Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Intervju z avtorjem knjižne uspešnice Mastna laž
Dr. Robert H. Lustig, ameriški endokrinolog in specialist za otroško debelost razbija mite, ki že nekaj desetletij prevladujejo v medicinski razlagi epidemije debelosti, s katero se srečuje prav ves svet.
Debelost, tudi tista morbidna, z nekajkrat preseženo priporočljivo telesno težo, namreč vlada vsem starostnim skupinam od dojenčkov naprej, v vseh socialnih slojih, še posebej v revnejših, in na vseh celinah. In kako je sploh nastala zmotna trditev, da so za debelost krive maščobe?
Dr. Lustig je prepičan, da je med začetniki te planetarno sprejete znanstvene zmoto ameriški epiodemiolog Ancel Keys, ki je v iskanju odgovora, zakaj narašča število srčnožilnih obolenj, v 60. in 70 letih objavil veliko študij o tem, da imajo srčni bolniki povišan holesterol in dokazoval, da se ta ob povečanem uživanju prehranske maščobe še dviguje. Njegovo ključno delo, študija, imenovana “Sedem dežel”, so nadaljevali številni znanstveniki, med skupnimi značilnostmi pa je bilo iskanje LDL holesterola v krvi:
“Toda izkazalo se je, da je merjenje LDL obupna metoda za iskanje vzroka srčnožilnih bolezni. Merjenje trigliceridov je že nekoliko boljša. In kaj povzroča rast trigliceridov? Ogljikovi hidrati, še posebej sladkor! Bili smo v zmoti, ker smo mislili, da so maščobe glavni krivec! In kaj se je zgodilo, ko smo jih nato umaknili iz prehrane? Število obolelih za srčnožilnimi boleznimi je poletelo do neba!”
In kako smo lahko po štirih desetletjih zmote zdaj prepričani, da je vzrok veliko bolj sladek kot masten?
“Ko spoznate, kako telo predeluje sladkor, postane veliko bolj jasno, kje je težava. Sladkor je sestavljen iz dveh molekul: prva je glukoza, ki je nujna za preživetje do te mere, da jo telo ustvari samo, če je ne konzumirate. Druga sestavina je fruktoza, ki daje sladkorju sladek okus in za telo nima posebne funkcije, prispeva le energijo. In ko so vaša jetra preobremenjena s fruktozo, telo nima druge izbire kot da to odvečno fruktozo spremeni v jetrno maščobo. Ko se jetra tako zamastijo, da ne morejo več učinkovito opravljati svojega dela, nastane inzulinska rezistenca – in ta pripelje do vseh drugih kroničnih presnovnih bolezni, kot so srčnožilne bolezni, sladkorna bolezen ipd. Torej uživanje sladkorja pripelje do vsega tega.
Sladkor ni le škodljiv, je toksičen. Pri določanju njegove toksičnosti je pomembna tako količina kot pogostost, pa tudi časovno obdobje, v katerem redno uživamo sladkor: ni pomemben le en obrok, pri katerem bi pretiravali z vnosom fruktoze. Fruktoza je postala sestavni del večine industrijsko predelane hrane, zato pojemo tisoče, desettisoče obrokov s fruktozo! Sladkor je včasih veljal za zdravilo, res le za posladek, morda ob koncih tedna ali posebnih priložnostih, danes je to vsakodnevna hrana. Včasih ga je bilo za največ 2 – 3 odstotke vse zaužite hrane, zdaj ga je za sedemnajst! In to je problem! V ZDA na tak, skrit način, povprečno zaužijemo 22 žličk sladkorja na dan! In če to počnemo leto ali dve, kaj šele deset, to vodi v kronične presnovne bolezni in zato te bolezni opažamo tudi pri najmlajših otrocih!”
Nedavna študija je pokazala, da so slovenski srednješolci po sladkorju, zaužitem s sladkimi pijačami v evropskem vrhu. Naši strokovnjaki opozarjajo na debelost šolarjev, pediatri na vse mlajše otroke z diabetesom. Presladke so že otroške žitne kašice in piškoti, otroci vsak dan pijejo kakav in sokove. Rastejo torej prve generacije otrok, ki so sistematično zasute in zalite s sladkimi živili že skoraj od rojstva. Kaj pretirano uživanje sladkorja pomeni za rastoče otroško telo?
“To je velik problem! Ko se enkrat ustvarijo maščobne celice, želijo ostati napolnjene z maščobo in je ne bodo predale brez boja! Ko si enkrat debel, je to zagotovo slaba novica! In dejstvo je, da imamo epidemijo predebelih novorojenčkov! V povprečju so ob rojstvu 200 gramov težji kot so bili pred 25 leti! Gre za 200 gramov maščobe! In morda je to del razloga, zakaj imamo tako epidemijo debelih dojenčkov in malčkov v ZDA in po svetu.”
Ker sladkor uradno ne velja za nevarno snov, natančne študije o tem, kolikšna je sprejemljiva dnevna količina niso narejene. Pravkar izdane smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) mejo postavljajo pri petih odstotkih skupnega vnosa kalorij na dan, Ameriško združenje za srce (American heart organization) pa dopušča osem odstotkov.
Dr. Lustig je ob tem prepričan, da je velika težava s sladkorjem tudi ta, da ljudje postanemo z njim zasvojeni. “Zasvojenost” je sicer odvisna od tega, kakšna znanstvena merila vzamemo za dokazovanje zasvojenosti, a kljub temu v ZDA zadnje leto vse bolj dopuščajo tudi znanstveno potrditev te teze.
Sogovornik v svojih predavanjih in v knjigi Mastna laž – grenka resnica o sladkorju pravi, da bistvo svetovne debelosti ni le v tezi o prenajedanju in pomanjkanju gibanja, prevelikega vnosa kalorij in premajhne porabe in seštevanju kalorij, ne glede na to, ali so iz cvetače ali iz čokoladne torte, pač pa predvsem v presnovnem sindromu.
Obstaja več definicij o tem, kaj naj bi bil ta – kot kaže- tudi ključ do rešitve vzroka debelosti. Tak je po razlagi dr. Lustiga:
“Sam razumem presnovni sindrom kot preobremenitev mitohondrijev. To so male tovarne, ki v naših celicah kurijo energijo. V določenem času lahko porabijo določeno količino energije. A če jih preobremenimo in vnešene energije ne zmorejo predelati , nimajo druge izbire kot da jo predelajo v jetrno maščobo in jo naložijo tudi v druge organe. To je presnovni sindrom. Kakšna bolezen pa se bo razvila zaradi preobremenitve mitohondrijev, pa je odvisno od vsakega posameznika .”
“Podatki kažejo, da ima presnovni sindrom približno četrtina svetovnega prebivalstva, za ZDA bi rekel, da je takih že skoraj 40%. Večina misli, da je debelost ta, ki povzroča presnovni sindrom, a to ne drži. Seveda imajo tudi predebeli ljudje težave z metabolizmom. Več kot 80% debelih ima obolel metabolizem, toda 20% je takih, ki ga nima! Poleg tega pa ima 40% prebivalcev z normalno telesno težo obolel metabolizem, pa niso debeli! Ima ga torej več kot polovica prebivalstva ZDA, in to je velikanski problem. Evropa nas dohiteva. Zato vam tehtnica nikakor ne more povedati, ali imate presnovni sindrom ali ne, potrebujete več podatkov!”
Na to opozarja tudi študija angleškega strokovnjaka, Jimmyja Bella, ki kaže, da ima kar 45 % tistih z normalnim indeksom telesne teže (med 20 in 25), povišano stopnjo t.i. notranje maščobe, pri moških je takih kar 60%! Take osebe Bell imenuje TOFI (Thin Outside, Fat Inside) in ugiba, da bi najbrž bilo treba kar na novo spisati definicijo debelosti.
Kako torej vemo, ali ima naše preobilno telo zdrav metabolizem in zakaj kljub zavidljivim telesnim meram naše telo trpi zaradi nakopičene notranje maščobe?
“To je velik problem. Edino res zanesljivo sliko nam lahko da slikanje z magnetno resonanco, vendar pa je to velik strošek. Najlažji način je zato merjenje obsega pasu.
Če je ta blizu 100 cm pri moškem in okoli 90 cm pri ženskah , je možnost, da imate težave z metabolizmom, precejšnja. Tehtnica torej ni zanesljiv pripomoček. Obstaja pa še nekaj krvnih preiskav.”
Pri nas se merita dobri in slabi holesterol v krvi. Ali je to zanesljiv način ugotavljanja presnovnega sindroma?
“Merjenje LDL je katastrofa! Zaradi tega so nastale številne zmešnjave! Problem je v tem, ker obstajata dve obliki LDL holesterola. Prvim pravimo »veliki plovni LDL«, ki je povsem nevtralen, drugim pa »mali, gosti LDL.« Ta pa je bolezenski in iz njega izvirajo težave s srčnožilnimi obolenji in diabetesom! Ogljikovi hidrati so izvor tega slabega holesterola! Zaužita maščoba je vir velikega plovnega LDL-ja, ki je v srčnožilnem sistemu povsem nevtralen. Ko merite LDL, merite oba hkrati! Zato je veliko bolje, če poleg vrednosti LDL holesterola merite tudi vrednost trigliceridov. Če je ob visoki vrednosti LDL visoka tudi vrednost trigliceridov, imate zelo verjetno presnovno bolezen. Če pa so trigliceridi nizki, pa je večja verjetnost, da vaš LDL verjetno ne povzroča tveganj za srčnožilne bolezni.”
V nasprotju z vsem, v kar so znanstveniki, še posebej pa prehranska industrija, sladkorni lobiji in promotorji raznolikih manj mastnih in nemastnih diet ter prodajalci topilcev prehranskih maščob vsa ta desetletja verjeli, dr. Lustig s svojim znanstvenim delom skorajda v popolnosti rehabilitira zdrave, nehidrogenirane in nenasičene maščobe v naši hrani in jim odpiše krivdo za maščobo, uskladiščeno v naših teles. Ali to pomeni, da se na krožnike vračajo mastni zrezki, olja, maslo, ali to pomeni, da lahko maščob pojemo kolikor želimo, če jim le niso primešani sladkorji?
“Ha, ha! Z nobeno hrano se ne morete prenajedati in pričakovati, da bo vse v redu. Če jeste hrano, ki ne vsebuje sladkorja, je veliko večja verjetnost, da boste zmerni s količino. Vaši možgani bodo dobili signal, da ste pojedli dovolj in ste siti. Sladkor pa ta signal zaustavlja v dveh stopnjah:
– povzroča inzulinsko rezistenco, ta pa preprečuje hormonu leptinu, da bi vašim možganom sporočil, da ste že siti. Ker možgani mislijo, da ste še lačni, jeste več. Zato je del krivde za prenajedanje v uživanju sladkorja. Ljudje, ki so preizkusili Atkinsovo dieto z večjim vnosom maščob, se ne prenajedajo in deloma izgubljajo težo prav zato, ker njihovi možgani lahko sprejemajo ta signal bolje – saj so se znebili sladkorja.
– sladkor tudi aktivira “sistem nagrajevanja”, zaradi tega ga hoče telo še več. Maščoba tega ne počne . Profesor Eric Stice z oregonske univerze je preučil učinke maščob in sladkorja na naše možgane in dokazal , da “sistem nagrajevanja”, ki zahteva več in več hrane , spodbudi izključno sladkor, ne pa tudi maščobe.”
Je pri »dovoljenih« 6 žličkah sladkorja na dan pomembno, ali gre za beli, rjavi, agavin, rižev ali kak drug sladkor ali slad, javorjev sirup ali morda celo med? Dr. Lustig trdi, da med njimi – z vidika ustvarjanja presežnih maščob – ni razlike. Kaj pa stevia, edino rastlinsko intenzivno sladilo, kaj pa umetna sladila?
“Tega ne vemo. Nimamo dolgoročnejših podatkov, po katerih bi lahko trdili, da je to dolgoročna rešitev problema. Kaže, da stevia ni strupena, nima akutnih negativnih stranskih učinkov, toda, kako deluje na telo? Se bo zato sprostilo več inzulina? Bo zato to sladilo zahtevalo od nas dodaten kalorični vnos? Enak problem imamo z umetnimi sladili: preprosto nimamo zanesljivih podatkov. In zakaj jih nimamo? Ker jih prehranska industrija ne želi opraviti. Tudi ameriška in evropska agencija za varno hrano (FDA in EFSA) jih od njih ne zahtevata. Dokler nimamo teh podatkov, jih ne morem priporočiti.”
Hrana brez sladkorja je torej osnova za omejitev debelosti. O nujnosti telesne vadbe, ki jo ljudje razumejo tudi kot bistveni del hujšanja, pa dr. Lustig pravi:
“Telovadba je zagotovo najboljša stvar , ki jo lahko storite zase! Telesna vadba je odlična za vaše telo v vseh pogledih, z eno izjemo: izgubo teže. Sama telovadba ne povzroči izgube teže! Deloma zato, ker s telovadbo pretvarjate maščobo v mišice, kar je izvrstno. Ker so mišice težje od maščobe, večina ljudi, ko začne vaditi, težo pridobi, ne izgubi. Zato tehtnica ne more biti merilo, ali ste z vadbo naredili kaj dobrega za svoje telo. Vaše merilo naj bo obseg pasu: ta se mora manjšati. Na kratko: telovadba je dobra, le na tehtnico ne glejte!”
Omenili ste Atkinsovo dieto, pa učinkovitost paleodiete, ljudje se odločajo za vegansko, neglutensko in še kakšno dieto. Ali katera od njih res deluje?
“Na kratko: ne verjamem v diete. Če pogledate skupni imenovalec diet, ki naj bi delovale, imajo dve skupni značilnosti: malo sladkorja, veliko vlaknin. To je ključ do uspeha. In veste, kako se imenuje taka dieta: »prava« oz. »zaresna« hrana . To je odgovor na vsa vprašanja o dietah. Biti na dieti ni odgovor, preiti na pravo hrano – zagotovo je. In seveda – ne govorimo o dieti, pač pa vseživljenjski spremembi prehrane. Zagotovo je težava, ker ta številnim ljudem ni več dostopna, pač pa lahko kupijo le še predelano hrano. In to je najbolj napačen izbor, če želite imeti zdrav metabolizem.”
Kaj pa, če je naš presnovni sistem že okvarjen? Seveda ga je mogoče povrniti v zdravo stanje, trdi sogovornik, a za popoln učinek telo lahko potrebuje tudi do pet let. Učinkovita pomoč pa obstaja, tudi za tiste, ki so zaradi okvarjenega metabolizma že dobili sladkorno bolezen tipa 2.
“Seveda! Pravzaprav je vrsta študij pokazala, da z uživanjem »paleolitske diete« lahko korenito spremenite bolezensko stanje pri sladkorni boleni tipa 2 : Nekateri bolniki so lahko celo opustili zdravila. In to še preden so izgubili odvečno težo! Veliko stvari lahko naredite, da bi omilili negativne posledice diabetesa. Toda težava je v tem, ker večina zdravil, ki jih jemljejo bolniki s sladkorno boleznijo, povzroči porast inzulina v krvi in ne padca, to pa pomeni večjo leptinsko rezistenco in večji vnos hrane, seveda pa tudi naraščanje teže. Torej večina diabetičnih zdravil bolnikom pravzaprav onemogoča , da bi se bolezni znebili. Edini način je torej, da korenito spremenijo svojo prehrano.”
Dr. Lustig pa opozarja še na en, pogosto spregledano biokemičen vzrok za debelost: stres in njegovo posledico – kortizol.
“Kortizol je stresni hormon, ki energijo spreminja v t.i. drobovno tolščo, tisto, okoli vašega pasu. Torej zelo stresna služba ali zelo stresni dogodki zagotovo povzročajo takšno kopičenje maščobe, ta pa povzroča bolezni srca in ožilja. Študije kažejo, da imajo ljudje pod stresom več take maščobe.
Tudi klinična depresija je odličen primer: izgubljate težo, ker zaradi depresije ne želite jesti, toda povečuje se količina vaše drobovne tolšče in četudi hujšate, se v resnici zdravstveno stanje vašega telesa slabša! Skrivnost je torej v drobovni maščobi in ne v sami teži.”
Cenena, močno predelana, težko pokvarljiva hrana z veliko skritega sladkorja, slabimi, hidrogeniranimi nasičenimi maščobami in visoko vsebnostjo škroba je namreč za revnejše sloje tudi cenovno dosegljivejša, pogosto pa je za prezaposlene in utrujene ljudi tudi privlačnejša od jedi, ki bi jih morali sami pripraviti iz osnovnih, nepredelanih, polnovrednih živil.
Dr. Robert Lustig v svojih javnih nastopanjih in tudi v svoji knjigo opozarja, da krivde in odgovornosti za epidemijo debelosti ne smemo več zgolj zvračati na ramena posameznika in opozarjati na osebno odgovornost, pač pa moramo predelano, presladko in vsestransko škodljivo hrano uvrstiti na agende javnozdravstvene politike kot v primerih drog, alkohola, tobaka in drugih, dokazano škodljivih snovi.
Toda vplivi prehranske industrije, ki zavira takšno debato so veliki. Predelana hrana je obstojnejša in zato profitabilnejša od svežih, hitro pokvarljivih živil, prav tako ameriška in evropska agencija za varno hrano zagotavljata varno, ne pa nujno zdrave hrane in skušata potrošnike ščititi predvsem pred akutnimi toksini, s katerimi se je mogoče akutno zastrupiti.
Dr. Lustig priznava, da je opozarjanje že naletelo na nekaj manjših sprememb, tako Ameriška FDA načrtuje uvedbo obvezne navedbe dodanih sladkorjev v hrani na deklaracijah. Hkrati pa opozarja, da je Evropska agencija (EFSA) nedavno fruktozo celo uvrstila med samostojna sladila. Ko je na neprimernost odločitve opozoril v britanskem The Guardianu, so mu iz Agencije odgovorili, da so se za to odločili zaradi pritiskov proizvajalcev.
In sama prehranska industrija zagotovo ne bo sama začela razmišljati o spremembah. Zaradi vseh visokih profitov in velikih pritiskov dr. Lustig meni, da bo – podobno kot pred leti pri tobačni industriji – resne premike v prehranski politiki mogoče doseči šele s tožbami potrošnikov.
Dokler tega ne bo, dokler bo sladkor dostopen na policah in bodo oblasti uporabo le-tega spodbujale tudi s subvencijami, je treba v tem nevarnem sladkem okolju najti primerno strategijo.
Njegovi nasveti, strnjeni tudi v knjigi, so: bodite pozorni na skrite sladkorje, zato podrobno berite deklaracije. Ali še bolje: kupujte osnovna živila, ki so brez nje, saj »prava hrana« ne potrebuje in nima prehranske deklaracije. Hrano si pripravljajte sami. In še humoren nasvet tistim, ki radi zahajajo v restavracije s hitro prehrano: Če je kakšna jed v ovitku, potem je ovitek bolj zdrav od jedi.
Kaj torej pomenijo ugotovitve našega sogovornika? Če drži vse, potem bi se morala prav kmalu zgoditi revolucija v prehranskih smernicah in velikanska sprememba v razumevanju vpliva prehrane na naše telo.
Toda tudi če vse, kar trdi dr. Lustig, ne bo zmoglo popolnoma pojasniti in tudi ne odpraviti debelosti, je nekaj jasno: za razliko od številnih drugih živil, ki jih posamezne diete odsvetujejo ali prepovedujejo, umik sladkorja iz prehrane ne more prinesti telesu prav nobene škode. Sladkor kot tak namreč ni nujen za zagotavljanje niti ene same življenjske funkcije v človeškem telesu.
Vsekakor pa je pred korenitimi spremembami v prehrani tistih ljudi, ki že jemljejo zdravila zaradi diabetesa, dobrodošel posvet z zdravnikom.
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Intervju z avtorjem knjižne uspešnice Mastna laž
Dr. Robert H. Lustig, ameriški endokrinolog in specialist za otroško debelost razbija mite, ki že nekaj desetletij prevladujejo v medicinski razlagi epidemije debelosti, s katero se srečuje prav ves svet.
Debelost, tudi tista morbidna, z nekajkrat preseženo priporočljivo telesno težo, namreč vlada vsem starostnim skupinam od dojenčkov naprej, v vseh socialnih slojih, še posebej v revnejših, in na vseh celinah. In kako je sploh nastala zmotna trditev, da so za debelost krive maščobe?
Dr. Lustig je prepičan, da je med začetniki te planetarno sprejete znanstvene zmoto ameriški epiodemiolog Ancel Keys, ki je v iskanju odgovora, zakaj narašča število srčnožilnih obolenj, v 60. in 70 letih objavil veliko študij o tem, da imajo srčni bolniki povišan holesterol in dokazoval, da se ta ob povečanem uživanju prehranske maščobe še dviguje. Njegovo ključno delo, študija, imenovana “Sedem dežel”, so nadaljevali številni znanstveniki, med skupnimi značilnostmi pa je bilo iskanje LDL holesterola v krvi:
“Toda izkazalo se je, da je merjenje LDL obupna metoda za iskanje vzroka srčnožilnih bolezni. Merjenje trigliceridov je že nekoliko boljša. In kaj povzroča rast trigliceridov? Ogljikovi hidrati, še posebej sladkor! Bili smo v zmoti, ker smo mislili, da so maščobe glavni krivec! In kaj se je zgodilo, ko smo jih nato umaknili iz prehrane? Število obolelih za srčnožilnimi boleznimi je poletelo do neba!”
In kako smo lahko po štirih desetletjih zmote zdaj prepričani, da je vzrok veliko bolj sladek kot masten?
“Ko spoznate, kako telo predeluje sladkor, postane veliko bolj jasno, kje je težava. Sladkor je sestavljen iz dveh molekul: prva je glukoza, ki je nujna za preživetje do te mere, da jo telo ustvari samo, če je ne konzumirate. Druga sestavina je fruktoza, ki daje sladkorju sladek okus in za telo nima posebne funkcije, prispeva le energijo. In ko so vaša jetra preobremenjena s fruktozo, telo nima druge izbire kot da to odvečno fruktozo spremeni v jetrno maščobo. Ko se jetra tako zamastijo, da ne morejo več učinkovito opravljati svojega dela, nastane inzulinska rezistenca – in ta pripelje do vseh drugih kroničnih presnovnih bolezni, kot so srčnožilne bolezni, sladkorna bolezen ipd. Torej uživanje sladkorja pripelje do vsega tega.
Sladkor ni le škodljiv, je toksičen. Pri določanju njegove toksičnosti je pomembna tako količina kot pogostost, pa tudi časovno obdobje, v katerem redno uživamo sladkor: ni pomemben le en obrok, pri katerem bi pretiravali z vnosom fruktoze. Fruktoza je postala sestavni del večine industrijsko predelane hrane, zato pojemo tisoče, desettisoče obrokov s fruktozo! Sladkor je včasih veljal za zdravilo, res le za posladek, morda ob koncih tedna ali posebnih priložnostih, danes je to vsakodnevna hrana. Včasih ga je bilo za največ 2 – 3 odstotke vse zaužite hrane, zdaj ga je za sedemnajst! In to je problem! V ZDA na tak, skrit način, povprečno zaužijemo 22 žličk sladkorja na dan! In če to počnemo leto ali dve, kaj šele deset, to vodi v kronične presnovne bolezni in zato te bolezni opažamo tudi pri najmlajših otrocih!”
Nedavna študija je pokazala, da so slovenski srednješolci po sladkorju, zaužitem s sladkimi pijačami v evropskem vrhu. Naši strokovnjaki opozarjajo na debelost šolarjev, pediatri na vse mlajše otroke z diabetesom. Presladke so že otroške žitne kašice in piškoti, otroci vsak dan pijejo kakav in sokove. Rastejo torej prve generacije otrok, ki so sistematično zasute in zalite s sladkimi živili že skoraj od rojstva. Kaj pretirano uživanje sladkorja pomeni za rastoče otroško telo?
“To je velik problem! Ko se enkrat ustvarijo maščobne celice, želijo ostati napolnjene z maščobo in je ne bodo predale brez boja! Ko si enkrat debel, je to zagotovo slaba novica! In dejstvo je, da imamo epidemijo predebelih novorojenčkov! V povprečju so ob rojstvu 200 gramov težji kot so bili pred 25 leti! Gre za 200 gramov maščobe! In morda je to del razloga, zakaj imamo tako epidemijo debelih dojenčkov in malčkov v ZDA in po svetu.”
Ker sladkor uradno ne velja za nevarno snov, natančne študije o tem, kolikšna je sprejemljiva dnevna količina niso narejene. Pravkar izdane smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) mejo postavljajo pri petih odstotkih skupnega vnosa kalorij na dan, Ameriško združenje za srce (American heart organization) pa dopušča osem odstotkov.
Dr. Lustig je ob tem prepričan, da je velika težava s sladkorjem tudi ta, da ljudje postanemo z njim zasvojeni. “Zasvojenost” je sicer odvisna od tega, kakšna znanstvena merila vzamemo za dokazovanje zasvojenosti, a kljub temu v ZDA zadnje leto vse bolj dopuščajo tudi znanstveno potrditev te teze.
Sogovornik v svojih predavanjih in v knjigi Mastna laž – grenka resnica o sladkorju pravi, da bistvo svetovne debelosti ni le v tezi o prenajedanju in pomanjkanju gibanja, prevelikega vnosa kalorij in premajhne porabe in seštevanju kalorij, ne glede na to, ali so iz cvetače ali iz čokoladne torte, pač pa predvsem v presnovnem sindromu.
Obstaja več definicij o tem, kaj naj bi bil ta – kot kaže- tudi ključ do rešitve vzroka debelosti. Tak je po razlagi dr. Lustiga:
“Sam razumem presnovni sindrom kot preobremenitev mitohondrijev. To so male tovarne, ki v naših celicah kurijo energijo. V določenem času lahko porabijo določeno količino energije. A če jih preobremenimo in vnešene energije ne zmorejo predelati , nimajo druge izbire kot da jo predelajo v jetrno maščobo in jo naložijo tudi v druge organe. To je presnovni sindrom. Kakšna bolezen pa se bo razvila zaradi preobremenitve mitohondrijev, pa je odvisno od vsakega posameznika .”
“Podatki kažejo, da ima presnovni sindrom približno četrtina svetovnega prebivalstva, za ZDA bi rekel, da je takih že skoraj 40%. Večina misli, da je debelost ta, ki povzroča presnovni sindrom, a to ne drži. Seveda imajo tudi predebeli ljudje težave z metabolizmom. Več kot 80% debelih ima obolel metabolizem, toda 20% je takih, ki ga nima! Poleg tega pa ima 40% prebivalcev z normalno telesno težo obolel metabolizem, pa niso debeli! Ima ga torej več kot polovica prebivalstva ZDA, in to je velikanski problem. Evropa nas dohiteva. Zato vam tehtnica nikakor ne more povedati, ali imate presnovni sindrom ali ne, potrebujete več podatkov!”
Na to opozarja tudi študija angleškega strokovnjaka, Jimmyja Bella, ki kaže, da ima kar 45 % tistih z normalnim indeksom telesne teže (med 20 in 25), povišano stopnjo t.i. notranje maščobe, pri moških je takih kar 60%! Take osebe Bell imenuje TOFI (Thin Outside, Fat Inside) in ugiba, da bi najbrž bilo treba kar na novo spisati definicijo debelosti.
Kako torej vemo, ali ima naše preobilno telo zdrav metabolizem in zakaj kljub zavidljivim telesnim meram naše telo trpi zaradi nakopičene notranje maščobe?
“To je velik problem. Edino res zanesljivo sliko nam lahko da slikanje z magnetno resonanco, vendar pa je to velik strošek. Najlažji način je zato merjenje obsega pasu.
Če je ta blizu 100 cm pri moškem in okoli 90 cm pri ženskah , je možnost, da imate težave z metabolizmom, precejšnja. Tehtnica torej ni zanesljiv pripomoček. Obstaja pa še nekaj krvnih preiskav.”
Pri nas se merita dobri in slabi holesterol v krvi. Ali je to zanesljiv način ugotavljanja presnovnega sindroma?
“Merjenje LDL je katastrofa! Zaradi tega so nastale številne zmešnjave! Problem je v tem, ker obstajata dve obliki LDL holesterola. Prvim pravimo »veliki plovni LDL«, ki je povsem nevtralen, drugim pa »mali, gosti LDL.« Ta pa je bolezenski in iz njega izvirajo težave s srčnožilnimi obolenji in diabetesom! Ogljikovi hidrati so izvor tega slabega holesterola! Zaužita maščoba je vir velikega plovnega LDL-ja, ki je v srčnožilnem sistemu povsem nevtralen. Ko merite LDL, merite oba hkrati! Zato je veliko bolje, če poleg vrednosti LDL holesterola merite tudi vrednost trigliceridov. Če je ob visoki vrednosti LDL visoka tudi vrednost trigliceridov, imate zelo verjetno presnovno bolezen. Če pa so trigliceridi nizki, pa je večja verjetnost, da vaš LDL verjetno ne povzroča tveganj za srčnožilne bolezni.”
V nasprotju z vsem, v kar so znanstveniki, še posebej pa prehranska industrija, sladkorni lobiji in promotorji raznolikih manj mastnih in nemastnih diet ter prodajalci topilcev prehranskih maščob vsa ta desetletja verjeli, dr. Lustig s svojim znanstvenim delom skorajda v popolnosti rehabilitira zdrave, nehidrogenirane in nenasičene maščobe v naši hrani in jim odpiše krivdo za maščobo, uskladiščeno v naših teles. Ali to pomeni, da se na krožnike vračajo mastni zrezki, olja, maslo, ali to pomeni, da lahko maščob pojemo kolikor želimo, če jim le niso primešani sladkorji?
“Ha, ha! Z nobeno hrano se ne morete prenajedati in pričakovati, da bo vse v redu. Če jeste hrano, ki ne vsebuje sladkorja, je veliko večja verjetnost, da boste zmerni s količino. Vaši možgani bodo dobili signal, da ste pojedli dovolj in ste siti. Sladkor pa ta signal zaustavlja v dveh stopnjah:
– povzroča inzulinsko rezistenco, ta pa preprečuje hormonu leptinu, da bi vašim možganom sporočil, da ste že siti. Ker možgani mislijo, da ste še lačni, jeste več. Zato je del krivde za prenajedanje v uživanju sladkorja. Ljudje, ki so preizkusili Atkinsovo dieto z večjim vnosom maščob, se ne prenajedajo in deloma izgubljajo težo prav zato, ker njihovi možgani lahko sprejemajo ta signal bolje – saj so se znebili sladkorja.
– sladkor tudi aktivira “sistem nagrajevanja”, zaradi tega ga hoče telo še več. Maščoba tega ne počne . Profesor Eric Stice z oregonske univerze je preučil učinke maščob in sladkorja na naše možgane in dokazal , da “sistem nagrajevanja”, ki zahteva več in več hrane , spodbudi izključno sladkor, ne pa tudi maščobe.”
Je pri »dovoljenih« 6 žličkah sladkorja na dan pomembno, ali gre za beli, rjavi, agavin, rižev ali kak drug sladkor ali slad, javorjev sirup ali morda celo med? Dr. Lustig trdi, da med njimi – z vidika ustvarjanja presežnih maščob – ni razlike. Kaj pa stevia, edino rastlinsko intenzivno sladilo, kaj pa umetna sladila?
“Tega ne vemo. Nimamo dolgoročnejših podatkov, po katerih bi lahko trdili, da je to dolgoročna rešitev problema. Kaže, da stevia ni strupena, nima akutnih negativnih stranskih učinkov, toda, kako deluje na telo? Se bo zato sprostilo več inzulina? Bo zato to sladilo zahtevalo od nas dodaten kalorični vnos? Enak problem imamo z umetnimi sladili: preprosto nimamo zanesljivih podatkov. In zakaj jih nimamo? Ker jih prehranska industrija ne želi opraviti. Tudi ameriška in evropska agencija za varno hrano (FDA in EFSA) jih od njih ne zahtevata. Dokler nimamo teh podatkov, jih ne morem priporočiti.”
Hrana brez sladkorja je torej osnova za omejitev debelosti. O nujnosti telesne vadbe, ki jo ljudje razumejo tudi kot bistveni del hujšanja, pa dr. Lustig pravi:
“Telovadba je zagotovo najboljša stvar , ki jo lahko storite zase! Telesna vadba je odlična za vaše telo v vseh pogledih, z eno izjemo: izgubo teže. Sama telovadba ne povzroči izgube teže! Deloma zato, ker s telovadbo pretvarjate maščobo v mišice, kar je izvrstno. Ker so mišice težje od maščobe, večina ljudi, ko začne vaditi, težo pridobi, ne izgubi. Zato tehtnica ne more biti merilo, ali ste z vadbo naredili kaj dobrega za svoje telo. Vaše merilo naj bo obseg pasu: ta se mora manjšati. Na kratko: telovadba je dobra, le na tehtnico ne glejte!”
Omenili ste Atkinsovo dieto, pa učinkovitost paleodiete, ljudje se odločajo za vegansko, neglutensko in še kakšno dieto. Ali katera od njih res deluje?
“Na kratko: ne verjamem v diete. Če pogledate skupni imenovalec diet, ki naj bi delovale, imajo dve skupni značilnosti: malo sladkorja, veliko vlaknin. To je ključ do uspeha. In veste, kako se imenuje taka dieta: »prava« oz. »zaresna« hrana . To je odgovor na vsa vprašanja o dietah. Biti na dieti ni odgovor, preiti na pravo hrano – zagotovo je. In seveda – ne govorimo o dieti, pač pa vseživljenjski spremembi prehrane. Zagotovo je težava, ker ta številnim ljudem ni več dostopna, pač pa lahko kupijo le še predelano hrano. In to je najbolj napačen izbor, če želite imeti zdrav metabolizem.”
Kaj pa, če je naš presnovni sistem že okvarjen? Seveda ga je mogoče povrniti v zdravo stanje, trdi sogovornik, a za popoln učinek telo lahko potrebuje tudi do pet let. Učinkovita pomoč pa obstaja, tudi za tiste, ki so zaradi okvarjenega metabolizma že dobili sladkorno bolezen tipa 2.
“Seveda! Pravzaprav je vrsta študij pokazala, da z uživanjem »paleolitske diete« lahko korenito spremenite bolezensko stanje pri sladkorni boleni tipa 2 : Nekateri bolniki so lahko celo opustili zdravila. In to še preden so izgubili odvečno težo! Veliko stvari lahko naredite, da bi omilili negativne posledice diabetesa. Toda težava je v tem, ker večina zdravil, ki jih jemljejo bolniki s sladkorno boleznijo, povzroči porast inzulina v krvi in ne padca, to pa pomeni večjo leptinsko rezistenco in večji vnos hrane, seveda pa tudi naraščanje teže. Torej večina diabetičnih zdravil bolnikom pravzaprav onemogoča , da bi se bolezni znebili. Edini način je torej, da korenito spremenijo svojo prehrano.”
Dr. Lustig pa opozarja še na en, pogosto spregledano biokemičen vzrok za debelost: stres in njegovo posledico – kortizol.
“Kortizol je stresni hormon, ki energijo spreminja v t.i. drobovno tolščo, tisto, okoli vašega pasu. Torej zelo stresna služba ali zelo stresni dogodki zagotovo povzročajo takšno kopičenje maščobe, ta pa povzroča bolezni srca in ožilja. Študije kažejo, da imajo ljudje pod stresom več take maščobe.
Tudi klinična depresija je odličen primer: izgubljate težo, ker zaradi depresije ne želite jesti, toda povečuje se količina vaše drobovne tolšče in četudi hujšate, se v resnici zdravstveno stanje vašega telesa slabša! Skrivnost je torej v drobovni maščobi in ne v sami teži.”
Cenena, močno predelana, težko pokvarljiva hrana z veliko skritega sladkorja, slabimi, hidrogeniranimi nasičenimi maščobami in visoko vsebnostjo škroba je namreč za revnejše sloje tudi cenovno dosegljivejša, pogosto pa je za prezaposlene in utrujene ljudi tudi privlačnejša od jedi, ki bi jih morali sami pripraviti iz osnovnih, nepredelanih, polnovrednih živil.
Dr. Robert Lustig v svojih javnih nastopanjih in tudi v svoji knjigo opozarja, da krivde in odgovornosti za epidemijo debelosti ne smemo več zgolj zvračati na ramena posameznika in opozarjati na osebno odgovornost, pač pa moramo predelano, presladko in vsestransko škodljivo hrano uvrstiti na agende javnozdravstvene politike kot v primerih drog, alkohola, tobaka in drugih, dokazano škodljivih snovi.
Toda vplivi prehranske industrije, ki zavira takšno debato so veliki. Predelana hrana je obstojnejša in zato profitabilnejša od svežih, hitro pokvarljivih živil, prav tako ameriška in evropska agencija za varno hrano zagotavljata varno, ne pa nujno zdrave hrane in skušata potrošnike ščititi predvsem pred akutnimi toksini, s katerimi se je mogoče akutno zastrupiti.
Dr. Lustig priznava, da je opozarjanje že naletelo na nekaj manjših sprememb, tako Ameriška FDA načrtuje uvedbo obvezne navedbe dodanih sladkorjev v hrani na deklaracijah. Hkrati pa opozarja, da je Evropska agencija (EFSA) nedavno fruktozo celo uvrstila med samostojna sladila. Ko je na neprimernost odločitve opozoril v britanskem The Guardianu, so mu iz Agencije odgovorili, da so se za to odločili zaradi pritiskov proizvajalcev.
In sama prehranska industrija zagotovo ne bo sama začela razmišljati o spremembah. Zaradi vseh visokih profitov in velikih pritiskov dr. Lustig meni, da bo – podobno kot pred leti pri tobačni industriji – resne premike v prehranski politiki mogoče doseči šele s tožbami potrošnikov.
Dokler tega ne bo, dokler bo sladkor dostopen na policah in bodo oblasti uporabo le-tega spodbujale tudi s subvencijami, je treba v tem nevarnem sladkem okolju najti primerno strategijo.
Njegovi nasveti, strnjeni tudi v knjigi, so: bodite pozorni na skrite sladkorje, zato podrobno berite deklaracije. Ali še bolje: kupujte osnovna živila, ki so brez nje, saj »prava hrana« ne potrebuje in nima prehranske deklaracije. Hrano si pripravljajte sami. In še humoren nasvet tistim, ki radi zahajajo v restavracije s hitro prehrano: Če je kakšna jed v ovitku, potem je ovitek bolj zdrav od jedi.
Kaj torej pomenijo ugotovitve našega sogovornika? Če drži vse, potem bi se morala prav kmalu zgoditi revolucija v prehranskih smernicah in velikanska sprememba v razumevanju vpliva prehrane na naše telo.
Toda tudi če vse, kar trdi dr. Lustig, ne bo zmoglo popolnoma pojasniti in tudi ne odpraviti debelosti, je nekaj jasno: za razliko od številnih drugih živil, ki jih posamezne diete odsvetujejo ali prepovedujejo, umik sladkorja iz prehrane ne more prinesti telesu prav nobene škode. Sladkor kot tak namreč ni nujen za zagotavljanje niti ene same življenjske funkcije v človeškem telesu.
Vsekakor pa je pred korenitimi spremembami v prehrani tistih ljudi, ki že jemljejo zdravila zaradi diabetesa, dobrodošel posvet z zdravnikom.
Šolske počitnice so tu ali pa za nekatere še pridejo. Naj ne bodo le nov izgovor za posedanje pred računalnikom in televizijo, otroke (in sebe) napodimo ven, na svež zimski zrak! Otroci so bili nekoč nenehno v gibanju, danes pa kakor da nimajo več časa niti za prosto gibalno igro. Prosta igra in svobodna izbira pri njej sta ključni za krepitev samopodobe in za to, da otrok odkrije, kdo sploh je. Najnovejše raziskave tudi potrjujejo povezavo med gibanjem in kognitivno sposobnostjo, še sporoča današnja oddaja o zdravju. Maja Ratej in njena gostja dr. Tina Bregant tako v tokratni Ambulanti 202 sporočata predvsem eno: Pametni se gibljejo!
Blizu nam je skandinavski stil dela, kjer prevladuje protestantska delovna etika, a ta pri nas ni tako pristona, kot govorimo, da je. Vprašanje je, ali bi slovenski zaposleni v takem sistemu funkcionirali. V Ambulanti o motivaciji na delovnem mestu gostimo Evo Boštjančič, izredno profesorico psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti, vodjo Katedre za psihologijo dela in organizacij.
Osnovnošolci in maturantje se bodo v prihodnjih tednih morali odločiti, kako nadaljevati svojo pot. Strah pred tem, da je odločitev lahko napačna in da ima nepopravljive posledice, je velik predvsem pri tistih, ki sploh ne vedo, kaj bi v življenju zares radi počeli. Kako jim pomagati, predvsem pa, kako jih razbremeniti strahu pred morebitno napačno odločitvijo? Svetuje dr. Miha Lovšin, vodja področja za karierno orientacijo na Centru za poklicno izobraževanje.
Rak na materničnem vratu je četrti najpogostejši rak na svetu pri ženskah in osmi v Evropi. Slovenija se v zadnjih letih uvršča med države z najmanjšo umrljivostjo zaradi raka na materničnem vratu. Pri nas zboli za njim približno 120 žensk na leto, želimo pa, da bi se to število še zmanjšalo oziroma, da bi rak na materničnem vratu postal prvi rak, ki bi nam ga uspelo odpraviti, kot nam je uspelo z nekaterimi nalezljivimi boleznimi, na primer z rdečkami. K temu zelo pripomoreta dva učinkovita javnozdravstvena ukrepa – cepljenje proti okužbam s človeškimi papilomavirusi in presejalni program za zdrave ženske v okviru ZORE.
V Sloveniji se pravkar spopadamo z vrhuncem letošnje sezone gripe. Virus, ki jo prenaša, je strokovnjakom še danes precej trd oreh, saj neprestano mutira. Kako iščejo pravo cepivo, zakaj so nekatere sezonske gripe občutno hujše kot druge in ali je res, da običajen človek v povprečju na desetletje nekajkrat preboli to virusno obolenje, ne da bi vedel, bo pojasnila mag. Katarina Prosenc Trilar iz Laboratorija za javnozdravstveno virologijo.
Novica o diagnozi rak človeka vedno preseneti, pride nepričakovano in s seboj prinese občutek nemoči in stanje šoka. Ne le za bolnika, tudi za njegove svojce in prijatelje. Odzivi na bolezen so različni tako, kot smo različni ljudje. Tisti, ki imajo za sabo izkušnjo, kako je, ko ti zboli ljuba oseba, poudarjajo, kako pomemben je odkrit pogovor o bolezni, zaupanje zdravljenju in podpora bolniku. Svoje izkušnje z boleznijo so z nami delili oče in hči Jana Koteska in Boris Koteski, Boštjan P. Strnad, Metod Pevec pa tudi predsednica združenja za boj proti raku dojk Europa Donna Tanja Španić.
Imunoterapija se pri zdravljenju rakavih bolezni vse bolj prebija v ospredje, saj pri nekaterih vrstah raka bistveno izboljša preživetje celo bolnikom v zadnjih fazah bolezni.
Temeljno izhodišče pozitivne psihologije ni prizadevanje za nenehno srečo in ugodje ljudi, ampak raziskovanje človekovih virov in moči ter razvijanje metod za boljšo kakovost življenja. Kaj točno je pozitivna psihologija, je razložil Miran Možina.
Življenje je prekratko, da bi imeli dolgočasne lase, a kaj ko je to, kakšne lase imamo v zelo majhni meri odvisno od nas samih. Za to pač poskrbijo starši in genetika. Podobno kot barva oči se namreč dedujeta tudi oblika in barva las; dominantnejši je gen za kodraste in temne lase. Sicer pa je človeško telo pokrito z lasnimi mešički praktično povsod, po vsem telesu je teh približno 5 milijonov, na glavi jih je 100 000. Če si las ne bi nikoli ostrigli, bi v dolžino zrasli do 9 metrov, sicer pa nam lasje najhitreje rastejo v otroštvu, malce pohitijo tudi v poletnem času. En las na naši glavi ostane do osem let in tako lasje o svojem lastniku povedo marsikaj, od tega v kakšnem okolju je živel pa tudi to, katere substance je užival.
Potreba po psihoterapevtski pomoči je v sodobnem času čedalje večja in odločitev zanjo, kot marsikdo zmotno misli, ni poraz, ampak korak k bolj kakovostnemu življenju. Bolj kot metoda in tehnika psihoterapije je za učinkovito pomoč pomemben odnos, ki se razvije med terapevtom in klientom. Mojca Brezavšcek, psihologinja in psihoterapevtka.
Vec kot 230 bolnikov trenutno caka na presaditev primernega organa. Teh ni dovolj tudi zato, ker se le nekaj odstotkov Slovencev uradno vpiše med prostovoljne darovalce. Zato o darovanju njihovih organov odlocajo svojci po njihovi smrti. Zdaj se obstojeci, zelo zamudni poti vpisa med darovalce pridružuje še zelo preprosta prijava po elektronski poti. Kako poteka in kakšne prednosti prinaša, bo pojasnila prim. Danica Avsec, dr. med., direktorica Zavoda RS za presaditve organov in tkiv, Slovenija-transplant.
Pojem 'čustvenih manipulacij' ima zelo negativen prizvok, in ljudi, ki ga zelo skrajno uporabljajo za doseganje svojih ciljev, označujemo tudi kot 'čustvene vampirje'. A pri tovrstnih dejanjih ne gre vselej za preračunljivost in naklepna dejanja, v resnici se v vlogi manipulatorja lahko znajde vsak. Kako jo prepoznati pri sebi in drugih in kako ukrepati, je pojasnila strokovnjakinja Melita Kuhar.
Ljubljanski maraton v pogon spravi kar odstotek populacije, veliko ljudi pa v želji po več ne upošteva zakonitosti treninga in zdravega odnosa do športne rekreacije. Je res potrebno za zdravje migati več ur na dan ali pa preteči dnevno 10 kilometrov ali več? V Ambulanti bomo temne plati pretiranega ukvarjanja s športom razkrivali s trenerjema Dejanom Lenartom in Urbanom Praprotnikom, filozofom dr. Milanom Hosto, športnim psihologom mag. Alešem Vičičem in fizioterapevtom Matejem Čebokljem.
Skoraj vsakdo lahko zamenja pregorelo žarnico, halogenko ali LED svetilko, le malokdo pa se ob tem vpraša, kolikšna svetlost in kakšna svetilnost je za človeški vid najprimernejša. Tudi človeško oko se je na svoj način prilagodilo življenjskim potrebam, dandanašnji pa prav z vidom zaznavamo tri četrtine vseh informacij iz okolja.
Vrsto let je pridobivanje znanja o pravilnem oživljanju in drugih nujnih stanjih (za laike, a tudi za profesionalce vseh vrst,) potekalo na zelo preprostih učnih lutkah, bolj znanih kot "Ančke". Zdaj pa sodoben, mobilni simulacijski center ponuja povsem drugačen način poučevanja. Tečajniki "oživljajo" izjemno realistične lutke, ki so delo z oskarjem nagrajenih holivudskih profesionalcev, uporabljajo profesionalni enako učno opremo in tudi s pomočjo virtualne realnosti vajo doživijo kot resničen dogodek. Simulacijski center je bil v ZD Ljubljana zasnovan in domišljen predvsem za zaposlene v zdravstvu, zdaj pa vrata odpira tudi laikom. Ker gre za mobilno enoto, 9m dolgo avtomobilsko prikolico, jo je mogoče odpeljati v še tako zakoten kraj. Zato bodo dobesedno nepozabni tečaji temeljnih postopkov oživljanja potekali tudi v krajih, kjer ljudje s srčnim zastojem takrat, ko bo šlo zares, pravočasne pomoči reševalcev najbrž ne bodo dočakali.
Program OMRA, ki ga je zagnala skupina strokovnjakov in raziskovalcev, stopa na pot pri prizadevanju za kakovostnejše duševno zdravje. Da se težave prepoznajo, zavedanje o njih okrepi, zmanjša z njim povezana stigma in najde ustrezna pomoč. V studiu smo gostili psihiatrinjo dr. Mojco Zvezdano Dernovšek.
Delež starejših v Sloveniji se povečuje: Leta 2010 je bilo ljudi, ki so starejši od 65 let, 16,5 odstotka, ta delež pa je do zdaj narasel na skoraj 20 odstotkov, vsak peti v Sloveniji je torej že starejši od 65 let. Da smo hitro starajoča se družba, kaže tudi to, da se javnofinančni stroški v zvezi s staranjem pri nas povečujejo hitreje kot v drugih državah članicah Evropske unije. V zvezi z izzivi, ki jih v družbi prinaša staranje, smo se pogovarjali z enim od vodilnih britanskih strokovnjakov in vladnih svetovalcev za staranje profesorjem Tomom Kirkwoodom, ki za začetek svetuje, naj na staranje pogledamo kot na izziv in ne težavo.
Pri Slovenskem farmacevtskem društvu so nedavno opozorili, da številni ne ločijo med zdravili in prehranskimi dopolnili, sploh ko gre za izdelke iz zdravilnih rastlin. Čeprav prehranska dopolnila niso namenjena zdravljenju ali preprečevanju bolezni in se jim teh lastnosti tudi ne sme pripisovati, v praksi pogosto ni tako. Kakšna je razlika med zdravili in prehranskimi dopolnili, kdaj po slednjih sploh poseči in za koga nikakor niso priporočljiva?
Kljub večji ozaveščenosti, je stigma še vedno tista, ki osebe v hudi stiski pogosto odvrne od iskanja pomoči, zato je preprečevanje samomora naloga vseh nas.
Ste vedeli, da redke bolezni niti niso tako redke? Kar osem odstotkov Slovencev se spopada s katero od njih. Ker so po večini zapisane v genih, je najzanesljivejša pot do njihove diagnoze genetsko testiranje. Število ljudi, ki se testirajo, se je v zadnjih dveh letih več kot podvojilo, Slovenija se je ob tem zavihtela v vrh držav po medicinski ponudbi tovrstnih testiranj. V svetu ob tem opažajo tudi bliskovito povečanje komercialnih testov, do katerih pa velja ostati previdno skeptičen. Kaj lahko pogled v našo osebno genetsko banko pove o nas in naši podvrženosti morebitnim redkim boleznim, se bomo ta četrtek ob 10ih pogovarjali z dr. Luco Lovrečič s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko na ljubljanskem UKC.
Neveljaven email naslov