Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


Gremo v kino

959 epizod


Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


24.05.2024

Cannes 2024

Kaj pomembnega je prinesel festival v Cannesu? O tem razmišljamo z Ingrid Kovač Brus, ki se mudi v tej prestolnici evropskih filmskih festivalov. Osvetljujemo tudi razstavo Karpa Godine v Slovenski kinoteki in ocenjujemo najnovejši del sage Pobesneli Max z naslovom Furiosa, ki ga je tudi tokrat režiral sloviti George Miller.


17.05.2024

Na 77. filmskem festivalu v Cannesu je bil premierno prikazan težko pričakovani film Megalopolis Francisa Forda Coppole

Poročamo o dogajanju na 77. filmskem festivalu v Cannesu in o vrhuncih 4. mednarodnega festivala eksperimentalnih avdiovizualnih praks V-F-X Ljubljana. Ocenjujemo film Samsara in pogovarjamo se z Anjo Salomonowitz, režiserko izvrstnega biografskega filma o slikarki Marii Lassnig z naslovom Spati s tigrom.


10.05.2024

Suhe trave in Izzivalci sta novi deli sodobnih filmskih prvakov, franšiza Planet opic pa je dobila svoj deseti del

Turški cineast Nuri Bilge Ceylan v Suhih travah pred slikovito zimsko pokrajino vzhodne Anatolije raziskuje kompleksnost človeških hrepenenj, novi film Luce Guadagnina z naslovom Izzivalci pa je postavljen v svet profesionalnega tenisa in režiserja tudi tokrat zanimajo zapletena ljubezenska razmerja. V kine je prišel deseti film iz franšize Planet opic, prihodnji torek se začenja filmski festival v Cannesu, kjer bodo na ogled težko pričakovani novi filmi Francisa Forda Coppole, Yorgosa Lanthimosa, Alija Abbasija, pa tudi Georgea Millerja, Slovenska kinoteka pa je te dni v znamenju Tedna italijanskega filma.


03.05.2024

Crossing Europe v Linzu, Kaskader, Nenadoma sama

V tokratni oddaji potujemo v avstrijski Linz, kjer poteka festival Crossing Europe, posvečen evropskim avtorskim filmom. Posebej zanimiv je letos sklop dokumentarcev - pogovarjali smo se s poljsko režiserko Lidio Duda in finsko režiserko Virpi Suutari. Ogledali pa smo si tudi filme, ki v teh dneh prihajajo na redni kinospored. Ryan Gosling in Emily Blunt sta nastopila v akcijski komediji Kaskader, ocenjujemo pa tudi francoski film Nenadoma sama, jadralsko pustolovščino okoli sveta, v kateri Vincent in Laura skušata rešiti svoj zakon. Film je nastal po knjižni predlogi jadralke Isabelle Autissier.


26.04.2024

Nikolaj Arcel se desetletje po Kraljevski aferi vrača z velikopoteznim zgodovinskim epom Pankrt

Tokrat se poglabljamo v novi film danskega režiserja Nikolaja Arcela, ki se je že v Kraljevski aferi (2012) posvetil 18. stoletju na Danskem in v glavno vlogo postavil Madsa Mikkelsena. Ta v Pankrtu igra človeka, ki se poda v surovo jutlandsko pokrajino, da bi tam zgradil novo kolonijo. Pod drobnogled smo vzeli animirani film Španca Pabla Bergerja Robotove sanje, ki je prejel evropsko nagrado za najboljši celovečerni animirani film, nominiran pa je bil tudi za oskarja, pa distopični film Državljanska vojna Alexa Garlanda. Poleg tega se pogovarjamo z Niko Jurman, avtorico kratkega filma Borbike, ki je prejel glavno nagrado na Festivalu neodvisnega filma.


19.04.2024

Animacija Fant in čaplja ter 23. Festival neodvisnega filma

Posvečamo se Fantu in čaplji, z oskarjem nagrajeni animirani mojstrovini Hayaa Miyazakija, ki ga poznamo na primer po filmih Čudežno potovanje in Princesa Mononoke. Poročamo o tem, kaj ponuja 23. izdaja Festivala neodvisnega filma, pa o nekaterih vrhuncih festivala Visions du Réel (Vizije realnosti), ki se odvija v Nyonu. Poleg tega se pogovarjamo z belgijskim avtorjem Jeroenom Olyslaegersom, avtorjem knjižne predloge za film Wil, ki smo si ga lahko ta teden ogledali v Kinodvoru v Ljubljani (na voljo je sicer tudi na Netflixu), prestavi pa nas v obdobje druge svetovne vojne v Antwerpen.


12.04.2024

Kri moje ljubezni: Drzna in nestereotipna žanrska poslastica

Poročamo s festivala avstrijskega filma Diagonala in predstavljamo zbornik o Michaelu Hanekeju, ki je izšel ob kinotečni retrospektivi. Ocenjujemo novosti v kinu: triler Kri moje ljubezni in biografsko dramo o Amy Winehouse Back to Black.


05.04.2024

Darko Herič, filmski snemalec: "Upamo na 10-urni delovnik, ampak že 12-urni je dosežek"

Ali je filmskim snemalcem pri nas zagotovljena socialna varnost in kontinuirano ustvarjanje – in s tem kakovostna filmska produkcija? O tem mojster svojega posla Darko Herič. Sledi kritiško ovrednotenje novosti v kinu: četrtega nadaljevanja Kung Fu Pande, drame Radikal o nekonvencionalnem in navdihujočem mehiškem učitelju ter akcijskega filma Monkey Man, ki ga napovedujejo kot »brutalni film maščevanja«.


29.03.2024

Zbudi me, Daaaaaalí!, psi v filmih in festival BalKam

V kinih se je zavrtel novi film Marka Šantića Zbudi me, ki je na zadnjem Festivalu slovenskega filma prejel pet vesen, med temi za najboljši film. Daaaaaalí! je posvetilo francoskega mojstra filmskega absurda Quentina Dupieuxa enemu najznamenitejših umetnikov iz kroga nadrealistov. Ob filmu Kraljevski Artur, posnetem po knjižni uspešnici Artur: Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom, razmišljamo o filmih, ki tematizirajo odnos med človekom in psom. Prihodnji teden pa se v Slovenski kinoteki začenja festival BalKam z izborom filmov iz regije, pri katerih je posebej izrazita filmska fotografija.


22.03.2024

Opus Michaela Hanekeja v Slovenski kinoteki in novi film Quentina Dupieuxa na Festivalu frankofonskega filma

S podelitvijo nagrade Amnesty International Slovenije za najboljši dokumentarni film na temo človekovih pravic se je sklenil 26. festival dokumentarnega filma. Do prihodnjega torka še poteka Festival frankofonskega filma, prihodnji teden pa se v Slovenski kinoteki začenja retrospektiva filmov Michaela Hanekeja, ustvarjalca velikih evropskih filmov, kot so Učiteljica klavirja, Beli trak in Ljubezen. Poleg tega se v slovenskih kinih vrti prvenec Britanke Molly Manning Walker Kako seksati. V vse to se poglabljamo v tokratni oddaji Gremo v kino.


15.03.2024

26. Festival dokumentarnega filma

V Ljubljani se je pričel že 26. Festival dokumentarnega filma, ki ga je odprl film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna Maje Weiss, prvi slovenski v celoti arhivsko kolorirani celovečerni dokumentarni film – ki tekmuje tudi za nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic Amnesty International Slovenije. To pa ni edini slovenski film na letošnjem festivalu: pred mikrofon smo povabili Majo Prettner, ki je posnela z dvema vesnama nagrajeno Duhovnico, film o svobodomiselni evangeličanski duhovnici Jani; ta se sooča z življenjsko dilemo, ali naj zapusti duhovniški poklic. In še - oglašamo se iz grškega Soluna, kjer prav tako poteka festival dokumentarnega filma.


08.03.2024

Filmski opus Metoda Pevca na 42. festivalu v Bergamu, favoriti za letošnje oskarje in poudarki 26. festivala dokumentarnega filma

Pogovarjamo se z Metodom Pevcem – njegov filmski opus bo namreč na ogled na 42. filmskem festivalu v Bergamu. Pred nedeljsko podelitvijo oskarjev se sprašujemo o favoritih za letošnje še vedno izjemno zaželene kipce. Predstavljamo program 26. izdaje Festivala dokumentarnega filma, poleg tega ocenjujemo dokumentarec čilske režiserke Maite Alberti Neskončni spomin in filmski portret Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo režiserke Margarethe von Trotta.


01.03.2024

Pošast, nadaljevanje uspešnice Dune in politične polemike Berlinala

Tokrat se posvečamo novemu filmu japonskega režiserja Hirokazuja Koreede Pošast in težko pričakovanemu nadaljevanju uspešnice Dune: Peščeni planet. Društvo slovenskih režiserjev in režiserk je v četrtek podelilo Štigličeve nagrade - v oddaji se poglabljamo v opus prejemnika letošnje nagrade za življenjsko delo Antona Tomašiča, poleg tega predstavljamo filmski del 25. feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore. Oziramo se tudi k pravkar minulemu festivalu Berlinale, ki so ga letos v precejšnji meri zasenčile politične polemike.


23.02.2024

Jama, novi film Dejana Baboska, predre opno, ki nas ločuje od demonskega in angelskega sveta

Na 74. Berlinalu so že predvajali glavnino tekmovalnih programov. Iz Berlina se pred sobotno podelitvijo nagrad oglaša poročevalka Ingrid Kovač Brus. Medtem v slovenskih kinodvoranah vlada precejšnje zatišje. In to zatišje so izkoristili ustvarjalci, ki so posneli, kot pravijo sami, najbolj utrgan slovenski film leta z naslovom Jama. Pred mikrofon smo povabili njegovega režiserja Dejana Baboska, sledi ocena filma. Približujemo se marčevskemu vrhuncu sezone podeljevanja najprestižnejših nagrad, oskarjev. Ocenili bomo Maestra, ambiciozen projekt s pretočne platforme Netflix, pod katerega se podpisuje režiser, scenarist, igralec in producent Bradley Cooper. Njegov avtorski biografski film o maestru Leonardu Bernsteinu se v oskarjevsko dirko podaja s sedmimi nominacijami za zlati kipec.


16.02.2024

Začel se je 74. Berlinale, v Kinodvor se vrača Noč erotičnega filma

Noč erotičnega filma, s katero se v Kinodvoru že tradicionalno poklanjajo zgodovini nekoč erotičnega kina Sloga, je tokrat posvečena hongkonški in holandski kinematografiji. V kinih se je zavrtel novi film Sofie Coppole Priscilla, pri katerem je režiserka izhajala iz pričevanj Priscille Presley v njeni knjigi Elvis and Me. Posvečamo se še filmski zgodbi o moči ljubezni Andrewa Haigha Vsi mi tujci, ki je prejela kar sedem nagrad britanskega neodvisnega filma, vključno za najboljši film, ter biografskemu filmu Bob Marley: One Love. Poročamo tudi o začetku 74. Berlinala – eden od treh največjih evropskih festivalov letos poteka v politično napetem ozračju.


09.02.2024

Zmagovalci filmskega festivala v Rotterdamu in 18. festival gorniškega filma

Poročamo o zmagovalcih mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu, pa tudi iz Clermont-Ferranda, kjer poteka največji mednarodni festival kratkega filma. Napovedujemo še 18. festival gorniškega filma in ocenjujemo film Bartonova akademija Alexandra Payna.


02.02.2024

Interesno območje

Velika premiera tega tedna je film Interesno območje, zgodba o življenju družine komandanta Rudolfa Hössa v hiši z velikim vrtom tik ob koncentracijskem taborišču. Oziramo pa se tudi po Dnevih poljskega filma v Slovenski kinoteki, risanem filmu Nina in ježeva skrivnost in lanskem dobitniku vesne za najboljši celovečerni film, Ne misli, da bo kdaj minilo Tomaža Groma.


26.01.2024

Ogledali smo si filme Cent'anni, Gepack in Stric ter obiskali Jesensko filmsko šolo

Podajamo se v Trst, kjer je svetovno premiero doživel intimen, a hkrati univerzalen dokumentarni film Cent'anni. Režiserka Maja Doroteja Prelog je pred gledalci razgrnila zahtevno preizkušnjo, ki jo je pred njo in njenega partnerja postavilo življenje, a namesto načrtovanega filmskega prikaza zmagoslavja partnerjevega duha nad smrtonosno boleznijo gledalci nepričakovano vstopimo v svet njunih potlačenih čustev, ki prikipijo na dan med njuno kolesarsko turo po Italiji. Obiskali smo Jesensko filmsko šolo v Kinoteki in si ogledali filma Stric (na spletnem festivalu jadranske mreže filmskih festivalov) in Gepack, ki igra v kinu.


19.01.2024

Kino Volta: Kako je James Joyce v Trstu snoval prvi kino v Dublinu

Kako je James Joyce ob začetku 20. stoletja tedaj še kot učitelj v Trstu s svobodomiselnimi podjetniki že gledal naprej in snoval odprtje prvega kina na Irskem? Odgovor bodo prikazali konec na festivalu v Trstu v dokumentarcu Kino Volta režiserja Martina Turka, gosta tokratne oddaje. Pridružite se nam v naslednjih minutah tudi pri razmislekih o enem od najboljših filmov lanskega leta, Nesrečnih bitjih Jorgosa Lanthimosa, Šterkijadi Igorja Šterka ter dokumentarcu Adamant Nicolasa Philiberta.


12.01.2024

Bili smo na premieri Šterkijade Igorja Šterka, v Slovenski kinoteki pa se začenja retrospektiva filmov Petra Musevskega

Šterkijada je avtobiografski portret družine Igorja Šterka, v ospredju katerega je odnos med sinom in zaradi jadralnih podvigov pogosto odsotnim očetom. V slovenski art kino mreži se je zavrtel tudi film Zlo ne obstaja Ryusukeja Hamaguchija – dobitnik velike nagrade žirije v Benetkah. Med 12. in 30. januarjem se v Slovenski kinoteki s filmskim ciklom posvečajo spominu na slovenskega igralca Petra Musevskega. Prav tako v Kinoteki 11. januar posvečajo delu Alexandre Halkin – v oddaji Gremo v kino boste lahko slišali pogovor s filmsko kuratorko in ustvarjalko iz Chicaga, ki že od konca 90. let avtohtone skupnosti v Mehiki in na Kubi z vzpostavitvijo medijskih centrov spodbuja k produkciji lastnih videoposnetkov in s tem k prezentaciji samih sebe skozi medij filma.


Stran 2 od 48
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov