Danes pa nekaj o električni mobilnosti … Začeli bomo, kot se za temo spodobi, s hvalnico, potem pa bomo nepričakovano končali z žalostinko. Najprej k boljši polovici zgodbe. Dolgo so napovedovali, končno pa se je tudi pred našo redakcijo ustavil Fordov mustang. A ne ena tistih legendarnih osemvaljnih pošasti novega sveta, temveč mustang mach-e. Veliko črnila, vsaj toliko kot žolča, je bilo prelitega o tem, ali električno vozilo lahko nosi sveto ime; predvsem zato, ker predstavlja čisto nasprotje originala, a kdo smo mi, da sodimo. "Mustang enako dišal bi z imenom drugim!" Električni mustang, vsaj tako električni poznavalci, je za zdaj ena redkih konkurenc Tesli. Če ga že ne presega. Zajetno, prekrasno izrisano in vsaj za Forda izjemno prestižno izdelano vozilo je to. Skoraj popolne oblike, ki zajema vse sodobne oblikovalske trende, a se spogleduje tudi s tradicijo ameriških mišičnjakov, je naphano s tehnologijami, ki jih, vsaj običajni smrtnik, sreča prvič. Odpiranje vrat z gumbom že sodi mednje. Vozilo upravljamo prek računalniške tablice in skoraj ni komponente vozila, vožnje ali počutja, na katero voznik ne more vplivati. Za tiste, ki jih digitalizacija ne zanima, zna biti precej zamudno, polno vklopljen mustang pa kaže velike apetite po avtonomni vožnji. In zdaj k električnemu pogonu. Tudi ta je vrhunski, moč skoraj dvestotih kilovatov je v našem primeru služila štirikolesnemu pogonu. O udobju in preostalih prednostih električne vožnje vemo že veliko, a mustang mach-e vsa dognanja le še potencira. In mimogrede; človek, ki je dal hitrosti zvoka ime, se je rodil na Velikem Slatniku na Dolenjskem in tako naš mustang še bolj kredibilno vozi po slovenskih cestah. Ki pa odprejo drugi del današnje zgodbe. Marketinškim pravljicam o dosegu več kot 500 km seveda ne verjame nihče. Zato smo si domišljali, da v zimskih razmerah, ko je baterija hladna in grelna telesa za udobje potnikov vključena, mustang zmore 380 km. Pot nas je vodila iz Maribora do Mirna na Primorskem. Ob avtocestnem križu se Petrol diči tudi z nekaj ultra hitrimi polnilnicami in na eni takih, ob avtocesti mimo Maribora, začnemo potovanje. Mustang ubogljivo golta do 90 kw na uro, to pomeni pol ure do 80 %. Kot priporoča tovarna. Odpravimo se na tisto znamenito kavo, ki jo teoretiki električne vožnje priporočajo kot sprostitev med polnjeni. Po pol ure je baterija napolnjena do polovice, ker se je postaja po petnajstih minutah naveličala. Malo človeku dvigne tlak, a do Ljubljane ga električno udobje zaziba v malodušje. Sodova polnilnica, počivališče Ljubljana Barje - sever. Ne dela. Klic na vzdrževanje, »poslali bomo nekoga!«. Do Loma se komaj privlečemo, ker vrhniški klanec srka energijo kot rejen trot sladek nektar. Na Lomu vse dela, postanek je dolg, a prebijemo se do Mirna. Tam ima polnilnico Petrol … Ne sicer hitro, a ker sta nam na voljo ves popoldan in del večera, naj bi se mustang napolnil v šestih urah. Ob devetih zvečer se vrnemo k vozilu, polnilnico je vrglo ven pri 53 %. Ob vračanju nas v Blagovici pozdravi še Sodova polnilnica, ki se z listkom opravičuje, ker ne dela. In zdaj h končni ugotovitvi. Kdo, za božjo voljo, bo zavpil, da je cesar gol?! Od žurnalizma je to očitno preveč pričakovati, a tako hvaljena električna mobilnost je verjetno največji marketinški nateg v zgodovini in hkrati tudi kolosalen uspeh v cenjenem cehu prodajalcev megle. Mustang je pri vsem tem sicer bolj malo kriv. Mogoče le toliko, da s svojo ceno okoli 90 tisoč evrov pač ne pomaga k socialni pravičnosti, ki je tudi eden temeljev zelenega prehoda. A javna infrastruktura vsaj v Sloveniji je tako bizarna, da električna mobilnost deluje kot slaba šala. Kdaj bo kdo končno rekel bobu bob in prenehal nasilno promovirati tehnologijo, ki mobilnosti odvzema njeno bistvo? Se pravi mobilnost samo, da ne govorimo, kako zelo je voznik ves čas pod stresom, ker mu razlika med kilometri do cilja in kilometri do polnilnice ves čas pleše pred očmi. Da sploh ne govorimo, kako so krvosesni trgovci z energenti v trenutku izkoristili tudi električne polnilnice kot tovarne dobička in polnjenje do 100 kilometrov dosega je na super hitrih polnilnicah stroškovno že zelo blizu vožnji agregata z notranjim izgorevanjem. Tako opevana električna mobilnost je velik, pomemben in koristen preskok naredila recimo pri kolesih in kolesarstvu, značilno pa je, da je motoristi kot revolucionaren in neodvisen del udeležencev v prometu nočejo niti povohati. Avtomobili so nekje vmes. Prepomembni, da bi električne avtomobile povsem zanemarili, a preveč štorasti in s preveč bazičnimi težavami, da bi jim posvečali čeprav samo odstotek od te pozornosti, ki so je deležni danes.