Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Intervju z avtorjem knjižne uspešnice Mastna laž
Dr. Robert H. Lustig, ameriški endokrinolog in specialist za otroško debelost razbija mite, ki že nekaj desetletij prevladujejo v medicinski razlagi epidemije debelosti, s katero se srečuje prav ves svet.
Debelost, tudi tista morbidna, z nekajkrat preseženo priporočljivo telesno težo, namreč vlada vsem starostnim skupinam od dojenčkov naprej, v vseh socialnih slojih, še posebej v revnejših, in na vseh celinah. In kako je sploh nastala zmotna trditev, da so za debelost krive maščobe?
Dr. Lustig je prepičan, da je med začetniki te planetarno sprejete znanstvene zmoto ameriški epiodemiolog Ancel Keys, ki je v iskanju odgovora, zakaj narašča število srčnožilnih obolenj, v 60. in 70 letih objavil veliko študij o tem, da imajo srčni bolniki povišan holesterol in dokazoval, da se ta ob povečanem uživanju prehranske maščobe še dviguje. Njegovo ključno delo, študija, imenovana “Sedem dežel”, so nadaljevali številni znanstveniki, med skupnimi značilnostmi pa je bilo iskanje LDL holesterola v krvi:
“Toda izkazalo se je, da je merjenje LDL obupna metoda za iskanje vzroka srčnožilnih bolezni. Merjenje trigliceridov je že nekoliko boljša. In kaj povzroča rast trigliceridov? Ogljikovi hidrati, še posebej sladkor! Bili smo v zmoti, ker smo mislili, da so maščobe glavni krivec! In kaj se je zgodilo, ko smo jih nato umaknili iz prehrane? Število obolelih za srčnožilnimi boleznimi je poletelo do neba!”
In kako smo lahko po štirih desetletjih zmote zdaj prepričani, da je vzrok veliko bolj sladek kot masten?
“Ko spoznate, kako telo predeluje sladkor, postane veliko bolj jasno, kje je težava. Sladkor je sestavljen iz dveh molekul: prva je glukoza, ki je nujna za preživetje do te mere, da jo telo ustvari samo, če je ne konzumirate. Druga sestavina je fruktoza, ki daje sladkorju sladek okus in za telo nima posebne funkcije, prispeva le energijo. In ko so vaša jetra preobremenjena s fruktozo, telo nima druge izbire kot da to odvečno fruktozo spremeni v jetrno maščobo. Ko se jetra tako zamastijo, da ne morejo več učinkovito opravljati svojega dela, nastane inzulinska rezistenca – in ta pripelje do vseh drugih kroničnih presnovnih bolezni, kot so srčnožilne bolezni, sladkorna bolezen ipd. Torej uživanje sladkorja pripelje do vsega tega.
Sladkor ni le škodljiv, je toksičen. Pri določanju njegove toksičnosti je pomembna tako količina kot pogostost, pa tudi časovno obdobje, v katerem redno uživamo sladkor: ni pomemben le en obrok, pri katerem bi pretiravali z vnosom fruktoze. Fruktoza je postala sestavni del večine industrijsko predelane hrane, zato pojemo tisoče, desettisoče obrokov s fruktozo! Sladkor je včasih veljal za zdravilo, res le za posladek, morda ob koncih tedna ali posebnih priložnostih, danes je to vsakodnevna hrana. Včasih ga je bilo za največ 2 – 3 odstotke vse zaužite hrane, zdaj ga je za sedemnajst! In to je problem! V ZDA na tak, skrit način, povprečno zaužijemo 22 žličk sladkorja na dan! In če to počnemo leto ali dve, kaj šele deset, to vodi v kronične presnovne bolezni in zato te bolezni opažamo tudi pri najmlajših otrocih!”
Nedavna študija je pokazala, da so slovenski srednješolci po sladkorju, zaužitem s sladkimi pijačami v evropskem vrhu. Naši strokovnjaki opozarjajo na debelost šolarjev, pediatri na vse mlajše otroke z diabetesom. Presladke so že otroške žitne kašice in piškoti, otroci vsak dan pijejo kakav in sokove. Rastejo torej prve generacije otrok, ki so sistematično zasute in zalite s sladkimi živili že skoraj od rojstva. Kaj pretirano uživanje sladkorja pomeni za rastoče otroško telo?
“To je velik problem! Ko se enkrat ustvarijo maščobne celice, želijo ostati napolnjene z maščobo in je ne bodo predale brez boja! Ko si enkrat debel, je to zagotovo slaba novica! In dejstvo je, da imamo epidemijo predebelih novorojenčkov! V povprečju so ob rojstvu 200 gramov težji kot so bili pred 25 leti! Gre za 200 gramov maščobe! In morda je to del razloga, zakaj imamo tako epidemijo debelih dojenčkov in malčkov v ZDA in po svetu.”
Ker sladkor uradno ne velja za nevarno snov, natančne študije o tem, kolikšna je sprejemljiva dnevna količina niso narejene. Pravkar izdane smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) mejo postavljajo pri petih odstotkih skupnega vnosa kalorij na dan, Ameriško združenje za srce (American heart organization) pa dopušča osem odstotkov.
Dr. Lustig je ob tem prepričan, da je velika težava s sladkorjem tudi ta, da ljudje postanemo z njim zasvojeni. “Zasvojenost” je sicer odvisna od tega, kakšna znanstvena merila vzamemo za dokazovanje zasvojenosti, a kljub temu v ZDA zadnje leto vse bolj dopuščajo tudi znanstveno potrditev te teze.
Sogovornik v svojih predavanjih in v knjigi Mastna laž – grenka resnica o sladkorju pravi, da bistvo svetovne debelosti ni le v tezi o prenajedanju in pomanjkanju gibanja, prevelikega vnosa kalorij in premajhne porabe in seštevanju kalorij, ne glede na to, ali so iz cvetače ali iz čokoladne torte, pač pa predvsem v presnovnem sindromu.
Obstaja več definicij o tem, kaj naj bi bil ta – kot kaže- tudi ključ do rešitve vzroka debelosti. Tak je po razlagi dr. Lustiga:
“Sam razumem presnovni sindrom kot preobremenitev mitohondrijev. To so male tovarne, ki v naših celicah kurijo energijo. V določenem času lahko porabijo določeno količino energije. A če jih preobremenimo in vnešene energije ne zmorejo predelati , nimajo druge izbire kot da jo predelajo v jetrno maščobo in jo naložijo tudi v druge organe. To je presnovni sindrom. Kakšna bolezen pa se bo razvila zaradi preobremenitve mitohondrijev, pa je odvisno od vsakega posameznika .”
“Podatki kažejo, da ima presnovni sindrom približno četrtina svetovnega prebivalstva, za ZDA bi rekel, da je takih že skoraj 40%. Večina misli, da je debelost ta, ki povzroča presnovni sindrom, a to ne drži. Seveda imajo tudi predebeli ljudje težave z metabolizmom. Več kot 80% debelih ima obolel metabolizem, toda 20% je takih, ki ga nima! Poleg tega pa ima 40% prebivalcev z normalno telesno težo obolel metabolizem, pa niso debeli! Ima ga torej več kot polovica prebivalstva ZDA, in to je velikanski problem. Evropa nas dohiteva. Zato vam tehtnica nikakor ne more povedati, ali imate presnovni sindrom ali ne, potrebujete več podatkov!”
Na to opozarja tudi študija angleškega strokovnjaka, Jimmyja Bella, ki kaže, da ima kar 45 % tistih z normalnim indeksom telesne teže (med 20 in 25), povišano stopnjo t.i. notranje maščobe, pri moških je takih kar 60%! Take osebe Bell imenuje TOFI (Thin Outside, Fat Inside) in ugiba, da bi najbrž bilo treba kar na novo spisati definicijo debelosti.
Kako torej vemo, ali ima naše preobilno telo zdrav metabolizem in zakaj kljub zavidljivim telesnim meram naše telo trpi zaradi nakopičene notranje maščobe?
“To je velik problem. Edino res zanesljivo sliko nam lahko da slikanje z magnetno resonanco, vendar pa je to velik strošek. Najlažji način je zato merjenje obsega pasu.
Če je ta blizu 100 cm pri moškem in okoli 90 cm pri ženskah , je možnost, da imate težave z metabolizmom, precejšnja. Tehtnica torej ni zanesljiv pripomoček. Obstaja pa še nekaj krvnih preiskav.”
Pri nas se merita dobri in slabi holesterol v krvi. Ali je to zanesljiv način ugotavljanja presnovnega sindroma?
“Merjenje LDL je katastrofa! Zaradi tega so nastale številne zmešnjave! Problem je v tem, ker obstajata dve obliki LDL holesterola. Prvim pravimo »veliki plovni LDL«, ki je povsem nevtralen, drugim pa »mali, gosti LDL.« Ta pa je bolezenski in iz njega izvirajo težave s srčnožilnimi obolenji in diabetesom! Ogljikovi hidrati so izvor tega slabega holesterola! Zaužita maščoba je vir velikega plovnega LDL-ja, ki je v srčnožilnem sistemu povsem nevtralen. Ko merite LDL, merite oba hkrati! Zato je veliko bolje, če poleg vrednosti LDL holesterola merite tudi vrednost trigliceridov. Če je ob visoki vrednosti LDL visoka tudi vrednost trigliceridov, imate zelo verjetno presnovno bolezen. Če pa so trigliceridi nizki, pa je večja verjetnost, da vaš LDL verjetno ne povzroča tveganj za srčnožilne bolezni.”
V nasprotju z vsem, v kar so znanstveniki, še posebej pa prehranska industrija, sladkorni lobiji in promotorji raznolikih manj mastnih in nemastnih diet ter prodajalci topilcev prehranskih maščob vsa ta desetletja verjeli, dr. Lustig s svojim znanstvenim delom skorajda v popolnosti rehabilitira zdrave, nehidrogenirane in nenasičene maščobe v naši hrani in jim odpiše krivdo za maščobo, uskladiščeno v naših teles. Ali to pomeni, da se na krožnike vračajo mastni zrezki, olja, maslo, ali to pomeni, da lahko maščob pojemo kolikor želimo, če jim le niso primešani sladkorji?
“Ha, ha! Z nobeno hrano se ne morete prenajedati in pričakovati, da bo vse v redu. Če jeste hrano, ki ne vsebuje sladkorja, je veliko večja verjetnost, da boste zmerni s količino. Vaši možgani bodo dobili signal, da ste pojedli dovolj in ste siti. Sladkor pa ta signal zaustavlja v dveh stopnjah:
– povzroča inzulinsko rezistenco, ta pa preprečuje hormonu leptinu, da bi vašim možganom sporočil, da ste že siti. Ker možgani mislijo, da ste še lačni, jeste več. Zato je del krivde za prenajedanje v uživanju sladkorja. Ljudje, ki so preizkusili Atkinsovo dieto z večjim vnosom maščob, se ne prenajedajo in deloma izgubljajo težo prav zato, ker njihovi možgani lahko sprejemajo ta signal bolje – saj so se znebili sladkorja.
– sladkor tudi aktivira “sistem nagrajevanja”, zaradi tega ga hoče telo še več. Maščoba tega ne počne . Profesor Eric Stice z oregonske univerze je preučil učinke maščob in sladkorja na naše možgane in dokazal , da “sistem nagrajevanja”, ki zahteva več in več hrane , spodbudi izključno sladkor, ne pa tudi maščobe.”
Je pri »dovoljenih« 6 žličkah sladkorja na dan pomembno, ali gre za beli, rjavi, agavin, rižev ali kak drug sladkor ali slad, javorjev sirup ali morda celo med? Dr. Lustig trdi, da med njimi – z vidika ustvarjanja presežnih maščob – ni razlike. Kaj pa stevia, edino rastlinsko intenzivno sladilo, kaj pa umetna sladila?
“Tega ne vemo. Nimamo dolgoročnejših podatkov, po katerih bi lahko trdili, da je to dolgoročna rešitev problema. Kaže, da stevia ni strupena, nima akutnih negativnih stranskih učinkov, toda, kako deluje na telo? Se bo zato sprostilo več inzulina? Bo zato to sladilo zahtevalo od nas dodaten kalorični vnos? Enak problem imamo z umetnimi sladili: preprosto nimamo zanesljivih podatkov. In zakaj jih nimamo? Ker jih prehranska industrija ne želi opraviti. Tudi ameriška in evropska agencija za varno hrano (FDA in EFSA) jih od njih ne zahtevata. Dokler nimamo teh podatkov, jih ne morem priporočiti.”
Hrana brez sladkorja je torej osnova za omejitev debelosti. O nujnosti telesne vadbe, ki jo ljudje razumejo tudi kot bistveni del hujšanja, pa dr. Lustig pravi:
“Telovadba je zagotovo najboljša stvar , ki jo lahko storite zase! Telesna vadba je odlična za vaše telo v vseh pogledih, z eno izjemo: izgubo teže. Sama telovadba ne povzroči izgube teže! Deloma zato, ker s telovadbo pretvarjate maščobo v mišice, kar je izvrstno. Ker so mišice težje od maščobe, večina ljudi, ko začne vaditi, težo pridobi, ne izgubi. Zato tehtnica ne more biti merilo, ali ste z vadbo naredili kaj dobrega za svoje telo. Vaše merilo naj bo obseg pasu: ta se mora manjšati. Na kratko: telovadba je dobra, le na tehtnico ne glejte!”
Omenili ste Atkinsovo dieto, pa učinkovitost paleodiete, ljudje se odločajo za vegansko, neglutensko in še kakšno dieto. Ali katera od njih res deluje?
“Na kratko: ne verjamem v diete. Če pogledate skupni imenovalec diet, ki naj bi delovale, imajo dve skupni značilnosti: malo sladkorja, veliko vlaknin. To je ključ do uspeha. In veste, kako se imenuje taka dieta: »prava« oz. »zaresna« hrana . To je odgovor na vsa vprašanja o dietah. Biti na dieti ni odgovor, preiti na pravo hrano – zagotovo je. In seveda – ne govorimo o dieti, pač pa vseživljenjski spremembi prehrane. Zagotovo je težava, ker ta številnim ljudem ni več dostopna, pač pa lahko kupijo le še predelano hrano. In to je najbolj napačen izbor, če želite imeti zdrav metabolizem.”
Kaj pa, če je naš presnovni sistem že okvarjen? Seveda ga je mogoče povrniti v zdravo stanje, trdi sogovornik, a za popoln učinek telo lahko potrebuje tudi do pet let. Učinkovita pomoč pa obstaja, tudi za tiste, ki so zaradi okvarjenega metabolizma že dobili sladkorno bolezen tipa 2.
“Seveda! Pravzaprav je vrsta študij pokazala, da z uživanjem »paleolitske diete« lahko korenito spremenite bolezensko stanje pri sladkorni boleni tipa 2 : Nekateri bolniki so lahko celo opustili zdravila. In to še preden so izgubili odvečno težo! Veliko stvari lahko naredite, da bi omilili negativne posledice diabetesa. Toda težava je v tem, ker večina zdravil, ki jih jemljejo bolniki s sladkorno boleznijo, povzroči porast inzulina v krvi in ne padca, to pa pomeni večjo leptinsko rezistenco in večji vnos hrane, seveda pa tudi naraščanje teže. Torej večina diabetičnih zdravil bolnikom pravzaprav onemogoča , da bi se bolezni znebili. Edini način je torej, da korenito spremenijo svojo prehrano.”
Dr. Lustig pa opozarja še na en, pogosto spregledano biokemičen vzrok za debelost: stres in njegovo posledico – kortizol.
“Kortizol je stresni hormon, ki energijo spreminja v t.i. drobovno tolščo, tisto, okoli vašega pasu. Torej zelo stresna služba ali zelo stresni dogodki zagotovo povzročajo takšno kopičenje maščobe, ta pa povzroča bolezni srca in ožilja. Študije kažejo, da imajo ljudje pod stresom več take maščobe.
Tudi klinična depresija je odličen primer: izgubljate težo, ker zaradi depresije ne želite jesti, toda povečuje se količina vaše drobovne tolšče in četudi hujšate, se v resnici zdravstveno stanje vašega telesa slabša! Skrivnost je torej v drobovni maščobi in ne v sami teži.”
Cenena, močno predelana, težko pokvarljiva hrana z veliko skritega sladkorja, slabimi, hidrogeniranimi nasičenimi maščobami in visoko vsebnostjo škroba je namreč za revnejše sloje tudi cenovno dosegljivejša, pogosto pa je za prezaposlene in utrujene ljudi tudi privlačnejša od jedi, ki bi jih morali sami pripraviti iz osnovnih, nepredelanih, polnovrednih živil.
Dr. Robert Lustig v svojih javnih nastopanjih in tudi v svoji knjigo opozarja, da krivde in odgovornosti za epidemijo debelosti ne smemo več zgolj zvračati na ramena posameznika in opozarjati na osebno odgovornost, pač pa moramo predelano, presladko in vsestransko škodljivo hrano uvrstiti na agende javnozdravstvene politike kot v primerih drog, alkohola, tobaka in drugih, dokazano škodljivih snovi.
Toda vplivi prehranske industrije, ki zavira takšno debato so veliki. Predelana hrana je obstojnejša in zato profitabilnejša od svežih, hitro pokvarljivih živil, prav tako ameriška in evropska agencija za varno hrano zagotavljata varno, ne pa nujno zdrave hrane in skušata potrošnike ščititi predvsem pred akutnimi toksini, s katerimi se je mogoče akutno zastrupiti.
Dr. Lustig priznava, da je opozarjanje že naletelo na nekaj manjših sprememb, tako Ameriška FDA načrtuje uvedbo obvezne navedbe dodanih sladkorjev v hrani na deklaracijah. Hkrati pa opozarja, da je Evropska agencija (EFSA) nedavno fruktozo celo uvrstila med samostojna sladila. Ko je na neprimernost odločitve opozoril v britanskem The Guardianu, so mu iz Agencije odgovorili, da so se za to odločili zaradi pritiskov proizvajalcev.
In sama prehranska industrija zagotovo ne bo sama začela razmišljati o spremembah. Zaradi vseh visokih profitov in velikih pritiskov dr. Lustig meni, da bo – podobno kot pred leti pri tobačni industriji – resne premike v prehranski politiki mogoče doseči šele s tožbami potrošnikov.
Dokler tega ne bo, dokler bo sladkor dostopen na policah in bodo oblasti uporabo le-tega spodbujale tudi s subvencijami, je treba v tem nevarnem sladkem okolju najti primerno strategijo.
Njegovi nasveti, strnjeni tudi v knjigi, so: bodite pozorni na skrite sladkorje, zato podrobno berite deklaracije. Ali še bolje: kupujte osnovna živila, ki so brez nje, saj »prava hrana« ne potrebuje in nima prehranske deklaracije. Hrano si pripravljajte sami. In še humoren nasvet tistim, ki radi zahajajo v restavracije s hitro prehrano: Če je kakšna jed v ovitku, potem je ovitek bolj zdrav od jedi.
Kaj torej pomenijo ugotovitve našega sogovornika? Če drži vse, potem bi se morala prav kmalu zgoditi revolucija v prehranskih smernicah in velikanska sprememba v razumevanju vpliva prehrane na naše telo.
Toda tudi če vse, kar trdi dr. Lustig, ne bo zmoglo popolnoma pojasniti in tudi ne odpraviti debelosti, je nekaj jasno: za razliko od številnih drugih živil, ki jih posamezne diete odsvetujejo ali prepovedujejo, umik sladkorja iz prehrane ne more prinesti telesu prav nobene škode. Sladkor kot tak namreč ni nujen za zagotavljanje niti ene same življenjske funkcije v človeškem telesu.
Vsekakor pa je pred korenitimi spremembami v prehrani tistih ljudi, ki že jemljejo zdravila zaradi diabetesa, dobrodošel posvet z zdravnikom.
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Intervju z avtorjem knjižne uspešnice Mastna laž
Dr. Robert H. Lustig, ameriški endokrinolog in specialist za otroško debelost razbija mite, ki že nekaj desetletij prevladujejo v medicinski razlagi epidemije debelosti, s katero se srečuje prav ves svet.
Debelost, tudi tista morbidna, z nekajkrat preseženo priporočljivo telesno težo, namreč vlada vsem starostnim skupinam od dojenčkov naprej, v vseh socialnih slojih, še posebej v revnejših, in na vseh celinah. In kako je sploh nastala zmotna trditev, da so za debelost krive maščobe?
Dr. Lustig je prepičan, da je med začetniki te planetarno sprejete znanstvene zmoto ameriški epiodemiolog Ancel Keys, ki je v iskanju odgovora, zakaj narašča število srčnožilnih obolenj, v 60. in 70 letih objavil veliko študij o tem, da imajo srčni bolniki povišan holesterol in dokazoval, da se ta ob povečanem uživanju prehranske maščobe še dviguje. Njegovo ključno delo, študija, imenovana “Sedem dežel”, so nadaljevali številni znanstveniki, med skupnimi značilnostmi pa je bilo iskanje LDL holesterola v krvi:
“Toda izkazalo se je, da je merjenje LDL obupna metoda za iskanje vzroka srčnožilnih bolezni. Merjenje trigliceridov je že nekoliko boljša. In kaj povzroča rast trigliceridov? Ogljikovi hidrati, še posebej sladkor! Bili smo v zmoti, ker smo mislili, da so maščobe glavni krivec! In kaj se je zgodilo, ko smo jih nato umaknili iz prehrane? Število obolelih za srčnožilnimi boleznimi je poletelo do neba!”
In kako smo lahko po štirih desetletjih zmote zdaj prepričani, da je vzrok veliko bolj sladek kot masten?
“Ko spoznate, kako telo predeluje sladkor, postane veliko bolj jasno, kje je težava. Sladkor je sestavljen iz dveh molekul: prva je glukoza, ki je nujna za preživetje do te mere, da jo telo ustvari samo, če je ne konzumirate. Druga sestavina je fruktoza, ki daje sladkorju sladek okus in za telo nima posebne funkcije, prispeva le energijo. In ko so vaša jetra preobremenjena s fruktozo, telo nima druge izbire kot da to odvečno fruktozo spremeni v jetrno maščobo. Ko se jetra tako zamastijo, da ne morejo več učinkovito opravljati svojega dela, nastane inzulinska rezistenca – in ta pripelje do vseh drugih kroničnih presnovnih bolezni, kot so srčnožilne bolezni, sladkorna bolezen ipd. Torej uživanje sladkorja pripelje do vsega tega.
Sladkor ni le škodljiv, je toksičen. Pri določanju njegove toksičnosti je pomembna tako količina kot pogostost, pa tudi časovno obdobje, v katerem redno uživamo sladkor: ni pomemben le en obrok, pri katerem bi pretiravali z vnosom fruktoze. Fruktoza je postala sestavni del večine industrijsko predelane hrane, zato pojemo tisoče, desettisoče obrokov s fruktozo! Sladkor je včasih veljal za zdravilo, res le za posladek, morda ob koncih tedna ali posebnih priložnostih, danes je to vsakodnevna hrana. Včasih ga je bilo za največ 2 – 3 odstotke vse zaužite hrane, zdaj ga je za sedemnajst! In to je problem! V ZDA na tak, skrit način, povprečno zaužijemo 22 žličk sladkorja na dan! In če to počnemo leto ali dve, kaj šele deset, to vodi v kronične presnovne bolezni in zato te bolezni opažamo tudi pri najmlajših otrocih!”
Nedavna študija je pokazala, da so slovenski srednješolci po sladkorju, zaužitem s sladkimi pijačami v evropskem vrhu. Naši strokovnjaki opozarjajo na debelost šolarjev, pediatri na vse mlajše otroke z diabetesom. Presladke so že otroške žitne kašice in piškoti, otroci vsak dan pijejo kakav in sokove. Rastejo torej prve generacije otrok, ki so sistematično zasute in zalite s sladkimi živili že skoraj od rojstva. Kaj pretirano uživanje sladkorja pomeni za rastoče otroško telo?
“To je velik problem! Ko se enkrat ustvarijo maščobne celice, želijo ostati napolnjene z maščobo in je ne bodo predale brez boja! Ko si enkrat debel, je to zagotovo slaba novica! In dejstvo je, da imamo epidemijo predebelih novorojenčkov! V povprečju so ob rojstvu 200 gramov težji kot so bili pred 25 leti! Gre za 200 gramov maščobe! In morda je to del razloga, zakaj imamo tako epidemijo debelih dojenčkov in malčkov v ZDA in po svetu.”
Ker sladkor uradno ne velja za nevarno snov, natančne študije o tem, kolikšna je sprejemljiva dnevna količina niso narejene. Pravkar izdane smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) mejo postavljajo pri petih odstotkih skupnega vnosa kalorij na dan, Ameriško združenje za srce (American heart organization) pa dopušča osem odstotkov.
Dr. Lustig je ob tem prepričan, da je velika težava s sladkorjem tudi ta, da ljudje postanemo z njim zasvojeni. “Zasvojenost” je sicer odvisna od tega, kakšna znanstvena merila vzamemo za dokazovanje zasvojenosti, a kljub temu v ZDA zadnje leto vse bolj dopuščajo tudi znanstveno potrditev te teze.
Sogovornik v svojih predavanjih in v knjigi Mastna laž – grenka resnica o sladkorju pravi, da bistvo svetovne debelosti ni le v tezi o prenajedanju in pomanjkanju gibanja, prevelikega vnosa kalorij in premajhne porabe in seštevanju kalorij, ne glede na to, ali so iz cvetače ali iz čokoladne torte, pač pa predvsem v presnovnem sindromu.
Obstaja več definicij o tem, kaj naj bi bil ta – kot kaže- tudi ključ do rešitve vzroka debelosti. Tak je po razlagi dr. Lustiga:
“Sam razumem presnovni sindrom kot preobremenitev mitohondrijev. To so male tovarne, ki v naših celicah kurijo energijo. V določenem času lahko porabijo določeno količino energije. A če jih preobremenimo in vnešene energije ne zmorejo predelati , nimajo druge izbire kot da jo predelajo v jetrno maščobo in jo naložijo tudi v druge organe. To je presnovni sindrom. Kakšna bolezen pa se bo razvila zaradi preobremenitve mitohondrijev, pa je odvisno od vsakega posameznika .”
“Podatki kažejo, da ima presnovni sindrom približno četrtina svetovnega prebivalstva, za ZDA bi rekel, da je takih že skoraj 40%. Večina misli, da je debelost ta, ki povzroča presnovni sindrom, a to ne drži. Seveda imajo tudi predebeli ljudje težave z metabolizmom. Več kot 80% debelih ima obolel metabolizem, toda 20% je takih, ki ga nima! Poleg tega pa ima 40% prebivalcev z normalno telesno težo obolel metabolizem, pa niso debeli! Ima ga torej več kot polovica prebivalstva ZDA, in to je velikanski problem. Evropa nas dohiteva. Zato vam tehtnica nikakor ne more povedati, ali imate presnovni sindrom ali ne, potrebujete več podatkov!”
Na to opozarja tudi študija angleškega strokovnjaka, Jimmyja Bella, ki kaže, da ima kar 45 % tistih z normalnim indeksom telesne teže (med 20 in 25), povišano stopnjo t.i. notranje maščobe, pri moških je takih kar 60%! Take osebe Bell imenuje TOFI (Thin Outside, Fat Inside) in ugiba, da bi najbrž bilo treba kar na novo spisati definicijo debelosti.
Kako torej vemo, ali ima naše preobilno telo zdrav metabolizem in zakaj kljub zavidljivim telesnim meram naše telo trpi zaradi nakopičene notranje maščobe?
“To je velik problem. Edino res zanesljivo sliko nam lahko da slikanje z magnetno resonanco, vendar pa je to velik strošek. Najlažji način je zato merjenje obsega pasu.
Če je ta blizu 100 cm pri moškem in okoli 90 cm pri ženskah , je možnost, da imate težave z metabolizmom, precejšnja. Tehtnica torej ni zanesljiv pripomoček. Obstaja pa še nekaj krvnih preiskav.”
Pri nas se merita dobri in slabi holesterol v krvi. Ali je to zanesljiv način ugotavljanja presnovnega sindroma?
“Merjenje LDL je katastrofa! Zaradi tega so nastale številne zmešnjave! Problem je v tem, ker obstajata dve obliki LDL holesterola. Prvim pravimo »veliki plovni LDL«, ki je povsem nevtralen, drugim pa »mali, gosti LDL.« Ta pa je bolezenski in iz njega izvirajo težave s srčnožilnimi obolenji in diabetesom! Ogljikovi hidrati so izvor tega slabega holesterola! Zaužita maščoba je vir velikega plovnega LDL-ja, ki je v srčnožilnem sistemu povsem nevtralen. Ko merite LDL, merite oba hkrati! Zato je veliko bolje, če poleg vrednosti LDL holesterola merite tudi vrednost trigliceridov. Če je ob visoki vrednosti LDL visoka tudi vrednost trigliceridov, imate zelo verjetno presnovno bolezen. Če pa so trigliceridi nizki, pa je večja verjetnost, da vaš LDL verjetno ne povzroča tveganj za srčnožilne bolezni.”
V nasprotju z vsem, v kar so znanstveniki, še posebej pa prehranska industrija, sladkorni lobiji in promotorji raznolikih manj mastnih in nemastnih diet ter prodajalci topilcev prehranskih maščob vsa ta desetletja verjeli, dr. Lustig s svojim znanstvenim delom skorajda v popolnosti rehabilitira zdrave, nehidrogenirane in nenasičene maščobe v naši hrani in jim odpiše krivdo za maščobo, uskladiščeno v naših teles. Ali to pomeni, da se na krožnike vračajo mastni zrezki, olja, maslo, ali to pomeni, da lahko maščob pojemo kolikor želimo, če jim le niso primešani sladkorji?
“Ha, ha! Z nobeno hrano se ne morete prenajedati in pričakovati, da bo vse v redu. Če jeste hrano, ki ne vsebuje sladkorja, je veliko večja verjetnost, da boste zmerni s količino. Vaši možgani bodo dobili signal, da ste pojedli dovolj in ste siti. Sladkor pa ta signal zaustavlja v dveh stopnjah:
– povzroča inzulinsko rezistenco, ta pa preprečuje hormonu leptinu, da bi vašim možganom sporočil, da ste že siti. Ker možgani mislijo, da ste še lačni, jeste več. Zato je del krivde za prenajedanje v uživanju sladkorja. Ljudje, ki so preizkusili Atkinsovo dieto z večjim vnosom maščob, se ne prenajedajo in deloma izgubljajo težo prav zato, ker njihovi možgani lahko sprejemajo ta signal bolje – saj so se znebili sladkorja.
– sladkor tudi aktivira “sistem nagrajevanja”, zaradi tega ga hoče telo še več. Maščoba tega ne počne . Profesor Eric Stice z oregonske univerze je preučil učinke maščob in sladkorja na naše možgane in dokazal , da “sistem nagrajevanja”, ki zahteva več in več hrane , spodbudi izključno sladkor, ne pa tudi maščobe.”
Je pri »dovoljenih« 6 žličkah sladkorja na dan pomembno, ali gre za beli, rjavi, agavin, rižev ali kak drug sladkor ali slad, javorjev sirup ali morda celo med? Dr. Lustig trdi, da med njimi – z vidika ustvarjanja presežnih maščob – ni razlike. Kaj pa stevia, edino rastlinsko intenzivno sladilo, kaj pa umetna sladila?
“Tega ne vemo. Nimamo dolgoročnejših podatkov, po katerih bi lahko trdili, da je to dolgoročna rešitev problema. Kaže, da stevia ni strupena, nima akutnih negativnih stranskih učinkov, toda, kako deluje na telo? Se bo zato sprostilo več inzulina? Bo zato to sladilo zahtevalo od nas dodaten kalorični vnos? Enak problem imamo z umetnimi sladili: preprosto nimamo zanesljivih podatkov. In zakaj jih nimamo? Ker jih prehranska industrija ne želi opraviti. Tudi ameriška in evropska agencija za varno hrano (FDA in EFSA) jih od njih ne zahtevata. Dokler nimamo teh podatkov, jih ne morem priporočiti.”
Hrana brez sladkorja je torej osnova za omejitev debelosti. O nujnosti telesne vadbe, ki jo ljudje razumejo tudi kot bistveni del hujšanja, pa dr. Lustig pravi:
“Telovadba je zagotovo najboljša stvar , ki jo lahko storite zase! Telesna vadba je odlična za vaše telo v vseh pogledih, z eno izjemo: izgubo teže. Sama telovadba ne povzroči izgube teže! Deloma zato, ker s telovadbo pretvarjate maščobo v mišice, kar je izvrstno. Ker so mišice težje od maščobe, večina ljudi, ko začne vaditi, težo pridobi, ne izgubi. Zato tehtnica ne more biti merilo, ali ste z vadbo naredili kaj dobrega za svoje telo. Vaše merilo naj bo obseg pasu: ta se mora manjšati. Na kratko: telovadba je dobra, le na tehtnico ne glejte!”
Omenili ste Atkinsovo dieto, pa učinkovitost paleodiete, ljudje se odločajo za vegansko, neglutensko in še kakšno dieto. Ali katera od njih res deluje?
“Na kratko: ne verjamem v diete. Če pogledate skupni imenovalec diet, ki naj bi delovale, imajo dve skupni značilnosti: malo sladkorja, veliko vlaknin. To je ključ do uspeha. In veste, kako se imenuje taka dieta: »prava« oz. »zaresna« hrana . To je odgovor na vsa vprašanja o dietah. Biti na dieti ni odgovor, preiti na pravo hrano – zagotovo je. In seveda – ne govorimo o dieti, pač pa vseživljenjski spremembi prehrane. Zagotovo je težava, ker ta številnim ljudem ni več dostopna, pač pa lahko kupijo le še predelano hrano. In to je najbolj napačen izbor, če želite imeti zdrav metabolizem.”
Kaj pa, če je naš presnovni sistem že okvarjen? Seveda ga je mogoče povrniti v zdravo stanje, trdi sogovornik, a za popoln učinek telo lahko potrebuje tudi do pet let. Učinkovita pomoč pa obstaja, tudi za tiste, ki so zaradi okvarjenega metabolizma že dobili sladkorno bolezen tipa 2.
“Seveda! Pravzaprav je vrsta študij pokazala, da z uživanjem »paleolitske diete« lahko korenito spremenite bolezensko stanje pri sladkorni boleni tipa 2 : Nekateri bolniki so lahko celo opustili zdravila. In to še preden so izgubili odvečno težo! Veliko stvari lahko naredite, da bi omilili negativne posledice diabetesa. Toda težava je v tem, ker večina zdravil, ki jih jemljejo bolniki s sladkorno boleznijo, povzroči porast inzulina v krvi in ne padca, to pa pomeni večjo leptinsko rezistenco in večji vnos hrane, seveda pa tudi naraščanje teže. Torej večina diabetičnih zdravil bolnikom pravzaprav onemogoča , da bi se bolezni znebili. Edini način je torej, da korenito spremenijo svojo prehrano.”
Dr. Lustig pa opozarja še na en, pogosto spregledano biokemičen vzrok za debelost: stres in njegovo posledico – kortizol.
“Kortizol je stresni hormon, ki energijo spreminja v t.i. drobovno tolščo, tisto, okoli vašega pasu. Torej zelo stresna služba ali zelo stresni dogodki zagotovo povzročajo takšno kopičenje maščobe, ta pa povzroča bolezni srca in ožilja. Študije kažejo, da imajo ljudje pod stresom več take maščobe.
Tudi klinična depresija je odličen primer: izgubljate težo, ker zaradi depresije ne želite jesti, toda povečuje se količina vaše drobovne tolšče in četudi hujšate, se v resnici zdravstveno stanje vašega telesa slabša! Skrivnost je torej v drobovni maščobi in ne v sami teži.”
Cenena, močno predelana, težko pokvarljiva hrana z veliko skritega sladkorja, slabimi, hidrogeniranimi nasičenimi maščobami in visoko vsebnostjo škroba je namreč za revnejše sloje tudi cenovno dosegljivejša, pogosto pa je za prezaposlene in utrujene ljudi tudi privlačnejša od jedi, ki bi jih morali sami pripraviti iz osnovnih, nepredelanih, polnovrednih živil.
Dr. Robert Lustig v svojih javnih nastopanjih in tudi v svoji knjigo opozarja, da krivde in odgovornosti za epidemijo debelosti ne smemo več zgolj zvračati na ramena posameznika in opozarjati na osebno odgovornost, pač pa moramo predelano, presladko in vsestransko škodljivo hrano uvrstiti na agende javnozdravstvene politike kot v primerih drog, alkohola, tobaka in drugih, dokazano škodljivih snovi.
Toda vplivi prehranske industrije, ki zavira takšno debato so veliki. Predelana hrana je obstojnejša in zato profitabilnejša od svežih, hitro pokvarljivih živil, prav tako ameriška in evropska agencija za varno hrano zagotavljata varno, ne pa nujno zdrave hrane in skušata potrošnike ščititi predvsem pred akutnimi toksini, s katerimi se je mogoče akutno zastrupiti.
Dr. Lustig priznava, da je opozarjanje že naletelo na nekaj manjših sprememb, tako Ameriška FDA načrtuje uvedbo obvezne navedbe dodanih sladkorjev v hrani na deklaracijah. Hkrati pa opozarja, da je Evropska agencija (EFSA) nedavno fruktozo celo uvrstila med samostojna sladila. Ko je na neprimernost odločitve opozoril v britanskem The Guardianu, so mu iz Agencije odgovorili, da so se za to odločili zaradi pritiskov proizvajalcev.
In sama prehranska industrija zagotovo ne bo sama začela razmišljati o spremembah. Zaradi vseh visokih profitov in velikih pritiskov dr. Lustig meni, da bo – podobno kot pred leti pri tobačni industriji – resne premike v prehranski politiki mogoče doseči šele s tožbami potrošnikov.
Dokler tega ne bo, dokler bo sladkor dostopen na policah in bodo oblasti uporabo le-tega spodbujale tudi s subvencijami, je treba v tem nevarnem sladkem okolju najti primerno strategijo.
Njegovi nasveti, strnjeni tudi v knjigi, so: bodite pozorni na skrite sladkorje, zato podrobno berite deklaracije. Ali še bolje: kupujte osnovna živila, ki so brez nje, saj »prava hrana« ne potrebuje in nima prehranske deklaracije. Hrano si pripravljajte sami. In še humoren nasvet tistim, ki radi zahajajo v restavracije s hitro prehrano: Če je kakšna jed v ovitku, potem je ovitek bolj zdrav od jedi.
Kaj torej pomenijo ugotovitve našega sogovornika? Če drži vse, potem bi se morala prav kmalu zgoditi revolucija v prehranskih smernicah in velikanska sprememba v razumevanju vpliva prehrane na naše telo.
Toda tudi če vse, kar trdi dr. Lustig, ne bo zmoglo popolnoma pojasniti in tudi ne odpraviti debelosti, je nekaj jasno: za razliko od številnih drugih živil, ki jih posamezne diete odsvetujejo ali prepovedujejo, umik sladkorja iz prehrane ne more prinesti telesu prav nobene škode. Sladkor kot tak namreč ni nujen za zagotavljanje niti ene same življenjske funkcije v človeškem telesu.
Vsekakor pa je pred korenitimi spremembami v prehrani tistih ljudi, ki že jemljejo zdravila zaradi diabetesa, dobrodošel posvet z zdravnikom.
Maja se je od malega prenajedala, jedla je lahko ves dan, več, kot je sploh mogoče in brez kakršnega koli nadzora nad samim seboj. Za to razkritje, da je nekaj hudo narobe z njo, se lahko zahvali potici.
Matične celice v regenerativni medicini so pred 20. leti v Sloveniji prvi preizkusili ortopedi. Takrat je namreč prim. Damjan Radosavljevič s skupino strokovnjakov opravil prvi postopek obnavljanja poškodovanega sklepa z lastnimi celicami. Uporaba je še zdaj najpogostejša prav v ortopediji, ob čemer pa različne vrste matičnih celic uspešno uporabljajo še pri zdravljenju srčnega popuščanja in pri težavah po presaditvi kostnega mozga pri otrocih s krvnim rakom. Predstavljamo vse tri metode in prihodnost njihove uporabe.
Delovni terapevti se spoznajo na okrevanje ljudi po različnih posegih, po kapi, pa na pasti, ki pri rednih vsakodnevnih aktivnostih bremenijo starejše ljudi, spremljajo mlade s posebnimi potrebami, v veliko pomoč pa so tudi pri vzpostavljanju delovne rutine pri ljudeh s težavami v duševnem zdravju. Njihovo delo in tudi, kaj bi bilo treba na področju delovne terapije še urediti, bomo spoznali ta četrtek po 10.00 v oddaji Ambulanta 202.
Ob nenadnem srčnem zastoju, ki ga prav vsak dan doživijo vsaj štirje ljudje, je praviloma najbolj odločilna pravočasna pomoč očividcev. Z vsako minuto, ko nihče ne ukrepa, se namreč možnost za kakovostno preživetje zmanjša za deset odstotkov, po tem času človeku ne more pomagati niti najsodobneje opremljena reševalna ekipa. Zato v teh dneh intenzivno vabimo na več kot 100 brezplačnih tečajev temeljnih postopkov oživljanja po vsej Sloveniji; nekaj napotkov, ki lahko pomagajo rešiti življenje, pa ponujamo tudi v Ambulanti 202.
Že leta 1945 ob prejetju Nobelove nagrade za odkritje penicilina je Alexander Fleming opozoril, da lahko napačna raba antibiotikov vodi v popolno odpornost mikrobov nanje. Zdaj se zdi, da je svet tik pred tem. Celo Generalna skupščina Združenih narodov je pred kratkim zasedanje posvetila prav odpornosti mikrobov. Da so temi, povezani, z zdravjem namenili pozornost na najvišji ravni, se je sicer zgodilo šele četrtič v zgodovini OZN. Kaj se je zgodilo, da strokovnjaki glasno opozarjajo na težko zaustavljiv cunami nekoč že ozdravljivih bolezni, zaradi katerih se bo smrtnost zaradi okužb v naslednjih treh desetletjih povečala za skoraj petnajstkrat in bo za njihovimi posledicami umrlo več ljudi kot zaradi vseh rakavih obolenj in posledic prometnih nesreč skupaj? Je proces sploh še mogoče ustaviti in kako bodo vse odpornejši mikrobi vplivali na naše življenje, bo v Ambulanti 202 v četrtek ob 10h pojasnil mikrobiolog z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in predsednik Slovenske komisije za ugotavljanje občutljivosti za protimikrobna zdravila Iztok Štrumbelj.
Gosta v oddaji sta bolnik Roman Zrim in predsednik Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije mag. Matija Cevc iz Univerzitetnega Kliničnega Centra Ljubljana.
Zrak je najpomembnejši dejavnik v okolju, ki vpliva na naše zdravje. Ne moremo mu ubežati, dediščina konstantne izpostavljenosti onesnaženemu zraku pa se razkrije šele čez desetletja. Tisti, ki bivajo in delujejo ob prometnih cestah, živijo v povprečju tri leta manj od tistih v bolj čistem okolju, zaradi onesnaženega zraka v Ljubljani na leto umre 200 ljudi več, ki bi sicer še lahko živeli nekaj let.
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Priznati svojo čustveno stisko, se o njej pogovarjati in poiskati pomoč za izhod iz nje, je za marsikoga še zmeraj neizmerno težko, saj je stiska pri nas še zmeraj stigma. Kazala naj bi, da smo nesposobni za reševanje svojih težav, da nismo dovolj močne osebnosti. A prav iskanje pomoči in rešitve kaže na močne osebnosti, je prepričana Sabina Gombač, strokovna vodja društva Zaupni telefon Samarijan in prostovoljka, ki poudarja, da je prav vsaka stiska pomembna in vredna pozornosti in da je s pomočjo iz prav vsake mogoče najti pot.
Novo šolsko leto je, marsikakšnega šolarja stiska v trebuhu, ker se krha počitniški brezskrbni čas in ker je na obzorju nova šolska rutina, ki se s seboj prinaša nove preizkušnje in izzive. Zakaj šolo povezujemo s stresom in kako se lahko z njim spopade cela družina, bosta v prispevku Maje Ratej pojasnili pediatrinja in nevroznanstvenica Tina Bregant in psihoterapevtka Ksenja Kos. Obe prej kot na šolo s prstom kažeta na starše, ki pogosto na zahteve šole izdatneje obtežijo tudi s svojimi pričakovanji.
Transfuzijske ustanove tako v Sloveniji kot tudi po svetu v poletnih mesecih opažajo, da se zaloge krvi opazno zmanjšajo, za nekatere krvne skupine so se letos približale celo kritičnim mejam. Javnemu povabilu k darovanju krvi se je odzvalo veliko ljudi, pravijo, da jih k temu nagovarja občutek za sočloveka in strah, da bodo morda sami kdaj nujno potrebovali kri. Tudi sami smo v ambulanti za transfuzijo ta teden spremljali postopek odvzema krvi, se pozanimali o tem, kdo jo lahko daruje in kakšni so posebni postopki njenega odvzema, spoznali pa smo tudi nekoga, ki se lahko za svojih 68 let življenja zahvali prav krvodajalcem.
Rast trga energijskih pijač je v zadnjih letih med največjimi v prehranski industriji in tudi pri nas jih je na voljo že vsaj 40 vrst. Študentje živilstva so jih podrobneje analizirali in bili presenečeni nad spoznanjem, kako nevarne so lahko in kako nekritična je po uporaba predvsem med otroki in mladostniki. Zato so prepričani, da so ob tako nekritični uporabi in tako lahki dostopnosti energijske pijače v bistvu "droga tega tisočletja". Na svoje ugotovitve zdaj s predavanji po šolah želijo opozoriti čim več mladih, tudi zato, ker so izvedeli za primer dekleta, ki je neposredno po zaužitju energijske pijače doživelo srčni zastoj…
Samo letos je v Sloveniji na novo potrjenih 41 primerov okužbe z virusom HIV, kar je bistveno več kot je bilo povprečje minulih let. Število okuženih z različnimi spolnimi boleznimi pa raste tudi po svetu, z njimi se vsako leto na novo okuži 125 milijonov mladih.
Prisotnost v sedanjem trenutku, v hiteči, čedalje bolj površni družbi, ni samoumevna veščina, se jo pa da priučiti. Čuječnost je temelj zavedanja sebe in okolice, v svojo prakso jo vključujejo psihoterapevti, na čuječnosti temelji zmanjševanje stresa, čuječnost spreminja nefunkcionalne navade in vzorce, pomaga sprejemati življenje kakršno je. Sogovornica je psihologinja, doc. dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem.
V Ambulanti 202 bomo tokrat v središče postavili demenco, ki je v naši družbi še vedno stigmatizirana, kljub temu da postaja vse bolj resen zdravstveni izziv. Da demenca ne sme biti več stigma, da je treba o njej več in bolj odkrito govoriti, bo povedala gostja, ki je zbolela za Alzheimerjevo boleznijo. Slišali bomo tudi zgodbo prostovoljcev, ki opozarjajo, da jih je težko pričakovana strategija obvladovanja demence skoraj povsem spregledala
Elektronska cigareta, ki je pred dobrim desetletjem prišla na trg kot domnevno manj škodljiv nadomestek tobačnim izdelkom, je vse popularnejša tudi med mladimi. Je to le manjše zlo pri tistih mladih, ki so ali bi postali kadilci ali pa le trojanski konj, na katerega iz ozadja stavi tudi tobačna industrija? Izumljene so bile kot pripomoček, ki bi okorelim kadilcem pomagala zmanjšati odvisnost od tobačnih izdelkov. A kot take na trgu niso registrirane, na trgu je na voljo kot običajen izdelek, čeprav nekatere tekočine za polnjenje vsebujejo tudi nikotin.
Vsaj 40% ljudi sploh ne ve, da je njihov krvni tlak povišan, tudi zato, ker tipičnih znakov zanj sploh ni. A visok tlak pomeni bistveno zvišano možnost za okvare srca, za možgansko kap in posledično seveda za številne invalidnosti.
Vedno več Slovenk in Slovencev teče. Kako vemo, da je naša tehnika teka pravilna? Napake, in to ne le pri tekačih začetnikih, namreč ne vodijo do želenega užitka in zadovoljstva, ampak tudi do motivacijske blokade in poškodb. Postopek, da lahko tečemo bolje in bolj elastično, je treba razumeti kot postopek, skozi katerega navajamo telo na nove obremenitve. Prav zato je lahko tek spočetka stres, lahko pa je tudi užitek in zdravilo, če se ga lotimo pravilno in popestrimo tudi z drugimi športi.
Številni mediji so pred prihodom poletja polni mamljivih nasvetov, kako hitro shujšati. Ponujajo nam celo paleto prehranskih dodatkov in z njimi bližnjice do enostavnega izgubljanja telesne teže. Je dejansko res mogoče hitro shujšati in v kratkem ne pridobiti telesne teže nazaj ali je celo ne povečati? Je izguba telesne teže res bolj stvar volje kot biologije ter kakšno vlogo imajo ob vsem tem hormoni? Gostja: dr. Urška Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Pred mednarodnim praznikom dela zato v Ambulanti 202 opozarjamo na negativne učinke dolgotrajne brezposelnosti.
Neveljaven email naslov