Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


Gremo v kino

950 epizod


Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


29.03.2019

Srečen kot Lazzaro, Mi, Slonček Dumbo, Kinotrip

Zadnji marčevski dnevi so namenjeni festivalu mladih za mlade – Kinotripu, na rednem sporedu v kinodvoranah je eden presežkov lanskega leta, italijanski film Srečen kot Lazzaro, ki ga je posnela Alice Rohrwacher. Prav tako izstopajoč je drugi film Jordana Peela, režiserja, ki je na izviren in grozljiv način spregovoril o prikritem rasizmu v filmu Zbeži!, zdaj pa je posnel grozljivko Mi. Režiser Tim Burton pa se vrača s fantazijskim filmom Slonček Dumbo.


22.03.2019

21. festival dokumentarnega filma, festival avstrijskega filma Diagonala, Ne bom več luzerka, Tovor, Videnje

Na 21. festivalu dokumentarnega filma, ki se je končal v sredo, se je zavrtela vrsta izjemnih del – o treh, ki zaobsegajo tri obdobja zgodovine Rusije in Sovjetske zveze, bomo poročali v tokratni oddaji, pa tudi o filmu, ki je prejel nagrado Amnesty International Slovenije za najboljše delo na temo človekovih pravic. Spregovorili bomo tudi o festivalu avstrijskega filma Diagonala, ki se te dni odvija v Gradcu, in ocenili filme Ne bom več luzerka Urše Menart, Tovor srbskega režiserja Ognjena Glavonića in Videnje japonske cineastke Naomi Kawase.


15.03.2019

Festival dokumentarnega filma, Karpo Godina v Bergamu, Creed 2, Poslednji Srb na Hrvaškem

Te dni je v polnem teku 21. Festival dokumentarnega filma. Medtem ko so Ljubljano že obiskali nekateri avtorji in avtorice prikazanih dokumentarcev – med njimi sta režiserja Barbara Miller in Ben Asamoah – , je ta teden v Bergamu gostoval slovenski avtor. Vsestranski filmar Karpo Godina je bil posebni gost festivala Bergamo Film Meeting. V oddaji Gremo v kino boste slišali kratke pogovore z omenjenima režiserjema in režiserko, ocenili pa bomo tudi izbrani novosti z rednega sporeda, filma Creed II in Poslednji Srb na Hrvaškem. Vabljeni k poslušanju!


08.03.2019

Festival dokumentarnega filma v Ljubljani, Dnevi etnografskega filma, Colette, Vprašanje identitete, Festival dokumentarnega filma v Solunu

V kinematografih sta na ogled filma Colette, zgodba o ženski, ki ji je moški odvzel glas, in o njenem boju, da bi svoj glas ponovno pridobila, ter film Vprašanje identitete, ki odkriva zgodbe petih žensk, ki so živele na prepihu slovensko-italijanske meje in političnih nesoglasij v obdobju, ko so se ženske pravice šele rojevale. Napovedujemo tudi Festival dokumentarnega filma in poročamo o Dnevih etnografskega filma v Ljubljani in Festivalu dokumentarnega filma v Solunu.


01.03.2019

Izbrisana, V ljudeh in vaseh, Andrej Zdravič, Špela Čadež, Free Solo

Spored v naših kinodvoranah je ta hip imeniten: po nagradah v Portorožu in gostovanjih na tujih festivalih je v kinu film Izbrisana, ki ga je po svojem romanu o mladi ženski, ki ostane brez državljanstva in identitete, posnel Miha Mazzini. Pridružila se mu je filmska meditacija še vedno izjemno ustvarjalne novovalovke Agnes Varda z naslovom O ljudeh in vaseh, v Slovenski kinoteki pa bo svoj izrazito avtorski opus predstavil Andrej Zdravič. Še vedno pa razmišljamo tudi o oskarjih, z nami bo animatorka Špela Čadež, ki je letos prvič sodelovala pri izboru oskarjev, govorili pa bomo tudi o filmu Free Solo, ki je navdušil v Ljubljani in Los Angelesu.


22.02.2019

69. Berlinale, 13. Festival gorniškega filma, Ugibanja o oskarjih, Šepet nežne ulice

V oddaji Gremo v kino razmišljamo o vrhuncih 69. festivala Berlinale, poročamo o slovenskih filmih in o delih, ki se ukvarjajo z vprašanji ekologije na 13. Festivalu gorniškega filma, ugibamo, kdo utegnejo biti letošnji prejemniki oskarjev, poleg tega ocenjujemo novi film oskarjevca Barryja Jenkinsa Šepet nežne ulice.


15.02.2019

69. Berlinale, Noč erotičnega filma, Alita: Bojni angel, Lepi fant, 13. festival gorniškega filma

Pred sobotno podelitvijo zlatega in srebrnih medvedov bomo povzeli vrhunce 69. filmskega festivala v Berlinu. Dan po valentinovem bo v Ljubljani v nekdanjem Kinu Sloga Noč erotičnega filma, ocenili bomo dramo o ljubeči družini in njenem dolgoletnem boju s sinovo odvisnostjo Lepi fant ter znanstveno-fantastični film o kiborginji Aliti: Bojnemu angelu. Napovedali bomo tudi 13. festival gorniškega filma, ki se bo začel v ponedeljek.


08.02.2019

Kafarnaum, Soba pobega, Kako izuriti svojega zmaja 3, 69. Berlinale, festival kratkega filma v Clermont-Ferrandu

Za premiero tedna smo izbrali Kafarnaum, film libanonske režiserke Nadine Labaki. V njegovo središče je postavila dečka, odraščajočega v revščini bejrutskega sluma, ki se odloči, da bo tožil starša, ker sta ga rodila v svet brez prihodnosti. V oddaji ocenjujemo še psihološki triler Soba pobega in tretji del animirane pustolovščine Kako izuriti svojega zmaja. Poročali bomo o tem, kaj ponuja 69. edicija festivala Berlinale, in o vrhuncih festivala kratkega filma v francoskem Clermont-Ferrandu, ki je največji festival v svetovnem merilu, posvečen kratki filmski formi.


01.02.2019

Mož iz ozadja, Zelena knjiga. 3 dnevi z Romy Schneider, Rotterdamski filmski festival, Dušan Makavejev

V središču pozornosti oddaje sta dva ta hip najbolj opevana filma ameriške produkcije zadnjega časa: Mož iz ozadja, v katerem je Christian Bale upodobil nekdanjega ameriškega podpredsednika Dicka Cheneyja, in Zelena knjiga, film o prijateljski vezi med omikanim temnopoltim pianistom s tremi doktorati in njegovim neizobraženim šoferjem. V oddaji ocenjujemo tudi film 3 dnevi z Romy Schneider, poročamo o 48. ediciji Rotterdamskega filmskega festivala, poslovil pa se je Dušan Makavejev, eden ključnih avtorjev jugoslovanskega črnega vala.


25.01.2019

Vrhunec, 48. filmski festival v Rotterdamu, nominacije za oskarje 2019, Vedrina, 30. tržaški filmski festival

Ocenili bomo film Vrhunec kontroverznega režiserja Gasparja Noéja in se oglasili z 48. mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu. V torek so v Los Angelesu razglasili nominacije za zlate kipce in sezona podeljevanja prestižnih nagrad se s tem že približuje vrhuncu 24. februarja, ko bodo podelili oskarje. Minuli teden je češka filmska in televizijska zveza FITES Olmu Omerzu podelila najvišjo nagrado Trilobit za režijo filma Zimske muhe. Ob tem bomo razmislili o recepciji režiserjevega ustvarjanja na Češkem. Ocenili bomo tudi triler Vedrina, v katerem igrata Matthew McConaughey in Anne Hathaway.


25.01.2020

Dolittle, Čas deklištva, Gospodje, SFC v letu 2020, Balkam

V oddaji tokrat ocenjujemo družinsko pustolovščino Dolittle, novo delo – romantično dramo Grete Gerwig Čas deklištva in komično kriminalno akcijo Guyja Ritchieja Gospodje. Poleg tega se oziramo po projektih Slovenskega filmskega centra v letošnjem letu in pregledu snemalsko najuspešnejših filmov v zadnjih dveh letih s področja nekdanje Jugoslavije z naslovom Balkam.


18.01.2019

Pogovor z Benediktom Erlingssonom o Bojevnici, jubilejni tržaški filmski festival, Marija Škotska, Tihotapec, Stekleni, načrti SFC v letu ’19

Ljubljano je obiskal islandski režiser Benedikt Erlingsson in predstavil svoj drugi celovečerni igrani film Bojevnica, prejemnika vodomca na Liffu in luxa v evropskem parlamentu. V njem okoljska aktivistka Halla sabotira težko industrijo na Islandiji in si prizadeva za posvojitev otroka. Preverili bomo, kaj ponuja jubilejni 30. tržaški filmski festival in kakšni so načrti Slovenskega filmskega centra, sofinancerja domače kinematografije. Recenziramo Marijo Škotsko, Tihotapca in Steklene. Vabljeni k poslušanju!


11.01.2019

Igram, sem, Prijatelja za vedno, Zdaj ali nikoli, Ralph ruši internet: Razbijač Ralph 2

V središču oddaje je novi film Miroslava Mandića Igram, sem. Ocenjujemo še ameriško priredbo francoske uspešnice Prijatelja z naslovom Prijatelja za vedno, film Zdaj ali nikoli z Jennifer Lopez v glavni vlogi in animirani film Ralph ruši internet: Razbijač Ralph 2. Vabljeni k poslušanju!


04.01.2019

Urša Menart, Dekle, Starec in pištola, Južni veter, Maria Callas

Pogovarjali se bomo z Uršo Menart, novo predsednico Društva slovenskih režiserjev, ter ocenili filme z rednega sporeda. Srbski akcijski triler Južni veter je že postal regionalna uspešnica, premiero pa sta v naših kinih doživela še filma Starec in pištola, zgodba o šarmantnem bančnem roparju z menda zadnjo vlogo Roberta Redforda, ter v Cannesu nagrajeni prvenec belgijskega režiserja Lukasa Dhonta Dekle, ki ga v teh dneh vrtijo v ljubljanskem Cankarjevem domu. V izbranih kinematografih Art kino mreže si lahko ogledate še dokumentarec o operni divi Marii Callas.


28.12.2018

Filmsko leto 2018, Mary Poppins se vrača, Najljubša

V zadnji oddaji smo spomnili na filme in dogodke, ki so zaznamovali leto: od 70-letnice nastanka filma Na svoji zemlji, 50-letnice Odiseje v vesolju do velikih zmagovalcev domačih in tujih festivalov. S prazničnega programa pa smo izbrali filma Mary Poppins se vrača Roba Marshalla in Najljubša Yorgosa Lanthimosa - brezčasno zgodovinsko dramo z angleškega dvora.


21.12.2018

Tisti čas leta, Čarobna zima v Mumindolu, Asterix: skrivnost čarobnega napoja, Noč kratkih filmov

V današnji oddaji ocenjujemo božično družinsko satiro Tisti čas leta danske režiserke in igralke Paprike Steen, novo animacijo o Muminih, ki se tokrat pripravljajo na praznovanje božiča, in novi animirani film o dogodivščinah Asterixa. Poleg tega bodo na 16ih prizoriščih po Sloveniji nocojšnji zimski solsticij obeležili z Nočjo kratkih filmov.


14.12.2018

Cankar, Tatiči, Aquaman, Robin Hood, 31. evropske filmske nagrade

Vprašanje, ki si ga zastavljamo v oddaji, je precej kompleksno: kateri film bi izbrali za popoln decembrski večer v kinu, dokumentarec o Ivanu Cankarju Amirja Muratovića ali Dušana Moravca; bi vas v dvorano zvabil letošnji canski zmagovalec, film Tatiči o izjemni družini japonskega režiserja Hirokazuja Koreede, ali pa je vaš ljubi žanr fantastika, kot jo ponuja ameriško-avstralska koprodukcija Aquaman? In še, ali si ne bi morda privoščili družinskega ogleda filma Robin Hood?


07.12.2018

15. Animateka, Kursk, Suspiria

V ospredju oddaje Gremo v kino je 15. edicija Animateke – med drugim poročamo o tekmovalnem programu festivala in o zgodovini madžarskega animiranega filma. V oddaji poleg tega ocenjujemo novi film Thomasa Vinterberga Kursk in priredbo kultnega dela italijanskega gialla Suspiria, pod katero se podpisuje Luca Guadagnino.


30.11.2018

Animateka, Festival LGBT filma, Poj mi pesem, Fahrenheit 11/9, Hannah

Končuje se festival LGBT filma, začenja se Animateka. V oddaji govorimo tudi o dveh dokumentarnih filmih, o Vladu Kreslinu Poj mi pesem Mirana Zupaniča in Fahrenheit 11/9 Michaela Moora, našo pozornost pa je zbudil tudi film Hannah s Charlotte Rampling v glavni vlogi.


23.11.2018

Vodomec in zmaj na Liffu 2018, Festival LGBT filma, Zimske muhe, Kustosova soba, Hiša, ki jo je zgradil Jack, Vdove

Po dveh oddajah o 29. Liffu bomo tokrat predstavili 34. festival LGBT filma, ki se bo začel v soboto v Ljubljani. Letošnja prejemnica berta za življenjsko delo na področju filmske igre je Špela Rozin; ocenili bomo še filme z rednega sporeda: Zimske muhe Olma Omerzuja, Kustosovo sobo Damjana Kozoleta, Hišo, ki jo je zgradil Jack Larsa von Trierja ter Vdove Stevea McQueena. Vabljeni k poslušanju! Foto: Iz filma Zimske muhe (režija Olmo Omerzu, 2018).


Stran 15 od 48
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov