Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


Gremo v kino

950 epizod


Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


16.10.2020

Pogovor z Martinom Turkom ob zaključku 23. Festivala slovenskega filma, vloge Vigga Mortensena, vpliv Federica Fellinija na svetovno kinematografijo

Kinematografi po Sloveniji se zaradi omejitvenih ukrepov za nekaj časa spet zapirajo ali pa so se že zaprli. Mi pa se bomo v tokratni oddaji ozrli k 23. Festivalu slovenskega filma, ki se je končal v nedeljo s podelitvijo nagrad, natančneje, pogovarjali se bomo z Martinom Turkom. Njegov mladinski film Ne pozabi dihati je na festivalu prejel vesni za najboljši celovečerni igrani film in za najboljšo filmsko fotografijo. V oddaji boste slišali tudi Vigga Mortensena, izjemnega igralca, ki je pred kratkim predstavil svoj režijski prvenec. Kljub temu, da so odpovedali retrospektivo v Slovenski kinoteki, namenjeno Federicu Felliniju ob njegovi 100. obletnici rojstva, se bomo v naši oddaji spraševali o Fellinijevem vplivu na svetovno kinematografijo.


09.10.2020

Festival slovenskega filma je poseben kot je posebno leto 2020

Poročali bomo s Festivala slovenskega filma. 23. edicija je posebna kot je posebno leto, v katerem se odvija. V tekmovalnem programu celovečercev poleg igranega filma režiserja Martina Turka Ne pozabi dihati po kakovosti in številu izstopajo dokumentarci. Izstopa tudi pobuda filmskih ustvarjalcev, naj politični odločevalci končno sprostijo s pogodbami določena javna sredstva, da bo po večmesečnem zastoju filmska produkcija pri nas znova stekla. Iz Ljubljane, kjer se v danih okoliščinah odvija precej dobro obiskan Festival slovenskega filma, se bomo odpravili v Maribor na jubilejni 10. mednarodni festival animacije StopTrik. Ocenili bomo tudi režijski prvenec igralca Vigga Mortensena, intimno dramo o zapletenem razmerju med sinom in starajočim se očetom, ki je od tega tedna naprej na sporedu naših kinematografov.


02.10.2020

23. Festival slovenskega filma; Bog obstaja, ime ji je Petrunija; Sinonimi; Poslovil se je Goran Paskaljević

Od torka do nedelje bo potekal Festival slovenskega filma; po 16 letih bo spet v prestolnici in delno na spletu. Ocenili bomo filma z rednega sporeda Bog obstaja, ime ji je Petrunija ter Sinonimi. V oddaji tudi o enem od najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev s področja nekdanje Jugoslavije, »praškem študentu« in filmskem režiserju Goran Paskaljević, ki je minuli teden preminil v Parizu.


25.09.2020

Milost, Mladi Ahmed, v fokusu festivala Mesto žensk je Delphine Seyrig

V okviru letošnjega Festivala frankofonskega filma sta se zavrtela Milost – novodobni film noir Arnauda Desplechina – in Mladi Ahmed – novi film bratov Dardenne, znanih po svojih družbeno kritičnih in angažiranih dramah. V oddaji poročamo tudi o kinotečnem delu festivala. V fokusu festivala Mesto žensk pa je ikona francoskega povojnega filma, igralka Delphine Seyrig, ki je pozneje v življenju postala aktivistka feminističnega filmskega gibanja.


18.09.2020

Končal se je Beneški filmski festival, težave s financiranjem slovenskih filmov, v nastajanju je Dedek gre na jug Vincija Voguea Anžlovarja, v kinih sta se zavrtela Corpus Christi in Vojna z dedkom

Tokrat se oziramo k pravkar končanemu Beneškemu filmskemu festivalu, ob dveh filmih – slovenski manjšinski koprodukciji Oaza, nagrajeni v Benetkah, in filmu Dedek gre na jug Vincija Voguea Anžlovarja, ki je še v nastajanju – razmišljamo o težavah s financiranjem slovenskih filmov, poleg tega ocenjujemo dva filma, ki se trenutno vrtita v naših kinodvoranah – Corpus Christi in Vojna z dedkom.


11.09.2020

Z beneškega festivala pred podelitvijo nagrad, Ostržek, Mulan, Festival migrantskega filma, retrospektiva Mihe Vipotnika

Poročali bomo o vrhuncih 77. beneškega filmskega festivala tik pred podelitvijo nagrad in ocenili premieri tega tedna, filma Ostržek in Mulan. V Ljubljani sta se sklenila Festival migrantskega filma in retrospektiva avdiovizualnih del Mihe Vipotnika. Avtorja smo povabili pred mikrofon. To so teme oddaje Gremo v kino. Foto: SCCA-Ljubljana


04.09.2020

Beneški filmski festival, Mednarodni festival dokumentarnega filma DOKUDOC, Tenet, O neskončnosti, vrhunci jesenske sezone v Slovenski kinoteki

V Benetkah se odvija prvi festival A kategorije po februarskem Berlinalu. Otvoritve se je udeležilo osem umetniških vodij največjih evropskih filmskih festivalov, da bi poudarili pomen te prireditve za filmsko industrijo, ki jo je pandemija hudo prizadela. V Mariboru do nedelje poteka 9. mednarodni festival dokumentarnega filma DOKUDOC. V kine sta prišla težko pričakovani novi film Christopherja Nolana Tenet in filmska refleksija človeškega življenja Roya Anderssona O neskončnosti, Slovenska kinoteka pa je z retrospektivo Anderssonovih filmov odprla svoja vrata po poletnem premoru. Vse to so vsebine tokratne oddaje Gremo v kino.


28.08.2020

Zoe, Osebna zgodovina Davida Copperfielda, festival Kino Otok, Beneški filmski festival, kako bomo jeseni hodili v kinematografe?

Ocenjujemo znanstvenofantastični romantični film Zoe, pa Osebno zgodovino Davida Copperfielda, posneto po znamenitem avtobiografskem romanu Charlesa Dickensa. Poročamo o vrhuncih letošnje izdaje festivala Kino Otok, o tem, kaj prinaša Beneški filmski festival, pa o tem, kako so kinematografi pri nas prebrodili poletno sezono in kakšne strategije pripravljajo za jesen in zimo.


21.08.2020

Razbijalka sistema, Sarajevski filmski festival, FeKK festival kratkega filma Ljubljana, Kino Otok

V kine je prišla Razbijalka sistema. Za čustveno nabit film o neukrotljivi deklici, ki zaradi svoje nepredvidljive in divje narave ne najde svojega prostora v družbi, so režiserko in scenaristko Noro Fingscheidt na lanskem Berlinalu nagradili s srebrnim medvedom. V oddaji poročamo še o letošnji izdaji Sarajevskega filmskega festivala, o strokovnem programu na Festivalu kratkega filma Ljubljana in o tem, kaj ponuja letošnji Kino Otok.


14.08.2020

Pod belimi pečinami, 26. sarajevski filmski festival, 6. festival kratkega filma FEKK

V tedenski filmski oddaji najprej o sarajevskem filmskem festivalu, ki se je v celoti preselil na splet; tam bodo filme zavrteli tudi slovenski avtorji in avtorice. Prihodnji teden bo v Ljubljani 6. mednarodni festival kratkega filma FEKK, medtem ko si v kinu lahko ogledate britansko dramo Pod belimi pečinami ter makedonski dokumentarec Medena dežela, ki je na zadnjih oskarjih presenetil s kar dvema nominacijama. Foto: Ars.


07.08.2020

Sibyl, Skrito življenje, Letni Kinodvor na Kongresnem trgu in Fellinijev Rim

Pogovarjali smo se o francoskem filmu Sibyl režiserke Justine Triet o trpeči psihoterapevtki, ki se svojih nakopičenih težav loti s pisanjem romana. Napovedali bomo Letni Kinodvor na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer bodo ob stoletnici Fellinijevega rojstva zavrteli njegovo klasiko, avtobiografski poklon mestu Rim. Udeležili smo se posebne projekcije zadnjega filma Terrencea Malicka Skrito življenje. Foto: Kinodvor


31.07.2020

Proxima in ženske v vesolju

V oddaji bomo ocenili francoski film Proxima režiserke Alice Winocour. Eva Green v njem igra astronavtko, ki se pripravlja na enoletno misijo v vesolje, ob tem pa tudi na začasno ločitev od hčerke. Ob tej priložnosti se bomo spraševali tudi o ženskih junakinjah v filmih o osvajanjih vesolja. Poleg tega se bomo posvetili ustvarjanju Olivie de Havilland, ene zadnjih zvezd hollywoodske zlate dobe. Vabljeni k poslušanju …


24.07.2020

Federico Fellini, Zlata rokavica, Zlati časi, Avdicija, Letni kino Minoriti

Zlata rokavica, Zlati časi in Avdicija so filmi, ki jih bomo recenzirali v današnji oddaji, odšli pa bomo tudi ob Dravo, v Maribor, v Letni kino Minoriti, in na Jadran, v Koper, kjer si lahko ogledate razstavo Federico Fellini v očeh Paula Ronalda.


17.07.2020

Pogovor z režiserjem Miroslavom Terzićem o filmu Šivi

V oddaji Gremo v kino se bomo pogovarjali s srbskim režiserjem Miroslavom Terzićem, ki je s filmom Šivi opozoril na enega največjih škandalov v sodobni Srbiji, namreč na krajo novorojenčkov iz porodnišnic in njihovo prodajo. Ocenili bomo tudi biografsko dramo Mali princ Fahim o svetovnem mladinskem prvaku v šahu Fahimu Mohammadu. Razmišljali bomo o tekmovalnem programu letošnjega Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina, poleg tega pa še predstavili letošnjo izdajo Filma pod zvezdami, ki jo lahko obiščete do 8. avgusta na Ljubljanskem gradu.


10.07.2020

Poslovil se je maestro Ennio Morricone

V začetku tedna se je poslovil maestro Ennio Morricone. Zapustil je neizbrisljiv pečat v žanru filmske glasbe. Poklonili se mu bomo z esejem in izbranimi odlomki njegove filmske glasbe, zaradi katere smo, kot je zapisala Tina Ogrin, filme začeli tudi poslušati. Napovedali bomo 16. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, ki bo letos potekal v Ormožu in Ljutomeru ob upoštevanju zdravstvenih ukrepov, ter se podali v kino. Ogledali smo si Emo čilskega režiserja Pabla Larraína ter iHuman norveške dokumentaristke Tonje Hessen Schei. Avtorici ocen sta Tesa Drev in Tina Poglajen. Foto: AP Photo/Michael Sohn


03.07.2020

Film Konje krast režiserja Hansa Pettra Molanda

V kine je prišel norveški film Konje krast Hansa Pettra Molanda, posnet po knjižni uspešnici Pera Pettersona, v oddaji bomo ocenili tudi britansko zgodovinsko dramo Neodvisne, ki pripoveduje o tem, kako je novoustanovljeno žensko gibanje prekinilo lepotno tekmovanje za mis sveta leta 1970 v Londonu. Na spletni delavnici festivala v Karlovih Varih, ki je bil sicer odpovedan, pa so ta teden predstavili projekt v nastajanju Noben glas – film mlade slovenske režiserke Ester Ivakič, posnet po istoimenski knjigi Suzane Tratnik. Poleg tega se je s 1. julijem začel Filmski teden Evrope, ki do septembra ponuja brezplačne projekcije filmov pod zvezdami po vsej Sloveniji.


26.06.2020

Prejemnik berlinskega zlatega medveda - drama Sinonimi

V tokratni oddaji ocenjujemo prejemnika berlinskega zlatega medveda, dramo Sinonimi izraelskega režiserja Nadava Lapida, ki se sprašuje o tem, do kolikšne mere je mogoče pretrgati vez s svojimi koreninami. Pod drobnogledom je tudi biografska drama Vita in Virginia – film, posnet po gledališki igri Eileen Atkins iz leta 1992, je postavljen v 20. leta in pripoveduje o romanci med avtorico Vito Sackville-West in legendarno Virginio Woolf. Kritiški pogled usmerjamo še v Kralja Staten Islanda Judda Apatowa, avtorja filmov Napumpana in To so 40 ter producenta kultne serije Punce, pa v glasbeno romantično dramo Še vedno verjamem.


19.06.2020

Nemški film Lara scenarista Blaža Kutina v kinodvoranah

Pred nami je filmsko poletje, drugačno, pa na neki način tudi enako. Ljubljanski Kinodvor se v toplih junijskih večerih seli na Kinodvorišče, v začetku tedna je padla prva klapa novega slovenskega filma Vesolje med nami, končal se je mali veliki festival dokumentarnega filma – mali po obsegu in veliki po temah, v kinu pa nas čaka nekaj poslastic. Na prvem mestu nemški film Lara, za katerega je scenarij napisal Blaž Kutin; švedska komedija, ki jo poznamo po knjižni uspešnici Tu je bila Britt-Marie in film Kolonija: mularija pa tudi v kinu napoveduje dolge počitnice.


12.06.2020

Medena dežela, Hči Camorre, Vzorno vedenje, Delo v tujini, Čarobne noči

Potem ko je iz znanih razlogov Festival dokumentarnega filma marca odpadel, se je ta teden odprl kot eden od prvih v mednarodnem okolju. Tokrat poteka nekoliko drugače: brez spremljevalnih dogodkov, in čeprav program ostaja enak tistemu pred epidemijo, bomo nekatere filme verjetno gledali z drugačnimi očmi. V oddaji bomo govorili o dokumentarcih Medena dežela, Hči Camorre, Vzorno vedenje in Delo v tujini. Ocenili bomo še film z rednega Kolosejevega sporeda: Čarobne noči italijanskega režiserja Paola Virzija. Foto: Iztok Dimc


05.06.2020

Lov, 22. festival dokumentarnega filma, Cannes Lineup 2020

V tokratni oddaji ocenjujemo srhljivko Lov režiserja Craiga Zobla, predstavljamo 22. izdajo Festivala dokumentarnega filma in se posebej posvečamo retrospektivi vzhodnonemškega filma, ki bo potekala v okviru festivala. Poleg tega poročamo o dogodku Cannes Lineup – o izboru približno 50 filmskih naslovov, izbranih za letošnji canski festival, ki je sicer odpadel, izbrani filmi pa bodo vseeno prikazani na različnih drugih festivalih po svetu pod znamko »Cannes 2020«.


Stran 11 od 48
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov