Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…
Matevž Jerman: Rdeča raketa
Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.
Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.
Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.
Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.
Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta
Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?
In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.
A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.
950 epizod
Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.
V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…
Matevž Jerman: Rdeča raketa
Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.
Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.
Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.
Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.
Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta
Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?
In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.
A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.
Gremo na 29. Liffe ki, že deset dni ponuja najboljše in najzanimivejše filme zadnjega leta, srečanja s filmskimi ustvarjalci in izjemne iztočnice. Pred nami je sobotna podelitev nagrad in projekcija filma Zimske muhe Olma Omerzuja, sledila bo popolna filmska nedelja z zgodbami, kot so Srečen kot Lazzaro, Med policami, Dovlatov, Poletje, s ščepcem Christiana Petzolda, našega gosta.
Gremo v kino je tokrat posvečen festivalu Liffe 2018 – med drugim razmišljamo o kandidatih za letošnjega vodomca, o najbolj ekstravagantnih filmih, ki jih festival letos ponuja, in o retrospektivni sekciji, posvečeni Češkemu novemu valu.
V oddaji se oziramo v prihajajoči festival Liff in pogovarjamo o otvoritvenem dokumentarnem filmu Poj mi pesem, gosta sta režiser Miran Zupanić in glavni protagonist Vlado Kreslin. Napovedujemo tudi Balkam, pregled snemalsko najuspešnejših filmov s področja nekdanje Jugoslavije v zadnjih dveh letih, med premierami v tem tednu pa ocenjujemo film Bohemian Rhapsody, Lovec ubijalec in Ptice jezer.
Pogovarjali se bomo s kustosoma v newyorški Momi, kjer se je z retrospektivo filmov minuli teden predstavljal Karpo Godina, ter z direktorjem varšavskega filmskega festivala Stefanom Laudynom. Ocenili bomo filme Johnny English spet v akciji, Ko izgubiš vse in Noč čarovnic ter napovedali Noč grozljivk v ljubljanskem Kinodvoru. Minuli teden je v Slovenski kinoteki v Ljubljani Jesenska filmska šola pretresala militantni dokumentarec na bojiščih maja '68. Na fotografiji: Srečanje dveh filmskih legend, Karpa Godine in Mikija Miške, v New Yorku (vir: Društvo slovenskih režiserjev).
Po štirih vesnah v Portorožu in svetovni premieri v Torontu v kino prihajajo Posledice, celovečerni igrani prvenec Darka Štanteta o večplastnih težavah mladega prestopnika v vzgojnem zavodu. Posledice smo izbrali za premiero tedna. Ocenili bomo tudi britanski film Sodnica z Emmo Thompson v glavni vlogi in napovedali 29. Liffe, ki bo prihodnji mesec ponudil pregled najboljših filmov aktualne sezone. V minulem tednu, ko je Slovenski filmski arhiv obeležil 50-letnico, je Ljubljano obiskala hči Ernsta Lubitscha, Nicola, da bi si ogledala pri nas najden očetov nemi film Ko sem bil mrtev, v več krajih med Slovenijo in Italijo pa se predstavlja kanadsko-švicarski režiser Peter Mettler, ki mu je goriški Kinoatelje podelil nagrado Darka Bratine za izjemen opus na področju neodvisnega filma. Na fotografiji: Iz filma Posledice (režija Darko Štante, 2018).
Drugi oktobrski teden v naših kinodvoranah se je začel s premiero filma Žaba sarajevskega režiserja Elmirja Jukića in z obiskom glavnega igralca v filmu Emirja Hadžihafisbegovića. Sledile so premiere, ki dišijo po jeseni, nekatere tudi že nekoliko po oskarjih. V ekipi oddaje Gremo v kino smo si ogledali filme Prvi človek Damiena Chazella, Težave v motelu el Royal Drewa Goddarda in Zaljubljen v mojo ženo Daniela Auteuila. Opozorili pa vas bomo še na film Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja Dušana Moravca, ki ga v naslednjih dneh gosti art mreža.
Premiera tega tedna v oddaji Gremo v kino je film Hladna vojna Pawła Pawlikowskega. Med drugim tudi zato, ker je ljubljanski mestni kino z njim odprl jubilejni teden ob desetletnici obstoja. Poleg tega v oddaji govorimo o filmu Zvezda je rojena in premierah dveh novih slovenskih dokumentarnih filmov My way 50 – med iskanim in najdenim svetom Maje Weiss in Pero Lovšin – ti lahko Janija Severja. Ta teden se odvija tudi mednarodni festival Stop Trik, konec oddaje pa namenjamo tržaškemu cineastu Aljoši Žerjalu, ki so se mu na začetku tedna poklonili v Slovenski kinoteki.
Ta teden si v kinodvoranah lahko ogledate igrano-dokumentarna filma, ki sta nastala v koprodukciji RTV Slovenija in smo ju prvič videli na portoroškem Festivalu slovenskega filma. Z lanske edicije je na spored prišel film Codelli o znanem izumitelju in njegovi manj znani afriški avanturi, pod katerega se podpisuje Miha Čelar. Čeprav je minilo šele dva tedna od portoroške premiere, je ljubljanski Cankarjev dom že gostil posebno projekcijo filma o pisatelju, ki je kulturnemu hramu dal ime. Film Cankar režiserja in scenarista Amirja Muratovića bomo ocenili, prav tako kot igrano-animirani film Christopher Robin ter igrani celovečerec Rodin, ki je nastal ob stoletnici kiparjeve smrti.
Potem ko smo prejšnjo oddajo namenili celovečercem iz tekmovalnega programa 21. festivala slovenskega filma, se bomo tokrat ozrli na kratke študijske filme. Ocenili bomo mladinski film Gajin svet režiserja Petra Bratuše, ki je nastal v koprodukciji RTV Slovenija. V Slovenski kinoteki so ob 100. obletnici rojstva Ingmarja Bergmana zagnali retrospektivo mojstrovih del, ki so jo v Kinodvoru podprli s premiero portretnega dokumentarca Bergman: Eno leto, eno življenje. Ocenili bomo drami Na obali Chesil – nastala je po romanu in scenariju Iana McEwana – ter Vsi vejo, novo delo oskarjevca Asgharja Farhadija.
Oddajo v celoti posvečamo Festivalu slovenskega filma. V njej gostimo aktualne filmske ustvarjalce igranih in dokumentarnih filmov.
Osrednji temi oddaje Gremo v kino sta beneški filmski festival in prihajajoči Festival slovenskega filma v Portorožu. Ocenjujemo pa tudi film Spikea Leeja Črni KKKlanovec.
Pogovarjali smo se z nagrajenci Festivala kratkega filma FeKK in s poročevalko s 75. beneškega filmskega festivala. Ocenili smo filma Pravičnik 2 in Skrivno življenje mačk ter razmišljali o dostopnosti naše filmske dediščine na digitaliziranih in restavriranih medijih. Vabljeni k poslušanju oddaje o filmih in filmski kulturi!
Govorimo o četrti ediciji drznega festivala kratkega filma po imenu FeKK, ki se osredotoča na filmsko krajino Slovenije in drugih držav nekdanje Jugoslavije. Ocenijujemo biografsko dramo Mary Shelley, pod katero se podpisuje savdskoarabska režiserka Haifaa al-Mansour, ter komedijo z naslovom Vohun, ki me je nategnil. Napovedujemo 75. filmski festival v Benetkah in se pogovarjamo z režiserjem in socialnim delavcem Darkom Štantetom, čigar celovečerni igrani prvenec Posledice bo doživel svetovno premiero septembra v Torontu na 43. filmskem festivalu TIFF.
V oddaji govorimo o dogajanju na sarajevskem filmskem festivalu in o festivalu kratkega filma Fekk – ta se začenja prihodnji teden. Med premierami smo izbrali novo nadaljevanje Misije: Nemogoče z naslovom Izpad in francoski film Čuvarke. Pogovarjamo pa se tudi z Olmom Omerzujem, ki s svojim novim filmom Zimske muhe potuje na odmevni festival Tiff v Torontu.
Biografska komična drama Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč, v kateri blesti Joaquin Phoenix, romantična komedija Plesna terapija in drama Prenovljeni Marvin – to so teme tokratne oddaje, v kateri govorimo tudi o Sarajevskem filmskem festivalu s pestro slovensko udeležbo.
Današnja oddaja bo izrazito poletno filmsko glasbena, v kinu sta dva svojevrstna hommagea glasbenim legendam – švedski skupini Abba in ameriški pevki Whitney Houston. Z ekipo filma Mamma mia: Spet začenja se smo se srečali v Pulju, tik pred premiero v areni, o oddaji pa boste slišali še oceni filmov Whitney in Hotel Transilvanija: Vsi na morje. Mi pa bomo oddajo začeli v Kranjski Gori.
Obiskali smo filmski festival v Motovunu. Medtem ko je v slikovitem istrskem mestecu nagrado maverick, ki jo namenjajo avtorjem za inovativnost in razširjanje filmskega izraza, lani prejela poljska režiserka Agnieszka Holland, so v Motovunu za prejemnika mavericka letos izbrali Rubna Östlunda. Švedski režiser, ki med drugim raziskuje sodobni način življenja, strah pred drugim in drugačnim ter oblike konformizma in poslušnosti v skandinavskih družbah, je gost oddaje Gremo v kino. Slišali boste tudi oceni animiranega filma Otok psov Wesa Andersona in trilerja Skrivnostno ogledalo, ki sta bila na ogled na domačih filmskih platnih. Ob koncu bomo predstavili hrvaško-slovensko koprodukcijo Nori dnevi. Dokumentarni film Damiana Nenadića o vsakdanjih in eksistencialnih stiskah dveh uporabnikov psihiatričnih storitev bo doživel mednarodno premiero v sekciji Teden kritike na uglednem festivalu v švicarskem Locarnu, ki se začenja prihodnji teden.
Medtem ko se v Pulju festival bliža slovesni podelitvi nagrad, se na Motovunu festivalska vročica šele začenja – na njem bodo z nagrado maverick počastili osrednjega gosta Rubena Östlunda. Prvič se podajamo v Odeso na tamkajšnji filmski festival, med premierami na rednem sporedu pa izpostavljamo akcijsko srhljivko Sicario 2: vojna brez pravil in znastveno-fantastično akcijo Svet prihodnosti.
Letošnja prva julijska sobota bo ostala zapisana v zgodovini slovenskega filma kot dan, ko sta na odru karlovarskega festivala stala Olmo Omerzu, kot najboljši režiser festivala, in Sonja Prosenc, ki ji je žirija namenila posebno omembo. Ljubitelji žanra grozljivk in fantastike so zbrani v Ljutomeru, kjer je Karol Grossmann posnel prva slovenska filma, že jutri se bo v Pulju začel 65. filmski festival s še posebej močno slovensko udeležbo. Na rednem sporedu pa nas med novostmi ta hip najbolj zanima film Terminal, v njem je namreč v eni glavnih vlog zaigrala Katarina Čas. Ogledali pa smo si še kriminalko z naslovom Nebotičnik.
Jutri se bo v Karlovih Varih končal 53. filmski festival in letos še posebej pozorno pogledujemo proti češkemu letoviškemu mestu, saj sta bila tam premierno prikazana dva filma slovenskih režiserjev – Sonje Prosenc in Olma Omerzuja. Slišali boste tudi ocene filmov, ki so novi na našem rednem kinematografskem sporedu – to so filmi Izgubljena med valovi, Ukradena princesa in Prvo očiščenje.
Neveljaven email naslov