Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


Gremo v kino

950 epizod


Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


18.03.2016

Cenzurirani glasovi, Sergej Loznica, Jackson Heights, To vse spremeni, London je padel

S Festivala dokumentarnega filma jemljemo pod drobnogled letošnji tekmovalni program in retrospektivo, posvečeno ukrajinsko-ruskemu kozmopolitu Sergeju Loznici. Ocenjujemo novo delo Frederica Wisemana Jackson Heights in ekološko udarno delo To vse spremeni. Z rednih sporedov pa smo izbrali še akcijski triler London je padel.


11.03.2016

Sufražetke, Lampedusa pozimi, Megla Srebrenice, Sergej Loznica, Selfi brez retuše

V oddaji Gremo v kino smo se posvetili Festivalu dokumentarnega filma, na katerem prikazujejo retrospektivo Sergeja Loznice. O svojem novem filmu o sebi Selfie brez retuše brez dlake na jeziku spregovori Vinci Vogue Anžlovar. Iz Ljubljane, kjer so premiero doživele Sufražetke, se bomo odpravili še na festival avstrijskega filma, Diagonala. Vabljeni k poslušanju!


04.03.2016

Ovna, Trumbo, Tumbledown, Oskarji 2016

Gost v tokratni oddaji Gremo v kino je scenarist in režiser Grímur Hákonarson, avtor filma Ovna, ganljive pripovedi o dveh odtujenih bratih, postavljene v odročno islandsko vas. V oddaji ocenjujemo še filma Tumbledown in Trumbo – za slednjega je bil Bryan Cranston nominiran za oskarja za najboljšo moško glavno vlogo. V oddaji komentiramo tudi letošnjo podelitev oskarjev.


26.02.2016

Družinski film, Carol, Ave, Cezar!, Festival dokumentarnega filma

V oddaji Gremo v kino smo ocenili Družinski film, drugi igrani celovečerec režiserja Olma Omerzuja, ki je na zadnjem ljubljanskem filmskem festivalu že navdušil kritike, ta teden pa je prišel na redni spored. Pred nedeljsko podelitvijo oskarjev nismo spregledali niti za šest zlatih kipcev nominiranega filma o pravi, a tudi srečni ljubezni med dvema ženskama z naslovom Carol in nove komedije bratov Coen Ave, Cezar!.


19.02.2016

Berlinale, Festival gorniškega filma, Dom, Nemirna obala, V žarišču

V oddaji Gremo v kino tokrat razmišljamo o novem, nagrajenem dokumentarcu režiserja Metoda Pevca Dom, ki pripoveduje o prebivalcih nekdanjega samskega doma v ljubljanskih Mostah. V oddaji ocenjujemo tudi film V žarišču, ki je nominiran za šest oskarjev, ter triler Nemirna obala. Pred sobotno podelitvijo medvedov povzemamo vrhunce 66. izdaje Berlinala in se s Festivalom gorniškega filma podajamo v gore …


12.02.2016

Štigličeve nagrade, Goveja postrv, Aladinove nove avanture, 10. Festival gorniškega filma, Rotterdamski filmski festival, diplomski filmi AGRFT

Pred vrati je 10. edicija Festivala gorniškega filma, letošnjo nagrado za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije je Društvo slovenskih režiserjev podelilo Rajku Ranflu. V oddaji Gremo v kino poročamo o dogajanju na Rotterdamskem filmskem festivalu, bili smo na projekciji novih igranih diplomskih filmov, nastalih v produkciji AGRFT, ocenjujemo gverilski igrano-dokumentarni film Goveja postrv, poleg tega se pogovarjamo z režiserjem francoske komedije Aladinove nove avanture Arthurjem Benzaquenom.


05.02.2016

Brooklyn, Frankofonija, Dedek uide z vajeti, Vlado Škafar, Berlinale

Kaj prinaša letošnji Berlinale? Kaj pravi o svojem novem filmu Mama Vlado Škafar? In kakšni so prvi odzivi na filmske premiere v tem tednu – govorimo o filmih Brooklyn, Frankofonija in Dedek uide z vajeti.


29.01.2016

27. tržaški filmski festival, Soba, Volčja druščina

V Trstu se bo jutri končal 27. filmski festival, prava cinefilska poslastica z izborom filmov iz srednje in vzhodne Evrope. V naših kinodvoranah pa je bogata ponudba filmov, ki so nominirani za oskarje, ta teden se jim je pridružil film Soba, ocenili pa bomo tudi dokumentarec Volčja druščina, ki je bil nagrajen na lanskem festivalu v Sundanceu.


22.01.2016

Savlov sin, Povratnik, Velika poteza, Mladost v očeh Renata Castellanija, 27. Tržaški filmski festival

V oddaji Gremo v kino razmišljamo o prvencu mladega madžarskega filmskega umetnika Lászla Nemesa – priliki iz taborišča smrti v Auschwitzu z naslovom Savlov sin –, ter o dveh delih, ki sta med favoriti za letošnje oskarje: o Povratniku, pustolovski drami Mehičana Alejandra Gonzalesa I?arrituja, in o Veliki potezi, satirični drami o svetovni finančni krizi. V Slovenski kinoteki začenjajo retrospektivo, posvečeno italijanskemu cineastu Renatu Castellaniju, v Trstu pa se začenja 27. filmski festival, ki bo obarvan tudi s slovenskimi deli.


15.01.2016

Glasnejša od bomb, Biserni gumb, Joy, Creed: rojstvo legende, zlati globusi in oskarji

V oddaji Gremo v kino smo tokrat Glasnejši od bomb, tak je tudi naslov filma Joachima Trierja. Za oddajo smo izbrali še poetični in pretresljivi dokumentarni film Biserni gumb, premiero pred premiero filma Joy z Jennifer Lawrence v glavni vlogi, in film za vse, ki si želijo znova videti Rockyja Balboo, čeprav v malo drugačni vlogi – športno dramo Creed: rojstvo legende.


15.01.2016

Glasnejša od bomb, Biserni gumb, Joy, Creed: rojstvo legende, zlati globusi in oskarji

V oddaji Gremo v kino smo tokrat Glasnejši od bomb, tak je tudi naslov filma Joachima Trierja. Za oddajo smo izbrali še poetični in pretresljivi dokumentarni film Biserni gumb, premiero pred premiero filma Joy z Jennifer Lawrence v glavni vlogi, in film za vse, ki si želijo znova videti Rockyja Balboo, čeprav v malo drugačni vlogi – športno dramo Creed: rojstvo legende.


08.01.2016

Podlih osem, Dansko dekle, Taksi, Sestrici, video umetnost

V kinih so se zavrteli novi film Quentina Tarantina – ta je spet postavljen na ameriški Divji Zahod – in Taksi iranskega cineasta Jafarja Panahija, ki sam vozi taksi po ulicah Teherana. Na redne sporede je prišel tudi novi film režiserja Kraljevega govora Toma Hooperja. V Danskem dekletu se je lotil zgodbe umetnika – enega od prvih ljudi v zgodovini, ki so se odločili za operacijsko spremembo spola. Ocenjujemo še novi film Hirokazuja Koreede Sestrica in razmišljamo o razlikah med videom in kratkim filmom.


01.01.2016

Jastog, Moja mama, Macbeth, Victoria, Pesem morja

V praznični oddaji bomo opozorili na nekaj novih filmov: na Jastoga grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa, na Mojo mamo Nannija Morettija, Victorio Sebastiana Schipperja, na Kurzelovega Macbetha in na evropski animirani film leta - Pesem morja.


25.12.2015

filmsko leto 2015

V zadnji oddaji bomo še enkrat pogledali, kateri filmi so prepričali gledalce, kritike in festivalske žirije od Berlina do Portoroža. Vabljeni skozi leto 2015, med filmske zgodbe, o katerih smo razpravljali, ker so nas navduševale, razburjale, očarale...


18.12.2015

Mladost, Vojna zvezd: sila se prebuja, Skrivnost njihovih oči, Čisto nova zaveza

Film Mladost Paola Sorentina je veliki zmagovalec letošnje podelitve Evropske filmske akademije, vse pa je tudi v znamenju novega dela Vojne zvezd z naslovom Sila se prebuja. V oddaji govorimo tudi o ameriškem filmu Skrivnost njihovih oči, posnetem na podlagi istoimenske argentinske uspešnice, in komediji Čisto nova zaveza.


11.12.2015

Evropske filmske nagrade, Dobrodušni velikan, Ob morju, 12. Animateka

Oddaja Gremo v kino je tokrat posvečena različnim vidikom animiranega filma oziroma 12. ediciji Animateke. Razmišljamo o nagradah, ki jih bo Evropska filmska akademija podelila v soboto zvečer – med nominiranci za najboljši evropski dokumentarni film leta je namreč tudi slovenska koprodukcija Ples z Marijo režiserja Ivana Gergoleta. Poleg tega ocenjujemo islandski film scenarista in režiserja Dagurja Karija Dobrodušni velikan in novi film Angeline Jolie Ob morju.


27.11.2015

Zmagovalci 26. LIFFA, Nagrada LUX, 31. Festival LGBT filma, Srednješolci, v živo s knjižnega sejma ob 20. obletnici SFC

V oddaji razmišljamo o nagradah, s katerimi se je prejšnji konec tedna sklenil 26. Ljubljanski mednarodni filmski festival. Pred vrati je 31. edicija Festivala LGBT filma. Letošnjo nagrado LUX, ki jo podeljuje Evropski parlament, je prejel turški film Mustang, v oddaji ocenjujemo srbski film Srednješolci Stevana Filipovića, del oddaje pa snemamo na Slovenskem knjižnem sejmu – gosta sta direktor Slovenskega filmskega centra Jožko Rutar in strokovna sodelavka filmskega centra Nerina Kocjančič.


20.11.2015

26. LJUBLJANSKI FILMSKI FESTIVAL

Pred podelitvijo nagrad bomo slišali, kateri filmi so najbolj prepričali naše kritike in zakaj sta retrospektivi del hala Hartleyja in tehnikolorja obvezni za vsakega cinefila. Vabljeni z nami v kino, na liffe.


13.11.2015

26. LIFFE, Družinski film, Perspektive, Ekstravaganca, Marijina zgodba, Do konca

Pred nami je konec tedna z najboljšimi filmi, kar jih ta hip premore sedma umetnost. V Ljubljani in z nekaj projekcijami v Mariboru že od srede poteka 26. liffe, ki ga vsako leto obišče več kot 40 tisoč gledalcev. Ljubljanskemu festivalu bomo namenili večino oddaje, ustavili pa se bomo še v Cottbusu in na premierah filmov Marijina zgodba in Do konca.


06.11.2015

LIFF 2015, Spectre, Psi brezčasja, Ti me nosiš, Doberdob - roman upornika

Bliža se 26. izdaja Liffa, slovenske kinodvorane gostijo dolgo pričakovanega novega Jamesa Bonda z naslovom Spectre, sicer pa so dnevi pred Liffom v znamenju slovenskega deleža v filmskem ustvarjanju – na sporedu je prvenec Mateja Nahtigala Psi brezčasja, slovensko hrvaški koprodukcijski film Ti me nosiš in novi dokumentarni film Martina Turka Doberdob - roman upornika.


Stran 23 od 48
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov