Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…
Matevž Jerman: Rdeča raketa
Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.
Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.
Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.
Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.
Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta
Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?
In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.
A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.
959 epizod
Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.
V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…
Matevž Jerman: Rdeča raketa
Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.
Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.
Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.
Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.
Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta
Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?
In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.
A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.
V tokratni oddaji: Veliko platno, Gozdovi so še vedno zeleni, Perspektive, Ekstravaganca in prolog Jean-Luisa Comollija. Vir fotografije: RTV SLO
Kaj prinaša letošnja edicija Liffa? Kakšen je tržaški festival znanstveno fantastičnega filma Science + fiction, ki ga je obiskal Matevž Jerman? V oddaji govorimo tudi o pestri ponudbi na rednem sporedu: bili smo na štirih premierah – letošnjega portoroškega zmagovalca Siniše Gačiča Boj za, znanstveno fantastični avanturi Medzvezdje in pustolovskem trilerju Smeti, pogovarjali pa smo se tudi s Teono Strugar Mitevsko, režiserko filma Ženska, ki si je otrla solze.
V kine je prišel novi slovenski film Drevo režiserke Sonje Prosenc – gosta v oddaji sta Katarina Stegnar in Jernej Kogovšek, ki sta v njem odigrala glavni vlogi. Pogovarjamo se z Marcelom Štefančičem jr. in sicer o grozljivkah ter zdaj že tradicionalni Noči grozljivk v ljubljanskem Kinodvoru, ki jo pripravlja že sedmo leto. V kine sta prišli tudi nova srbska črna komedija Mali Budo in grozljivka Ouija.
Če je Tajka poročena z Evropejcem, se pričakuje, da ima ta veliko denarja Da, na Tajskem je pomemben status. Torej, kako si oblečen in kako izgledaš. Urška in Gregor Kelt sta obiskala tajsko mesto Pataja, ki že po vnosu v spletni brskalnik ponudi predvsem številna dekleta. Spoznala sta starejšega gospoda z Nizozemske, ki je poročen s Tajko, njuna zgodba pa je drugačna od pričakovane. Če vas zanima, prisluhnite sobotni oddaji, v njej boste izvedeli še kakšno zanimivost iz obmejnega območja v Armeniji ter kako je potovanje po Kolumbiji doživela najstnica Neža.
Predstavili vam bomo program 25. ljubljanskega filmskega festivala, gostili pa bomo tudi Varjo Močnik, novo urednico filmskega programa v Slovenski kinoteki. Za premiero tedna smo izbrali film Grad v Italiji Valerie Bruni Tedeschi, ogledali smo si še filmsko Čebelico Majo. Pionirka filmske vzgoje pri nas Mirjana Borčič bo govorila o svoji knjigi Odstiranje pogleda.
Med nestrpnim čakanjem na program ljubljanskega Liffa so v kinodvoranah novi: film Zapelji me Marka Šantića, ki letos zastopa slovensko kinematografijo v igri za oskarje; razvpiti ameriški Dobrodošli v New Yorku Abela Ferrare in skandinavska cinefilska poslastica Hotel Lise Langseth. V Ljubljani poteka tradicionalna Jesenska filmska šola, v Mestno galerijo v Piranu pa vabi razstava o nekoč živahnem filmskem mestu.
V kine je prišla zabavna pustolovščina Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil – film, posnet po švedski knjižni uspešnici Jonasa Jonassona, ki govori o nabritem 100letniku Allanu Karlssonu. Ocenjujemo švedski animirani film Iskanje Pernatega kralja in francoski film ceste Bettie gre, v katerem je glavno vlogo ženske sredi šestdesetih, ki se odloči, da bo korenito spremenila svoje življenje, odigrala ikona francoskega filma Catherine Deneuve. Kinodvor se ob 20. obletnici festivala Mesto žensk poklanja ženskim filmskim ustvarjalkam, gost v oddaji pa je Peter Stanković, avtor knjige Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma.
Na dveh koncih Slovenije potekata filmska festivala – v Piranu 5. festival evropskega in mediteranskega filma, v Mariboru pa festival StopTrik, ki je namenjen ustvarjalcem in ljubiteljem animacije. Povabili pa vas bomo še na projekcije filmov z zgovornimi naslovi – Moje poletje v Provansi, Drakula: Skrita zgodba, Varuh spominov in Ni je več. Vir fotografije: gremovkino.si
Po festivalski premieri leta 2013 in drugih festivalskih gostovanjih se je na rednem sporedu kinematografov končno znašel tudi filmski prvenec Marka Šantića Zapelji me, ki je slovenski kandidat za nagrado ameriške akademije. Za oddajo smo izbrali še premieri dveh filmov: Alabama Monroe in Mesto greha: ženska za umret, Denis Valič pa se je razgledal po sedmih sodobnih japonskih filmih, ki so jih prikazali v Cankarjevem domu v Ljubljani. In še: v Slovenski kinoteki se je začela retrospektiva velikana filmske umetnosti Normana McLarena.
Razmišljamo o 17. Festivalu slovenskega filma, ki se je končal v nedeljo, in se pogovarjamo z nagrajenci. V kine so prišli novi slovenski film Pot v raj Blaža Završnika, film Woodyja Allena Čarovnija v mesečini in Jimmyjev dom Kena Loacha – gost v oddaji je Barry Ward. V filmu, ki je postavljen v 20a in 30a leta prejšnjega stoletja, je odigral vlogo irskega svobodomiselneža; s tem, da je v svoji vasi ustanovil kulturni dom, je postal trn v peti vladajočim.
V Portorožu je od srede do sobote potekal osrednji filmski dogodek pri nas – 17. festival slovenskega filma. V kakšni formi je domača kinematografija, kaj so presežki zadnjega leta in katera so osrednja vprašanja spremljevalnega programa petdnevnega festivala?
V polnem teku je Beneški filmski festival, prihodnji teden se v Portorožu začenja Festival slovenskega filma. Pogovarjali smo se z dobitnico plakete "Dokumentarno ime 2014" na festivalu DOKUDOC Heleno Koder. Bili smo na premieri dokumentarca Sabine Đogić z naslovom Kaj ti je film, v katerem je režiserka ujela pred objektiv dvajset ključnih slovenskih režiserjev in njihove misli o filmu. V kine je prišlo tudi novo, težko pričakovano delo Richarda Linklaterja, Fantovska leta. Snemal ga je 12 let z istimi igralci, govori pa o odraščanju dečka v fanta.
Bili smo na snemanju novega filma Miha Knifica, Stvari, ki sem jih hotel početi s tabo, pogovarjali smo se z Erolom Mintaşom, ki je za svoj film Pesem moje matere na Sarajevskem filmskem festivalu prejel srce Sarajeva za najboljši film. V Ljubljani se odvija mednarodni festival kratkega filma K3, začel se je prestižni Beneški filmski festival, Slovenska kinoteka pa je po poletnem odmoru spet odprla svoja vrata. Ocenjujemo tudi filma Zulu in Kakor zgoraj, tako spodaj.
Poročamo o dogajanju na Sarajevskem filmskem festivalu, pogovarjamo se o novem delu režiserja kultnih akcijskih spektaklov Luca Bessona, ki je v filmu Lucy podobno kot že v Nikiti v ospredje zgodbe postavil žensko, obdarjeno s posebnimi sposobnostmi. Poleg tega ocenjujemo novi film bratov Dardenne, Dva dneva, ena noč in film Dva obraza januarja, ki je posnet po istoimenskem romanu Patricie Highsmith, napovedujemo pa tudi festival kratkega filma K3, ki se začenja prihodnjo sredo.
Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.
Bili smo na snemanju novega slovenskega filma Utrip ljubezni, ki nastaja v režiji Borisa Petkovića. Gost v oddaji je Ivan Gergolet, čigar film Ples z Marijo (nastal je v italijansko – argentinsko – slovenski koprodukciji) bo prikazan na beneškem filmskem festivalu v sekciji Teden kritike. V oddaji ocenjujemo filma Vroči posnetki in Šef, poročamo pa tudi o začetku filmskega festivala v švicarskem Locarnu.
Kateri filmi so najbolj navdušili žirije in gledalce na festivalih v Pulju in Motovunu? Je med novostmi tega tedna film, ki vas bo zapeljal v kinodvorano? Je to islandska Globina ali pa sta to ameriška Herkul in Varuhi galaksije?
Poročamo o viških letošnjega puljskega festivala in napovedujemo festival v bližnjem Motovunu. Ocenjujemo akcijsko komedijo 22 Jump Street: Mladeniča na faksu, znanstvenofantastični spektakel Zora planeta opic in animirano družinsko pustolovščino Avioni 2: V akciji. Znan je tudi program letošnjega beneškega filmskega festivala.
Oddaja Gremo v kino ima tokrat nadih mračnih sfer – poročamo namreč o dogajanju na jubilejnem desetem Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina ter ocenjujemo drugi del družbenokritične grozljivke Očiščenje: Anarhija. Obravnavamo distopično satiro Hollywooda Kongres in zgodovinsko dramo Michael Kohlhaas ter poročamo o zmagovalcih filmskega festivala v Karlovih Varih.
Občinstvo in strokovna javnost že ugibajo, kdo bodo nagrajenci na festivalu v Karlovih Varih. Sicer pa je julij prepoln filmskih festivalov: v Pulju se bo začel 61. filmski festival, v Ljutomeru 10. Grossmanov festival fantastičnega filma in vina, v Bologni pa se je pravkar sklenil kinotečni festival imenovan Znova najdeni film. Med premierami v tem tednu sta pod drobnogledom filma Joe z Nicholasom Cageom v glavni vlogi in Mraz v juliju.
Neveljaven email naslov