Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


Gremo v kino

959 epizod


Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


04.07.2014

Gremo v kino: Festival Karlovi Vari, Poletje v Muzeju slovenskih filmskih igralcev v Divači, Trgovinica za samomore, Fifa: združene strasti

V Karlovih Varih se začenja filmski festival s slovensko udeležbo: slovenska scenaristka in režiserka Sonja Prosenc v tekmovalnem programu predstavlja svoj prvenec Drevo, v Muzeju slovenskih filmskih igralcev v Divači pa se s poklonom Ivanki Mežan začenja poletni filmski program. Premieri tega tedna sta Trgovinica za samomore in film Fifa: združene strasti.


27.06.2014

Občudovani, Transformerji 4, Film in nogomet

Sredi nogometne vročice se v tokratni oddaji Gremo v kino sprašujemo o povezavi med filmom in nogometom. Ocenjujemo 4. del Transformerjev in avstralsko dramo Občudovani. Ta spregovori o razmerju med dolgoletnima prijateljicama, ki je postavljeno pred preizkušnjo, ko se ena od njiju zaljubi v sina druge. V središču pa so tudi filmski omnibusi, ki so jim posvetili zadnji kinotečni večer v tej sezoni.


20.06.2014

Gremo v kino 20.6.2014

Kinodvorišče, filmski festival na Bledu, ocene filmov Večna ljubimca, Bekas, 9 mesecev šoka, ohranjanje najstarejših slovenskih filmov


13.06.2014

Tir, Kinootok, Locke, Festival migrantskega filma

V tokratni oddaji poročamo o 5. festivalu migrantskega filma, pa o Kinodvorišču, kamor bo Kinodvor gledalce mesec dni vabil na ogled filmov na prostem. Poročamo o pravkar minulem 10. festivalu Kinootok ter ocenjujemo dva nenavadna filma ceste – britanski triler Locke, cel posnet v avtu, in italijanski dokumentarno-igrani film Tir z Brankom Završanom v glavni vlogi voznika tovornjaka.


06.06.2014

Kinootok 2014, Nevidna ženska, Na robu jutrišnjega dne, Pionir, Kako ne umreti na zahodu

V Izoli se je začel festival Kinootok. Na rednem sporedu slovenskih kinematografov pa so se znašli nov režijski in igralski projekt Ralpha Fiennesa Nevidna ženska, triler Pionir in komični vestern Kako ne umreti na zahodu. Poleg tega ocenjujemo tudi znanstveno-fantastični triler Na robu jutrišnjega dne s Tomom Cruiseom in Emily Blunt v glavnih vlogah.


23.05.2014

Filmski festival v Cannesu, Grace Monaška, Poti, Možje X

V ospredju tokratne oddaje Gremo v kino je dogajanje na 67. filmskem festivalu v Cannesu. Nekaj Cannesa pa je prišlo tudi k nam, namreč film, s katerim so festival odprli – biografska drama o Grace Kelly, ko je ta postala Grace Monaška – film v oddaji ocenjujemo, poleg njega pa tudi avstralsko delo Poti in novi del sage Možje X.


16.05.2014

Cannes 2014, Godzila, Sivolasi žigolo, Ugrabitev, Kino zemljevid

Festival v Cannesu je poleg oskarjev najbrž najodmevnejši svetovni filmski dogodek – o začetku poroča Ingrid Kovač Brus. Z rednega sporeda ocenjujemo filme Sivolasi žigolo, Ugrabitev in Godzila. In še: pozanimali smo se, kaj prinaša nova publikacija Kino zemljevid, ki je nastala v okviru praznovanja Leto kina.


09.05.2014

Gremo v kino 9.5.2014

Obljuba, Kino zemljevid, Kam, Trd oreh, Filmska vzgoja v kinu


09.05.2014

Gremo v kino 9.5.2014

Obljuba, Kino zemljevid, Kam, Trd oreh, Filmska vzgoja v kinu


30.05.2014

Gremo v kino 30.5.

Filmska festivala v Cannesu in Izoli, Zlohotnica in Roberto Rossellini


02.05.2014

Drobižki, Najini otroci, festival Crossing Europe, konferenca o filmski vzgoji v kinu

V tokratni oddaji ocenjujemo izviren francoski animirani film Drobižki in novo delo Joachima Lafossa, družinsko tragedijo Najini otroci. S Petro Slatinšek, vodjo programa za otroke in mlade Kinobalon, se bomo pogovarjali o bližajoči se konferenci o filmski vzgoji v kinu; drugi gost oddaje pa bo filmski kritik Matevž Jerman, ki se je pravkar vrnil iz Linza, kjer je obiskal 10. izdajo festivala Crossing Europe.


26.04.2014

Gremo v kino

Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.


18.04.2014

Nebraska, Ničelni teorem, filmi Roberta Rossellinija v Kinoteki

Znan je program letošnjega Canskega festivala, prihodnji teden se v Slovenski kinoteki začenja velika retrospektiva filmov Roberta Rossellinija, v ponedeljek bo na newyorškem filmskem festivalu Tribeca prikazan film Karpopotnik Matjaža Ivanišina. Na redni spored je prišel film Nebraska Alexandra Payna in dve znanstvenofantastični deli, namreč Ničelni teorem filmskega posebneža Terryja Gilliama in film Transcendenca z Johnnyjem Deppom v glavni vlogi.


11.04.2014

Revija slovenskega animiranega filma v Izoli, projekcija Perverzneževega vodnika po ideologiji

V Izoli konec tedna poteka Revija slovenskega animiranega filma, nagrajenec za življenjsko delo je Črt Škodlar. Ljubljano je obiskal bosanski režiser Danis Tanović in uvedel premiero svojega filma Epizoda v življenju zbiralca železa. Ogledali smo si še drugi del von Trierjeve Nimfomake in Perverznežev vodnik po ideologiji režiserke Sophie Fiennes s slovenskim filozofom Slavojem Žižkom.


04.04.2014

Noe, Abeceda, Potepuh Tomaž

V ospredju oddaje je dokumentarec Abeceda in njegov ustvarjalec Erwin Wagenhofer, ocenjujemo novi film Darrena Aronofskega, ki se je po Črnem labodu zdaj lotil filmske priredbe biblijske zgodbe o Noetu, vojni film Zadnji preživeli in otroški film Potepuh Tomaž. Poročamo tudi o nizozemskih mladinskih filmih, ki jih konec tedna vrtijo v Cankarjevem domu.


28.03.2014

Pogovor z režiserjem filma Diego Star, Grand Budapest hotel, Slika, ki je ni

V oddaji ocenjujemo novi film Wesa Andersona Grand Budapest Hotel in dokumentarec Slika, ki je ni kamboškega cineasta Rithyja Panha. Gost oddaje je kanadski režiserj Frédérick Pelletier, ki v okviru Festivala frankofonskega filma predstavlja svoj film Diego Star. V Slovenski kinoteki so izdali tri nove knjige, potegnili pa bomo tudi črto pod pravkar minuli festival avstrijskega filma Diagonale.


21.03.2014

16. festival dokumentarnega filma, Banditen Kinder, pogovor z Marcelom Lozinskim, Lepotica in zver

Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.


14.03.2014

Festival dokumentarnega filma, Festival etnografskega filma, Nimfomanka, 1. del.

Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.


07.02.2014

Klub zdravja Dallas, 12 let suženj

V tokratni oddaji ocenjujemo novi film Steva McQueena, 12 let suženj, in film Klub zdravja Dallas, v katerem je Matthew McConaughey dokončno dokazal svoj izjemni igralski talent. Ocenjujemo tudi film Agent Ryan, ki predstavlja začetek sage o kultnem agentu CIE. Poleg tega se začenja 64. Berlinale, spominjamo pa se tudi prezgodaj umrlega igralca Philipa Seymorja Hoffmana.


07.03.2014

Festival dokumentarnega filma, Festival frankofonskega filma, Montevideo, se vidimo, 300: vzpon imperija, oskarji 2014

Začenjata se Festival dokumentarnega in Festival frankofonskega filma, med premierami ocenjujemo filma Montevideo, se vidimo in 300: vzpon imperija, razgledujemo pa se tudi po pravkar minulih oskarjih.


Stran 28 od 48
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov