Intervju z avtorjem knjižne uspešnice Mastna laž

Dr.  Robert H. Lustig, ameriški endokrinolog in specialist za otroško debelost razbija mite, ki  že nekaj desetletij prevladujejo v medicinski razlagi epidemije debelosti, s katero se srečuje prav ves svet.

Debelost, tudi tista morbidna,  z nekajkrat preseženo priporočljivo telesno težo, namreč vlada vsem starostnim skupinam od dojenčkov naprej, v vseh  socialnih slojih, še posebej v revnejših, in na vseh celinah. In kako je sploh nastala zmotna trditev, da so za debelost krive maščobe?

Maščobe vse manj, bolezni vse več

Dr. Lustig je prepičan, da je med začetniki te planetarno sprejete znanstvene zmoto ameriški epiodemiolog Ancel Keys, ki je  v iskanju odgovora, zakaj narašča število srčnožilnih obolenj, v 60. in 70 letih objavil veliko študij o tem, da imajo  srčni bolniki povišan holesterol in dokazoval, da se ta  ob povečanem uživanju prehranske maščobe še dviguje. Njegovo ključno delo, študija, imenovana “Sedem dežel”, so nadaljevali številni znanstveniki, med skupnimi značilnostmi pa je bilo iskanje LDL holesterola v krvi:

“Toda izkazalo se je, da je merjenje LDL obupna metoda  za iskanje vzroka srčnožilnih bolezni.  Merjenje trigliceridov je že nekoliko boljša. In kaj povzroča rast trigliceridov? Ogljikovi hidrati, še posebej sladkor! Bili smo v zmoti, ker smo mislili, da so maščobe glavni krivec! In kaj se je zgodilo, ko smo jih nato umaknili iz prehrane? Število obolelih za srčnožilnimi  boleznimi je  poletelo do neba!”

Fruktoza je toksična!

In kako smo lahko po štirih desetletjih zmote zdaj prepričani, da je vzrok  veliko bolj sladek kot masten?

“Ko spoznate, kako telo predeluje sladkor, postane veliko bolj jasno, kje je težava. Sladkor je sestavljen iz dveh molekul: prva je glukoza, ki je nujna za preživetje do te mere, da jo telo ustvari samo, če je ne konzumirate. Druga sestavina je  fruktoza, ki daje sladkorju sladek okus in  za telo nima posebne funkcije, prispeva le energijo. In ko so vaša jetra preobremenjena s fruktozo, telo nima druge izbire kot da to odvečno fruktozo spremeni v jetrno maščobo.  Ko se jetra tako zamastijo, da ne morejo več  učinkovito opravljati svojega dela, nastane inzulinska rezistenca – in ta pripelje do vseh drugih kroničnih presnovnih bolezni, kot so srčnožilne bolezni, sladkorna bolezen ipd.  Torej uživanje sladkorja pripelje do vsega tega.  

Sladkor ni le škodljiv, je toksičen. Pri določanju njegove  toksičnosti je pomembna tako količina kot pogostost, pa tudi časovno obdobje, v katerem redno uživamo sladkor: ni pomemben le en obrok, pri katerem bi  pretiravali z vnosom fruktoze.  Fruktoza  je postala sestavni del večine industrijsko  predelane hrane, zato pojemo tisoče, desettisoče obrokov s fruktozo! Sladkor je  včasih veljal za zdravilo, res le za posladek, morda ob koncih tedna ali posebnih priložnostih, danes je to vsakodnevna hrana. Včasih ga je bilo za največ 2 – 3 odstotke vse zaužite hrane, zdaj ga je za sedemnajst! In to je problem! V ZDA na tak, skrit način, povprečno zaužijemo 22 žličk sladkorja na dan! In če to počnemo leto ali dve, kaj šele deset, to vodi v kronične presnovne bolezni in zato te bolezni opažamo tudi pri najmlajših otrocih!”  

S sladkorjem zaliti in zasipani otroci

Nedavna študija je pokazala, da so slovenski srednješolci po sladkorju, zaužitem s sladkimi pijačami v evropskem vrhu.  Naši strokovnjaki opozarjajo na  debelost šolarjev, pediatri na  vse mlajše  otroke z diabetesom. Presladke so že otroške žitne kašice in piškoti, otroci vsak dan pijejo kakav in sokove. Rastejo torej prve generacije otrok, ki so  sistematično zasute in zalite s sladkimi živili že skoraj od rojstva. Kaj pretirano uživanje sladkorja pomeni za  rastoče otroško telo?

“To je velik problem! Ko se enkrat ustvarijo maščobne celice, želijo ostati napolnjene z maščobo  in je ne bodo predale brez boja! Ko si enkrat debel, je to zagotovo slaba novica! In dejstvo je, da imamo epidemijo predebelih novorojenčkov! V povprečju so ob rojstvu 200 gramov težji kot so bili pred 25 leti! Gre za 200 gramov maščobe! In morda je to del razloga, zakaj imamo tako epidemijo debelih dojenčkov in malčkov v ZDA in po svetu.”

Kako malo je že preveč?

Ker sladkor uradno ne velja za nevarno snov, natančne študije o tem, kolikšna je sprejemljiva dnevna količina  niso narejene. Pravkar izdane smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) mejo postavljajo pri petih odstotkih skupnega vnosa kalorij na dan, Ameriško združenje za srce (American heart organization) pa dopušča osem odstotkov.

Dr. Lustig je ob tem prepričan, da je velika težava  s sladkorjem tudi ta, da ljudje postanemo z njim zasvojeni. “Zasvojenost” je sicer odvisna od tega, kakšna znanstvena merila vzamemo za dokazovanje zasvojenosti, a kljub temu v ZDA zadnje leto vse bolj dopuščajo tudi znanstveno potrditev te teze.

Sogovornik v svojih predavanjih in v knjigi Mastna laž – grenka resnica o sladkorju pravi, da  bistvo svetovne debelosti ni   le v tezi o prenajedanju in pomanjkanju gibanja, prevelikega vnosa kalorij in premajhne porabe  in seštevanju kalorij, ne glede na to, ali so iz cvetače ali iz čokoladne torte,  pač pa predvsem v presnovnem sindromu.

Presnovni sindrom – je to pravi ključ?

Obstaja več definicij o tem, kaj naj bi bil ta – kot kaže- tudi ključ do rešitve vzroka debelosti. Tak je po razlagi dr. Lustiga:

“Sam razumem presnovni sindrom kot preobremenitev mitohondrijev. To so male tovarne, ki v naših celicah kurijo energijo. V določenem času lahko porabijo določeno količino energije. A če jih preobremenimo in  vnešene energije ne zmorejo predelati , nimajo druge  izbire kot da jo predelajo v jetrno maščobo in jo naložijo tudi v druge organe. To je presnovni sindrom. Kakšna bolezen pa se bo razvila zaradi preobremenitve mitohondrijev, pa je odvisno od vsakega posameznika .”

“Podatki kažejo, da ima presnovni sindrom  približno četrtina svetovnega prebivalstva, za ZDA bi rekel, da je takih že skoraj 40%. Večina misli, da je debelost ta, ki povzroča presnovni sindrom, a to ne drži.  Seveda imajo tudi predebeli ljudje  težave z metabolizmom. Več kot 80% debelih ima obolel metabolizem, toda 20% je takih, ki ga nima! Poleg tega pa  ima 40% prebivalcev z normalno telesno težo obolel metabolizem,  pa niso debeli! Ima ga torej več kot polovica prebivalstva ZDA, in to je velikanski problem. Evropa nas dohiteva. Zato vam  tehtnica nikakor ne more povedati, ali imate presnovni sindrom ali ne, potrebujete več podatkov!”

Kdo je TOFI (mršav zunaj, masten znotraj)?

Na to opozarja tudi  študija angleškega strokovnjaka, Jimmyja Bella, ki kaže, da ima kar 45 % tistih  z normalnim indeksom telesne teže (med 20 in 25), povišano stopnjo t.i. notranje maščobe, pri moških je takih  kar 60%! Take osebe Bell imenuje TOFI (Thin Outside, Fat Inside) in ugiba, da bi najbrž bilo treba kar na novo spisati definicijo debelosti.

Kako torej  vemo, ali ima naše preobilno telo zdrav metabolizem in zakaj kljub zavidljivim telesnim meram naše telo trpi zaradi  nakopičene  notranje maščobe?

“To je velik problem. Edino res zanesljivo sliko nam lahko da slikanje z magnetno resonanco, vendar pa je to velik strošek. Najlažji način je zato merjenje obsega pasu.
Če je ta  blizu 100 cm pri moškem in  okoli 90 cm pri ženskah , je možnost, da imate težave z metabolizmom, precejšnja.  Tehtnica torej ni zanesljiv pripomoček. Obstaja pa še nekaj krvnih preiskav.”

Merjenje LDL je katastrofa!

Pri nas  se merita dobri in slabi holesterol v krvi. Ali je to zanesljiv način  ugotavljanja presnovnega sindroma?

“Merjenje LDL je katastrofa! Zaradi tega so nastale številne zmešnjave! Problem je v tem, ker obstajata dve obliki LDL holesterola. Prvim pravimo »veliki plovni LDL«, ki je povsem nevtralen, drugim pa »mali, gosti LDL.« Ta pa je bolezenski in iz njega izvirajo težave s srčnožilnimi obolenji in diabetesom! Ogljikovi hidrati so izvor tega slabega holesterola! Zaužita maščoba je vir  velikega plovnega LDL-ja, ki je v srčnožilnem sistemu povsem nevtralen.  Ko merite LDL, merite oba hkrati! Zato je veliko bolje, če poleg vrednosti LDL holesterola  merite tudi vrednost trigliceridov. Če je ob visoki vrednosti LDL visoka tudi vrednost trigliceridov, imate zelo verjetno presnovno bolezen.  Če pa so trigliceridi nizki, pa je večja verjetnost, da  vaš LDL  verjetno ne povzroča tveganj za srčnožilne bolezni.”

Dva greha, ki jih sladkor počne v telesu

V nasprotju z vsem, v kar so  znanstveniki,  še posebej pa prehranska  industrija, sladkorni lobiji in promotorji raznolikih manj mastnih in nemastnih diet ter prodajalci topilcev prehranskih maščob  vsa ta desetletja verjeli, dr. Lustig s svojim znanstvenim delom  skorajda v popolnosti rehabilitira zdrave, nehidrogenirane in  nenasičene maščobe  v naši hrani in jim odpiše  krivdo za maščobo, uskladiščeno v naših teles. Ali to pomeni, da se na krožnike vračajo mastni zrezki, olja, maslo, ali to pomeni, da lahko maščob pojemo kolikor želimo, če jim le niso primešani sladkorji?

 “Ha, ha! Z nobeno hrano se ne morete prenajedati in pričakovati, da bo vse v redu.  Če jeste hrano, ki ne vsebuje sladkorja, je veliko večja verjetnost, da boste zmerni s količino. Vaši možgani bodo dobili signal, da ste pojedli dovolj in ste siti. Sladkor pa ta signal zaustavlja v dveh stopnjah:

– povzroča inzulinsko rezistenco, ta pa preprečuje hormonu leptinu, da bi vašim možganom sporočil, da ste že siti. Ker možgani mislijo, da ste še lačni, jeste več. Zato je  del krivde za prenajedanje v uživanju sladkorja. Ljudje, ki so preizkusili Atkinsovo dieto z večjim vnosom maščob, se ne prenajedajo in deloma izgubljajo težo prav zato, ker njihovi možgani lahko sprejemajo ta signal bolje – saj so se znebili sladkorja.

– sladkor tudi aktivira  “sistem nagrajevanja”, zaradi tega ga hoče telo še več. Maščoba tega ne počne . Profesor Eric Stice   z oregonske univerze  je preučil učinke maščob in sladkorja na naše možgane  in dokazal , da “sistem nagrajevanja”, ki zahteva več in več hrane , spodbudi izključno sladkor, ne pa tudi maščobe.”

Vsi sladkorji, sirupi in med so enako – slabi

Je pri  »dovoljenih« 6 žličkah sladkorja na dan  pomembno, ali gre za beli, rjavi,  agavin, rižev ali kak drug sladkor ali slad, javorjev sirup ali morda celo med? Dr. Lustig trdi, da med njimi – z vidika ustvarjanja presežnih maščob –  ni razlike. Kaj pa stevia, edino rastlinsko intenzivno sladilo, kaj pa umetna sladila?

“Tega ne vemo. Nimamo dolgoročnejših podatkov, po katerih bi lahko trdili, da je to dolgoročna rešitev problema. Kaže, da stevia ni strupena, nima akutnih negativnih stranskih učinkov, toda, kako deluje na telo? Se bo  zato sprostilo več inzulina? Bo zato to sladilo  zahtevalo od nas dodaten kalorični vnos? Enak problem imamo z umetnimi sladili: preprosto nimamo zanesljivih podatkov. In zakaj jih nimamo? Ker jih prehranska industrija ne želi opraviti. Tudi ameriška in  evropska agencija za varno hrano (FDA in EFSA) jih od njih ne zahtevata.  Dokler  nimamo teh podatkov, jih ne morem priporočiti.”

Telesna vadba? Super za vse, le za hujšanje ne.

Hrana brez sladkorja je torej osnova za omejitev debelosti. O nujnosti telesne vadbe, ki jo ljudje razumejo tudi kot bistveni del hujšanja, pa dr. Lustig pravi:

“Telovadba je zagotovo najboljša stvar , ki jo lahko storite zase! Telesna vadba je odlična za vaše telo v vseh pogledih, z eno izjemo: izgubo teže. Sama telovadba ne povzroči izgube teže! Deloma zato, ker s telovadbo pretvarjate  maščobo v mišice, kar je izvrstno. Ker  so mišice težje od maščobe, večina ljudi, ko začne vaditi, težo pridobi, ne izgubi.  Zato tehtnica ne more biti merilo, ali ste z vadbo naredili kaj dobrega za svoje telo. Vaše merilo naj bo obseg pasu:  ta se mora manjšati. Na kratko: telovadba je dobra, le na tehtnico ne glejte!”

Dieta ni rešitev

Omenili ste Atkinsovo dieto, pa  učinkovitost paleodiete,  ljudje se odločajo za vegansko, neglutensko in še kakšno dieto. Ali katera od njih res  deluje?

“Na kratko: ne verjamem v diete. Če pogledate skupni imenovalec diet, ki naj bi delovale, imajo dve skupni značilnosti: malo sladkorja, veliko vlaknin. To je ključ do uspeha. In veste, kako se imenuje taka dieta: »prava«  oz.  »zaresna« hrana . To je odgovor na vsa vprašanja o dietah. Biti na dieti ni odgovor, preiti na pravo hrano – zagotovo je. In seveda – ne govorimo o dieti, pač pa vseživljenjski spremembi prehrane. Zagotovo je težava, ker ta številnim ljudem ni več dostopna, pač pa lahko kupijo le  še predelano hrano. In to je najbolj napačen izbor, če želite imeti zdrav metabolizem.”

Diabetes premagan v dveh tednih?

Kaj pa, če je naš presnovni sistem že okvarjen?  Seveda ga je mogoče povrniti v zdravo stanje, trdi sogovornik, a za popoln učinek telo lahko potrebuje tudi  do pet let. Učinkovita pomoč pa obstaja, tudi za tiste, ki so zaradi okvarjenega metabolizma  že dobili sladkorno bolezen tipa 2.

“Seveda! Pravzaprav je vrsta  študij pokazala, da z uživanjem »paleolitske diete« lahko korenito spremenite  bolezensko stanje pri sladkorni boleni tipa 2 : Nekateri bolniki so lahko celo opustili zdravila. In to še preden so izgubili odvečno težo! Veliko stvari lahko naredite, da bi omilili negativne posledice diabetesa. Toda težava je v tem, ker večina zdravil, ki jih jemljejo bolniki s sladkorno boleznijo, povzroči porast inzulina v krvi in ne padca, to pa pomeni večjo leptinsko rezistenco in večji vnos hrane, seveda pa tudi naraščanje teže. Torej večina diabetičnih zdravil  bolnikom pravzaprav onemogoča , da bi se bolezni znebili. Edini način je torej, da korenito  spremenijo  svojo prehrano.”

Stres pomaga zamastiti telo

Dr. Lustig pa opozarja še na en, pogosto spregledano biokemičen vzrok za  debelost: stres in njegovo posledico – kortizol.

“Kortizol je stresni hormon, ki energijo spreminja v t.i. drobovno tolščo, tisto, okoli vašega pasu. Torej zelo stresna služba ali  zelo stresni dogodki zagotovo povzročajo takšno kopičenje  maščobe, ta pa povzroča bolezni srca in ožilja. Študije kažejo, da imajo ljudje pod stresom več take maščobe.

Tudi klinična depresija je odličen primer: izgubljate težo, ker zaradi depresije ne želite jesti, toda  povečuje se  količina vaše drobovne tolšče in četudi hujšate, se v resnici zdravstveno stanje vašega telesa slabša! Skrivnost je torej v drobovni maščobi in ne v sami teži.”

Debelost  ni le stvar posameznika, pač pa zdravstvene politike!

Cenena, močno predelana, težko pokvarljiva hrana z veliko skritega sladkorja, slabimi, hidrogeniranimi  nasičenimi maščobami in visoko vsebnostjo škroba je namreč za  revnejše sloje  tudi cenovno dosegljivejša,  pogosto pa je za prezaposlene  in utrujene ljudi tudi privlačnejša od jedi, ki bi jih morali sami pripraviti iz osnovnih, nepredelanih, polnovrednih živil.

Dr. Robert Lustig v svojih javnih nastopanjih in tudi v svoji knjigo opozarja, da  krivde in odgovornosti za epidemijo debelosti ne smemo več zgolj zvračati na ramena posameznika in opozarjati na  osebno odgovornost, pač pa moramo  predelano, presladko in vsestransko škodljivo hrano uvrstiti na agende javnozdravstvene politike kot v primerih drog, alkohola, tobaka in drugih, dokazano škodljivih snovi.

Toda vplivi prehranske industrije, ki zavira takšno debato so veliki. Predelana hrana je obstojnejša in zato profitabilnejša od svežih, hitro pokvarljivih živil, prav tako ameriška in  evropska agencija za varno hrano  zagotavljata  varno, ne pa nujno zdrave hrane in skušata potrošnike ščititi predvsem pred  akutnimi  toksini, s katerimi se je mogoče akutno zastrupiti.

Agencijam za varno hrano se ne mudi pretirano…

Dr. Lustig priznava, da je  opozarjanje že naletelo na nekaj manjših sprememb, tako Ameriška FDA  načrtuje uvedbo  obvezne navedbe dodanih sladkorjev v hrani na deklaracijah. Hkrati pa opozarja, da je Evropska agencija (EFSA) nedavno fruktozo celo uvrstila med samostojna sladila. Ko je na neprimernost odločitve opozoril v britanskem The Guardianu,  so mu iz Agencije odgovorili, da so se za to odločili zaradi pritiskov proizvajalcev.

In sama prehranska industrija zagotovo ne bo sama začela razmišljati  o spremembah.  Zaradi vseh visokih profitov in velikih pritiskov dr. Lustig  meni, da  bo – podobno kot pred leti pri tobačni industriji – resne premike v prehranski politiki mogoče doseči šele s tožbami potrošnikov.

Če je kakšna jed v ovitku, potem je ovitek bolj zdrav od jedi.

Dokler tega ne bo, dokler bo sladkor dostopen na policah in bodo oblasti  uporabo le-tega spodbujale tudi s subvencijami, je treba v tem nevarnem sladkem okolju najti primerno strategijo.

Njegovi nasveti, strnjeni tudi v knjigi, so: bodite pozorni na skrite sladkorje, zato podrobno berite deklaracije. Ali še bolje: kupujte osnovna živila, ki so  brez nje, saj »prava hrana« ne potrebuje  in nima prehranske deklaracije.  Hrano si pripravljajte sami. In še  humoren nasvet tistim, ki radi zahajajo v restavracije s hitro prehrano: Če je kakšna jed v ovitku, potem je ovitek bolj zdrav od jedi.

In kaj zdaj?

Kaj torej pomenijo ugotovitve našega sogovornika? Če drži vse, potem bi se morala prav kmalu zgoditi revolucija v prehranskih smernicah in velikanska sprememba v razumevanju vpliva prehrane na naše telo.

Toda tudi če vse, kar trdi  dr. Lustig, ne bo zmoglo popolnoma pojasniti in tudi ne odpraviti debelosti, je nekaj jasno: za razliko od številnih drugih živil, ki jih posamezne diete odsvetujejo ali prepovedujejo, umik sladkorja iz prehrane ne more prinesti telesu prav nobene škode. Sladkor kot tak namreč ni nujen za zagotavljanje niti ene same življenjske funkcije v človeškem telesu.

Vsekakor pa je pred korenitimi spremembami v prehrani tistih ljudi, ki že jemljejo zdravila zaradi diabetesa, dobrodošel posvet z zdravnikom.