Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Intervju z avtorjem knjižne uspešnice Mastna laž
Dr. Robert H. Lustig, ameriški endokrinolog in specialist za otroško debelost razbija mite, ki že nekaj desetletij prevladujejo v medicinski razlagi epidemije debelosti, s katero se srečuje prav ves svet.
Debelost, tudi tista morbidna, z nekajkrat preseženo priporočljivo telesno težo, namreč vlada vsem starostnim skupinam od dojenčkov naprej, v vseh socialnih slojih, še posebej v revnejših, in na vseh celinah. In kako je sploh nastala zmotna trditev, da so za debelost krive maščobe?
Dr. Lustig je prepičan, da je med začetniki te planetarno sprejete znanstvene zmoto ameriški epiodemiolog Ancel Keys, ki je v iskanju odgovora, zakaj narašča število srčnožilnih obolenj, v 60. in 70 letih objavil veliko študij o tem, da imajo srčni bolniki povišan holesterol in dokazoval, da se ta ob povečanem uživanju prehranske maščobe še dviguje. Njegovo ključno delo, študija, imenovana “Sedem dežel”, so nadaljevali številni znanstveniki, med skupnimi značilnostmi pa je bilo iskanje LDL holesterola v krvi:
“Toda izkazalo se je, da je merjenje LDL obupna metoda za iskanje vzroka srčnožilnih bolezni. Merjenje trigliceridov je že nekoliko boljša. In kaj povzroča rast trigliceridov? Ogljikovi hidrati, še posebej sladkor! Bili smo v zmoti, ker smo mislili, da so maščobe glavni krivec! In kaj se je zgodilo, ko smo jih nato umaknili iz prehrane? Število obolelih za srčnožilnimi boleznimi je poletelo do neba!”
In kako smo lahko po štirih desetletjih zmote zdaj prepričani, da je vzrok veliko bolj sladek kot masten?
“Ko spoznate, kako telo predeluje sladkor, postane veliko bolj jasno, kje je težava. Sladkor je sestavljen iz dveh molekul: prva je glukoza, ki je nujna za preživetje do te mere, da jo telo ustvari samo, če je ne konzumirate. Druga sestavina je fruktoza, ki daje sladkorju sladek okus in za telo nima posebne funkcije, prispeva le energijo. In ko so vaša jetra preobremenjena s fruktozo, telo nima druge izbire kot da to odvečno fruktozo spremeni v jetrno maščobo. Ko se jetra tako zamastijo, da ne morejo več učinkovito opravljati svojega dela, nastane inzulinska rezistenca – in ta pripelje do vseh drugih kroničnih presnovnih bolezni, kot so srčnožilne bolezni, sladkorna bolezen ipd. Torej uživanje sladkorja pripelje do vsega tega.
Sladkor ni le škodljiv, je toksičen. Pri določanju njegove toksičnosti je pomembna tako količina kot pogostost, pa tudi časovno obdobje, v katerem redno uživamo sladkor: ni pomemben le en obrok, pri katerem bi pretiravali z vnosom fruktoze. Fruktoza je postala sestavni del večine industrijsko predelane hrane, zato pojemo tisoče, desettisoče obrokov s fruktozo! Sladkor je včasih veljal za zdravilo, res le za posladek, morda ob koncih tedna ali posebnih priložnostih, danes je to vsakodnevna hrana. Včasih ga je bilo za največ 2 – 3 odstotke vse zaužite hrane, zdaj ga je za sedemnajst! In to je problem! V ZDA na tak, skrit način, povprečno zaužijemo 22 žličk sladkorja na dan! In če to počnemo leto ali dve, kaj šele deset, to vodi v kronične presnovne bolezni in zato te bolezni opažamo tudi pri najmlajših otrocih!”
Nedavna študija je pokazala, da so slovenski srednješolci po sladkorju, zaužitem s sladkimi pijačami v evropskem vrhu. Naši strokovnjaki opozarjajo na debelost šolarjev, pediatri na vse mlajše otroke z diabetesom. Presladke so že otroške žitne kašice in piškoti, otroci vsak dan pijejo kakav in sokove. Rastejo torej prve generacije otrok, ki so sistematično zasute in zalite s sladkimi živili že skoraj od rojstva. Kaj pretirano uživanje sladkorja pomeni za rastoče otroško telo?
“To je velik problem! Ko se enkrat ustvarijo maščobne celice, želijo ostati napolnjene z maščobo in je ne bodo predale brez boja! Ko si enkrat debel, je to zagotovo slaba novica! In dejstvo je, da imamo epidemijo predebelih novorojenčkov! V povprečju so ob rojstvu 200 gramov težji kot so bili pred 25 leti! Gre za 200 gramov maščobe! In morda je to del razloga, zakaj imamo tako epidemijo debelih dojenčkov in malčkov v ZDA in po svetu.”
Ker sladkor uradno ne velja za nevarno snov, natančne študije o tem, kolikšna je sprejemljiva dnevna količina niso narejene. Pravkar izdane smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) mejo postavljajo pri petih odstotkih skupnega vnosa kalorij na dan, Ameriško združenje za srce (American heart organization) pa dopušča osem odstotkov.
Dr. Lustig je ob tem prepričan, da je velika težava s sladkorjem tudi ta, da ljudje postanemo z njim zasvojeni. “Zasvojenost” je sicer odvisna od tega, kakšna znanstvena merila vzamemo za dokazovanje zasvojenosti, a kljub temu v ZDA zadnje leto vse bolj dopuščajo tudi znanstveno potrditev te teze.
Sogovornik v svojih predavanjih in v knjigi Mastna laž – grenka resnica o sladkorju pravi, da bistvo svetovne debelosti ni le v tezi o prenajedanju in pomanjkanju gibanja, prevelikega vnosa kalorij in premajhne porabe in seštevanju kalorij, ne glede na to, ali so iz cvetače ali iz čokoladne torte, pač pa predvsem v presnovnem sindromu.
Obstaja več definicij o tem, kaj naj bi bil ta – kot kaže- tudi ključ do rešitve vzroka debelosti. Tak je po razlagi dr. Lustiga:
“Sam razumem presnovni sindrom kot preobremenitev mitohondrijev. To so male tovarne, ki v naših celicah kurijo energijo. V določenem času lahko porabijo določeno količino energije. A če jih preobremenimo in vnešene energije ne zmorejo predelati , nimajo druge izbire kot da jo predelajo v jetrno maščobo in jo naložijo tudi v druge organe. To je presnovni sindrom. Kakšna bolezen pa se bo razvila zaradi preobremenitve mitohondrijev, pa je odvisno od vsakega posameznika .”
“Podatki kažejo, da ima presnovni sindrom približno četrtina svetovnega prebivalstva, za ZDA bi rekel, da je takih že skoraj 40%. Večina misli, da je debelost ta, ki povzroča presnovni sindrom, a to ne drži. Seveda imajo tudi predebeli ljudje težave z metabolizmom. Več kot 80% debelih ima obolel metabolizem, toda 20% je takih, ki ga nima! Poleg tega pa ima 40% prebivalcev z normalno telesno težo obolel metabolizem, pa niso debeli! Ima ga torej več kot polovica prebivalstva ZDA, in to je velikanski problem. Evropa nas dohiteva. Zato vam tehtnica nikakor ne more povedati, ali imate presnovni sindrom ali ne, potrebujete več podatkov!”
Na to opozarja tudi študija angleškega strokovnjaka, Jimmyja Bella, ki kaže, da ima kar 45 % tistih z normalnim indeksom telesne teže (med 20 in 25), povišano stopnjo t.i. notranje maščobe, pri moških je takih kar 60%! Take osebe Bell imenuje TOFI (Thin Outside, Fat Inside) in ugiba, da bi najbrž bilo treba kar na novo spisati definicijo debelosti.
Kako torej vemo, ali ima naše preobilno telo zdrav metabolizem in zakaj kljub zavidljivim telesnim meram naše telo trpi zaradi nakopičene notranje maščobe?
“To je velik problem. Edino res zanesljivo sliko nam lahko da slikanje z magnetno resonanco, vendar pa je to velik strošek. Najlažji način je zato merjenje obsega pasu.
Če je ta blizu 100 cm pri moškem in okoli 90 cm pri ženskah , je možnost, da imate težave z metabolizmom, precejšnja. Tehtnica torej ni zanesljiv pripomoček. Obstaja pa še nekaj krvnih preiskav.”
Pri nas se merita dobri in slabi holesterol v krvi. Ali je to zanesljiv način ugotavljanja presnovnega sindroma?
“Merjenje LDL je katastrofa! Zaradi tega so nastale številne zmešnjave! Problem je v tem, ker obstajata dve obliki LDL holesterola. Prvim pravimo »veliki plovni LDL«, ki je povsem nevtralen, drugim pa »mali, gosti LDL.« Ta pa je bolezenski in iz njega izvirajo težave s srčnožilnimi obolenji in diabetesom! Ogljikovi hidrati so izvor tega slabega holesterola! Zaužita maščoba je vir velikega plovnega LDL-ja, ki je v srčnožilnem sistemu povsem nevtralen. Ko merite LDL, merite oba hkrati! Zato je veliko bolje, če poleg vrednosti LDL holesterola merite tudi vrednost trigliceridov. Če je ob visoki vrednosti LDL visoka tudi vrednost trigliceridov, imate zelo verjetno presnovno bolezen. Če pa so trigliceridi nizki, pa je večja verjetnost, da vaš LDL verjetno ne povzroča tveganj za srčnožilne bolezni.”
V nasprotju z vsem, v kar so znanstveniki, še posebej pa prehranska industrija, sladkorni lobiji in promotorji raznolikih manj mastnih in nemastnih diet ter prodajalci topilcev prehranskih maščob vsa ta desetletja verjeli, dr. Lustig s svojim znanstvenim delom skorajda v popolnosti rehabilitira zdrave, nehidrogenirane in nenasičene maščobe v naši hrani in jim odpiše krivdo za maščobo, uskladiščeno v naših teles. Ali to pomeni, da se na krožnike vračajo mastni zrezki, olja, maslo, ali to pomeni, da lahko maščob pojemo kolikor želimo, če jim le niso primešani sladkorji?
“Ha, ha! Z nobeno hrano se ne morete prenajedati in pričakovati, da bo vse v redu. Če jeste hrano, ki ne vsebuje sladkorja, je veliko večja verjetnost, da boste zmerni s količino. Vaši možgani bodo dobili signal, da ste pojedli dovolj in ste siti. Sladkor pa ta signal zaustavlja v dveh stopnjah:
– povzroča inzulinsko rezistenco, ta pa preprečuje hormonu leptinu, da bi vašim možganom sporočil, da ste že siti. Ker možgani mislijo, da ste še lačni, jeste več. Zato je del krivde za prenajedanje v uživanju sladkorja. Ljudje, ki so preizkusili Atkinsovo dieto z večjim vnosom maščob, se ne prenajedajo in deloma izgubljajo težo prav zato, ker njihovi možgani lahko sprejemajo ta signal bolje – saj so se znebili sladkorja.
– sladkor tudi aktivira “sistem nagrajevanja”, zaradi tega ga hoče telo še več. Maščoba tega ne počne . Profesor Eric Stice z oregonske univerze je preučil učinke maščob in sladkorja na naše možgane in dokazal , da “sistem nagrajevanja”, ki zahteva več in več hrane , spodbudi izključno sladkor, ne pa tudi maščobe.”
Je pri »dovoljenih« 6 žličkah sladkorja na dan pomembno, ali gre za beli, rjavi, agavin, rižev ali kak drug sladkor ali slad, javorjev sirup ali morda celo med? Dr. Lustig trdi, da med njimi – z vidika ustvarjanja presežnih maščob – ni razlike. Kaj pa stevia, edino rastlinsko intenzivno sladilo, kaj pa umetna sladila?
“Tega ne vemo. Nimamo dolgoročnejših podatkov, po katerih bi lahko trdili, da je to dolgoročna rešitev problema. Kaže, da stevia ni strupena, nima akutnih negativnih stranskih učinkov, toda, kako deluje na telo? Se bo zato sprostilo več inzulina? Bo zato to sladilo zahtevalo od nas dodaten kalorični vnos? Enak problem imamo z umetnimi sladili: preprosto nimamo zanesljivih podatkov. In zakaj jih nimamo? Ker jih prehranska industrija ne želi opraviti. Tudi ameriška in evropska agencija za varno hrano (FDA in EFSA) jih od njih ne zahtevata. Dokler nimamo teh podatkov, jih ne morem priporočiti.”
Hrana brez sladkorja je torej osnova za omejitev debelosti. O nujnosti telesne vadbe, ki jo ljudje razumejo tudi kot bistveni del hujšanja, pa dr. Lustig pravi:
“Telovadba je zagotovo najboljša stvar , ki jo lahko storite zase! Telesna vadba je odlična za vaše telo v vseh pogledih, z eno izjemo: izgubo teže. Sama telovadba ne povzroči izgube teže! Deloma zato, ker s telovadbo pretvarjate maščobo v mišice, kar je izvrstno. Ker so mišice težje od maščobe, večina ljudi, ko začne vaditi, težo pridobi, ne izgubi. Zato tehtnica ne more biti merilo, ali ste z vadbo naredili kaj dobrega za svoje telo. Vaše merilo naj bo obseg pasu: ta se mora manjšati. Na kratko: telovadba je dobra, le na tehtnico ne glejte!”
Omenili ste Atkinsovo dieto, pa učinkovitost paleodiete, ljudje se odločajo za vegansko, neglutensko in še kakšno dieto. Ali katera od njih res deluje?
“Na kratko: ne verjamem v diete. Če pogledate skupni imenovalec diet, ki naj bi delovale, imajo dve skupni značilnosti: malo sladkorja, veliko vlaknin. To je ključ do uspeha. In veste, kako se imenuje taka dieta: »prava« oz. »zaresna« hrana . To je odgovor na vsa vprašanja o dietah. Biti na dieti ni odgovor, preiti na pravo hrano – zagotovo je. In seveda – ne govorimo o dieti, pač pa vseživljenjski spremembi prehrane. Zagotovo je težava, ker ta številnim ljudem ni več dostopna, pač pa lahko kupijo le še predelano hrano. In to je najbolj napačen izbor, če želite imeti zdrav metabolizem.”
Kaj pa, če je naš presnovni sistem že okvarjen? Seveda ga je mogoče povrniti v zdravo stanje, trdi sogovornik, a za popoln učinek telo lahko potrebuje tudi do pet let. Učinkovita pomoč pa obstaja, tudi za tiste, ki so zaradi okvarjenega metabolizma že dobili sladkorno bolezen tipa 2.
“Seveda! Pravzaprav je vrsta študij pokazala, da z uživanjem »paleolitske diete« lahko korenito spremenite bolezensko stanje pri sladkorni boleni tipa 2 : Nekateri bolniki so lahko celo opustili zdravila. In to še preden so izgubili odvečno težo! Veliko stvari lahko naredite, da bi omilili negativne posledice diabetesa. Toda težava je v tem, ker večina zdravil, ki jih jemljejo bolniki s sladkorno boleznijo, povzroči porast inzulina v krvi in ne padca, to pa pomeni večjo leptinsko rezistenco in večji vnos hrane, seveda pa tudi naraščanje teže. Torej večina diabetičnih zdravil bolnikom pravzaprav onemogoča , da bi se bolezni znebili. Edini način je torej, da korenito spremenijo svojo prehrano.”
Dr. Lustig pa opozarja še na en, pogosto spregledano biokemičen vzrok za debelost: stres in njegovo posledico – kortizol.
“Kortizol je stresni hormon, ki energijo spreminja v t.i. drobovno tolščo, tisto, okoli vašega pasu. Torej zelo stresna služba ali zelo stresni dogodki zagotovo povzročajo takšno kopičenje maščobe, ta pa povzroča bolezni srca in ožilja. Študije kažejo, da imajo ljudje pod stresom več take maščobe.
Tudi klinična depresija je odličen primer: izgubljate težo, ker zaradi depresije ne želite jesti, toda povečuje se količina vaše drobovne tolšče in četudi hujšate, se v resnici zdravstveno stanje vašega telesa slabša! Skrivnost je torej v drobovni maščobi in ne v sami teži.”
Cenena, močno predelana, težko pokvarljiva hrana z veliko skritega sladkorja, slabimi, hidrogeniranimi nasičenimi maščobami in visoko vsebnostjo škroba je namreč za revnejše sloje tudi cenovno dosegljivejša, pogosto pa je za prezaposlene in utrujene ljudi tudi privlačnejša od jedi, ki bi jih morali sami pripraviti iz osnovnih, nepredelanih, polnovrednih živil.
Dr. Robert Lustig v svojih javnih nastopanjih in tudi v svoji knjigo opozarja, da krivde in odgovornosti za epidemijo debelosti ne smemo več zgolj zvračati na ramena posameznika in opozarjati na osebno odgovornost, pač pa moramo predelano, presladko in vsestransko škodljivo hrano uvrstiti na agende javnozdravstvene politike kot v primerih drog, alkohola, tobaka in drugih, dokazano škodljivih snovi.
Toda vplivi prehranske industrije, ki zavira takšno debato so veliki. Predelana hrana je obstojnejša in zato profitabilnejša od svežih, hitro pokvarljivih živil, prav tako ameriška in evropska agencija za varno hrano zagotavljata varno, ne pa nujno zdrave hrane in skušata potrošnike ščititi predvsem pred akutnimi toksini, s katerimi se je mogoče akutno zastrupiti.
Dr. Lustig priznava, da je opozarjanje že naletelo na nekaj manjših sprememb, tako Ameriška FDA načrtuje uvedbo obvezne navedbe dodanih sladkorjev v hrani na deklaracijah. Hkrati pa opozarja, da je Evropska agencija (EFSA) nedavno fruktozo celo uvrstila med samostojna sladila. Ko je na neprimernost odločitve opozoril v britanskem The Guardianu, so mu iz Agencije odgovorili, da so se za to odločili zaradi pritiskov proizvajalcev.
In sama prehranska industrija zagotovo ne bo sama začela razmišljati o spremembah. Zaradi vseh visokih profitov in velikih pritiskov dr. Lustig meni, da bo – podobno kot pred leti pri tobačni industriji – resne premike v prehranski politiki mogoče doseči šele s tožbami potrošnikov.
Dokler tega ne bo, dokler bo sladkor dostopen na policah in bodo oblasti uporabo le-tega spodbujale tudi s subvencijami, je treba v tem nevarnem sladkem okolju najti primerno strategijo.
Njegovi nasveti, strnjeni tudi v knjigi, so: bodite pozorni na skrite sladkorje, zato podrobno berite deklaracije. Ali še bolje: kupujte osnovna živila, ki so brez nje, saj »prava hrana« ne potrebuje in nima prehranske deklaracije. Hrano si pripravljajte sami. In še humoren nasvet tistim, ki radi zahajajo v restavracije s hitro prehrano: Če je kakšna jed v ovitku, potem je ovitek bolj zdrav od jedi.
Kaj torej pomenijo ugotovitve našega sogovornika? Če drži vse, potem bi se morala prav kmalu zgoditi revolucija v prehranskih smernicah in velikanska sprememba v razumevanju vpliva prehrane na naše telo.
Toda tudi če vse, kar trdi dr. Lustig, ne bo zmoglo popolnoma pojasniti in tudi ne odpraviti debelosti, je nekaj jasno: za razliko od številnih drugih živil, ki jih posamezne diete odsvetujejo ali prepovedujejo, umik sladkorja iz prehrane ne more prinesti telesu prav nobene škode. Sladkor kot tak namreč ni nujen za zagotavljanje niti ene same življenjske funkcije v človeškem telesu.
Vsekakor pa je pred korenitimi spremembami v prehrani tistih ljudi, ki že jemljejo zdravila zaradi diabetesa, dobrodošel posvet z zdravnikom.
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Intervju z avtorjem knjižne uspešnice Mastna laž
Dr. Robert H. Lustig, ameriški endokrinolog in specialist za otroško debelost razbija mite, ki že nekaj desetletij prevladujejo v medicinski razlagi epidemije debelosti, s katero se srečuje prav ves svet.
Debelost, tudi tista morbidna, z nekajkrat preseženo priporočljivo telesno težo, namreč vlada vsem starostnim skupinam od dojenčkov naprej, v vseh socialnih slojih, še posebej v revnejših, in na vseh celinah. In kako je sploh nastala zmotna trditev, da so za debelost krive maščobe?
Dr. Lustig je prepičan, da je med začetniki te planetarno sprejete znanstvene zmoto ameriški epiodemiolog Ancel Keys, ki je v iskanju odgovora, zakaj narašča število srčnožilnih obolenj, v 60. in 70 letih objavil veliko študij o tem, da imajo srčni bolniki povišan holesterol in dokazoval, da se ta ob povečanem uživanju prehranske maščobe še dviguje. Njegovo ključno delo, študija, imenovana “Sedem dežel”, so nadaljevali številni znanstveniki, med skupnimi značilnostmi pa je bilo iskanje LDL holesterola v krvi:
“Toda izkazalo se je, da je merjenje LDL obupna metoda za iskanje vzroka srčnožilnih bolezni. Merjenje trigliceridov je že nekoliko boljša. In kaj povzroča rast trigliceridov? Ogljikovi hidrati, še posebej sladkor! Bili smo v zmoti, ker smo mislili, da so maščobe glavni krivec! In kaj se je zgodilo, ko smo jih nato umaknili iz prehrane? Število obolelih za srčnožilnimi boleznimi je poletelo do neba!”
In kako smo lahko po štirih desetletjih zmote zdaj prepričani, da je vzrok veliko bolj sladek kot masten?
“Ko spoznate, kako telo predeluje sladkor, postane veliko bolj jasno, kje je težava. Sladkor je sestavljen iz dveh molekul: prva je glukoza, ki je nujna za preživetje do te mere, da jo telo ustvari samo, če je ne konzumirate. Druga sestavina je fruktoza, ki daje sladkorju sladek okus in za telo nima posebne funkcije, prispeva le energijo. In ko so vaša jetra preobremenjena s fruktozo, telo nima druge izbire kot da to odvečno fruktozo spremeni v jetrno maščobo. Ko se jetra tako zamastijo, da ne morejo več učinkovito opravljati svojega dela, nastane inzulinska rezistenca – in ta pripelje do vseh drugih kroničnih presnovnih bolezni, kot so srčnožilne bolezni, sladkorna bolezen ipd. Torej uživanje sladkorja pripelje do vsega tega.
Sladkor ni le škodljiv, je toksičen. Pri določanju njegove toksičnosti je pomembna tako količina kot pogostost, pa tudi časovno obdobje, v katerem redno uživamo sladkor: ni pomemben le en obrok, pri katerem bi pretiravali z vnosom fruktoze. Fruktoza je postala sestavni del večine industrijsko predelane hrane, zato pojemo tisoče, desettisoče obrokov s fruktozo! Sladkor je včasih veljal za zdravilo, res le za posladek, morda ob koncih tedna ali posebnih priložnostih, danes je to vsakodnevna hrana. Včasih ga je bilo za največ 2 – 3 odstotke vse zaužite hrane, zdaj ga je za sedemnajst! In to je problem! V ZDA na tak, skrit način, povprečno zaužijemo 22 žličk sladkorja na dan! In če to počnemo leto ali dve, kaj šele deset, to vodi v kronične presnovne bolezni in zato te bolezni opažamo tudi pri najmlajših otrocih!”
Nedavna študija je pokazala, da so slovenski srednješolci po sladkorju, zaužitem s sladkimi pijačami v evropskem vrhu. Naši strokovnjaki opozarjajo na debelost šolarjev, pediatri na vse mlajše otroke z diabetesom. Presladke so že otroške žitne kašice in piškoti, otroci vsak dan pijejo kakav in sokove. Rastejo torej prve generacije otrok, ki so sistematično zasute in zalite s sladkimi živili že skoraj od rojstva. Kaj pretirano uživanje sladkorja pomeni za rastoče otroško telo?
“To je velik problem! Ko se enkrat ustvarijo maščobne celice, želijo ostati napolnjene z maščobo in je ne bodo predale brez boja! Ko si enkrat debel, je to zagotovo slaba novica! In dejstvo je, da imamo epidemijo predebelih novorojenčkov! V povprečju so ob rojstvu 200 gramov težji kot so bili pred 25 leti! Gre za 200 gramov maščobe! In morda je to del razloga, zakaj imamo tako epidemijo debelih dojenčkov in malčkov v ZDA in po svetu.”
Ker sladkor uradno ne velja za nevarno snov, natančne študije o tem, kolikšna je sprejemljiva dnevna količina niso narejene. Pravkar izdane smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) mejo postavljajo pri petih odstotkih skupnega vnosa kalorij na dan, Ameriško združenje za srce (American heart organization) pa dopušča osem odstotkov.
Dr. Lustig je ob tem prepričan, da je velika težava s sladkorjem tudi ta, da ljudje postanemo z njim zasvojeni. “Zasvojenost” je sicer odvisna od tega, kakšna znanstvena merila vzamemo za dokazovanje zasvojenosti, a kljub temu v ZDA zadnje leto vse bolj dopuščajo tudi znanstveno potrditev te teze.
Sogovornik v svojih predavanjih in v knjigi Mastna laž – grenka resnica o sladkorju pravi, da bistvo svetovne debelosti ni le v tezi o prenajedanju in pomanjkanju gibanja, prevelikega vnosa kalorij in premajhne porabe in seštevanju kalorij, ne glede na to, ali so iz cvetače ali iz čokoladne torte, pač pa predvsem v presnovnem sindromu.
Obstaja več definicij o tem, kaj naj bi bil ta – kot kaže- tudi ključ do rešitve vzroka debelosti. Tak je po razlagi dr. Lustiga:
“Sam razumem presnovni sindrom kot preobremenitev mitohondrijev. To so male tovarne, ki v naših celicah kurijo energijo. V določenem času lahko porabijo določeno količino energije. A če jih preobremenimo in vnešene energije ne zmorejo predelati , nimajo druge izbire kot da jo predelajo v jetrno maščobo in jo naložijo tudi v druge organe. To je presnovni sindrom. Kakšna bolezen pa se bo razvila zaradi preobremenitve mitohondrijev, pa je odvisno od vsakega posameznika .”
“Podatki kažejo, da ima presnovni sindrom približno četrtina svetovnega prebivalstva, za ZDA bi rekel, da je takih že skoraj 40%. Večina misli, da je debelost ta, ki povzroča presnovni sindrom, a to ne drži. Seveda imajo tudi predebeli ljudje težave z metabolizmom. Več kot 80% debelih ima obolel metabolizem, toda 20% je takih, ki ga nima! Poleg tega pa ima 40% prebivalcev z normalno telesno težo obolel metabolizem, pa niso debeli! Ima ga torej več kot polovica prebivalstva ZDA, in to je velikanski problem. Evropa nas dohiteva. Zato vam tehtnica nikakor ne more povedati, ali imate presnovni sindrom ali ne, potrebujete več podatkov!”
Na to opozarja tudi študija angleškega strokovnjaka, Jimmyja Bella, ki kaže, da ima kar 45 % tistih z normalnim indeksom telesne teže (med 20 in 25), povišano stopnjo t.i. notranje maščobe, pri moških je takih kar 60%! Take osebe Bell imenuje TOFI (Thin Outside, Fat Inside) in ugiba, da bi najbrž bilo treba kar na novo spisati definicijo debelosti.
Kako torej vemo, ali ima naše preobilno telo zdrav metabolizem in zakaj kljub zavidljivim telesnim meram naše telo trpi zaradi nakopičene notranje maščobe?
“To je velik problem. Edino res zanesljivo sliko nam lahko da slikanje z magnetno resonanco, vendar pa je to velik strošek. Najlažji način je zato merjenje obsega pasu.
Če je ta blizu 100 cm pri moškem in okoli 90 cm pri ženskah , je možnost, da imate težave z metabolizmom, precejšnja. Tehtnica torej ni zanesljiv pripomoček. Obstaja pa še nekaj krvnih preiskav.”
Pri nas se merita dobri in slabi holesterol v krvi. Ali je to zanesljiv način ugotavljanja presnovnega sindroma?
“Merjenje LDL je katastrofa! Zaradi tega so nastale številne zmešnjave! Problem je v tem, ker obstajata dve obliki LDL holesterola. Prvim pravimo »veliki plovni LDL«, ki je povsem nevtralen, drugim pa »mali, gosti LDL.« Ta pa je bolezenski in iz njega izvirajo težave s srčnožilnimi obolenji in diabetesom! Ogljikovi hidrati so izvor tega slabega holesterola! Zaužita maščoba je vir velikega plovnega LDL-ja, ki je v srčnožilnem sistemu povsem nevtralen. Ko merite LDL, merite oba hkrati! Zato je veliko bolje, če poleg vrednosti LDL holesterola merite tudi vrednost trigliceridov. Če je ob visoki vrednosti LDL visoka tudi vrednost trigliceridov, imate zelo verjetno presnovno bolezen. Če pa so trigliceridi nizki, pa je večja verjetnost, da vaš LDL verjetno ne povzroča tveganj za srčnožilne bolezni.”
V nasprotju z vsem, v kar so znanstveniki, še posebej pa prehranska industrija, sladkorni lobiji in promotorji raznolikih manj mastnih in nemastnih diet ter prodajalci topilcev prehranskih maščob vsa ta desetletja verjeli, dr. Lustig s svojim znanstvenim delom skorajda v popolnosti rehabilitira zdrave, nehidrogenirane in nenasičene maščobe v naši hrani in jim odpiše krivdo za maščobo, uskladiščeno v naših teles. Ali to pomeni, da se na krožnike vračajo mastni zrezki, olja, maslo, ali to pomeni, da lahko maščob pojemo kolikor želimo, če jim le niso primešani sladkorji?
“Ha, ha! Z nobeno hrano se ne morete prenajedati in pričakovati, da bo vse v redu. Če jeste hrano, ki ne vsebuje sladkorja, je veliko večja verjetnost, da boste zmerni s količino. Vaši možgani bodo dobili signal, da ste pojedli dovolj in ste siti. Sladkor pa ta signal zaustavlja v dveh stopnjah:
– povzroča inzulinsko rezistenco, ta pa preprečuje hormonu leptinu, da bi vašim možganom sporočil, da ste že siti. Ker možgani mislijo, da ste še lačni, jeste več. Zato je del krivde za prenajedanje v uživanju sladkorja. Ljudje, ki so preizkusili Atkinsovo dieto z večjim vnosom maščob, se ne prenajedajo in deloma izgubljajo težo prav zato, ker njihovi možgani lahko sprejemajo ta signal bolje – saj so se znebili sladkorja.
– sladkor tudi aktivira “sistem nagrajevanja”, zaradi tega ga hoče telo še več. Maščoba tega ne počne . Profesor Eric Stice z oregonske univerze je preučil učinke maščob in sladkorja na naše možgane in dokazal , da “sistem nagrajevanja”, ki zahteva več in več hrane , spodbudi izključno sladkor, ne pa tudi maščobe.”
Je pri »dovoljenih« 6 žličkah sladkorja na dan pomembno, ali gre za beli, rjavi, agavin, rižev ali kak drug sladkor ali slad, javorjev sirup ali morda celo med? Dr. Lustig trdi, da med njimi – z vidika ustvarjanja presežnih maščob – ni razlike. Kaj pa stevia, edino rastlinsko intenzivno sladilo, kaj pa umetna sladila?
“Tega ne vemo. Nimamo dolgoročnejših podatkov, po katerih bi lahko trdili, da je to dolgoročna rešitev problema. Kaže, da stevia ni strupena, nima akutnih negativnih stranskih učinkov, toda, kako deluje na telo? Se bo zato sprostilo več inzulina? Bo zato to sladilo zahtevalo od nas dodaten kalorični vnos? Enak problem imamo z umetnimi sladili: preprosto nimamo zanesljivih podatkov. In zakaj jih nimamo? Ker jih prehranska industrija ne želi opraviti. Tudi ameriška in evropska agencija za varno hrano (FDA in EFSA) jih od njih ne zahtevata. Dokler nimamo teh podatkov, jih ne morem priporočiti.”
Hrana brez sladkorja je torej osnova za omejitev debelosti. O nujnosti telesne vadbe, ki jo ljudje razumejo tudi kot bistveni del hujšanja, pa dr. Lustig pravi:
“Telovadba je zagotovo najboljša stvar , ki jo lahko storite zase! Telesna vadba je odlična za vaše telo v vseh pogledih, z eno izjemo: izgubo teže. Sama telovadba ne povzroči izgube teže! Deloma zato, ker s telovadbo pretvarjate maščobo v mišice, kar je izvrstno. Ker so mišice težje od maščobe, večina ljudi, ko začne vaditi, težo pridobi, ne izgubi. Zato tehtnica ne more biti merilo, ali ste z vadbo naredili kaj dobrega za svoje telo. Vaše merilo naj bo obseg pasu: ta se mora manjšati. Na kratko: telovadba je dobra, le na tehtnico ne glejte!”
Omenili ste Atkinsovo dieto, pa učinkovitost paleodiete, ljudje se odločajo za vegansko, neglutensko in še kakšno dieto. Ali katera od njih res deluje?
“Na kratko: ne verjamem v diete. Če pogledate skupni imenovalec diet, ki naj bi delovale, imajo dve skupni značilnosti: malo sladkorja, veliko vlaknin. To je ključ do uspeha. In veste, kako se imenuje taka dieta: »prava« oz. »zaresna« hrana . To je odgovor na vsa vprašanja o dietah. Biti na dieti ni odgovor, preiti na pravo hrano – zagotovo je. In seveda – ne govorimo o dieti, pač pa vseživljenjski spremembi prehrane. Zagotovo je težava, ker ta številnim ljudem ni več dostopna, pač pa lahko kupijo le še predelano hrano. In to je najbolj napačen izbor, če želite imeti zdrav metabolizem.”
Kaj pa, če je naš presnovni sistem že okvarjen? Seveda ga je mogoče povrniti v zdravo stanje, trdi sogovornik, a za popoln učinek telo lahko potrebuje tudi do pet let. Učinkovita pomoč pa obstaja, tudi za tiste, ki so zaradi okvarjenega metabolizma že dobili sladkorno bolezen tipa 2.
“Seveda! Pravzaprav je vrsta študij pokazala, da z uživanjem »paleolitske diete« lahko korenito spremenite bolezensko stanje pri sladkorni boleni tipa 2 : Nekateri bolniki so lahko celo opustili zdravila. In to še preden so izgubili odvečno težo! Veliko stvari lahko naredite, da bi omilili negativne posledice diabetesa. Toda težava je v tem, ker večina zdravil, ki jih jemljejo bolniki s sladkorno boleznijo, povzroči porast inzulina v krvi in ne padca, to pa pomeni večjo leptinsko rezistenco in večji vnos hrane, seveda pa tudi naraščanje teže. Torej večina diabetičnih zdravil bolnikom pravzaprav onemogoča , da bi se bolezni znebili. Edini način je torej, da korenito spremenijo svojo prehrano.”
Dr. Lustig pa opozarja še na en, pogosto spregledano biokemičen vzrok za debelost: stres in njegovo posledico – kortizol.
“Kortizol je stresni hormon, ki energijo spreminja v t.i. drobovno tolščo, tisto, okoli vašega pasu. Torej zelo stresna služba ali zelo stresni dogodki zagotovo povzročajo takšno kopičenje maščobe, ta pa povzroča bolezni srca in ožilja. Študije kažejo, da imajo ljudje pod stresom več take maščobe.
Tudi klinična depresija je odličen primer: izgubljate težo, ker zaradi depresije ne želite jesti, toda povečuje se količina vaše drobovne tolšče in četudi hujšate, se v resnici zdravstveno stanje vašega telesa slabša! Skrivnost je torej v drobovni maščobi in ne v sami teži.”
Cenena, močno predelana, težko pokvarljiva hrana z veliko skritega sladkorja, slabimi, hidrogeniranimi nasičenimi maščobami in visoko vsebnostjo škroba je namreč za revnejše sloje tudi cenovno dosegljivejša, pogosto pa je za prezaposlene in utrujene ljudi tudi privlačnejša od jedi, ki bi jih morali sami pripraviti iz osnovnih, nepredelanih, polnovrednih živil.
Dr. Robert Lustig v svojih javnih nastopanjih in tudi v svoji knjigo opozarja, da krivde in odgovornosti za epidemijo debelosti ne smemo več zgolj zvračati na ramena posameznika in opozarjati na osebno odgovornost, pač pa moramo predelano, presladko in vsestransko škodljivo hrano uvrstiti na agende javnozdravstvene politike kot v primerih drog, alkohola, tobaka in drugih, dokazano škodljivih snovi.
Toda vplivi prehranske industrije, ki zavira takšno debato so veliki. Predelana hrana je obstojnejša in zato profitabilnejša od svežih, hitro pokvarljivih živil, prav tako ameriška in evropska agencija za varno hrano zagotavljata varno, ne pa nujno zdrave hrane in skušata potrošnike ščititi predvsem pred akutnimi toksini, s katerimi se je mogoče akutno zastrupiti.
Dr. Lustig priznava, da je opozarjanje že naletelo na nekaj manjših sprememb, tako Ameriška FDA načrtuje uvedbo obvezne navedbe dodanih sladkorjev v hrani na deklaracijah. Hkrati pa opozarja, da je Evropska agencija (EFSA) nedavno fruktozo celo uvrstila med samostojna sladila. Ko je na neprimernost odločitve opozoril v britanskem The Guardianu, so mu iz Agencije odgovorili, da so se za to odločili zaradi pritiskov proizvajalcev.
In sama prehranska industrija zagotovo ne bo sama začela razmišljati o spremembah. Zaradi vseh visokih profitov in velikih pritiskov dr. Lustig meni, da bo – podobno kot pred leti pri tobačni industriji – resne premike v prehranski politiki mogoče doseči šele s tožbami potrošnikov.
Dokler tega ne bo, dokler bo sladkor dostopen na policah in bodo oblasti uporabo le-tega spodbujale tudi s subvencijami, je treba v tem nevarnem sladkem okolju najti primerno strategijo.
Njegovi nasveti, strnjeni tudi v knjigi, so: bodite pozorni na skrite sladkorje, zato podrobno berite deklaracije. Ali še bolje: kupujte osnovna živila, ki so brez nje, saj »prava hrana« ne potrebuje in nima prehranske deklaracije. Hrano si pripravljajte sami. In še humoren nasvet tistim, ki radi zahajajo v restavracije s hitro prehrano: Če je kakšna jed v ovitku, potem je ovitek bolj zdrav od jedi.
Kaj torej pomenijo ugotovitve našega sogovornika? Če drži vse, potem bi se morala prav kmalu zgoditi revolucija v prehranskih smernicah in velikanska sprememba v razumevanju vpliva prehrane na naše telo.
Toda tudi če vse, kar trdi dr. Lustig, ne bo zmoglo popolnoma pojasniti in tudi ne odpraviti debelosti, je nekaj jasno: za razliko od številnih drugih živil, ki jih posamezne diete odsvetujejo ali prepovedujejo, umik sladkorja iz prehrane ne more prinesti telesu prav nobene škode. Sladkor kot tak namreč ni nujen za zagotavljanje niti ene same življenjske funkcije v človeškem telesu.
Vsekakor pa je pred korenitimi spremembami v prehrani tistih ljudi, ki že jemljejo zdravila zaradi diabetesa, dobrodošel posvet z zdravnikom.
18. november smo že osmič obeležili kot evropski dan osveščanja o antibiotikih, letos pa se je prvič razpotegnil v teden opozarjanja na problem odpornosti proti antibiotikom. Zaradi okužbe z bakterijami, ki so odporne proti antibiotikom, samo v Evropi vsako leto umre 25.000 ljudi. Leta 2050 naj bi bila ta številka že 10 milijonov.
November je namenjen ozaveščanju o boleznih, ki prizadenejo predvsem moške. Četudi je rak prostate najpogostejši in najbolj smrten rak, zaradi njega letno umre kar 360 starejših moških, pa še zdaleč ni edini. V splošni moški populaciji predstavlja rak testisov 1 do 2 odstotka, v populaciji moških, starih od 20 do 40 let, pa je to najpogostejši rak.
Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.
Deloholik lahko postane vsakdo, ne glede na vrsto dela, ki ga opravlja. O tem smo se pogovarjali s sogovornikom Miranom Možino, psihiatrom in psihoterapevtom.
S približevanjem prvemu novembru se pogosteje zatekamo k tesnobni misli na minljivost – sebe in drugih. Sodobni človek je smrt in umiranje odrinil v institucije, cilj dobre paliativne oskrbe pa je usmerjen predvsem v sprejemajoč in human odnos do smrti in odhajanja, ki je pomemben del naravnega življenjskega toka. O tem je pred časom v Sloveniji govorila dr. Sheila Payne, ena od vodilnih svetovnih predavateljic za področje paliative.
Zastoj srca pri otrocih, ki zahteva nekoliko drugačen način oživljanja, in pomoč odraslim z zastojem srca v odročnih krajih, kjer reševalcev ne bo na kraj dogodka v času, ko bi še lahko rešili življenje, so dogodki, ki so zahtevni tudi za najbolj izkušene reševalce. Kako se jih lotimo laiki?
Pred osmimi leti, ob 35 letnici Vala 202, smo pripravili dve seriji radijskih oddaj s številnimi informacijami, napotki in zgodbami o tem, kako pomembno je poznavanje temeljnih postopkov oživljanja in uporabe avtomatskih defibrilatorjev. Hkrati je po Sloveniji potekalo več kot 100 brezplačnih tečajev učenja teh preprostih veščin, ki lahko odločajo o življenju ali smrti. In zagotovo vemo, da so (vsaj) dvakrat so presodile v korist življenja. Tudi zato smo se ob letošnjem Evropskem dnevu oživljanja odločili, da skupaj s partnerji, Rdečim križem Slovenije in Slovenskim reanimacijskim svetom znova povabimo: naučite se rešiti življenje.
Potem ko je pred desetletjem zbolela za panično motnjo, je Emanuela Malačič Kladnik soustanovila društvo DAM. V podporo in pomoč ter v spodbudo ljudem, da ob medsebojni pomoči – in pomoči strokovnjakov najdejo pot iz stiske in se izvijejo iz primeža duševnih motenj.
Andrej Pušljar se že 20 let zaradi bolezni ledvic vozi na dializo, medtem so mu začela odpovedovati še jetra. Pri 35. letih je že prestal transplantacijo jeter, na presaditev ledvic še čaka. Zadnje leto in pol je dobesedno živel v bolnišnici, a ni obupal. Razmišlja pozitivno, tudi zaradi službe, Andrej je od leta 2012 namreč del podjetja IBM.
“Že samo ugotavljanje neželenih stranskih učinkov je včasih zelo naporno delo, saj vsako telo na zdravila odreagira drugače. Če pa bolnik jemlje več zdravil hkrati in če ob tem uživa še raznolika prehranska dopolnila, pa je iskanje vzroka za zdravstvene težave cela znanost,” priznava Darja Potočnik Benčič, mag. farm.spec., ki pri Lekarniški zbornici Slovenije vodi strokovno skupino za pregled uporabe zdravil in pogosto svetuje bolnikom z različnimi težavami.
O predsodkih, ki obremenjujejo ljudi z duševnimi težavami in s samomorilnim vedenjem in tudi zato ne poiščejo pomoči, o stigmi že tako nemočnih svojcev ob samomoru bližnjega ter seveda o družbi, ki mora združiti moči pri preprečevanju samomora. Ambulanta 202 ob Svetovnem dnevu preprečevanja samomora.
Nemalo otrok je s strahom pričakovalo novo šolsko leto. Čeprav strokovnjaki poudarjajo, da v resnici ni otroka, ki se na bi želel česa naučiti in ki ne bi rad bil uspešen tudi v šoli, je hkrati vse več otrok, ki šole ne marajo, za šolsko delo niso motivirani ali zaradi različnih učnih težav zanje šola pomeni velik stres. Kako pravočasno odkrijemo vzrok učnih težav in kako otrokom pomagamo, je v Ambulanti 202 svetovala mag. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani.
Ambulanta tokrat predstavlja dve zgodbi - prva se dogaja v vesolju, kjer živijo pošastice, druga se dogaja na zemlji, v okolici Ljubljane, kjer živi Anej Košorok. Zgovornemu dečku z bujno domišljijo so zdravniki, ko je bil star le šest mesecev, postavili diagnozo spinalna mišična atrofija.
Ambulanta tokrat predstavlja dve zgodbi - prva se dogaja v vesolju, kjer živijo pošastice, druga se dogaja na zemlji, v okolici Ljubljane, kjer živi Anej Košorok. Zgovornemu dečku z bujno domišljijo so zdravniki, ko je bil star le šest mesecev, postavili diagnozo spinalna mišična atrofija.
Cistična fibroza je kronična, gensko pogojena in življenje ogrožajoča bolezen, ki prizadene žleze sluznice zlasti v dihalnih poteh, pljučih, trebušni slinavki in črevesju. Gosta sluz maši pljuča, otežuje dihanje in izčrpava telo. Ta redka bolezen je še vedno neozdravljiva, simptome pa bolniki obvladujejo z inhalacijami, dihalnimi vajami, jemanjem encimov v obliki tablet, dietami, telesno dejavnostjo, v zadnji fazi pa tudi s tvegano presaditvijo pljuč. V Sloveniji se vsako leto rodijo trije ali štirje otroci s cistično fibrozo. Med njimi je tudi mladi fotograf Jan Pirnat. Svojo zgodbo o življenju s cistično fibrozo bo povedal v četrtkovi valovski oddaji Ambulanta 202.
Med tabuji, ki še vedno vztrajajo tudi pri nas, je starševstvo invalidnih oseb. Pogosto se zgodi, da invalidnost doleti tiste, ki so že starši, precej redkeje pa, da se za starševstvo odločijo pari, pri katerih eden od partnerjev zaradi invalidnosti sam potrebuje precej pomoči v vsakodnevnem življenju. Borut Zemljič je nekaj let po tem, ko je zaradi hude poškodbe glave med kolesarjenjem postal povsem odvisen od drugih, zaživel polno partnersko življenje in postal celo oče.
Pravijo jim otroci metuljev, saj je njihova koža tako tanka kakor metuljeva krila. Bulozno epidermolizo, neozdravljivo kožno bolezen, ima v Sloveniji 52 ljudi, od tega štirje najhujšo obliko – distrofično. Med njimi je tudi 16-letna dijakinja Ana Rogel, ki kljub številnim oviram zaradi bolezni živi skoraj povsem normalno življenje.
28-letni Ptujčan Damjan Habjanič, strasten navijač nogometnega kluba Maribor, je bil dolga leta zgolj zavzet opazovalec športa. Takrat so se mu zelo opazno nabrali tudi kilogrami in ko jih je bilo že 155, se je odločil močno spremeniti življenjske navade. Kakšna je bila pot, na kateri je v dveh letih skoraj prepolovil svojo težo in kako namerava jeseni s prav posebnim izzivom kronati svojo največjo življenjsko zmago?
Normalna vrednost sladkorja v krvi je od 4 mmol/L- 6mmol/L, gost Ambulante 202 ga je ob prihodu v bolnišnico imel kar 40 mmol/L.
Neveljaven email naslov