Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Intervju z avtorjem knjižne uspešnice Mastna laž
Dr. Robert H. Lustig, ameriški endokrinolog in specialist za otroško debelost razbija mite, ki že nekaj desetletij prevladujejo v medicinski razlagi epidemije debelosti, s katero se srečuje prav ves svet.
Debelost, tudi tista morbidna, z nekajkrat preseženo priporočljivo telesno težo, namreč vlada vsem starostnim skupinam od dojenčkov naprej, v vseh socialnih slojih, še posebej v revnejših, in na vseh celinah. In kako je sploh nastala zmotna trditev, da so za debelost krive maščobe?
Dr. Lustig je prepičan, da je med začetniki te planetarno sprejete znanstvene zmoto ameriški epiodemiolog Ancel Keys, ki je v iskanju odgovora, zakaj narašča število srčnožilnih obolenj, v 60. in 70 letih objavil veliko študij o tem, da imajo srčni bolniki povišan holesterol in dokazoval, da se ta ob povečanem uživanju prehranske maščobe še dviguje. Njegovo ključno delo, študija, imenovana “Sedem dežel”, so nadaljevali številni znanstveniki, med skupnimi značilnostmi pa je bilo iskanje LDL holesterola v krvi:
“Toda izkazalo se je, da je merjenje LDL obupna metoda za iskanje vzroka srčnožilnih bolezni. Merjenje trigliceridov je že nekoliko boljša. In kaj povzroča rast trigliceridov? Ogljikovi hidrati, še posebej sladkor! Bili smo v zmoti, ker smo mislili, da so maščobe glavni krivec! In kaj se je zgodilo, ko smo jih nato umaknili iz prehrane? Število obolelih za srčnožilnimi boleznimi je poletelo do neba!”
In kako smo lahko po štirih desetletjih zmote zdaj prepričani, da je vzrok veliko bolj sladek kot masten?
“Ko spoznate, kako telo predeluje sladkor, postane veliko bolj jasno, kje je težava. Sladkor je sestavljen iz dveh molekul: prva je glukoza, ki je nujna za preživetje do te mere, da jo telo ustvari samo, če je ne konzumirate. Druga sestavina je fruktoza, ki daje sladkorju sladek okus in za telo nima posebne funkcije, prispeva le energijo. In ko so vaša jetra preobremenjena s fruktozo, telo nima druge izbire kot da to odvečno fruktozo spremeni v jetrno maščobo. Ko se jetra tako zamastijo, da ne morejo več učinkovito opravljati svojega dela, nastane inzulinska rezistenca – in ta pripelje do vseh drugih kroničnih presnovnih bolezni, kot so srčnožilne bolezni, sladkorna bolezen ipd. Torej uživanje sladkorja pripelje do vsega tega.
Sladkor ni le škodljiv, je toksičen. Pri določanju njegove toksičnosti je pomembna tako količina kot pogostost, pa tudi časovno obdobje, v katerem redno uživamo sladkor: ni pomemben le en obrok, pri katerem bi pretiravali z vnosom fruktoze. Fruktoza je postala sestavni del večine industrijsko predelane hrane, zato pojemo tisoče, desettisoče obrokov s fruktozo! Sladkor je včasih veljal za zdravilo, res le za posladek, morda ob koncih tedna ali posebnih priložnostih, danes je to vsakodnevna hrana. Včasih ga je bilo za največ 2 – 3 odstotke vse zaužite hrane, zdaj ga je za sedemnajst! In to je problem! V ZDA na tak, skrit način, povprečno zaužijemo 22 žličk sladkorja na dan! In če to počnemo leto ali dve, kaj šele deset, to vodi v kronične presnovne bolezni in zato te bolezni opažamo tudi pri najmlajših otrocih!”
Nedavna študija je pokazala, da so slovenski srednješolci po sladkorju, zaužitem s sladkimi pijačami v evropskem vrhu. Naši strokovnjaki opozarjajo na debelost šolarjev, pediatri na vse mlajše otroke z diabetesom. Presladke so že otroške žitne kašice in piškoti, otroci vsak dan pijejo kakav in sokove. Rastejo torej prve generacije otrok, ki so sistematično zasute in zalite s sladkimi živili že skoraj od rojstva. Kaj pretirano uživanje sladkorja pomeni za rastoče otroško telo?
“To je velik problem! Ko se enkrat ustvarijo maščobne celice, želijo ostati napolnjene z maščobo in je ne bodo predale brez boja! Ko si enkrat debel, je to zagotovo slaba novica! In dejstvo je, da imamo epidemijo predebelih novorojenčkov! V povprečju so ob rojstvu 200 gramov težji kot so bili pred 25 leti! Gre za 200 gramov maščobe! In morda je to del razloga, zakaj imamo tako epidemijo debelih dojenčkov in malčkov v ZDA in po svetu.”
Ker sladkor uradno ne velja za nevarno snov, natančne študije o tem, kolikšna je sprejemljiva dnevna količina niso narejene. Pravkar izdane smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) mejo postavljajo pri petih odstotkih skupnega vnosa kalorij na dan, Ameriško združenje za srce (American heart organization) pa dopušča osem odstotkov.
Dr. Lustig je ob tem prepričan, da je velika težava s sladkorjem tudi ta, da ljudje postanemo z njim zasvojeni. “Zasvojenost” je sicer odvisna od tega, kakšna znanstvena merila vzamemo za dokazovanje zasvojenosti, a kljub temu v ZDA zadnje leto vse bolj dopuščajo tudi znanstveno potrditev te teze.
Sogovornik v svojih predavanjih in v knjigi Mastna laž – grenka resnica o sladkorju pravi, da bistvo svetovne debelosti ni le v tezi o prenajedanju in pomanjkanju gibanja, prevelikega vnosa kalorij in premajhne porabe in seštevanju kalorij, ne glede na to, ali so iz cvetače ali iz čokoladne torte, pač pa predvsem v presnovnem sindromu.
Obstaja več definicij o tem, kaj naj bi bil ta – kot kaže- tudi ključ do rešitve vzroka debelosti. Tak je po razlagi dr. Lustiga:
“Sam razumem presnovni sindrom kot preobremenitev mitohondrijev. To so male tovarne, ki v naših celicah kurijo energijo. V določenem času lahko porabijo določeno količino energije. A če jih preobremenimo in vnešene energije ne zmorejo predelati , nimajo druge izbire kot da jo predelajo v jetrno maščobo in jo naložijo tudi v druge organe. To je presnovni sindrom. Kakšna bolezen pa se bo razvila zaradi preobremenitve mitohondrijev, pa je odvisno od vsakega posameznika .”
“Podatki kažejo, da ima presnovni sindrom približno četrtina svetovnega prebivalstva, za ZDA bi rekel, da je takih že skoraj 40%. Večina misli, da je debelost ta, ki povzroča presnovni sindrom, a to ne drži. Seveda imajo tudi predebeli ljudje težave z metabolizmom. Več kot 80% debelih ima obolel metabolizem, toda 20% je takih, ki ga nima! Poleg tega pa ima 40% prebivalcev z normalno telesno težo obolel metabolizem, pa niso debeli! Ima ga torej več kot polovica prebivalstva ZDA, in to je velikanski problem. Evropa nas dohiteva. Zato vam tehtnica nikakor ne more povedati, ali imate presnovni sindrom ali ne, potrebujete več podatkov!”
Na to opozarja tudi študija angleškega strokovnjaka, Jimmyja Bella, ki kaže, da ima kar 45 % tistih z normalnim indeksom telesne teže (med 20 in 25), povišano stopnjo t.i. notranje maščobe, pri moških je takih kar 60%! Take osebe Bell imenuje TOFI (Thin Outside, Fat Inside) in ugiba, da bi najbrž bilo treba kar na novo spisati definicijo debelosti.
Kako torej vemo, ali ima naše preobilno telo zdrav metabolizem in zakaj kljub zavidljivim telesnim meram naše telo trpi zaradi nakopičene notranje maščobe?
“To je velik problem. Edino res zanesljivo sliko nam lahko da slikanje z magnetno resonanco, vendar pa je to velik strošek. Najlažji način je zato merjenje obsega pasu.
Če je ta blizu 100 cm pri moškem in okoli 90 cm pri ženskah , je možnost, da imate težave z metabolizmom, precejšnja. Tehtnica torej ni zanesljiv pripomoček. Obstaja pa še nekaj krvnih preiskav.”
Pri nas se merita dobri in slabi holesterol v krvi. Ali je to zanesljiv način ugotavljanja presnovnega sindroma?
“Merjenje LDL je katastrofa! Zaradi tega so nastale številne zmešnjave! Problem je v tem, ker obstajata dve obliki LDL holesterola. Prvim pravimo »veliki plovni LDL«, ki je povsem nevtralen, drugim pa »mali, gosti LDL.« Ta pa je bolezenski in iz njega izvirajo težave s srčnožilnimi obolenji in diabetesom! Ogljikovi hidrati so izvor tega slabega holesterola! Zaužita maščoba je vir velikega plovnega LDL-ja, ki je v srčnožilnem sistemu povsem nevtralen. Ko merite LDL, merite oba hkrati! Zato je veliko bolje, če poleg vrednosti LDL holesterola merite tudi vrednost trigliceridov. Če je ob visoki vrednosti LDL visoka tudi vrednost trigliceridov, imate zelo verjetno presnovno bolezen. Če pa so trigliceridi nizki, pa je večja verjetnost, da vaš LDL verjetno ne povzroča tveganj za srčnožilne bolezni.”
V nasprotju z vsem, v kar so znanstveniki, še posebej pa prehranska industrija, sladkorni lobiji in promotorji raznolikih manj mastnih in nemastnih diet ter prodajalci topilcev prehranskih maščob vsa ta desetletja verjeli, dr. Lustig s svojim znanstvenim delom skorajda v popolnosti rehabilitira zdrave, nehidrogenirane in nenasičene maščobe v naši hrani in jim odpiše krivdo za maščobo, uskladiščeno v naših teles. Ali to pomeni, da se na krožnike vračajo mastni zrezki, olja, maslo, ali to pomeni, da lahko maščob pojemo kolikor želimo, če jim le niso primešani sladkorji?
“Ha, ha! Z nobeno hrano se ne morete prenajedati in pričakovati, da bo vse v redu. Če jeste hrano, ki ne vsebuje sladkorja, je veliko večja verjetnost, da boste zmerni s količino. Vaši možgani bodo dobili signal, da ste pojedli dovolj in ste siti. Sladkor pa ta signal zaustavlja v dveh stopnjah:
– povzroča inzulinsko rezistenco, ta pa preprečuje hormonu leptinu, da bi vašim možganom sporočil, da ste že siti. Ker možgani mislijo, da ste še lačni, jeste več. Zato je del krivde za prenajedanje v uživanju sladkorja. Ljudje, ki so preizkusili Atkinsovo dieto z večjim vnosom maščob, se ne prenajedajo in deloma izgubljajo težo prav zato, ker njihovi možgani lahko sprejemajo ta signal bolje – saj so se znebili sladkorja.
– sladkor tudi aktivira “sistem nagrajevanja”, zaradi tega ga hoče telo še več. Maščoba tega ne počne . Profesor Eric Stice z oregonske univerze je preučil učinke maščob in sladkorja na naše možgane in dokazal , da “sistem nagrajevanja”, ki zahteva več in več hrane , spodbudi izključno sladkor, ne pa tudi maščobe.”
Je pri »dovoljenih« 6 žličkah sladkorja na dan pomembno, ali gre za beli, rjavi, agavin, rižev ali kak drug sladkor ali slad, javorjev sirup ali morda celo med? Dr. Lustig trdi, da med njimi – z vidika ustvarjanja presežnih maščob – ni razlike. Kaj pa stevia, edino rastlinsko intenzivno sladilo, kaj pa umetna sladila?
“Tega ne vemo. Nimamo dolgoročnejših podatkov, po katerih bi lahko trdili, da je to dolgoročna rešitev problema. Kaže, da stevia ni strupena, nima akutnih negativnih stranskih učinkov, toda, kako deluje na telo? Se bo zato sprostilo več inzulina? Bo zato to sladilo zahtevalo od nas dodaten kalorični vnos? Enak problem imamo z umetnimi sladili: preprosto nimamo zanesljivih podatkov. In zakaj jih nimamo? Ker jih prehranska industrija ne želi opraviti. Tudi ameriška in evropska agencija za varno hrano (FDA in EFSA) jih od njih ne zahtevata. Dokler nimamo teh podatkov, jih ne morem priporočiti.”
Hrana brez sladkorja je torej osnova za omejitev debelosti. O nujnosti telesne vadbe, ki jo ljudje razumejo tudi kot bistveni del hujšanja, pa dr. Lustig pravi:
“Telovadba je zagotovo najboljša stvar , ki jo lahko storite zase! Telesna vadba je odlična za vaše telo v vseh pogledih, z eno izjemo: izgubo teže. Sama telovadba ne povzroči izgube teže! Deloma zato, ker s telovadbo pretvarjate maščobo v mišice, kar je izvrstno. Ker so mišice težje od maščobe, večina ljudi, ko začne vaditi, težo pridobi, ne izgubi. Zato tehtnica ne more biti merilo, ali ste z vadbo naredili kaj dobrega za svoje telo. Vaše merilo naj bo obseg pasu: ta se mora manjšati. Na kratko: telovadba je dobra, le na tehtnico ne glejte!”
Omenili ste Atkinsovo dieto, pa učinkovitost paleodiete, ljudje se odločajo za vegansko, neglutensko in še kakšno dieto. Ali katera od njih res deluje?
“Na kratko: ne verjamem v diete. Če pogledate skupni imenovalec diet, ki naj bi delovale, imajo dve skupni značilnosti: malo sladkorja, veliko vlaknin. To je ključ do uspeha. In veste, kako se imenuje taka dieta: »prava« oz. »zaresna« hrana . To je odgovor na vsa vprašanja o dietah. Biti na dieti ni odgovor, preiti na pravo hrano – zagotovo je. In seveda – ne govorimo o dieti, pač pa vseživljenjski spremembi prehrane. Zagotovo je težava, ker ta številnim ljudem ni več dostopna, pač pa lahko kupijo le še predelano hrano. In to je najbolj napačen izbor, če želite imeti zdrav metabolizem.”
Kaj pa, če je naš presnovni sistem že okvarjen? Seveda ga je mogoče povrniti v zdravo stanje, trdi sogovornik, a za popoln učinek telo lahko potrebuje tudi do pet let. Učinkovita pomoč pa obstaja, tudi za tiste, ki so zaradi okvarjenega metabolizma že dobili sladkorno bolezen tipa 2.
“Seveda! Pravzaprav je vrsta študij pokazala, da z uživanjem »paleolitske diete« lahko korenito spremenite bolezensko stanje pri sladkorni boleni tipa 2 : Nekateri bolniki so lahko celo opustili zdravila. In to še preden so izgubili odvečno težo! Veliko stvari lahko naredite, da bi omilili negativne posledice diabetesa. Toda težava je v tem, ker večina zdravil, ki jih jemljejo bolniki s sladkorno boleznijo, povzroči porast inzulina v krvi in ne padca, to pa pomeni večjo leptinsko rezistenco in večji vnos hrane, seveda pa tudi naraščanje teže. Torej večina diabetičnih zdravil bolnikom pravzaprav onemogoča , da bi se bolezni znebili. Edini način je torej, da korenito spremenijo svojo prehrano.”
Dr. Lustig pa opozarja še na en, pogosto spregledano biokemičen vzrok za debelost: stres in njegovo posledico – kortizol.
“Kortizol je stresni hormon, ki energijo spreminja v t.i. drobovno tolščo, tisto, okoli vašega pasu. Torej zelo stresna služba ali zelo stresni dogodki zagotovo povzročajo takšno kopičenje maščobe, ta pa povzroča bolezni srca in ožilja. Študije kažejo, da imajo ljudje pod stresom več take maščobe.
Tudi klinična depresija je odličen primer: izgubljate težo, ker zaradi depresije ne želite jesti, toda povečuje se količina vaše drobovne tolšče in četudi hujšate, se v resnici zdravstveno stanje vašega telesa slabša! Skrivnost je torej v drobovni maščobi in ne v sami teži.”
Cenena, močno predelana, težko pokvarljiva hrana z veliko skritega sladkorja, slabimi, hidrogeniranimi nasičenimi maščobami in visoko vsebnostjo škroba je namreč za revnejše sloje tudi cenovno dosegljivejša, pogosto pa je za prezaposlene in utrujene ljudi tudi privlačnejša od jedi, ki bi jih morali sami pripraviti iz osnovnih, nepredelanih, polnovrednih živil.
Dr. Robert Lustig v svojih javnih nastopanjih in tudi v svoji knjigo opozarja, da krivde in odgovornosti za epidemijo debelosti ne smemo več zgolj zvračati na ramena posameznika in opozarjati na osebno odgovornost, pač pa moramo predelano, presladko in vsestransko škodljivo hrano uvrstiti na agende javnozdravstvene politike kot v primerih drog, alkohola, tobaka in drugih, dokazano škodljivih snovi.
Toda vplivi prehranske industrije, ki zavira takšno debato so veliki. Predelana hrana je obstojnejša in zato profitabilnejša od svežih, hitro pokvarljivih živil, prav tako ameriška in evropska agencija za varno hrano zagotavljata varno, ne pa nujno zdrave hrane in skušata potrošnike ščititi predvsem pred akutnimi toksini, s katerimi se je mogoče akutno zastrupiti.
Dr. Lustig priznava, da je opozarjanje že naletelo na nekaj manjših sprememb, tako Ameriška FDA načrtuje uvedbo obvezne navedbe dodanih sladkorjev v hrani na deklaracijah. Hkrati pa opozarja, da je Evropska agencija (EFSA) nedavno fruktozo celo uvrstila med samostojna sladila. Ko je na neprimernost odločitve opozoril v britanskem The Guardianu, so mu iz Agencije odgovorili, da so se za to odločili zaradi pritiskov proizvajalcev.
In sama prehranska industrija zagotovo ne bo sama začela razmišljati o spremembah. Zaradi vseh visokih profitov in velikih pritiskov dr. Lustig meni, da bo – podobno kot pred leti pri tobačni industriji – resne premike v prehranski politiki mogoče doseči šele s tožbami potrošnikov.
Dokler tega ne bo, dokler bo sladkor dostopen na policah in bodo oblasti uporabo le-tega spodbujale tudi s subvencijami, je treba v tem nevarnem sladkem okolju najti primerno strategijo.
Njegovi nasveti, strnjeni tudi v knjigi, so: bodite pozorni na skrite sladkorje, zato podrobno berite deklaracije. Ali še bolje: kupujte osnovna živila, ki so brez nje, saj »prava hrana« ne potrebuje in nima prehranske deklaracije. Hrano si pripravljajte sami. In še humoren nasvet tistim, ki radi zahajajo v restavracije s hitro prehrano: Če je kakšna jed v ovitku, potem je ovitek bolj zdrav od jedi.
Kaj torej pomenijo ugotovitve našega sogovornika? Če drži vse, potem bi se morala prav kmalu zgoditi revolucija v prehranskih smernicah in velikanska sprememba v razumevanju vpliva prehrane na naše telo.
Toda tudi če vse, kar trdi dr. Lustig, ne bo zmoglo popolnoma pojasniti in tudi ne odpraviti debelosti, je nekaj jasno: za razliko od številnih drugih živil, ki jih posamezne diete odsvetujejo ali prepovedujejo, umik sladkorja iz prehrane ne more prinesti telesu prav nobene škode. Sladkor kot tak namreč ni nujen za zagotavljanje niti ene same življenjske funkcije v človeškem telesu.
Vsekakor pa je pred korenitimi spremembami v prehrani tistih ljudi, ki že jemljejo zdravila zaradi diabetesa, dobrodošel posvet z zdravnikom.
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Intervju z avtorjem knjižne uspešnice Mastna laž
Dr. Robert H. Lustig, ameriški endokrinolog in specialist za otroško debelost razbija mite, ki že nekaj desetletij prevladujejo v medicinski razlagi epidemije debelosti, s katero se srečuje prav ves svet.
Debelost, tudi tista morbidna, z nekajkrat preseženo priporočljivo telesno težo, namreč vlada vsem starostnim skupinam od dojenčkov naprej, v vseh socialnih slojih, še posebej v revnejših, in na vseh celinah. In kako je sploh nastala zmotna trditev, da so za debelost krive maščobe?
Dr. Lustig je prepičan, da je med začetniki te planetarno sprejete znanstvene zmoto ameriški epiodemiolog Ancel Keys, ki je v iskanju odgovora, zakaj narašča število srčnožilnih obolenj, v 60. in 70 letih objavil veliko študij o tem, da imajo srčni bolniki povišan holesterol in dokazoval, da se ta ob povečanem uživanju prehranske maščobe še dviguje. Njegovo ključno delo, študija, imenovana “Sedem dežel”, so nadaljevali številni znanstveniki, med skupnimi značilnostmi pa je bilo iskanje LDL holesterola v krvi:
“Toda izkazalo se je, da je merjenje LDL obupna metoda za iskanje vzroka srčnožilnih bolezni. Merjenje trigliceridov je že nekoliko boljša. In kaj povzroča rast trigliceridov? Ogljikovi hidrati, še posebej sladkor! Bili smo v zmoti, ker smo mislili, da so maščobe glavni krivec! In kaj se je zgodilo, ko smo jih nato umaknili iz prehrane? Število obolelih za srčnožilnimi boleznimi je poletelo do neba!”
In kako smo lahko po štirih desetletjih zmote zdaj prepričani, da je vzrok veliko bolj sladek kot masten?
“Ko spoznate, kako telo predeluje sladkor, postane veliko bolj jasno, kje je težava. Sladkor je sestavljen iz dveh molekul: prva je glukoza, ki je nujna za preživetje do te mere, da jo telo ustvari samo, če je ne konzumirate. Druga sestavina je fruktoza, ki daje sladkorju sladek okus in za telo nima posebne funkcije, prispeva le energijo. In ko so vaša jetra preobremenjena s fruktozo, telo nima druge izbire kot da to odvečno fruktozo spremeni v jetrno maščobo. Ko se jetra tako zamastijo, da ne morejo več učinkovito opravljati svojega dela, nastane inzulinska rezistenca – in ta pripelje do vseh drugih kroničnih presnovnih bolezni, kot so srčnožilne bolezni, sladkorna bolezen ipd. Torej uživanje sladkorja pripelje do vsega tega.
Sladkor ni le škodljiv, je toksičen. Pri določanju njegove toksičnosti je pomembna tako količina kot pogostost, pa tudi časovno obdobje, v katerem redno uživamo sladkor: ni pomemben le en obrok, pri katerem bi pretiravali z vnosom fruktoze. Fruktoza je postala sestavni del večine industrijsko predelane hrane, zato pojemo tisoče, desettisoče obrokov s fruktozo! Sladkor je včasih veljal za zdravilo, res le za posladek, morda ob koncih tedna ali posebnih priložnostih, danes je to vsakodnevna hrana. Včasih ga je bilo za največ 2 – 3 odstotke vse zaužite hrane, zdaj ga je za sedemnajst! In to je problem! V ZDA na tak, skrit način, povprečno zaužijemo 22 žličk sladkorja na dan! In če to počnemo leto ali dve, kaj šele deset, to vodi v kronične presnovne bolezni in zato te bolezni opažamo tudi pri najmlajših otrocih!”
Nedavna študija je pokazala, da so slovenski srednješolci po sladkorju, zaužitem s sladkimi pijačami v evropskem vrhu. Naši strokovnjaki opozarjajo na debelost šolarjev, pediatri na vse mlajše otroke z diabetesom. Presladke so že otroške žitne kašice in piškoti, otroci vsak dan pijejo kakav in sokove. Rastejo torej prve generacije otrok, ki so sistematično zasute in zalite s sladkimi živili že skoraj od rojstva. Kaj pretirano uživanje sladkorja pomeni za rastoče otroško telo?
“To je velik problem! Ko se enkrat ustvarijo maščobne celice, želijo ostati napolnjene z maščobo in je ne bodo predale brez boja! Ko si enkrat debel, je to zagotovo slaba novica! In dejstvo je, da imamo epidemijo predebelih novorojenčkov! V povprečju so ob rojstvu 200 gramov težji kot so bili pred 25 leti! Gre za 200 gramov maščobe! In morda je to del razloga, zakaj imamo tako epidemijo debelih dojenčkov in malčkov v ZDA in po svetu.”
Ker sladkor uradno ne velja za nevarno snov, natančne študije o tem, kolikšna je sprejemljiva dnevna količina niso narejene. Pravkar izdane smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) mejo postavljajo pri petih odstotkih skupnega vnosa kalorij na dan, Ameriško združenje za srce (American heart organization) pa dopušča osem odstotkov.
Dr. Lustig je ob tem prepričan, da je velika težava s sladkorjem tudi ta, da ljudje postanemo z njim zasvojeni. “Zasvojenost” je sicer odvisna od tega, kakšna znanstvena merila vzamemo za dokazovanje zasvojenosti, a kljub temu v ZDA zadnje leto vse bolj dopuščajo tudi znanstveno potrditev te teze.
Sogovornik v svojih predavanjih in v knjigi Mastna laž – grenka resnica o sladkorju pravi, da bistvo svetovne debelosti ni le v tezi o prenajedanju in pomanjkanju gibanja, prevelikega vnosa kalorij in premajhne porabe in seštevanju kalorij, ne glede na to, ali so iz cvetače ali iz čokoladne torte, pač pa predvsem v presnovnem sindromu.
Obstaja več definicij o tem, kaj naj bi bil ta – kot kaže- tudi ključ do rešitve vzroka debelosti. Tak je po razlagi dr. Lustiga:
“Sam razumem presnovni sindrom kot preobremenitev mitohondrijev. To so male tovarne, ki v naših celicah kurijo energijo. V določenem času lahko porabijo določeno količino energije. A če jih preobremenimo in vnešene energije ne zmorejo predelati , nimajo druge izbire kot da jo predelajo v jetrno maščobo in jo naložijo tudi v druge organe. To je presnovni sindrom. Kakšna bolezen pa se bo razvila zaradi preobremenitve mitohondrijev, pa je odvisno od vsakega posameznika .”
“Podatki kažejo, da ima presnovni sindrom približno četrtina svetovnega prebivalstva, za ZDA bi rekel, da je takih že skoraj 40%. Večina misli, da je debelost ta, ki povzroča presnovni sindrom, a to ne drži. Seveda imajo tudi predebeli ljudje težave z metabolizmom. Več kot 80% debelih ima obolel metabolizem, toda 20% je takih, ki ga nima! Poleg tega pa ima 40% prebivalcev z normalno telesno težo obolel metabolizem, pa niso debeli! Ima ga torej več kot polovica prebivalstva ZDA, in to je velikanski problem. Evropa nas dohiteva. Zato vam tehtnica nikakor ne more povedati, ali imate presnovni sindrom ali ne, potrebujete več podatkov!”
Na to opozarja tudi študija angleškega strokovnjaka, Jimmyja Bella, ki kaže, da ima kar 45 % tistih z normalnim indeksom telesne teže (med 20 in 25), povišano stopnjo t.i. notranje maščobe, pri moških je takih kar 60%! Take osebe Bell imenuje TOFI (Thin Outside, Fat Inside) in ugiba, da bi najbrž bilo treba kar na novo spisati definicijo debelosti.
Kako torej vemo, ali ima naše preobilno telo zdrav metabolizem in zakaj kljub zavidljivim telesnim meram naše telo trpi zaradi nakopičene notranje maščobe?
“To je velik problem. Edino res zanesljivo sliko nam lahko da slikanje z magnetno resonanco, vendar pa je to velik strošek. Najlažji način je zato merjenje obsega pasu.
Če je ta blizu 100 cm pri moškem in okoli 90 cm pri ženskah , je možnost, da imate težave z metabolizmom, precejšnja. Tehtnica torej ni zanesljiv pripomoček. Obstaja pa še nekaj krvnih preiskav.”
Pri nas se merita dobri in slabi holesterol v krvi. Ali je to zanesljiv način ugotavljanja presnovnega sindroma?
“Merjenje LDL je katastrofa! Zaradi tega so nastale številne zmešnjave! Problem je v tem, ker obstajata dve obliki LDL holesterola. Prvim pravimo »veliki plovni LDL«, ki je povsem nevtralen, drugim pa »mali, gosti LDL.« Ta pa je bolezenski in iz njega izvirajo težave s srčnožilnimi obolenji in diabetesom! Ogljikovi hidrati so izvor tega slabega holesterola! Zaužita maščoba je vir velikega plovnega LDL-ja, ki je v srčnožilnem sistemu povsem nevtralen. Ko merite LDL, merite oba hkrati! Zato je veliko bolje, če poleg vrednosti LDL holesterola merite tudi vrednost trigliceridov. Če je ob visoki vrednosti LDL visoka tudi vrednost trigliceridov, imate zelo verjetno presnovno bolezen. Če pa so trigliceridi nizki, pa je večja verjetnost, da vaš LDL verjetno ne povzroča tveganj za srčnožilne bolezni.”
V nasprotju z vsem, v kar so znanstveniki, še posebej pa prehranska industrija, sladkorni lobiji in promotorji raznolikih manj mastnih in nemastnih diet ter prodajalci topilcev prehranskih maščob vsa ta desetletja verjeli, dr. Lustig s svojim znanstvenim delom skorajda v popolnosti rehabilitira zdrave, nehidrogenirane in nenasičene maščobe v naši hrani in jim odpiše krivdo za maščobo, uskladiščeno v naših teles. Ali to pomeni, da se na krožnike vračajo mastni zrezki, olja, maslo, ali to pomeni, da lahko maščob pojemo kolikor želimo, če jim le niso primešani sladkorji?
“Ha, ha! Z nobeno hrano se ne morete prenajedati in pričakovati, da bo vse v redu. Če jeste hrano, ki ne vsebuje sladkorja, je veliko večja verjetnost, da boste zmerni s količino. Vaši možgani bodo dobili signal, da ste pojedli dovolj in ste siti. Sladkor pa ta signal zaustavlja v dveh stopnjah:
– povzroča inzulinsko rezistenco, ta pa preprečuje hormonu leptinu, da bi vašim možganom sporočil, da ste že siti. Ker možgani mislijo, da ste še lačni, jeste več. Zato je del krivde za prenajedanje v uživanju sladkorja. Ljudje, ki so preizkusili Atkinsovo dieto z večjim vnosom maščob, se ne prenajedajo in deloma izgubljajo težo prav zato, ker njihovi možgani lahko sprejemajo ta signal bolje – saj so se znebili sladkorja.
– sladkor tudi aktivira “sistem nagrajevanja”, zaradi tega ga hoče telo še več. Maščoba tega ne počne . Profesor Eric Stice z oregonske univerze je preučil učinke maščob in sladkorja na naše možgane in dokazal , da “sistem nagrajevanja”, ki zahteva več in več hrane , spodbudi izključno sladkor, ne pa tudi maščobe.”
Je pri »dovoljenih« 6 žličkah sladkorja na dan pomembno, ali gre za beli, rjavi, agavin, rižev ali kak drug sladkor ali slad, javorjev sirup ali morda celo med? Dr. Lustig trdi, da med njimi – z vidika ustvarjanja presežnih maščob – ni razlike. Kaj pa stevia, edino rastlinsko intenzivno sladilo, kaj pa umetna sladila?
“Tega ne vemo. Nimamo dolgoročnejših podatkov, po katerih bi lahko trdili, da je to dolgoročna rešitev problema. Kaže, da stevia ni strupena, nima akutnih negativnih stranskih učinkov, toda, kako deluje na telo? Se bo zato sprostilo več inzulina? Bo zato to sladilo zahtevalo od nas dodaten kalorični vnos? Enak problem imamo z umetnimi sladili: preprosto nimamo zanesljivih podatkov. In zakaj jih nimamo? Ker jih prehranska industrija ne želi opraviti. Tudi ameriška in evropska agencija za varno hrano (FDA in EFSA) jih od njih ne zahtevata. Dokler nimamo teh podatkov, jih ne morem priporočiti.”
Hrana brez sladkorja je torej osnova za omejitev debelosti. O nujnosti telesne vadbe, ki jo ljudje razumejo tudi kot bistveni del hujšanja, pa dr. Lustig pravi:
“Telovadba je zagotovo najboljša stvar , ki jo lahko storite zase! Telesna vadba je odlična za vaše telo v vseh pogledih, z eno izjemo: izgubo teže. Sama telovadba ne povzroči izgube teže! Deloma zato, ker s telovadbo pretvarjate maščobo v mišice, kar je izvrstno. Ker so mišice težje od maščobe, večina ljudi, ko začne vaditi, težo pridobi, ne izgubi. Zato tehtnica ne more biti merilo, ali ste z vadbo naredili kaj dobrega za svoje telo. Vaše merilo naj bo obseg pasu: ta se mora manjšati. Na kratko: telovadba je dobra, le na tehtnico ne glejte!”
Omenili ste Atkinsovo dieto, pa učinkovitost paleodiete, ljudje se odločajo za vegansko, neglutensko in še kakšno dieto. Ali katera od njih res deluje?
“Na kratko: ne verjamem v diete. Če pogledate skupni imenovalec diet, ki naj bi delovale, imajo dve skupni značilnosti: malo sladkorja, veliko vlaknin. To je ključ do uspeha. In veste, kako se imenuje taka dieta: »prava« oz. »zaresna« hrana . To je odgovor na vsa vprašanja o dietah. Biti na dieti ni odgovor, preiti na pravo hrano – zagotovo je. In seveda – ne govorimo o dieti, pač pa vseživljenjski spremembi prehrane. Zagotovo je težava, ker ta številnim ljudem ni več dostopna, pač pa lahko kupijo le še predelano hrano. In to je najbolj napačen izbor, če želite imeti zdrav metabolizem.”
Kaj pa, če je naš presnovni sistem že okvarjen? Seveda ga je mogoče povrniti v zdravo stanje, trdi sogovornik, a za popoln učinek telo lahko potrebuje tudi do pet let. Učinkovita pomoč pa obstaja, tudi za tiste, ki so zaradi okvarjenega metabolizma že dobili sladkorno bolezen tipa 2.
“Seveda! Pravzaprav je vrsta študij pokazala, da z uživanjem »paleolitske diete« lahko korenito spremenite bolezensko stanje pri sladkorni boleni tipa 2 : Nekateri bolniki so lahko celo opustili zdravila. In to še preden so izgubili odvečno težo! Veliko stvari lahko naredite, da bi omilili negativne posledice diabetesa. Toda težava je v tem, ker večina zdravil, ki jih jemljejo bolniki s sladkorno boleznijo, povzroči porast inzulina v krvi in ne padca, to pa pomeni večjo leptinsko rezistenco in večji vnos hrane, seveda pa tudi naraščanje teže. Torej večina diabetičnih zdravil bolnikom pravzaprav onemogoča , da bi se bolezni znebili. Edini način je torej, da korenito spremenijo svojo prehrano.”
Dr. Lustig pa opozarja še na en, pogosto spregledano biokemičen vzrok za debelost: stres in njegovo posledico – kortizol.
“Kortizol je stresni hormon, ki energijo spreminja v t.i. drobovno tolščo, tisto, okoli vašega pasu. Torej zelo stresna služba ali zelo stresni dogodki zagotovo povzročajo takšno kopičenje maščobe, ta pa povzroča bolezni srca in ožilja. Študije kažejo, da imajo ljudje pod stresom več take maščobe.
Tudi klinična depresija je odličen primer: izgubljate težo, ker zaradi depresije ne želite jesti, toda povečuje se količina vaše drobovne tolšče in četudi hujšate, se v resnici zdravstveno stanje vašega telesa slabša! Skrivnost je torej v drobovni maščobi in ne v sami teži.”
Cenena, močno predelana, težko pokvarljiva hrana z veliko skritega sladkorja, slabimi, hidrogeniranimi nasičenimi maščobami in visoko vsebnostjo škroba je namreč za revnejše sloje tudi cenovno dosegljivejša, pogosto pa je za prezaposlene in utrujene ljudi tudi privlačnejša od jedi, ki bi jih morali sami pripraviti iz osnovnih, nepredelanih, polnovrednih živil.
Dr. Robert Lustig v svojih javnih nastopanjih in tudi v svoji knjigo opozarja, da krivde in odgovornosti za epidemijo debelosti ne smemo več zgolj zvračati na ramena posameznika in opozarjati na osebno odgovornost, pač pa moramo predelano, presladko in vsestransko škodljivo hrano uvrstiti na agende javnozdravstvene politike kot v primerih drog, alkohola, tobaka in drugih, dokazano škodljivih snovi.
Toda vplivi prehranske industrije, ki zavira takšno debato so veliki. Predelana hrana je obstojnejša in zato profitabilnejša od svežih, hitro pokvarljivih živil, prav tako ameriška in evropska agencija za varno hrano zagotavljata varno, ne pa nujno zdrave hrane in skušata potrošnike ščititi predvsem pred akutnimi toksini, s katerimi se je mogoče akutno zastrupiti.
Dr. Lustig priznava, da je opozarjanje že naletelo na nekaj manjših sprememb, tako Ameriška FDA načrtuje uvedbo obvezne navedbe dodanih sladkorjev v hrani na deklaracijah. Hkrati pa opozarja, da je Evropska agencija (EFSA) nedavno fruktozo celo uvrstila med samostojna sladila. Ko je na neprimernost odločitve opozoril v britanskem The Guardianu, so mu iz Agencije odgovorili, da so se za to odločili zaradi pritiskov proizvajalcev.
In sama prehranska industrija zagotovo ne bo sama začela razmišljati o spremembah. Zaradi vseh visokih profitov in velikih pritiskov dr. Lustig meni, da bo – podobno kot pred leti pri tobačni industriji – resne premike v prehranski politiki mogoče doseči šele s tožbami potrošnikov.
Dokler tega ne bo, dokler bo sladkor dostopen na policah in bodo oblasti uporabo le-tega spodbujale tudi s subvencijami, je treba v tem nevarnem sladkem okolju najti primerno strategijo.
Njegovi nasveti, strnjeni tudi v knjigi, so: bodite pozorni na skrite sladkorje, zato podrobno berite deklaracije. Ali še bolje: kupujte osnovna živila, ki so brez nje, saj »prava hrana« ne potrebuje in nima prehranske deklaracije. Hrano si pripravljajte sami. In še humoren nasvet tistim, ki radi zahajajo v restavracije s hitro prehrano: Če je kakšna jed v ovitku, potem je ovitek bolj zdrav od jedi.
Kaj torej pomenijo ugotovitve našega sogovornika? Če drži vse, potem bi se morala prav kmalu zgoditi revolucija v prehranskih smernicah in velikanska sprememba v razumevanju vpliva prehrane na naše telo.
Toda tudi če vse, kar trdi dr. Lustig, ne bo zmoglo popolnoma pojasniti in tudi ne odpraviti debelosti, je nekaj jasno: za razliko od številnih drugih živil, ki jih posamezne diete odsvetujejo ali prepovedujejo, umik sladkorja iz prehrane ne more prinesti telesu prav nobene škode. Sladkor kot tak namreč ni nujen za zagotavljanje niti ene same življenjske funkcije v človeškem telesu.
Vsekakor pa je pred korenitimi spremembami v prehrani tistih ljudi, ki že jemljejo zdravila zaradi diabetesa, dobrodošel posvet z zdravnikom.
Blaž Gracar je glasbenik, pred dvema letoma je obiskal tri ure in pol dolg koncert skupine Swans in zaradi res glasne glasbe dobil kronični tinitus oziroma piskanje v ušesih. Frustracije, ki jih je doživljal ob misli, da se ne bo mogel več profesionalno ukvarjati z glasbo, je ubesedil v knjigi Tat not, poleg tega je svojo ustvarjalnost preusmeril tudi v izdelovanje družabnih iger. Kmalu po tej preusmeritvi fokusa se je tudi tinitus umiril, letos je tako izdal nov album Steven. Blaž Gracar bo govoril o občutkih, ko se piskanje v ušesih ni končalo, o pomenu filma It’s All Gone Pete Tong, pa tudi o tem, kako je vedno znova sanjal, da ima v dnevni sobi Mozarta. V svoji pripovedi nas bo popeljal do svoje Izole, kjer se je spoznal z glasbo in kamor se vedno znova vrača, tudi če zdaj živi in dela v Ljubljani.
Z enako gensko okvaro - mitohondrijsko encefalomiopatijo - sta se rodila oba sinova gospe Anice Dobnik iz Zlatoličja. Starejši Martin je z desetimi leti svojo življenjsko bitko izgubil, mlajši Jernej pa je marca praznoval 22. rojstni dan. Njegova mama živi zanj. Zgodba družine Dobnik je tudi zgodba o tem, kako tako zelo drugačno življenje družino lahko poveže, pa tudi o tem, kako drugačne naloge starševstva prinaša skrb za tako hudo prizadeta otroka.
“Že nekaj časa zlomov sploh ne štejem več, ampak vsaj 25 ali 30 jih je zagotovo bilo. Štirikrat so mi kosti celo krajšali, da sploh lahko hodim. Krhka so tudi vsa vretenca, zato so mi hrbtenico z zelo tvegano operacijo po celotni dolžini podprli z nekakšno kovinsko konstrukcijo, ki mi omogoča nemoteno in neboleče sedenje. Pogosto se pohecam, da bi jo privoščila vsem, ki morajo veliko sedeti, a jih ob tem zelo boli hrbtenica,” posledice redke bolezni krhkih kosti ali osteogenesis imperfecta niza 34-letna Valentina Šardi. Kljub magisteriju iz ekonomije in zagrizenem iskanju zaposlitve se še ni našel delodajalec, ki bi bil pripravljen izkoristiti njeno znanje, predvsem pa bogate izkušnje z življenjem in ljudmi iz povsem drugačne perspektive. “Iron lady” kot jo kličejo prijatelji, je bila gostja Ambulante 202.
Znojenje je povsem normalen in zdrav pojav, kljub temu pa je z njim včasih težko živeti. Njegova osnovna naloga je ohranjanje primerne telesne temperature, ki jo telo uravnava z izhlapevanjem tekočine s kože. Zakaj ob tem včasih neznosno smrdi, kako se proti temu boriti, kaj je zdravo potenje in kaj terja pomoč zdravnikov? V Ambulanti 202 smo tokrat prepletli izkušnje poslušalcev in nasvete dermatovenerologije Katarine Šmuc Berger iz Splošne bolnišnice Izola.
Deset na novo organiziranih urgentnih centrov in prehod na nov način organizacije dispečerske službe, ki se za vso Slovenijo združuje v mariborskem in ljubljanskem centru, pa tudi vse pogostejše vključevanje prvih posredovalcev v reševanje najnujnejših primerov, so novosti, ki po desetletjih ustaljenega delovanja zdaj prinašajo bistvene spremembe v organizacijo nujne medicinske pomoči. Ob številnih prednostih se pojavljajo tudi težave, ena večjih je, da je od več kot 620.000 obravnavanih pacientov v letu 2016 le slaba tretjina odstotka tja prišla zaradi življenjske ogroženosti! Za vse druge bi zadostoval tudi pregled pri osebnem zdravniku. Kako so se podobnih zagat lotili v drugih državah in kako učinkoviteje organizirati urgentno službo, so strokovnjaki pred kratkim razpravljali na 25-em jubilejnem simpoziju o urgentni medicini.
Strah in groza pred vsakršno napako je največja past, v katero se je ujela vsa naša družba. Silen strah pred napakami in nepopolnostjo nam je odvzel svobodo in zmožnost razmišljanja, raziskovanja. Notranji kritik perfekcionista nepretrgoma ocenjuje, kako dalec je še od uspešnosti. Za razliko od želje po odličnosti in marljivosti, ki prihaja od znotraj in prinaša zadovoljstvo pri delu, perfekcionizem nenehno teži po očesu zunanjega, ki bi pohvalilo in goji potrebo po tem, da smo videti popolni. Poleg tega, da je eroziven za lastno duševno strukturo, popolnoma uničuje odnose v v vseh okoljih. Ne le posamezniki, celotna družba ga mora znati prepoznati kot motnjo in se ga znebiti.
Svarila, da lahko sonce na koži povzroča tudi rakave spremembe, so predvsem za mlade stvar neoprijemljive in zelo oddaljene prihodnosti. Zato so avtorji projekta “Pametno s soncem za zdravo in mladostno kožo” našli prepričljivejše in učinkovitejše argumente: dijakom po vsej Sloveniji s posebnimi preiskavami (dobesedno) na njihovi lastni koži pokažejo, kako močno sonce pospeši staranje in gubanje kože ter zoprno neenakomerno pigmentacijo. Koža vse življenje poškodbe le sešteva, še posebej težko pa ob tem odpušča grehe iz mladosti. Zato na argumente, zakaj je kožo treba ščititi vse leto in vse življenje, opozorimo v Ambulanti 202. Sogovornici: doc. dr. Katja Žmitek, vodja programa Pametno s soncem za zdravo in mladostno kožo in Tina Pogačnik, dipl. kozm., obe z Oddelka za kozmetiko VIST Visoke šole za storitve v Ljubljani Fotografija voznika nazorno pokaže, kakšne poškodbe naredi sonce skozi steklo. Sonce mu je vedno sijalo z ene strani, kar se vidi v nagubanosti kože. Vir fotografije: NEJM
Poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj pri osebah, mlajših od 20 let, se je v obdobju od leta 2008 do leta 2015 povečala za 48 %. Najbolj se je povečala med mladostniki med 15. in 19. letom starosti, za kar 73 % , močno, za kar 43-odstotkov je narasla poraba antidepresivov, poraba psihostimulansov pa kar za 88 odstotkov. V tem času se je na primarni zdravstveni ravni število obravnav otrok in mladostnikov zaradi duševnih in vedenjskih motenj povečalo za več kot četrtino, v specialistični ambulantah se je število takih obravnav povečalo za več kot 70 odstotkov, največ v skupini med 15 in 19 letom starosti. Najpogosteje so pomoč poiskali zaradi motenj prehranjevanja, drugih anksioznih motenj ter motenj vedenja in čustvovanja, kažejo podatki najnovejše publikacije NIJZ. A ne gre le za to, da so čakalne dobe na strokovno pomoč neznosno dolge: težava je tudi v drugih vidikih dostopnosti. Na Pedagoški fakulteti v Ljubljani so zato s pomočjo več kot 130 mladostnikov naredili raziskavo o dostopnosti, v kateri jih je bolj kot same čakalne dobe zanimalo, kako so pomoč sprejeli in ali jim je ponujena oblika pomoči sploh lahko pomagala iz stisk in težav.
Medtem ko zakonodaja vse bolj omejuje prodajo tobačnih in sorodnih izdelkov, tobačna industrija ponuja nove oblike kadilskih pripomočkov. Trend v zadnjih mesecih so naprave, ki tobak le segrevajo. So vse te nove oblike "kajenja" res manj škodljive, kako njihovo prodajo ureja zakonodaja in ali ta ob vse pestrejši ponudbi kadilskih pripomočkov bitko za zmanjšanje števila kadilcev sploh lahko dobi? Gostja oddaje Helena Koprivnikar z NIJZ je spomnila tudi na povsem brezplačne programe za opustitev kajenja, s katerim si je do opustitve kanjenja pomagala tudi Lea Hedžet. "Enkrat sem že poskusila opustiti kajenje, a nisem bila dovolj odločna. Po naključju sem izvedela za program in znance, ki so uspešno prenehali s kajenjem. Vsako cigareto je treba ozavestiti, jo oštevilčiti, vsako pokajeno cigareto je treba zabeležiti. Potem je bil tu še skupinski moment, saj smo na koncu programa podpisali pogodbo, da do določenega časa ne bomo prižgali cigarete. Obljube ne moreš prelomiti." Lea Hedžet je nekdanja kadilka in pravi, da to postaneš, le če si močno želiš: "Vsak mesec sem shranjevala toliko denarja, kolikor sem ga prej porabila za cigarete. V 10 mesecih sem prihranila za družinski dopust."
Tudi na področju fizioterapije so ponekod dolge čakalne dobe velik problem. A izvajalci storitev opozarjajo, da nezanemarljiv del problema prispevajo tudi tisti bolniki, ki sploh ne odpovedo terapije, če se je ne morejo udeležiti oz. to storijo bistveno prepozno. Izvajalci take, zadnji hip odpovedane termine sicer skušajo zapolniti s klicanjem bolnikov na čakalni listi. A ker gre praviloma za res kratke roke, le dan ali dva pred samim začetkom terapije, se mnogi čakajoči zaradi delovnih obveznosti na povabilo ne morejo odzvati. Tako se dogaja, da termini ostajajo nezasedeni kljub dolgim čakalnim dobam.
Pri tridesetih letih, nekaj ur po drugem porodu, je Lara Slivnik doživela obsežno možgansko kap s številnimi pretresljivimi posledicami. Prvi dnevi po kapi so minili kot v nekakšnem globokem snu, ko se je stanje toliko izboljšalo, da so jo lahko hranili, pa jo je presenetilo vprašanje medicinske sestra, kako je ime takrat triletni hčerki.
Čeprav je kronično srčno popuščanje vzrok za dva do trikrat večje število smrti kot zaradi napredovalega raka dojke ali raka črevesja, žal mnogi bolniki ne poiščejo pomoči pravočasno. Starejši zato, ker pešanje moči zmotno pripisujejo staranju ali drugim boleznim, mladi pa, ker na vpliv kakšne druge bolezni na srce ne pomislijo. Kronično srčno popuščanje ni ozdravljivo, a ga je mogoče učinkovito ustaviti le, če ga začnemo zdraviti pravočasno, zato nanj opozarjamo v Ambulanti 202.
Dan pred Mednarodnim dnevom astme, kronične vnetne bolezni dihal, ki je v razvitem svetu še vedno v porastu, se bomo pozanimali o njeni razširjenosti med najmlajšimi Slovenci. Naš gost bo vodja službe za pljučne bolezni na ljubljanski Pediatrični kliniki - dr. Uroš Krivec. Še vedno ne docela raziskana bolezen, ki menda tudi pri nas že dosega vrh pojavnosti, je ob pravilnem zdravljenju pa obenem tudi dobri informiranosti tako otrok kot staršev - skoraj povsem obvladljiva. Še nedolgo nazaj ni bilo tako ...
Danska klinična psihologinja Helle Jensen je prepričana, da se z empatijo rodimo, a če ni naša spremljevalka že od takrat, se je je mogoče priučiti tudi v odrasli dobi.
Vsako jutro natanko ob 7.30 vsaj 3500 ljudi na več kot 140 lokacijah po vsej Sloveniji dan začne s polurno telovadbo na prostem. Vadba, poimenovana "1000 gibov", je primerna za prav vse starosti in je več kot le razgibavanje, saj mnogim pomeni tudi pomemben del družabnega življenja. Ker so s toplejšim spomladanskim vremenom odpadli še zadnji izgovori, zakaj ljudje, tudi najstarejši, ne bi dneva začeli z rekreacijo na prostem, smo vam s predsednico društva Šola Zdravja Zdenko Katkič v Ambulanti 202 pojasnili, kje in kako se jim lahko pridružite.
V Sloveniji je začel veljati pravilnik, s katerim Slovenija, kot doslej že sedem drugih evropskih držav, omejuje vsebnost transmaščobnih kislin v živilih. Čeprav so jih na Danskem začeli raziskovati že pred 25 leti in prvi v Evropi leta 2003 sprejeli zakon, ki je bistveno omejil transmaščobe, ve o njih povprečen potrošnik povedati bore malo. Vsebujejo jih piškoti, napolitanke, jušni koncentrati, rastlinske smetane, čips, ocvrt krompirček, celo mleko v prahu. Škodljive transmaščobne kisline močno povečujejo tveganje za srčni udar ali kap in na embalažah izdelkov niso niti označene, številni jih primerjajo s cigaretami. Pet gramov zaužitih transmaščobnih kislin na dan ima namreč za posledico bistveno povečano tveganje za nastanek kapi, podobno kot od pet do 10 pokajenih cigaret.
Vse pogosteje se zaposleni v slovenskih zdravstvenih ustanovah pri svojem delu srečujejo z osebami, ki govorijo njim nepoznane jezike in se soočajo z jezikovnimi in kulturnimi nesporazumi. Za premagovanje teh težav so pomembne tudi t.i. kulturne kompetence , ki so v tujini že dolgo pomemben del usposabljanja zdravstvenih delavcev, pri nas pa je komunikacija povsem prepuščena le iznajdljivosti zdravstvenega osebja oz. možnostim pacientov, da s seboj pripeljejo nekoga, ki je dovolj vešč obeh jezikov. Kako bo vsem naštetim odslej vsaj v osnovnem komuniciranju lahko v pomoč poseben spletni priročnik v 8 jezikih, pojasnimo v Ambulanti 202.
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
"Če narcizem vzamemo kot pojav, ki se tiče vseh nas, ker je nastal v našem svetu in to niti zaradi zlih namenov posameznikov niti po pomoti bogov, potem je to, podobno kot ekologija, naš skupen problem." - Miran Možina, psihoterapevt
Mednarodni dan žena in svetovni dan ledvic letos sovpadata po naključju, a je to dober povod za opozorilo, da imajo bolezni sečil pri ženskah drugačne značilnosti kot pri moških in da je od zdravja njihovih ledvic odvisno tudi, kako zdrave otroke bodo rojevale. Ali lahko k zdravju sečil res pripomorejo topla oblačila in pitje tekočine in zakaj so za zdravje moških ledvic pogosto ključne prav ženske! Odgovarja nefrologinja v UKC Ljubljana doc. dr. Jelka Lindič. Ob svetovnem dnevu ledvic bo na res številnih lokacijah po Sloveniji danes organizirano brezplačno merjenje krvnega tlaka, ponekod pa tudi analiza beljakovin v urinu. Kje in kdaj je to dosegljivo, pa lahko preverite na spletni strani svetovnidanledvic.org.
Neveljaven email naslov