši strokovnjaki opozarjajo na debelost šolarjev, pediatri na vse mlajše otroke z diabetesom. Presladke so že otroške žitne kašice in piškoti, otroci vsak dan pijejo kakav in sokove. Rastejo torej prve generacije otrok, ki so sistematično zasute in zalite s sladkimi živili že skoraj od rojstva. Kaj pretirano uživanje sladkorja pomeni za rastoče otroško telo?
“To je velik problem! Ko se enkrat ustvarijo maščobne celice, želijo ostati napolnjene z maščobo in je ne bodo predale brez boja! Ko si enkrat debel, je to zagotovo slaba novica! In dejstvo je, da imamo epidemijo predebelih novorojenčkov! V povprečju so ob rojstvu 200 gramov težji kot so bili pred 25 leti! Gre za 200 gramov maščobe! In morda je to del razloga, zakaj imamo tako epidemijo debelih dojenčkov in malčkov v ZDA in po svetu.”
Ker sladkor uradno ne velja za nevarno snov, natančne študije o tem, kolikšna je sprejemljiva dnevna količina niso narejene. Pravkar izdane smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) mejo postavljajo pri petih odstotkih skupnega vnosa kalorij na dan, Ameriško združenje za srce (American heart organization) pa dopušča osem odstotkov.
Dr. Lustig je ob tem prepričan, da je velika težava s sladkorjem tudi ta, da ljudje postanemo z njim zasvojeni. “Zasvojenost” je sicer odvisna od tega, kakšna znanstvena merila vzamemo za dokazovanje zasvojenosti, a kljub temu v ZDA zadnje leto vse bolj dopuščajo tudi znanstveno potrditev te teze.
Sogovornik v svojih predavanjih in v knjigi Mastna laž – grenka resnica o sladkorju pravi, da bistvo svetovne debelosti ni le v tezi o prenajedanju in pomanjkanju gibanja, prevelikega vnosa kalorij in premajhne porabe in seštevanju kalorij, ne glede na to, ali so iz cvetače ali iz čokoladne torte, pač pa predvsem v presnovnem sindromu.
Obstaja več definicij o tem, kaj naj bi bil ta – kot kaže- tudi ključ do rešitve vzroka debelosti. Tak je po razlagi dr. Lustiga:
“Sam razumem presnovni sindrom kot preobremenitev mitohondrijev. To so male tovarne, ki v naših celicah kurijo energijo. V določenem času lahko porabijo določeno količino energije. A če jih preobremenimo in vnešene energije ne zmorejo predelati , nimajo druge izbire kot da jo predelajo v jetrno maščobo in jo naložijo tudi v druge organe. To je presnovni sindrom. Kakšna bolezen pa se bo razvila zaradi preobremenitve mitohondrijev, pa je odvisno od vsakega posameznika .”
“Podatki kažejo, da ima presnovni sindrom približno četrtina svetovnega prebivalstva, za ZDA bi rekel, da je takih že skoraj 40%. Večina misli, da je debelost ta, ki povzroča presnovni sindrom, a to ne drži. Seveda imajo tudi predebeli ljudje težave z metabolizmom. Več kot 80% debelih ima obolel metabolizem, toda 20% je takih, ki ga nima! Poleg tega pa ima 40% prebivalcev z normalno telesno težo obolel metabolizem, pa niso debeli! Ima ga torej več kot polovica prebivalstva ZDA, in to je velikanski problem. Evropa nas dohiteva. Zato vam tehtnica nikakor ne more povedati, ali imate presnovni sindrom ali ne, potrebujete več podatkov!”
Na to opozarja tudi študija angleškega strokovnjaka, Jimmyja Bella, ki kaže, da ima kar 45 % tistih z normalnim indeksom telesne teže (med 20 in 25), povišano stopnjo t.i. notranje maščobe, pri moških je takih kar 60%! Take osebe Bell imenuje TOFI (Thin Outside, Fat Inside) in ugiba, da bi najbrž bilo treba kar na novo spisati definicijo debelosti.
Kako torej vemo, ali ima naše preobilno telo zdrav metabolizem in zakaj kljub zavidljivim telesnim meram naše telo trpi zaradi nakopičene notranje maščobe?
“To je velik problem. Edino res zanesljivo sliko nam lahko da slikanje z magnetno resonanco, vendar pa je to velik strošek. Najlažji način je zato merjenje obsega pasu.
Če je ta blizu 100 cm pri moškem in okoli 90 cm pri ženskah , je možnost, da imate težave z metabolizmom, precejšnja. Tehtnica torej ni zanesljiv pripomoček. Obstaja pa še nekaj krvnih preiskav.”
Pri nas se merita dobri in slabi holesterol v krvi. Ali je to zanesljiv način ugotavljanja presnovnega sindroma?
“Merjenje LDL je katastrofa! Zaradi tega so nastale številne zmešnjave! Problem je v tem, ker obstajata dve obliki LDL holesterola. Prvim pravimo »veliki plovni LDL«, ki je povsem nevtralen, drugim pa »mali, gosti LDL.« Ta pa je bolezenski in iz njega izvirajo težave s srčnožilnimi obolenji in diabetesom! Ogljikovi hidrati so izvor tega slabega holesterola! Zaužita maščoba je vir velikega plovnega LDL-ja, ki je v srčnožilnem sistemu povsem nevtralen. Ko merite LDL, merite oba hkrati! Zato je veliko bolje, če poleg vrednosti LDL holesterola merite tudi vrednost trigliceridov. Če je ob visoki vrednosti LDL visoka tudi vrednost trigliceridov, imate zelo verjetno presnovno bolezen. Če pa so trigliceridi nizki, pa je večja verjetnost, da vaš LDL verjetno ne povzroča tveganj za srčnožilne bolezni.”
V nasprotju z vsem, v kar so znanstveniki, še posebej pa prehranska industrija, sladkorni lobiji in promotorji raznolikih manj mastnih in nemastnih diet ter prodajalci topilcev prehranskih maščob vsa ta desetletja verjeli, dr. Lustig s svojim znanstvenim delom skorajda v popolnosti rehabilitira zdrave, nehidrogenirane in nenasičene maščobe v naši hrani in jim odpiše krivdo za maščobo, uskladiščeno v naših teles. Ali to pomeni, da se na krožnike vračajo mastni zrezki, olja, maslo, ali to pomeni, da lahko maščob pojemo kolikor želimo, če jim le niso primešani sladkorji?
“Ha, ha! Z nobeno hrano se ne morete prenajedati in pričakovati, da bo vse v redu. Če jeste hrano, ki ne vsebuje sladkorja, je veliko večja verjetnost, da boste zmerni s količino. Vaši možgani bodo dobili signal, da ste pojedli dovolj in ste siti. Sladkor pa ta signal zaustavlja v dveh stopnjah:
– povzroča inzulinsko rezistenco, ta pa preprečuje hormonu leptinu, da bi vašim možganom sporočil, da ste že siti. Ker možgani mislijo, da ste še lačni, jeste več. Zato je del krivde za prenajedanje v uživanju sladkorja. Ljudje, ki so preizkusili Atkinsovo dieto z večjim vnosom maščob, se ne prenajedajo in deloma izgubljajo težo prav zato, ker njihovi možgani lahko sprejemajo ta signal bolje – saj so se znebili sladkorja.
– sladkor tudi aktivira “sistem nagrajevanja”, zaradi tega ga hoče telo še več. Maščoba tega ne počne . Profesor Eric Stice z oregonske univerze je preučil učinke maščob in sladkorja na naše možgane in dokazal , da “sistem nagrajevanja”, ki zahteva več in več hrane , spodbudi izključno sladkor, ne pa tudi maščobe.”
Je pri »dovoljenih« 6 žličkah sladkorja na dan pomembno, ali gre za beli, rjavi, agavin, rižev ali kak drug sladkor ali slad, javorjev sirup ali morda celo med? Dr. Lustig trdi, da med njimi – z vidika ustvarjanja presežnih maščob – ni razlike. Kaj pa stevia, edino rastlinsko intenzivno sladilo, kaj pa umetna sladila?
“Tega ne vemo. Nimamo dolgoročnejših podatkov, po katerih bi lahko trdili, da je to dolgoročna rešitev problema. Kaže, da stevia ni strupena, nima akutnih negativnih stranskih učinkov, toda, kako deluje na telo? Se bo zato sprostilo več inzulina? Bo zato to sladilo zahtevalo od nas dodaten kalorični vnos? Enak problem imamo z umetnimi sladili: preprosto nimamo zanesljivih podatkov. In zakaj jih nimamo? Ker jih prehranska industrija ne želi opraviti. Tudi ameriška in evropska agencija za varno hrano (FDA in EFSA) jih od njih ne zahtevata. Dokler nimamo teh podatkov, jih ne morem priporočiti.”
Hrana brez sladkorja je torej osnova za omejitev debelosti. O nujnosti telesne vadbe, ki jo ljudje razumejo tudi kot bistveni del hujšanja, pa dr. Lustig pravi:
“Telovadba je zagotovo najboljša stvar , ki jo lahko storite zase! Telesna vadba je odlična za vaše telo v vseh pogledih, z eno izjemo: izgubo teže. Sama telovadba ne povzroči izgube teže! Deloma zato, ker s telovadbo pretvarjate maščobo v mišice, kar je izvrstno. Ker so mišice težje od maščobe, večina ljudi, ko začne vaditi, težo pridobi, ne izgubi. Zato tehtnica ne more biti merilo, ali ste z vadbo naredili kaj dobrega za svoje telo. Vaše merilo naj bo obseg pasu: ta se mora manjšati. Na kratko: telovadba je dobra, le na tehtnico ne glejte!”
Omenili ste Atkinsovo dieto, pa učinkovitost paleodiete, ljudje se odločajo za vegansko, neglutensko in še kakšno dieto. Ali katera od njih res deluje?
“Na kratko: ne verjamem v diete. Če pogledate skupni imenovalec diet, ki naj bi delovale, imajo dve skupni značilnosti: malo sladkorja, veliko vlaknin. To je ključ do uspeha. In veste, kako se imenuje taka dieta: »prava« oz. »zaresna« hrana . To je odgovor na vsa vprašanja o dietah. Biti na dieti ni odgovor, preiti na pravo hrano – zagotovo je. In seveda – ne govorimo o dieti, pač pa vseživljenjski spremembi prehrane. Zagotovo je težava, ker ta številnim ljudem ni več dostopna, pač pa lahko kupijo le še predelano hrano. In to je najbolj napačen izbor, če želite imeti zdrav metabolizem.”
Kaj pa, če je naš presnovni sistem že okvarjen? Seveda ga je mogoče povrniti v zdravo stanje, trdi sogovornik, a za popoln učinek telo lahko potrebuje tudi do pet let. Učinkovita pomoč pa obstaja, tudi za tiste, ki so zaradi okvarjenega metabolizma že dobili sladkorno bolezen tipa 2.
“Seveda! Pravzaprav je vrsta študij pokazala, da z uživanjem »paleolitske diete« lahko korenito spremenite bolezensko stanje pri sladkorni boleni tipa 2 : Nekateri bolniki so lahko celo opustili zdravila. In to še preden so izgubili odvečno težo! Veliko stvari lahko naredite, da bi omilili negativne posledice diabetesa. Toda težava je v tem, ker večina zdravil, ki jih jemljejo bolniki s sladkorno boleznijo, povzroči porast inzulina v krvi in ne padca, to pa pomeni večjo leptinsko rezistenco in večji vnos hrane, seveda pa tudi naraščanje teže. Torej večina diabetičnih zdravil bolnikom pravzaprav onemogoča , da bi se bolezni znebili. Edini način je torej, da korenito spremenijo svojo prehrano.”
Dr. Lustig pa opozarja še na en, pogosto spregledano biokemičen vzrok za debelost: stres in njegovo posledico – kortizol.
“Kortizol je stresni hormon, ki energijo spreminja v t.i. drobovno tolščo, tisto, okoli vašega pasu. Torej zelo stresna služba ali zelo stresni dogodki zagotovo povzročajo takšno kopičenje maščobe, ta pa povzroča bolezni srca in ožilja. Študije kažejo, da imajo ljudje pod stresom več take maščobe.
Tudi klinična depresija je odličen primer: izgubljate težo, ker zaradi depresije ne želite jesti, toda povečuje se količina vaše drobovne tolšče in četudi hujšate, se v resnici zdravstveno stanje vašega telesa slabša! Skrivnost je torej v drobovni maščobi in ne v sami teži.”
Cenena, močno predelana, težko pokvarljiva hrana z veliko skritega sladkorja, slabimi, hidrogeniranimi nasičenimi maščobami in visoko vsebnostjo škroba je namreč za revnejše sloje tudi cenovno dosegljivejša, pogosto pa je za prezaposlene in utrujene ljudi tudi privlačnejša od jedi, ki bi jih morali sami pripraviti iz osnovnih, nepredelanih, polnovrednih živil.
Dr. Robert Lustig v svojih javnih nastopanjih in tudi v svoji knjigo opozarja, da krivde in odgovornosti za epidemijo debelosti ne smemo več zgolj zvračati na ramena posameznika in opozarjati na osebno odgovornost, pač pa moramo predelano, presladko in vsestransko škodljivo hrano uvrstiti na agende javnozdravstvene politike kot v primerih drog, alkohola, tobaka in drugih, dokazano škodljivih snovi.
Toda vplivi prehranske industrije, ki zavira takšno debato so veliki. Predelana hrana je obstojnejša in zato profitabilnejša od svežih, hitro pokvarljivih živil, prav tako ameriška in evropska agencija za varno hrano zagotavljata varno, ne pa nujno zdrave hrane in skušata potrošnike ščititi predvsem pred akutnimi toksini, s katerimi se je mogoče akutno zastrupiti.
Dr. Lustig priznava, da je opozarjanje že naletelo na nekaj manjših sprememb, tako Ameriška FDA načrtuje uvedbo obvezne navedbe dodanih sladkorjev v hrani na deklaracijah. Hkrati pa opozarja, da je Evropska agencija (EFSA) nedavno fruktozo celo uvrstila med samostojna sladila. Ko je na neprimernost odločitve opozoril v britanskem The Guardianu, so mu iz Agencije odgovorili, da so se za to odločili zaradi pritiskov proizvajalcev.
In sama prehranska industrija zagotovo ne bo sama začela razmišljati o spremembah. Zaradi vseh visokih profitov in velikih pritiskov dr. Lustig meni, da bo – podobno kot pred leti pri tobačni industriji – resne premike v prehranski politiki mogoče doseči šele s tožbami potrošnikov.
Dokler tega ne bo, dokler bo sladkor dostopen na policah in bodo oblasti uporabo le-tega spodbujale tudi s subvencijami, je treba v tem nevarnem sladkem okolju najti primerno strategijo.
Njegovi nasveti, strnjeni tudi v knjigi, so: bodite pozorni na skrite sladkorje, zato podrobno berite deklaracije. Ali še bolje: kupujte osnovna živila, ki so brez nje, saj »prava hrana« ne potrebuje in nima prehranske deklaracije. Hrano si pripravljajte sami. In še humoren nasvet tistim, ki radi zahajajo v restavracije s hitro prehrano: Če je kakšna jed v ovitku, potem je ovitek bolj zdrav od jedi.
Kaj torej pomenijo ugotovitve našega sogovornika? Če drži vse, potem bi se morala prav kmalu zgoditi revolucija v prehranskih smernicah in velikanska sprememba v razumevanju vpliva prehrane na naše telo.
Toda tudi če vse, kar trdi dr. Lustig, ne bo zmoglo popolnoma pojasniti in tudi ne odpraviti debelosti, je nekaj jasno: za razliko od številnih drugih živil, ki jih posamezne diete odsvetujejo ali prepovedujejo, umik sladkorja iz prehrane ne more prinesti telesu prav nobene škode. Sladkor kot tak namreč ni nujen za zagotavljanje niti ene same življenjske funkcije v človeškem telesu.
Vsekakor pa je pred korenitimi spremembami v prehrani tistih ljudi, ki že jemljejo zdravila zaradi diabetesa, dobrodošel posvet z zdravnikom.
Kakšna dva odstotka ljudi naj bi imelo fibromialgijo, bolezen, ki prinaša boleče mišice in neskončno utrujenost. Čeprav jo lahko imajo tudi otroci, je najpogostejša pri odraslih ženskah; naša sogovornica Anja Klepac pa je z njo morala živeti že v najstništvu.
Vsaka zgodba mladega športnika invalida je ne le izjemna zgodba o premagovanju telesnih omejitev, pač pa tudi dokaz, da sta volja in vztrajnost dober kažipot za doseganje izjemnih rezultatov. Tri zgodbe mladih športnikov, ki jim je šport pomagal doseči športne, pa tudi življenjske uspehe, smo predstavili v Ambulanti 202.
Ves junij je bil namenjen opozarjanju na redko avtoimunsko bolezen – miastenijo gravis. Gre za kronično in neozdravljivo obolenje, ki mu pravimo tudi Goldflamova bolezen in prizadene živčno-mišični stik skeletnih mišic. Če ob simptomih ne ukrepamo pravočasno, je bolezen lahko tudi smrtna. Ugotavljanje prave diagnoze še zmeraj traja zelo dolgo. Čeprav se lahko pojavi v kateri koli starosti, je najpogostejša med mladimi ženskami do 40-ega leta in pri moških po 40-em. Spoznali smo zgodbi dveh bolnic, ki jima bolezen kroji življenje že od mladih let: predsednico združenja bolnikov s to boleznijo Sašo Ciber in podpredsednico Darjo Pugelj.
Ste vedeli, da je radioaktivno sevanje naš vsakdanji spremljevalec, da sevajo tla, po katerih hodimo, hrana, ki jo jemo, celo mi sami smo radioaktivni. A poleg vsakdanjih doz se radioaktivnemu sevanju pogosto izpostavljamo tudi hote. Dodatne količine prejmemo med dolgimi letalskimi poleti na veliki višini in v višjih geografskih širinah, v zaprtih prostorih z veliko radona, obiski jam, še najbolj pa svoj telesni dozimeter vsakodnevno obremenjujejo – kadilci. Z nami bo strokovnjak dr. Tomaž Šutej z Uprave Republike Slovenije za varstvo pred sevanji.
Sladkorna bolezen, tudi tista tipa 1, ki zahteva doživljenjsko vsakodnevno injiciranje inzulina, nikakor ni več ovira za normalno življenje in tudi ne za vrhunski šport. Na dirki po Sloveniji zato prav zdaj tekmuje tudi ekipa profesionalnih kolesarjev s to neozdravljivo boleznijo, ki s tem ne dosega le kolesarskih ciljev, pač pa ima še dodatno misijo: opogumiti druge bolnike s to boleznijo. Vsi tekmovalci imajo sladkorno bolezen tipa 1, njihove sanje – postati profesionalni kolesar, so se vsem uresničile.
Kupujete sončna očala in ne veste, po kakšnih merilih se odločiti za prava? V tokratni valovski tedenski oddaji o zdravju smo še posebno skrb posvetili otrokom. Ni nujno, da jim za vsako ceno trpamo sončna očala na nos. Pravzaprav lahko pomanjkanje dnevne svetlobe dolgoročno ogrozi razvoj vida pri njih in vpliva na razvoj kratkovidnosti. Gost oddaje je bil dr. Rok Grčar. “Če izbirate očala, bodite pozorni na oznako CE, ki od leta 2009 potrjuje, da so očala v skladu z evropskimi standardi in da torej preprečujejo kvaren vpliv nevarnih ultravijoličnih žarkov. To je zelo pomembno – očala, ki niso ustrezna, ki ne nudijo zaščite pred ultravijoličnimi žarki, so lahko celo nevarnejša od tega, kot če očal sploh ne bi nosili. Če imajo le temna stekla brez ustrezne UV zaščite, sporočajo zenicam, da se razširijo, oči pa so s tem še ranljivejše za škodljive UV žarke.”
Kronična bolečina kroji življenje več kot tretjini prebivalcev, starejših od 60 let, seveda pa tudi številnim mlajšim, celo otrokom. Zakaj je sodobna medicina še zmeraj ni sposobna bolje obvladovati, kaj lahko storimo, da je življenje z njo vsaj znosnejše? Bi razumevanje, da ne gre le za posledico bolezni ali poškodbe, pač pa da gre za bolezen samo po sebi, prineslo tudi drugačne in uspešnejše načine zdravljenja? Na vprašanja poslušalcev o obvladovanju kronične bolečine je odgovarjal prim. Gorazd Požlep, vodja protibolečinske ambulante UKC Ljubljana.
Čeprav se kdaj znajdemo v primežu nerazložljivega strahu in tesnobe, ni nujno, da bomo razvili anksiozno motnjo. Prav tako ni nujno, da se bo panični napad, ki ga lahko povsem nepričakovano doživi tudi zdrava oseba, razvil v panično motnjo. A zagotovil ni. Pojasnjuje psihiater, psihoterapevt Miran Možina.
Ob nedavnih okužbah z ošpicami smo se skorajda bolj kot nad boleznijo začudili nad slabo hranjeno javno zdravstveno dokumentacijo. Bolj kot ne naključno lahko slutimo, pred katerimi nalezljivimi otroškimi boleznimi smo bili v otroštvu cepljeni, ali smo jih morda celo preboleli. Izjeme najdemo med tistimi, ki svojo zdravstveno dokumentacijo vzorno hranijo doma; ali pa so med svoje orumenele spominske fotografije spravili celo nekdanjo zdravstveno knjižico. Damjan Zorc je z gostjo epidemiologinjo Nadjo Šinkovec z Nacionalnega inštituta za javno zdravje skušal vendarle raziskati vse možne poti do izgubljene ali založene zdravstvene zgodovine.
Da je med dober, so ljudje ugotovili že pred več deset tisoč leti. Da je tudi zelo koristen, kot so koristni tudi drugi čebelji pridelki, ki so popolnoma naravna živila, pa se poudarja zadnja leta. Cvetni prah je na primer eno izmed najbogatejših doslej znanih živil, propolis pa naravni čebelji antibiotik. Na našem ozemlju je deloval tudi oče moderne apiterapije, sicer Čeh po rodu – Filip Terč. Bil je zdravnik, pa tudi revmatični bolnik, ki je sebi in drugim lajšal bolečine s čebeljim strupom. Prav blizu Maribora je doma tudi Karl Vogrinčič, predsednik sekcije za apiterapijo dr. Filipa Terča pri Čebelarski zvezi društev Maribor. Naš sogovornik je tudi čebelar Brane Borštnik, ki pravi, da mu uživanje čebeljih pridelkov ohranja zdravje.
»Povsem mi je jasno, kakšen užitek je pognati stroj pod seboj, kakšen občutek svobode je to, ki zlahka premami tudi zrelejše ‘fante v drugi puberteti’. A hitrost neusmiljeno veča možnost in težo poškodb. Ko vidiš, kako udarec v glavo kljub čeladi človeka za vselej spremeni, kako neukrotljive so krvavitve, kako se medenica razleti kot porcelanasta skleda, mora razum vselej zmagati,« pravi dolgoletni reševalec na motorju Reševalne postaje UKC LJ Danijel Andoljšek. Kaj najbolj vpliva na stopnjo poškodovanosti, ali sodobna oprema lahko prepreči poškodbe in kako pravilno pomagati poškodovanim voznikom enoslednih vozil, bo reševalec, ki pogosto prvi pomaga poškodovanim motoristom, pojasnjeval v Ambulanti 202.
Podatki kažejo, da ima v Sloveniji petina otrok težave s preveliko telesno težo. Javnozdravstvene probleme je nujno reševati tudi s sistemskimi rešitvami. Predstavili bomo, kako deluje nacionalni projekt za krepitev zdravja MoST, ki ga izvajajo v 25 zdravstvenih domovih po Sloveniji.
Migrena ni le močan občasen glavobol, ampak nevrološka bolezen, ki jo je težko obvladovati in je tretji najpomembnejši vzrok invalidnosti pri osebah, mlajših od petdeset let. Ljudi onesposablja na številne načine, jim zmanjšuje kakovost življenja, delovno sposobnost in učinkovitost. In ne nazadnje, migrena je velika težava delodajalcev in družbe, saj strošek bolnikov z migreno v Evropi na leto doseže do sedemindvajset milijard evrov. Zdravila proti migreni, ki jih ponujajo na trgu, ne učinkujejo vselej, nevarna pa je tudi njihova pogosta raba. Ta namreč lahko celo zviša pogostnost in jakost migren ter tako agonijo bolnikov le poveča. Bo novo zdravilo, ki ga lahko predpišejo le nevrologi in se vbrizga samo enkrat na mesec, dokončno obračunalo tudi z najtrdovratnejšimi oblikami migrene? Gost oddaje je nevrolog asist. dr. Andrej Fabjan, ki odgovarja tudi na vprašanja poslušalcev.
Zbujanje z glavobolom in zvišanim krvnim tlakom, nenaspanost, potenje, predvsem okoli vratu, so resni opozorilni znaki motenj dihanja v spanju oziroma spalne apneje pri ženskah. Pogosto, ne pa nujno, so povezani s smrčanjem, ki pa je pri ženskah še zmeraj tabu tema. Toda učinek motenj spanja, pogosto povezanih tudi s smrčanjem, je veliko usodnejši. Nezdravljena obstruktivna apneja namreč za ženske prinaša več tveganja za možgansko kap kot kajenje. Zato na motnje dihanja in smrčanje pri ženskah, predvsem v nosečnosti in po menopavzi, opozarjamo v tej oddaji.
Kultura pogovora izginja, ne le zaradi pomanjkanja časa, ampak tudi zato, ker postajamo vse bolj asocialni. Strukture sogovornikove agresivne komunikacije ne moreš spremeniti, lahko pa s svojim odzivom spremeniš njegovo vedenje. Mojca Žirovnik, strokovnjakinja za komunikacijo.
Da je smrčanje ubijalska reč, vedo vsi, obsojeni na spanje ob smrčečem človeku. A če gre tu predvsem za metaforo, je smrčanje, če se mu pridružijo še motnje dihanja, lahko zares usodno tudi za bolnika. Kako pogosto je smrčanje povezano z motnjami dihanja, kdaj je nujna zdravniška pomoč, kateri ukrepi so res učinkoviti in kako med poplavo pripomočkov na trgu izbrati učinkovite, bo svetovala pnevmologinja Kristina Ziherl, vodja Laboratorija za motnje dihanja v spanju Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik.
Pred najmnožičnejšim slovenskim športnim in navijaškim praznikom nas bo zanimalo, zakaj skoraj s pomilovanjem gledamo na tiste, ki ob takih priložnostih ne pijejo alkohola, in zakaj se nam veseli dogodki nasploh zdijo popolni le, če so dopolnjeni s kozarcem, džojntom, črtico ali kakšno sorodno popestritvijo? Je to posledica ukoreninjene tradicije, narodnega značaja ali česa tretjega? In kaj narediti, da se bodo (vsaj) mlajše generacije znale zabavati brez škodljivih substanc?
“Pred nama je Valentina, pojedla je oreščke in ni vedela, da je alergična nanje,” resno pove Uroš Zafošnik, vodja simulacijskega centra ZD Ljubljana. Tam si na glavo poveznemo očala za obogateno resničnost in že smo v položaju, ko rešujemo človeka, ki je dožível anafilaktični šok. V ljubljanskem zdravstvenem domu imajo 2 700 000 pacientov na leto, samo 18 je reanimacij, pravi Zafošnik, zato je pomembno, da imajo zdravstveni delavci in tudi laiki možnost, da se hitrega posredovanja naučijo ob pomoči obogatene resničnosti. Nismo teoretizirali, Valentino smo čisto resno reševali v Ambulanti 202.
»Še zmeraj se zgodi, da mi pred očmi umirajo bolniki, ki niso želeli na preventivni pregled takrat, ko bi bolezen odkrili v zelo zgodnji fazi,« opozarja prim. Jana Govc Eržen, spec. druž.med, nacionalna koordinatorka za preventivo bolezni srca in ožilja in članica programskega sveta programa Svit. Široka paleta dostopnih preventivnih pregledov in posebni programi, ki sistematično vabijo k nekaterim preventivnim pregledom, še zmeraj ne prepričajo zadostnega števila ljudi, da bi raka in druge bolezni odkrili pravočasno.
Paraplezalec Gregor Selak je pri petindvajsetih zbolel za multiplo sklerozo. “Spraševal sem se, ali bom lahko še hodil. Tako zelo me je bilo strah vsega. Že vse življenje se ukvarjam s športom, zdaj bom pa končal na vozičku? Ne dovolim si tega.” Dovoli si samo premagovanje vertikal in negotovosti. “Na težke trenutke gledam kot na izzive. Več ko boš imel slabih stvari v življenju, boljši človek boš postal, ker boš moral vse to premagati.”
Neveljaven email naslov