Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


Gremo v kino

950 epizod


Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


19.06.2015

Festival migrantskega filma, Blejski filmski festival, Zgodbe o konjih in ljudeh, Vohunka, Vrvež v moji glavi

V oddaji poročamo o dogajanju na 2. Blejskem filmskem festivalu in o 6. Festivalu migrantskega filma, ki prek zgodb beguncev in drugih migrantov odpira težka vprašanja o današnji družbeni resničnosti. V art kino mreži se je zavrtela podeželska romanca o človeškem v konju in konjskem v človeku – eden najuspešnejših islandskih filmov zadnjih let Zgodbe o konjih in ljudeh. Ocenjujemo tudi akcijsko komedijo Vohunka in animirano komedijo Vrvež v moji glavi.


12.06.2015

Poštarjeve bele noči, Theeb, Jurski svet, Kolo - Pesem za Matijo Jamo, Kinootok 2015

Izbrali smo štiri premiere: novi film legende svetovnega filma Andreja Končalovskega Poštarjeve bele noči, enega izmed lanskih beneških nagrajencev - film Theeb, novo nadaljevanje zgodb o dinozavrih - Jurski svet in novi slovenski dokumentarni film Kólo - Pesem za Matijo Jamo. Za nami pa je tudi festival Kinootok.


05.06.2015

Kino Otok, Fidelio, Mumin na Azurni obali, Pavla Jesih, Kinodvorišče

Izolo te dni oživlja festival Kino Otok. Ta se je v sredo začel s filmsko-glasbenim dogodkom, s katerim so zaznamovali lansko stoto obletnico začetka prve svetovne vojne. Eden najbolj zanimivih filmov na festivalu je Fidelio – Alice na poti, s stereotipi obrnjenimi na glavo – govori o mornarki, ki pluje po daljnih morjih, medtem ko jo njen fant čaka doma. Na redni spored v slovenske kine je prišla risanka Mumin na Azurni obali. Po gledališki predstavi o alpinistki in lastnici kinematografov Pavli Jesih smo zdaj dobili tudi dokumentarec o tej izjemni Slovenki. Kinodvor pa v ponedeljek začenja novo sezono Kinodvorišča.


29.05.2015

Cannes, Kino otok, dunajski festival kratkega filma, Macondo, Phoenix, Mama je ena sama

Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.


22.05.2015

Cannes, Takšna pač je, Dežela jutrišnjega dne: svet onkraj, Francoska suita

V Cannesu se te dni na enem od najpomembnejših in najbolj glamuroznih festivalov mudijo največje zvezde iz sveta filma, dogajanje tam spremlja tudi naša poročevalka Ingrid Kovač Brus. V oddaji poleg tega ocenjujemo romantično dramo zmešnjav izpod režijske taktirke Petra Bogdanovicha Takšna pač je, domišljijsko znanstvenofantastično pustolovščino Dežela jutrišnjega dne: Svet onkraj in vojno romantično dramo Francoska suita.


15.05.2015

Prvi dnevi Cannesa, Joshua Oppenheimer, Pogled tišine, Pobesneli Max - cesta besa, Fenomenologija filma

Začel se je canski filmski festival, Ljubljano je obiskal Joshua Oppenheimer, avtor slovitih dokumentarnih filmov Teater ubijanja in Pogled tišine, na naših platnih pa se je znašel tudi novi del Pobesnelega Maxa - cesta besa. V oddaji govorimo tudi o Fenomenologiji duha oziroma filozofskih pogledih na sedmo umetnost, ki jih prinaša novi zbornik.


08.05.2015

Cannes 2015, Obehausen 2015, Cena slave, Beli bog, Hitlerjev pakr s Hollywoodom

Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.


01.05.2015

Festival vzhodnoazijskega filma, Crossing Europe, Selma, Čudesa, Sive ekonomije filma

V oddaji poročamo o dogajanju na 17. Festivalu vzhodnoazijskega filma. Festival, posvečen izvirnim žanrskim filmom, ki prihajajo iz vzhodnoazijskih dežel, je letos med drugimi gostil legendo kung-fu filmov Jackija Chana. Obiskali smo tudi festival Crossing Europe v Linzu, kjer je bilo v šestih dneh mogoče spoznati nove tokove neodvisnega filma. Poleg tega predstavljamo knjigo Ramona Lobata o sivih ekonomijah filma ter ocenjujemo film Čudesa Alice Rohrwacher in biografsko dramo Selma. Ta spregovori o boju za enakopravnost temnopoltih Američanov v 60ih letih prejšnjega stoletja.


24.04.2015

Sol zemlje, Brezčasna Adaline, Ivanka Mežanova

Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.


17.04.2015

Kosec, Gorčilo - si me prišel pogledat, Kdo=Mi2?, Kurja polt v Kinodvoru, Cannes - napoved programa, filmski festival v Pekingu

Ocenjujemo filme Kosec, Gorčilo - si me prišel pogledat in Kdo=Mi2?. V Ljubljani se je začel festival grozljivk Kurja polt, na daljnem Kitajskem pa pekinški filmski festival. In še: kateri filmi bodo v središču pozornosti letošnjega festivala v Cannesu?


10.04.2015

Pasolini, Človeški kapital, Let domov, Vsi drugi se imenujejo ljubezen, Kurja polt 2, Manoel de Oliveira

V kinih se je zavrtel film režiserja Abela Ferrare, v katerem je Willem Dafoe odigral enega največjih filmskih umetnikov Piera Paola Pasolinija na njegov zadnji dan življenja. O vrednosti človeškega življenja se sprašuje italijanski film Človeški kapital, film Let domov pa zastavlja vprašanje, kaj je vredno več – ljubezen ali denar? Posthumno je izšla avtobiografija Petra Zobca, ki je slovel po svojih režijah masovnih prizorov, v Slovenski kinoteki in Kinodvoru pa se že pripravljajo na drugo edicijo festivala Kurja polt, ki bo tokrat v največji meri posvečena očetu italijanskih gotskih grozljivk in ti. gialla, Mariu Bavi. Posvečamo se tudi ustvarjanju portugalskega cineasta Manoela de Oliveire.


20.03.2015

FDF: Goli, Biti Iranec, 1971, Citizenfour, Narodna galerija, Diagonale, Cena slave, Timbuktu, Kinoteka na TV Slovenija

Izmed kar osmih premier ta teden smo izbrali dve, letošnjega nominiranca za tujejezičnega oskarja Timbuktu in uvodno delo v festival frankofonskega filma Cena slave. V oddaji se razgledujemo tudi po pravkar minulem Festivalu dokumentarnega filma in festivalu avstrijskega filma Diagonale, ki te dni poteka v Gradcu, v pogovoru z Matejo Valentinčič pa predstavljamo tudi novo oddajo Kinoteka na Televiziji Slovenija.


13.03.2015

Festival dokumentarnega filma, Dnevi etnografskega filma, Pepelka

V polnem teku je 17. Festival dokumentarnega filma, ki ponuja vrsto družbenokritičnih in aktualnih del, na primer dokumentarec Srbski odvetnik o Marku Sladojeviću, ki je na haaškem sodišču zagovarjal Radovana Karadžića, ali razvpiti CitizenFour o razkritju Edwarda Snowdena o delovanju ameriških obveščevalnih služb. Del festivala so tudi intimni portreti. Eden teh je čilski film Čas za čaj o skupini žensk, ki se že več kot šest desetletij redno srečuje ob čaju. Te dni se odvijajo tudi Dnevi etnografskega filma, v kine pa je prišla nova priredba pravljice Pepelka. Tokrat jo je režiral slavni Kenneth Branagh. To so teme tokratne oddaje Gremo v kino…


06.03.2015

Festival dokumentarnega filma, Kaj pa Mojca?, Banda punc, Cesar Chavez, Chappie, Slovenski kratki filmi

Spet je pred vrati Festival dokumentarnega filma, že 17. po vrsti. Ogledali smo si novo bero slovenskih kratkih filmov, v nedeljo bo v slovenski Art kino mreži premiera dokumentarnega filma Kaj pa Mojca?, v katerem se avtorica Urša Menart ter ženske filmske ustvarjalke in teoretičarke, ki jih je povabila pred kamero, sprašujejo o vlogi ženske v zgodovini slovenskega filma. V oddaji poleg tega ocenjujemo družbeno angažiran film Banda punc, biografsko dramo César Chávez in znanstveno fantastični spektakel Chappie.


27.02.2015

Ida, Avtošola, V kleti, 9. festival gorniškega filma

Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.


20.02.2015

9. festival gorniškega filma, Leviatan, Ostrostrelec

Vir fotografije: madaboutfilm.si


13.02.2015

Golob je sedel na veji..., Kingsman, 50 odtenkov sive, Noč erotičnega filma, 65. Berlinale, 30. festival kratkega filma v Clermont Ferrandu, Branko Lustig

V tokratni oddaji Gremo v kino poročamo o dogajanju na 65. Berlinalu in o viških letošnje 30. edicije Mednarodnega festivala kratkega filma v Clermont Ferrandu, enega najpomembnejših dogodkov te vrste. V okviru 1. Festivala strpnosti v Ljubljani nas je obiskal producent Branko Lustig, ki je za svoje delo med drugim prejel dva oskarja. Poleg tega ocenjujemo film Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju – zaključek trilogije Roya Anderssona –, akcijski spektakel Kingsman: Tajna služba in razvpitih erotičnih 50 odtenkov sive. Gostja v oddaji pa je Maša Peče, organizatorica Noči erotičnega filma v Kinodvoru.


06.02.2015

Čas za improvizacijo, Ugrabitev Michela Houellebecqa, Še vedno Alice, Foxcatcher, Truffaut v Kinoteki, Nollywood

V Slovenski kinoteki se začenja retrospektiva filmov Françoisa Truffauta. Na Rotterdamskem filmskem festivalu smo se pogovarjali o ti. Nollywoodu – nigerijski filmski industriji, ki se je v zadnjih letih razvila v eno najbolj produktivnih svetovnih filmskih industrij. Poleg tega v oddaji ocenjujemo glasbeni dokumentarec Tine Lešničar Čas za improvizacijo in nenavadno Ugrabitev Michela Houellebecqa, pa športno dramo Foxcatcher: Boj z norostjo in film Še vedno Alice, za katerega so Julianne Moore, ki v njem igra profesorico jezikoslovja pri petdesetih z diagnozo Alzheimerjeve bolezni, nagradili z zlatim globusom.


30.01.2015

Rotterdamski filmski festival, Berlinale, Birdman, Teorija vsega

Iz Rotterdama se nam bo oglasila Tina Poglajen, ki spremlja tamkajšnji festival, že prihodnji četrtek pa se bodo festivalski reflektorji preusmerili v Berlin, kjer se bo začel 65. berlinale. Na naših platnih sta nova filma Teorija vsega in Birdman, ogledali pa smo si tudi produkcijo študentov sarajevske filmske akademije.


Stran 25 od 48
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov